[Stran 005]
»Prišli so torej besi, kakor pravi Dostojevski … Veliko spoznanje slovenske zgodovine, spoznanje, ki bi ga morali vključiti v arcana imperii slovenske politike, bi moralo biti, da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati. Narodova kultura je malo vredna, če v trenutku, ko jo narod najbolj potrebuje, ni sposobna opraviti te naloge, se pravi, ni sposobna identificirati besov. Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali, pojavljali se bodo v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektirana, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati!«
Justin Stanovnik, Zaveza 5, str. 40
Česar hudobni duh v Sloveniji ni opravil s komunizmom, to po vsem videzu skuša doseči z razbitjem družine in sprevrnitvijo naravnega reda. Če se bo to, kar uvajajo spremembe Zakona o družini in družinskih razmerjih, uveljavilo, bo to za slovenski narod ponoven padec iz doseženega reda civilizacije – primerljiv tistemu, ki nas je zadel z revolucijo in koncem druge svetovne vojne.
Zanikanje biološkega spola kot enega od temeljev človekove identitete, »spreminjanje spola«, naposled pa fantomske, »nove oblike« družine, kjer bodo novi »starši« lahko »svojim« otrokom uradno spreminjali spol, pomenijo temeljno zanikanje stvarjenjskega reda človeka in sveta. Pomenijo radikalno zanikanje človekove ustvarjenosti in Boga Stvarnika. Izražajo pa tudi skrajno slast po obvladovanju narave in po spreminjanju vsega, kar je bilo poprej. Kajti ljudje, ki se jim človekov spol, poroka in družina ne zdijo vredni in lepi sami po sebi že zato, ker so izšli iz stvarjenja in jih navdaja stvarjenjski smisel, hočejo tem stvarem nasilno vtisniti svoj red, svoj vsiljeni, fabricirani smisel. Gejevska teorija spola in iz nje izvedeni politični aktivizem sta do presežka prignana oblika obvladovanja narave in nasilja proti ustvarjeni naravi.
Prišli so besi, ki navdihujejo ljudi, da sprevračajo red stvarstva in da potem porečejo, da je to sprevračanje »velik korak Slovenije na poti k pravičnosti«, kot se je glasil uvodni slogan poročil Radia Slovenija naslednje jutro po potrditvi zakona v parlamentu. Prišli so torej besi, ki ljudi navdihujejo, da bi dojenčke in otroke izpostavili v posvojitev tistim, za katere velja, da je v njihovih zvezah največ telesnega nasilja, največja nestalnost odnosov in komaj predstavljiva gostota promiskuitete. Prišli so besi, ki bi radi otrokom spreminjali spol – njihovo po božjih zakonih ustvarjeno naravo.
V Sloveniji se odvija vojna proti redu stvarjenja. Toda, ali se ta boj začenja zdaj, marca 2015? Kaj pa stotisoči splavov v povojnih desetletjih? Kaj pa stotine grobišč, stotine krajev slovenskega Roga? In odkritje Hude jame, se spominjate, ki je večino Slovencev pustilo tako malo vznemirjene, da so nekaj tednov potem zlahka sprejeli imenovanje neke ljubljanske vpadnice kot Titovo cesto (čeravno je to imenovanje potem Ustavno sodišče prepovedalo). Vse to je notranje povezano; red stvarjenja je v Sloveniji vnebovpijoče napaden in teptan že desetletja, tako zelo, da smo se ljudje tega navadili, skoraj kakor svojega suknjiča. Kakor smo prizadeti ob novih in novih dejanjih besnila proti moralnemu redu, nas to vendar ne sme povsem presenetiti; če pregovor pravi, da iz malega raste veliko, bi moralo biti samoumevno, da tudi iz velikega raste veliko – vendar mnogi Slovenci tega več ne vidijo.
Citat, ki stoji kot motto na vrhu tega sestavka, izhaja iz globokega spoznanja, da je človek v zgodovini izpostavljen tako vplivu demonov kakor angelov. Poleg dobrega delujejo v zgodovini tudi močne sile zla; besi se poslužujejo ljudi, ki se prepuščajo blodnim idejam, zgrešenim vodilom. Justin Stanovnik je v tem citatu mislil na čas ob začetku revolucije na Slovenskem – 1941 in 1942. V tistem usodnem času poglavitni intelektualci in vodilni predstavniki slovenske kulture niso prepoznali besov, niso identificirali sil, »s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati«. Zdaj se je zgodilo skorajda enako. Pojavili so se besi, katerih dejanja bi lahko vodila k uničenju slovenske družine, k nepredstavljivo težkim posledicam – in vendar, »slovenska kultura« jih ni prepoznala, glavnina vodilnih intelektualcev in umetnikov ni izrazila pomislekov, kaj šele opozoril in svaril, ko je levica v parlamentu spremenila Zakon o družini. Glede bistvenih stvari našega obstoja je torej[Stran 006]
Figure 1. Angelov, ne demonov Tamino Petelinšek
stanje podobno, kakor če bi svoje kulturne in znanstvene elite Slovenci sploh ne imeli. Edini, ki so v tej težki uri pomagali ljudem k dobremu, so bili duhovniki, ki so v zakristijah zbirali podpise vernikov za referendumsko pobudo.
Ko upamo na rešitev pred tem besnilom – t.j. na uspešno zavrnitev zakona na referendumu – lahko upamo samo na preprosto ljudstvo, na naravne ljudi z nekaj zdrave pameti, na resnične ljudi. Na eni strani so torej levičarska oblast, njihovi podporniki in etablirana kultura; na drugi strani preprosto ljudstvo in duhovniki s peščico krščanskih razumnikov. – Ali ni to podobno strukturi, ki smo jo Slovenci imeli v 19. stoletju? Takrat nasilna germanizacija, danes nasilna gejevska ideologizacija.
Slovensko ljudstvo in njegovi (podeželski) duhovniki, to je naveza, ki je ne kaže idealizirati, vendar pa je vsemu navkljub bila prav ta povezava v teku stoletij bistven dejavnik za vzpostavitev in ohranitev slovenskega naroda. Brez posebne kulturne elite, kakor jo razumemo danes, ali točneje, s svojo lastno elito, ki so jo predstavljali ljudje, kakor so bili Trubar, Svetokriški, Romuald, Baraga, Slomšek – in mnogi drugi. Ti so danes z nami na usoden način: ob njihovem delu moremo namreč posebej jasno prepoznati, kje danes delujejo besi in s katerimi silami pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati.
V tem boju, ki se bo, kakor kaže, ponavljal vsakič, ko bo levica dobila priložnost, gre za tako pomembne stvari, da bodo vanj, upam, posegali ne le besi, marveč tudi angeli in naši svetniki. Resnična zgodovina je splet vidnega in nevidnega. Upam, da bodo v tem spoprijemu stali ob nas naši pokojni in med njimi še posebej pokojne matere, ki so rodile nekdanje rodove naših prednikov in so v samotnih vaseh in na gorskih kmetijah v porodni stiski klicale na pomoč Mater Božjo, Jezusa in svetnike Božje; njih kličemo za pričo in na pomoč, ko stojimo ob isti zibeli in vodimo naprej njihovo nit življenja.