Svet se je vedno spreminjal, toda v sedanjem času se spreminja še hitreje. Nekoč so pač novice potovale s hitrostjo tekača in kasneje konja, danes pravzaprav ne potujejo več, saj so isti hip, ko na računalniku pritisnemo tipko »pošlji«, že na drugem koncu sveta. Včasih so imeli do sosednje vasi uro hoda, danes konec tedna skočiš »v šoping« v New York. Spremembe, ki se dogajajo, pa niso samo spremembe, povezane s prostorom in časom, temveč se soočamo s kulturnimi, družbenimi, civilizacijskimi spremembami. Kot so se nekoč prebivalci nekdaj mogočnega, na koncu pa duhovno izčrpanega rimskega imperija, le da se danes ta sprememba dogaja v veliko večjem obsegu (tako geografskem kot glede na število ljudi).
Že nekaj mesecev spremljamo migrantsko krizo. Sprva se je zdelo, da prihajajo v Evropo sirski begunci, ki bežijo pred vojno in opustošenjem v lastni domovini. Toda zdaj nam je bolj ali manj jasno, da se dogaja nekaj večjega. Nekaj, kar slutimo, da bo spremenilo podobo sveta, ki ga poznamo. Nekateri napovedujejo, da naj bi v Evropo v naslednjih letih prišlo okoli dvajset milijonov ljudi. Dvajset milijonov ljudi drugačne vere in kulture. Vere, ki jo poznamo predvsem iz literarnih del, povezanih s turškim osvajanjem našega prostora, ter kulture, ki ji je tuje »liberté, égalité, fraternité«. Dopovedovati, da temu ni tako, je prvovrstna naivnost. Tako, kot je v svoji kolumni napisal Žiga Turk – svoboda, enakost, bratstvo »niso občečloveške vrednote. To so zahodne vrednote.« Utemeljene v krščanski tradiciji, bi še lahko dodali.
Prav v povezavi s prihajajočo množico v ospredje vedno bolj stopa vprašanje terorizma. Pojem, ki se nam je še nedolgo nazaj zdel neskončno oddaljen, predvsem pa povezan prav z državami, iz katerih prihajajo prebežniki. O tem, da se je posameznik razstrelil sredi množice ljudi, so sicer večkrat poročali v naših medijih, vendar je bilo tako dejanje za naš kulturni prostor nekaj popolnoma tujega in nepredstavljivega. Toda več kot sto mrtvih v francoski prestolnici je v enem samem večeru to nepredstavljivost prineslo k nam. Vprašanje terorizma je nenadoma postalo naše vprašanje. Občutek popolne varnosti se je razblinil, države ponovno postavljajo meje. Meje, za katere smo mislili, da jih v združeni Evropi ne bomo več potrebovali. Ob vsem tem pa se v ljudi naseljuje strah in vprašanje, na katerega nihče noče odgovora – ali to pomeni, da se bomo morali tudi mi naučiti živeti z negotovostjo, ali bomo ob koncu dneva prišli varno domov ali pa bomo morda žrtev nekoga, ki z eksplozivom širi svojo vero.
Velike spremembe se dogajajo na področju družine. Zagovorniki teorije spola, ki pravijo, da spol ni nekaj, kar bi bilo biološko pogojeno, temveč si ga vsak posameznik lahko izbere sam (nekateri gredo celo tako daleč, da zagovarjajo, da je vsakemu posamezniku prepuščeno, kolikokrat v življenju zamenja spol), z vsemi topovi napadajo družino. Družino, v kateri so oče, mati in otroci. Tisto družino, ki je do sedaj predstavljala temelj družbe in omogočala njen obstoj in stabilnost. Oče in mati nenadoma nista več potrebna za uravnotežen in zdrav razvoj otroka. Dovolj je »ljubeča skupnost odraslih oseb«, pri čemer naj bi bili tako ljubečo skupnost sposobni zagotavljati predvsem istospolni pari, medtem ko naj bi bila klasična (normalna) družina središče nasilja, alkohola in spolnih zlorab. Mnogi starši, ki se trudijo vzgajati otroke v duhu krščanskih vrednot, se soočajo z močnim medijskim pritiskom, v šole vedno bolj nasilno prodira »vzgoja za istospolnost«. Tisti, ki se skušajo temu upirati, so s strani agresivnih aktivistov, ki jim je javni mikrofon vsak trenutek na razpolago, nemudoma označeni za nestrpneže, homofobe in podobno. V Sloveniji bomo konec leta na referendumu celo odločali o tem, ali bomo v naši domovini še imeli očete in matere ali le še oštevilčene starše.
Ob vsem tem se soočamo še s popolno duhovno izpraznjenostjo, krizo (evropske) identitete, izhajajoč iz zatajevanja in odpovedovanja veri in kulturi naših očetov in dedov. Da bi pobegnil od vsega tega, se je zahodni človek vrgel v neobrzdano potrošništvo, ob tem pa postal do skrajnosti pomehkužen in nepripravljen na vsak izziv (boj, če hočete), ki ga prinašata sedanjost in prihodnost. Vse to velja tudi za slovenski prostor, kjer se ob vsem tem mnogi mladi soočajo še z negotovo prihodnostjo, povezano z brezposelnostjo in posledično nezmožnostjo ureditve lastne eksistence.
Vse te spremembe so torej spremembe, ki jih doživlja naš čas in prostor. Kdor je količkaj priseben, se v tem času mora intenzivno spraševati, kaj narediti, kako ravnati in na [Stran 009]kakšen način se boriti za tisto, kar nam je najbolj sveto in drago. Kot so rekli včasih – »za vero, dom, cesarja«.
Mi pa še vedno v preteklosti
Številni izzivi so torej pred nami, toda če prelistamo naše časopise in spremljamo naše medije, se nam zdi, kot da smo še vedno v letu 1945. Ob vseh teh vprašanjih, ki jih pred nas postavlja naš čas, se vse to govorjenje in pogrevanje naše polpretekle zgodovine zdi skoraj groteskno, neresno in neodgovorno. Kot da smo se ustavili v že zdavnaj minulem času. Soočamo se s terorizmom, razkrojem vrednot, uničevanjem družine in prihodom množice, ki s seboj prinaša nam popolnoma tuj svet, mi pa se še vedno delimo na vaše in naše. Še vedno se ukvarjamo z vprašanjem, kdo je bil kriv za začetek krvave revolucije na naših tleh med drugo svetovno vojno, čeprav se je vojna končala že daljnega leta 1945. In še vedno se ne moremo zediniti, kako in kdo bi se moral spraviti, ter kdo je bil dejansko kolaborant – oni ali mi. Za vse, kar se nam slabega dogaja, krivimo prejšnji režim in ljudi, ki so iz njega izšli. Namesto, da bi razmišljali o prihodnosti, se pogovarjamo o tem, kaj se je zgodilo pred sedemdesetimi leti.
Kako je torej s tem? Ali bi bil res že čas, da se končno nehamo ukvarjati z našo preteklostjo, ki nas očitno samo vznemirja in razdvaja, in se raje usmerimo v prihodnost, saj je »jutri nov dan«, ki več kot očitno ne prinaša pretiranega optimizma?
Preteklost za prihodnost
Pred sedemdesetimi leti je bil naš narod hudo pohabljen. V kraških jamah, breznih, rudniških jaških in tankovskih jarkih smo izgubili najboljše, kar smo imeli. Fante in može, zavedne Slovence in pokončne katoličane, ki so dali življenja za svoj dom in svoj narod. Pred sedemdesetimi leti je Slovenija izgubila svojo politično, kulturno, gospodarsko in družbeno elito. Tisti, ki so ostali, so bili dolga desetletja podvrženi neznosnemu pritisku totalitarne ideologije, ki si je kot enega bistvenih ciljev zadala – spremeniti narodni značaj. Narod, ki je kneze ustoličeval v slovenskem jeziku in ki je pogumno branil Evropo pred turškimi vpadi, narod, iz katerega so izšli Žiga Herberstein, Jurij Vega, škof Baraga, France Prešeren, Rudolf Maister, Anton Korošec ter mnogi drugi, narod, ki je kljuboval vsem viharjem zgodovine ter ohranil svojo identiteto, je ta ideologija dolga desetletja (nasilno) prepričevala, da je do tedaj dal samo hlapce. Ta ideologija je novo identiteto naroda, ki jo je utemeljila v bratomorni revoluciji, dejansko oblikovala v hlapčevstvu. Tisti, ki so to preoblikovanje izvedli, so se namreč zavedali, da nujno potrebujejo hlapce, če hočejo dobiti oblast, saj jih drugače nikoli nihče ne bi izbral za voditelje.
Po sedemdesetih letih se torej danes kot narod soočamo s spodrezanimi koreninami in z razklanostjo, ki jo je v nas povzročil komunizem. Kot narod več ne vemo, kdo smo in na kaj naj opremo našo identiteto. Zdi se, kot da se sicer upiramo »novemu liku aktivnega slovenstva«, kot da bi nekje globoko v sebi, skoraj nezavedno, le še slutili, da je ta lik vendarle nekaj tujega, nekaj, kar prinaša smrt, toda hkrati nikakor nočemo sprejeti naših korenin. Tako razcepljeni in ranjeni pa smo popolnoma nepripravljeni na (re)akcijo, ki jo zahteva naš čas. Kot narod, če hočemo preživeti, se torej moramo soočiti z rano, ki sta nam jo povzročila komunistična revolucija in komunizem. Čeprav se pred nami odpirajo številna vprašanja, ki na videz morda nimajo nič opraviti z našo preteklostjo, pa se prav zaradi naše prihodnosti moramo z njo soočiti. Brez razčiščene in sprejete zgodovine ostajamo kot narod ranljivi, negotovi in zaradi tega izgubljeni. Zato je tudi nujno, čeprav se zdi še tako groteskno, da se, dokler je ne spoznamo »po pravici in resnici«, z njo (s preteklostjo) še vedno ukvarjamo. Šele, ko jo bomo prav spoznali in sprejeli, bomo lahko kos tudi izzivom, ki nam jih prinaša prihodnost. Če tega napora ne bomo naredili, kot narod ne bomo obstali.
[Stran 010]
Figure 1. Preteklost za prihodnost arhiv Zaveze[Stran 011]