[Stran 001]
Čast se meri z veličino tistega, ki časti; žalitev z veličino tistega, ki je razžaljen. Virus lahko ubije otroka. Vol lahko nabode kravjega pastirja. Ne eden ne drugi ne moreta izročiti svojega življenja. Bitje ne more dati več, kakor je. Lahko pa uniči več, kot je on sam. Tako lahko je z eno samo bedasto kretnjo uničiti, kar so stoletja gradile delavne in spretne roke. V tem je demonski vpliv uničevanja. Če dobro, ki ga lahko storimo, omejujejo naše naravne sposobnosti, je zlo, s katerim lahko razdiramo, onkraj naših meja.1
»Znamenje časov« je izraz, ki se ga v nekaterih krogih veliko uporablja in zato zlahka zdrkne med besedje, ob katerem nam pozornost splahni. Govornik ima s takimi izrazi bržkone ambicijo, da bi njegove besede zazvenele preroško, usodno. Vendar če niso odraz stvarnosti, potem ne izgubljajo le svoje retorične moči, ampak se je treba celo do osnovnega pomena dokopati z nekaj napora. S tem pa vzpostavljajo podobno nevarnost kot preobilica lažnih alarmov –, namreč da naposled ne reagiramo na resničnega. Poleg tega zadnjih 2000 let verjetno ni bilo nobene generacije, ki bi ne imela svojih napovedovalcev skorajšnjega padca določene družbe, če ne kar celega sveta.
Po drugi strani lahko v pogovoru z dr. Janezom Zdešarjem na naslednjih straneh najdemo več mest, kjer kritično motri slovensko dogajanje tik pred drugo svetovno vojno. Zaveda se, da gleda z današnje pozicije, a vseeno se čudi, kako da je bilo slovensko vodstvo tako slabo pripravljeno na vojno, kljub temu da se je dogajala španska državljanska vojna, da je svet hitro drsel v vojno. Večino teh opustitev ali celo napak se da razložiti, morda tudi opravičiti. Vendar njim, ne pa že kar vnaprej nam, ki smo se dolžni iz zgodovine česa naučiti. Še posebej zato, ker so bile žrtve nedopovedljivo velike.
Vzbujanju preplaha se torej izogibamo, a živimo sredi takega sveta, da nimamo pravice vnaprej odrekati usodnosti določenim pojavom, ki se kopičijo pod slovenskim nebom.
Barbar rovi – sedemdeseta in šesta obletnica
Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentleman, saj je častil mrtve ter ga je skrbelo onostranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga sicer predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.
Fabrice Hadjadj ima pred očmi splošen odnos zahodnega sodobnika do smrti, zato je v njegovem navedku lahkotno ironičen nadih, ki utegne zdramiti tega ali onega bralca. Uzrtje slovenskega holokavsta, dojetje njegovih razsežnosti pa bi z besedami ne imelo dosti zveze. Bolečino, ki bi nas morala presekati, morda nakaže verz narodne pesmi: vem, da mi poči na grobu srce. Besed pravzaprav zmanjkuje tudi ob nikakršnem odnosu, ki ga Slovenija izpričuje do gore nepokopanih trupel. Pri nas je bilo za grobišča, morišča, množične poboje in podobne besede poskrbljeno, da učinkujejo bodisi alergeno bodisi kot nič. To nas je vsaj nekoliko opravičevalo – do odkritja Hude jame. Do tedaj je bilo dojemanje žrtev prepuščeno zgodovinski ozaveščenosti, družinski vzgoji, kontemplaciji, prizadeti človečnosti. To bi seveda moralo več kot zadostovati za primeren odnos. Pa vendar, v slogu skeptičnega apostola Tomaža: skoraj nihče se namreč ni srečal niti s kakim brezobličnim posmrtnim ostankom naših mučencev. Na množenje prizorišč nezaslišanega trpljenja, ki jih zaljšamo z izrazom grobišča, smo se navadili. Med šeststo in osemsto res ne opazimo razlike, če nas ne presune bodisi zločin nad enim samim človekom bodisi nad narodom. Z odkritjem rova sv. Barbare je bila daleč proč odrinjena še zadnja sprenevedavost. Pred nas so stopila nestrohnjena trupla, tudi ženska.[Stran 002] Vesoljna Slovenija bi morala, na smrt zaprepaščena in spreobrnjena, s sv. Tomažem pasti na kolena: Moj Gospod in moj Bog!
Tega seveda ni bilo. Ni bilo niti pokopa! Zelenjadarsko onegavljenje s posmrtnimi ostanki in plastičnimi zaboji ter vnovično barbarsko zapiranje sv. Barbare bi moralo spet pretrgati tempeljsko zagrinjalo. Besed za to ni.
40 dni za življenje
Logika našega izkrivljenega prava je, da materina želja utemeljuje otrokovo vrednost. Če si ga želi, potem je človeško bitje in ga moramo spoštovati. Če ga ne želi, potem je nadležnež in ga lahko uničimo. Isto bitje pod vašim srcem je odvisno od vašega razpoloženja; ali bacil ali bodoči doktor znanosti.
Gornje obletnice padajo v vse bolj nenavadne družbene razmere. Od enoumja prestreljen postsocialistični človek je pred četrt stoletja nenadoma postal zunanje svoboden. V skladu z znanim sindromom je ohranil strahospoštovanje do terorističnih elit, ki so ga desetletja zatirale in ki mu, navzven prilagojene, kraljujejo še naprej. Svojo željo po izkazovanju svoje svobode, poguma in upornosti je naposled lahko pustil do izraza, a usmeril jo je po navodilih, kot mu jih je zapisovalo boljševiško nasilje. Slednje svoje poslanstvo nadaljuje v zasilni demokratični preobleki, pri čemer si podaja roke z zahodnim levičarstvom in porabništvom. Tako so tarča pomladne stranke, Cerkev, Evropa, demokracija, tržno gospodarstvo in sploh vrednotni ustroj, na katerem temelji urejen zahodni svet. Da na tem svetu, ki ga z veliko vnemo in veliko rušilno močjo uničujejo, istočasno perverzno parazitirajo, njihove debele kože ne moti.
Evropski parlament je marca letos sprejel resolucijo glede enakosti (ne enakopravnosti, ampak enakosti!!) spolov, ki vključuje tudi pravico do splava. Tarča so seveda redke evropske dežele, ki še varujejo pravico do življenja najšibkejših. V Sloveniji pa je komaj začeto leto zaznamoval nov napad na družino. Če abortus praktično vse od sprejetja ustave ni bil več omembe vredna tema, ker je bilo s tem v zvezi smrti željnim skrajnežem maksimalno ugodeno, so letos znova napadli družino in uzakonili – tokrat ne pobijanje – pač pa možnost barbarskega manipuliranja z že rojenimi otroki. Naj si bo dobesedno, da jih fizično prisilijo bivati v protidružinskem okolju, ali pa posredno, da jim z ideološkim zastrupljanjem onemogočajo kolikor toliko naraven, normalen in varen razvoj.
Volilni mehanizmi
Lenin, Hitler ali Jean-Bertrand Aristide. Vse sledi isti logiki, ki želi ustvariti novega človeka. Naša doba je polna hrupa in besa in zato toliko bolj v pričakovanju osvoboditelja. To pojasnjuje, kako lahko celoten narod dere za tiranom, ki veliko obljublja ali za utopijo, ki je v modi. Njihovi nameni se hitro izkažejo za zlohotne. Namesto da bi ljudstvo osvobodili, ga le še bolj stiskajo, pogosto z zelo dobrimi nameni. Vendar se ubogo ljudstvo iz tega nič ne nauči, nasprotno. Tako je pobito, da se zažene k naslednjemu lažnemu preroku in naslednjemu načrtu idealne države.
Tako stanje ni prišlo samo od sebe. Vanj smo spolzeli, kot bomo videli, deloma tudi po lastni krivdi. Seveda je bilo na zborovanju za družino in otroke lepo gledati množico ljudi, tudi tistih, ki »se ne mažejo s politiko«, na zborovanje pa so prišli, češ da to je pa res potrebno. Ni se mogoče dovolj načuditi kratkovidnosti in odsotnosti vzročno posledičnih povezav pri teh ljudeh. Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost, da zgledno uredi življenje v naši skupnosti.
Da: Broz, Kučan, Drnovšek, Jankovič, Cerar … tako se v grobem sliši zlovešč seznam na slovenskih tleh. »Ker se ljudstvo ničesar ne nauči … « Slovenija resnično svobodnih volitev in enakih štartnih pozicij za posttotalitarno in demokratično stran še ni imela. Čeprav je povsem nesprejemljivo že to, da v parlamentarni igri nastopajo totalitarni recidivi, se pravi stranke, ki so tako ali drugače naslednice in (latentne) zagovornice parapolitičnih organizacij iz časa totalitarizma. Če pa že so na sceni, bi morala imeti demokratična stran vsaj približno enake izhodiščne možnosti. Vendar je bila izigrana že s socialističnim ustrojem prvega parlamentarnega sklica, da ne govorimo o povsem neprimerljivih finančnih in nenazadnje know-how izhodiščih. K temu je treba prišteti vedno hujše stvari: večinsko medijsko enoumje, celostno obvladovanje gospodarstva, sodstva in šolskega[Stran 003]
Figure 1. Za življenje Janez Rihar
[Stran 004]sistema. Z dolgoletnim ustrahovanjem in teroriziranjem je bila demokratična stran tako ošibljena, da ni mogla suvereno nastopiti niti na ravni preprostih upravnih postopkov. Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti na zločinski vrh, na eksodus in genocid elite, zaradi katerih v Sloveniji nepopravljivo zija krater, kjer bi morale biti zdrave družine, kakovostni politiki in s tem razcveten splošno veljaven vrednostni svet. Namesto razmaha zdravih življenjskih sokov se nam dogajajo vsakršne mahinacije. A kljub naštetemu, kljub nepošteni igri in nenazadnje kljub banalnemu goljufanju na volitvah: toliko svobode je demokracija le prinesla, da se ne moremo otresti vse odgovornosti za katastrofalni rezultat, ki nam je v parlament naplavil dve tretjini posttotalitarcev.
Povprečni slovenski dobronamernež
Gospod Delarche, to moramo reči njemu v prid, ostaja prepričan, da med ljudmi sodi med smetano. Prepričan je, da brani svojo strpnost. Oblasti to odobravajo. Njegova mnenja zvesto ubogajo medijsko učiteljstvo. Če bi mu naznanili, da je soudeleženec pri množičnem umoru, bi padel s stola. Morda bi nas celo zadavil, da bi dokazal svojo nedolžnost.
Pa vendar: naši rojaki večinoma ne hodijo naokrog s škripajočimi zobmi, srepim pogledom in sekiro za pasom. Kdo je torej slovenski volivec? Že res, da je povprečen Slovenec nekoliko nergav, nezadovoljen in rad nabija čez tarče, ki mu jih nastavijo mediji. A po drugi strani je s sosedi večinoma prijazen. Rad priskoči na pomoč, tudi za udarniško delo je. Razume grozovitost srebreniškega pokola. Cerkve ne mara, ampak domači župnik je pa vseeno kar soliden možakar. V službi se ne pretegne, a kar je treba, naredi. Skrbi za svojo družino in pod roko pelje svojo ženo na sprehod …
A naj se vrnemo k Hadjadju: če bi mu uspeli dopovedati, »da je soudeleženec pri množičnem umoru, bi padel s stola«. Verjetno ravno slutnja te soudeleženosti pri vojnih in povojnih zločinih, pri ubijanju nerojenih botruje besnim reakcijam, kadar se ne more več izmotati z »modernimi« floskulami, ki imajo sicer status dogme.
Naloga, ki nas čaka, je torej prav v tem predočenju, kakšna diskrepanca je med našo dobronamernostjo in konkretno akcijo: ko se odločamo za razne cerarje, obenem pa jadikujemo, kako naši državi ne gre dobro. Kako naj bi ji neki šlo, če njenega krmila niti enkrat v četrt stoletja nismo v celoti dali demokratični strani? Nemogoče.
Dolžnost misliti
Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se dela. To je vse isto in gre skupaj. In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin, še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost. Biti sokriv, biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje (Charles Péguy).
Venomer se sprašujemo, kje je tista točka, kjer nismo več ujeti v (post)totalitarne primeže in se začne naša odgovornost. Odgovornost slovenskega kristjana, odgovornost povprečnega demokrata, odgovornost povprečnega oziroma večinskega volivca. Gledamo dvojno sliko. Na eni je volivec ujetnik tranzicijskega kalupa, na drugi pa se jasno vidi, da še zdaleč nismo povsem brez možnosti. Takoj, ko imamo možnost, pa se nam nalaga tudi soodgovornost oz. sokrivda za naš sproten in prihodnji položaj. Justin Stanovnik zato neprestano naglaša razumetje stvari in s tem v zvezi dolžnost, da mislimo. Pri tem ni abstrakten, ampak zmožnost našega dojemanja in razumskega pristopa izvaja iz vsakdanjosti, ko smo sposobni racionalno, celostno, dolgoročno reševati probleme doma, v službi itd. V tem se nam odpira perspektiva, da bistroumnost in smelost začnemo uporabljati tudi znotraj širše skupnosti.
Preveč je front, ki nas spodjedajo, saj so poleg domačih kvazipolitičnih, protičloveških tu še zunanje silnice, ki zlahka dosežejo interferenco in povečujejo nevarnost. Narušen mir na Vzhodu, sporadično ulično in drugo nasilje po Evropi, zbesnel islam, vrednostna dezorientiranost, impotenca evropske politike, Grčija v legalnih rokah skrajnežev in podobno. Doma pa se poleg že omenjenega spominjamo »demonstracije sile« za potrebe rušenja »neprave« vlade, gledamo spodbujanje nasilja po spletnih forumih, stigmatiziranje in ustrahovanje demokratične strani, ki ju izvajajo sodišča, diskriminatorne obravnave raznih pooblaščencev in varuhov, razvrednotenje Cerkve in njenega nauka in podobno. Vsekakor dovolj za zavest, da otopelost ni na mestu, dovolj za poziv k čuječnosti, prisebnosti, mišljenju in dejavnosti.