V tednih pred koncem koledarskega leta nas mediji navadno zasujejo s statistikami in ocenami iztekajočega se obdobja in s tem ostrijo ali blažijo naše presoje ter usmerjajo pričakovanja za naprej. Zdi se, da bo letošnji konec leta glede tega drugačen, saj je begunska kriza, ki je prizadela ne samo našo državo, ampak celo Evropo in ji kar ni videti konca, medije tako zaposlila, da skoraj ne najdejo časa in prostora za še kaj drugega. Morda jim pride včasih celo prav, da jim ni treba na široko poročati o drugih perečih problemih, npr. o nenavadnih menjavah vodstva nekaterih finančnih ustanov.
Begunska, ali če hočete, migrantska kriza je spremenila tudi temo pisem bralcev v nekaterih naših časopisih. Medtem ko so bili prej na udaru tisti, ki »se ukvarjajo s preteklostjo in s tem ovirajo delo na gospodarskem področju, od katerega je odvisna naša sedanjost in prihodnost,« so sedaj pod drobnogledom »nestrpneži, ki v množici prezeblih in sestradanih beguncev neprestano iščejo nevarne teroriste, ki bodo Slovenijo vsak čas spremenili v svoj kalifat.«
Le nekaj mesecev je od 20. tabora Slovencev po svetu, ki je bil posvečen spominu na maj 1945, ko so tudi tisoči naših ljudi odhajali v begunstvo; pri tem jih ni vodila želja po boljšem življenju, ampak je bil zanje umik iz ljubljene domovine edina možnost za ohranitev golega življenja. Ali niso prizori, ki jih zadnje mesece gledamo na poteh okrog Brežic, precej podobni takratnim na cestah proti Ljubelju, kjer pa so na bežeče množice padale granate iz topov domačih zasledovalcev?
Morda ni prav, da sedanjo svetovno begunsko krizo, ki ji niti še ne vemo pravega imena, primerjamo s slovenskim eksodusom, ki je bil sicer do neke mere naša domača zadeva, pa vendar se v kar dolgi dobi sedemdesetih let o njem še nismo dogovorili. Mogoče je vzrok to, da sta eksodusu sledila vrnitev večine domobranske vojske in dela civilnih beguncev iz Vetrinja in njihov pomor v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu, v Barbarinem rovu in po drugih moriščih širom Slovenije, zaradi katerih je naš veliki pesnik Župančič govoril o zlatem jabolku svobode, »ki se zakotalilo je v kri in blato«. Delno pojasnilo te zadrege prinaša ugotovitev, da je postala Huda jama po odstranitvi enajstih pregrad ob pogledu na skladovnice mumificiranih trupel prehuda in nam je zastal dih, kljub temu pa pregrade v glavah še niso popustile.
Tudi zato sta se v odhajajočem letu obhajanja 70-letnice konca druge svetovne vojne, v soboto 30. maja, zgodili dve slovesnosti. Novomeška škofija je na god edinega proglašenega slovenskega mučenca, pripravila spominsko slovesnost pri osrednjem dolenjskem romarskem svetišču na Zaplazu. Po spominski maši so poleg Marijine cerkve blagoslovili velik križ, pod katerim je kamenita posoda s prstjo z 28 krajev trpljenja naših ljudi – med njimi so tudi Sv. Urh, Gramozna jama, Frankolovo, Osankarica in Rab poleg Hude jame, Kočevskega roga itn. Simbolno naj bi to pomenilo: Vse to trpljenje naj bo pridruženo Kristusovemu trpljenju, On pa naj pomiri vse naše razprtije. – Nova Slovenska zaveza pa je organizirala shod v Ljubljani. Pripravila je 168 enakih spominskih križev, kolikor je farnih spominskih plošč, na katerih so vklesana imena več kot 14.000 žrtev komunističnega nasilja. Predstavniki župnij s križi in množica, ki jih je spremljala, so v sprevodu prišli na Kongresni trg in se tu pred očmi slovenske javnosti spomnili dogodka, ko je diktator Tito pred 70 leti prav tu napovedal nedoumljivo morijo, ki še ni dočakala primernega epiloga. Škof Jamnik, ki je križe blagoslovil, je v svojem nagovoru med drugim povedal: »Brez resnice in poznavanja tega, kar se je zgodilo, in brez spominjanja ne more biti sprave. Prvi korak pa moramo narediti sami pri sebi, postati moramo boljši ljudje!«
Že ob slovesnosti na Kongresnem trgu in kasneje, ko smo nekatere spominske križe spet srečali na drugih slovesnostih, so nas nagovorili, naj njihovo zgodbo uporabimo za Kako se je začelo. Škof Jamnik je opozoril, da brez resnice ne more biti sprave. Resnico je treba ponavljati, da ne zbledi, da ostane resnica. Spominski križ naj nam pomaga pri spominjanju. Pogled na šentjernejski spominski križ s številko 435 vedno pritegne našo pozornost in pred nami se odpre časopis Slovenski dom s člankom Št. Jernej, domovina 1000 domobrancev. Ta slika nas bo spremljala pri temle KAKO SE JE ZAČELO in pridružili ji [Stran 012]
Figure 1. 20. maj 2015 – Spominski križi na Kongresnem trgu v Ljubljani Ivo Žajdela
bomo še kako drugo. Naj nam pomagajo pri odkrivanju resnice in utrjevanju spomina pa tudi pri poglabljanju sočutja, saj pravijo, da resnica in sočutje hodita skupaj.
Šentjernej med obema vojnama in v začetku revolucije
V 29. številki Zaveze, kjer smo že pisali o Šentjerneju, smo omenili tudi dnevniški zapis škofa Jegliča, v katerem je decembra 1918 zabeležil, kako so »šentjernejski boljševiki« razgnali predvolilni shod SLS (Slovenske ljudske stranke) in surovo pretepli glavnega govornika dr. Lovra Pogačnika. Ko so domači duhovniki, ki so imeli pri stranki važno besedo, skušali pomiriti razgrete nasprotnike, so se zaslišali glasovi: »Far naj gre v cerkev, tukaj nima kaj opraviti in se mu ne bomo pustili komandirati.« (Pred kratkim je Mohorjeva družba v Celju izdala obsežno knjigo z naslovom Jegličev dnevnik, ki nam bo lahko pomagala osvetliti marsikateri manj znan dogodek obdobja, ko se je pri nas pripravljala krvava revolucija.)
Prva svetovna vojna je od šentjernejske fare zahtevala kar 134 žrtev in župnik Lesjak je leta 1927 v knjigi Zgodovina šentjernejske fare za nekatere lahko navedel podatke o smrti, za druge pa le to, da so pogrešani. Poleg boleče izgube svojcev so farane pestile tudi gospodarske težave. V takih razmerah je bila privlačna ideja o novem družbenem redu, ki naj bi tudi malim ljudem omogočil človeka vredno življenje. Vendar tisti, ki so v ruskem ujetništvu od blizu videli revolucijo in z njo povezane spremembe, o njih niso imeli enakega mnenja: eni so bili prepričani, da jih je treba uveljaviti tudi v domovini, drugi pa so pred njimi svarili. Ta različnost se je pokazala pri volitvah leta 1920, saj so se komunisti s 156 glasovi (od skupnega števila 801) uvrstili na tretje mesto, zmagala pa je SLS s 365 glasovi. Na občinskih volitvah leta 1928 je bil na listi SLS izvoljen za župana kmet Franc Vide iz Žvabovega in je to funkcijo obdržal do maja 1941. Leta 1945 so Videta zaprli in pred vojaškim sodiščem v Novem mestu je bil obsojen na smrt, kasneje pomiloščen na 20 let zapora, po petih letih pa izpuščen.
Že pred začetkom prve svetovne vojne so v Šentjerneju zgradili društveni dom, kamor so se kmalu vgnezdili Orli (društvo Orel) in pod njihovim okriljem je začela delovati pihalna [Stran 013]
Figure 2. Šentjernej 1938 – Slavolok v pozdrav novemu župniku Francu Cerkovniku. Na desni šola, ki so jo konec leta 1943 požgali partizani ()Zbornik 1999)
godba, ki jo je vodil organist Jakob Čadež. Orlovsko društvo je bilo v času diktature prepovedano, po njeni ukinitvi pa je spet nadaljevalo svoje delo v Zvezi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Namen društva gotovo ni bila samo zabava, ampak tudi vzgoja mladih v krščanskem duhu. Ali ni prav ta vzgoja pripomogla, da se je kasneje toliko šentjernejskih fantov odločilo za protirevolucijo?
Kaj pa Katoliška akcija, ki naj bi odločilno vplivala na mlade Šentjernejčane, da so se obrnili proti OF in partizanom. O tem strupeno piše domačin Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci: »Z marcem 1942 je Katoliška akcija končala v Križankah v Ljubljani šolanje belih oficirjev in političnih voditeljev – trajalo je od 25. nov. 1941 do 31. marca 1942 in so se ga iz šentjernejskih krajev udeležili kar štirje, bodoči poročniki ‘bele garde’: poleg Karla Švalja iz Ostroga še njegov bratranec Stanko Švalj iz Šentjerneja, Franc Bratkovič iz Cerovega Loga in Janez Guštin z Dolenjega Mokrega Polja. Karel Švalj je takoj pohitel ovadit domače fante, da sodelujejo s partizani.« (str. 96 in 116)
Katoliška akcija je bila izrazito verska organizacija. Njen namen je bil izobraziti člane v krščanskem duhu, poglobiti njihovo versko življenje in preko njih vplivati na okolico. »Zveza katoliških kmečkih mladcev,« ena od vej Katoliške akcije, je bila leta 1941 komaj na začetku – slabo organizirana in maloštevilna, zato ni čudno, da je bila v Šentjerneju skrb zanjo prepuščena kaplanu Vinku Kastelicu, ki je tu avgusta 1941 nastopil prvo kaplansko službo.
Usodni čas od 1941 do 1943
Aprila 1941 so Šentjernej za nekaj tednov zasedli Nemci. Kot po mnogih dolenjskih krajih so se menda tudi tu nekateri zanje navduševali in hiteli šivati zastave s kljukastim križem. Zgodovinarji niti po 70 letih niso [Stran 014]pojasnili, kolikšen del te evforije so prispevali komunisti, saj je tedaj še veljal pakt Molotov – Ribbentropp in je Kominterna od vseh članic zahtevala, da se ga striktno držijo. Do spremembe je prišlo 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Ivo Pirkovič piše o tem, da »je tri dni po napadu Nemčije na Rusijo potrkal na njegova vrata v Šentjerneju kurir Toneta Tomšiča in naročil, naj ustanovijo OF«. Ivo Pirkovič in njegovi bratje Jože, Rudi ter Frenk so se takoj vrgli na delo; že sredi avgusta je njihov terenski odbor postal rajonski, saj se je razširil na sedem sosednjih občin s skoraj 14.000 prebivalci. Njihovo začetniško delo se je s tem spreminjalo. »Prostovoljci odhajajo z našega terena v šolska taborišča na Kočevskem: 5. januarja 1942 (9), 18. januarja (7), 6. februarja (4), 9. marca (23).« V poglavju Oficirji, ki niso marali svobode (str. 41 njegove knjige) opisuje aretacijo bivših jugoslovanskih oficirjev: »Ko smo takoj po Novem letu začeli pošiljati v gozd prve prostovoljce, smo tudi stare poklicne oficirje povabili, naj se pridružijo vstaji. Mesec dni pozneje zasledimo v italijanskih virih ukrep o nadzoru oficirjev bivše jugoslovanske vojske, ki imajo zveze s partizansko organizacijo.« Pirkovič ne pove, da so »vabila« oficirjem poslali z redno pošto, ki je seveda šla skozi italijansko cenzuro in Italijane opozorila na nevarnost. Pirkovič se dela, kot da tega ne vidi, pač pa ponudi sledečo razlago: »V začetku marca je salezijanec Franc Blatnik odhitel v Vatikan s spomenico, v kateri so slovenski klerikalni voditelji in visoka duhovščina s prelatom Lambertom Ehrlichom na čelu zahtevali, naj Italijani z vso strogostjo nastopijo proti upirajočim se Slovencem in tudi proti nezanesljivim elementom. Okupator jim je ustregel. Da bi širjenju upora spodrezali korenine, so Italijani med prvimi ukrepi v noči s četrtka, 19. marca, na petek lovili bivše oficirje razpadle jugoslovanske vojske, ki so se bili izognili vojnemu ujetništvu, ter tiste slovenske orožnike, ki kljub italijanskemu vabilu še niso stopili v njihovo službo. Oficirji in orožniki bi sedaj utegnili voditi vstajo. Iz šentjernejskih in kostanjeviških krajev so jih zaprli v stari kostanjeviški grad, imenovan tudi ,klošter’. Partizani so v soboto jetnikom poslali kurirja s sporočilom, da so jih pripravljeni osvoboditi. Zaprti oficirji in orožniki so se glede tega posvetovali, toda le redki so bili pripravljeni pobegniti, večina pa se je uprla, češ da raje gredo v konfinacijo kot v gozdove. Že v nedeljo, 22. marca, so jih preko Novega mesta in Ljubljane odpeljali v Gonars. Spotoma se jih je nabralo okrog 500.« (str. 41)
Katero spomenico, ki naj bi jo dr. Blatnik odnesel v Vatikan, ima v mislih Ivo Pirkovič? Njegova knjiga je izšla leta 1982, zato je po vsej verjetnosti poznal Ehrlichovo spomenico le iz Sajetovega Belogardizma, prirejeno po Sajetovi zamisli. Prava spomenica, ki jo je menda v maju 1942 odnesel v Rim škof dr. Rožman, je bila objavljena v Acta ecclesiastica Sloveniae 24 šele leta 2002 in ima o interniranih oficirjih sledeči podatek: »Poleg civilnih oseb so bili odpeljani v noči od 19. na 20. marec v internacijo bivši aktivni slovenski častniki (okrog 500), ki so že skoraj celo leto živeli svobodno v Ljubljani oziroma v pokrajini in se popolnoma lojalno zadržali.« (AES, str. 622). Ta izjava pa je precej bolj podobna obtožbi zaradi internacije kot predlogu zanjo. To, kar se je zgodilo z oficirji v Šentjernejski dolini, velja tudi za Ljubljano in druge kraje Ljubljanske pokrajine. Pirkovič piše, da je spomenica opozorila Italijane na oficirje, v resnici pa so to naredili partizani s svojimi pozivi. Zakaj so jih poslali po pošti, za katero so vedeli, da gre skozi italijansko cenzuro? Posledica tega je bila, da so bile vaške straže še na Turjaku skoraj brez vojaško izobraženih poveljnikov.
Ivo Pirkovič pri idejnih nasprotnikih povsod vidi denunciante in izdajalce. V zvezi z italijanskimi aretacijami aprila 1942 piše takole: »Sami ne poznajo nikogar, za vsako aretacijo se plazi senca domačega ovaduha. Gre za izdajstvo plačanih in neplačanih špijonov, ciganov, vlačug, pustolovcev in od jeseni tudi že gojencev Katoliške akcije, izšolanih na tečaju [Stran 015]v Križankah v Ljubljani.« (str. 96) Šentjernejčan Jože Cvelbar, ki je bil leta 1941 kaplan v Cerkljah na Gorenjskem in so ga Nemci kmalu po zasedbi zaprli, nato pa izgnali na Hrvaško, je bil tako rekoč vrstnik Iva Pirkoviča. Iz izgnanstva je po nekaj mesecih prišel v rojstni kraj, ki je bil tedaj pod Italijo. V spominih, ki jih je okrog leta 1990 pisal v Pittsburgu, ZDA, omenja tudi sledeče: »Ko sem se avgusta 1941 vrnil domov, sem se večkrat oglasil pri Ivotu (Pirkoviču), ki je bolan ležal v domači hiši. Pri njem so se shajali meni neznani ljudje.« V knjigi Svobodna republika pod Gorjanci Ivo sam pove, da je bila pri njih centrala OF. Na strani 22 omenjene knjige npr. piše: »Vse rajonske seje, razen morda dveh, so bile v mojem stanovanju.« Kdo je bil Ivo Pirkovič? Rojen je bil leta 1909 v Šentjerneju. Po maturi na novomeški gimnaziji je na univerzi v Ljubljani študiral tehniko, ki pa je zaradi bolezni ni dokončal. Bil je izredno nadarjen in pri delu ter študiju neutrudljiv. Poleg tehnike so ga zanimale tudi druge panoge. Po starem očetu je imel veselje za arheologijo in zgodovino.
Kaplan Cvelbar je ostal doma v Šentjerneju do 4. februarja 1942, ko je po ukazu škofa Rožmana odšel v Šentjošt nad Horjulom pomagat ostarelemu in bolnemu župniku Jožetu Nagodetu. V Šentjoštu je ostal do novembra 1944, nato pa se kot »domobranski kurat« vrnil v Cerklje na Gorenjskem. Iz časa »dopusta« v Šentjerneju sta mu posebno ostala v spominu sledeča dva dogodka: Konec septembra ali v začetku oktobra 1941 je bil v Pleterju nekaj dni na oddihu škof dr. Rožman. Jože Cvelbar in Franc Kupljenik, tudi begunec pred Nemci, sta ga šla pozdravit z željo, da bi kaj več izvedela o OF, saj po povratku iz izgnanstva nista imela prave orientacije. Škofova beseda je bila jasna: »OF vodijo komunisti!«
Na praznik sv. Štefana je Cvelbar maševal v domači cerkvi in v pridigi ob spominu na prvega mučenca omenil, da bi tudi pri nas lahko prišlo do preganjanja Cerkve, ter dodal: »Nikar ne pričakujmo, da nam bo nacizem ali komunizem prinesel svobodo!« Naslednji dan se je pri njem oglasil znanec-sovaščan in ga opozoril, da ne bi smel tako govoriti. Cvelbar je razumel, da je svarilo prišlo od centrale OF, ki spremlja tudi, kaj se dogaja oziroma govori v farni cerkvi. Slutil je, da nad vsem bedi njegov znanec Ivo Pirkovič. Več let kasneje, ko je Cvelbar že bil v ZDA in sta si nič kaj prijateljsko dopisovala preko časopisa Ameriška domovina, sta se dotaknila tudi tega dogodka, dogovorila se pa seveda nikoli nista.
Figure 3. Župnik Cerkovnik je bil na “božičnem” procesu obsojen na smrt
Med obtoženci na »božičnem procesu« decembra 1945 je bil tudi šentjernejski župnik Franc Cerkovnik. Obtožnica ga je bremenila sodelovanja z okupatorjem proti osvobodilnemu gibanju in neverjetnih zločinov s tem v zvezi. Župnik je tedaj lastnoročno napisal dolg zagovor, v katerem je preprosto in jasno prikazal razmere v prvi polovici leta 1942. Zdi se nam primerno, da nekaj odlomkov njegovega zagovora navedemo tudi tukaj. »Ko so bili partizani že na terenu v marcu 1942, sem hodil prosto po duhovniških poslih po župniji. Po umoru Kiklja sem na prižnici obsodil umor z istimi besedami kot škof sam ob Kikljevem pogrebu. Ta govor sem prebral in nisem ničesar pristavil, vsaj po mojem mnenju, kar bi moglo izzvati ogorčenje partizanov na terenu in somišljenikov doma. Zato sem tudi po tem datumu hodil po podružnicah maševat in, če je bilo potrebno, obhajat brez strahu. Koncem maja sem še maševal v Vrhpolju, 4 km od Št. Jerneja pod Gorjanci. Maša je bila oznanjena in srečal sem partizane, ki mi niso nič hoteli; pozdravili smo se in šli narazen. Na Vidovo nedeljo, 21. junija 1942, sem se peljal v družbi Bambiča Franca popoldne na Gorenje Mokro Polje in se na [Stran 016]
Figure 4. Kaplan Vinko Kastelic, Janez Guštin, Anton Krhin, Jože Luzar: umorjeni v začetku julija 1942
križišču ponovno srečal s partizani (Pavlin Franc). Tudi vso to pot sem mirno opravil.
Naslednjo soboto, 27. junija 1942, je bil popoldne na poti v Šmarje od partizanov aretiran III. kaplan v Št. Jerneju Kastelic Vinko in odveden proti Vrhpolju in Mihovcu. Kastelic je šel v Šmarje k zadnjemu pouku otrok za prvo obhajilo. Ta aretacija me je iznenadila in pretresla. Kastelic Vinko je res na prižnici ostro obsojal komunizem in zaradi napačnih informacij očital OF ropanje. Na račun partizanov so namreč v okolici ropali bratje Kromar in tovariši. Položaj je bil dolgo nejasen in Kastelic je svoje obsodbe preklical z razumljivimi besedami takrat, ko so Kromarje partizani polovili. O aretaciji Kastelica nisem na prižnici povedal ne v nedeljo ne na praznik in tudi ne naslednjo nedeljo, 5.7.1942. Zvedel pa sem, da nameravajo zaradi kaplana tudi mene zaslišati in sem v sredo, 8.7. odšel v Novo mesto in potem v Ljubljano, kjer sem ostal do novembra istega leta.
V Ljubljani nisem imel z domom nobenih zvez, me je pa v Baragovem semenišču, kjer sem stanoval kot bivši gojenec in prefekt zavoda sv. Stanislava, obiskal tedanji šentjernejski župan Jordan Karel, ki je povedal, da so začeli Italijani požigati družinam, ki so imele partizane. Omenil je Černetovo in Goriškovo domačijo na Dobravici. Do poletja 1942 nisem za legijo nič naredil in v Št. Jerneju tudi nismo nič vedeli o njej. Če bi kaj delal, bi ne hodil prosto okrog po fari. Do tedaj so namreč partizani že izvršili več likvidacij kot Zagorca iz Gor. Stare vasi, Zagorc Marije in hčere iz Št. Jerneja in drugih – poleg Kromarjev. V poletju 1942, zdi se mi, da avgusta in septembra, se je organizirala legija in tedaj šele so odšli tudi iz Št. Jerneja fantje in možje v Novo mesto. Njihovo število se kasneje ni več povečevalo, prej manjšalo. Kolikor jih je vstopilo kasneje, so dobili pozive naravnost od vojaške komande.«
Iz navedenih odlomkov Cerkovnikovega zagovora veje moreče vzdušje, ki je v začetku poletja 1942 vladalo med sicer veselimi prebivalci Šentjerneja in podgorjanskih vasi. Seveda je treba upoštevati, da je pisal v zaporu, ko je nad njim že visela smrtna obsodba. Pa nekaterih važnih tem zagovora, npr. črne roke in Jožeta Rormana nismo niti omenili, ker jih ni mogoče pojasniti v dveh stavkih in bi bila zanje potrebna daljša razprava. Cerkovnik je zapisal, da Jožeta Rormana do 24. avgusta 1945, ko sta bila soočena, sploh ni poznal. Ravnatelj Ivan Dolenec, ki je bil skupaj z njim zaprt, pa v knjigi Moja rast piše sledeče: »V sobi 107 je bil več tednov med drugimi z menoj zaprt tudi Jože Rorman, ki je bil pozneje obsojen na smrt in obešen. Seveda od nas nihče niti od daleč ni slutil, kakšna usoda moža čaka… Ko smo mu pokazali, kaj piše o njem Ljudska pravica, so ga oblile solze in je rekel: ,Saj to ni res. Toda jaz sem priznal vse, kar so od mene zahtevali, ker so me tako mučili, da sem se bal, da bom mučenju podlegel.’ Vprašal sem ga, koliko je resnice na trditvi, da ga je župnik Cerkovnik nagovarjal k zločinom. Odgovoril je takole: ,Nič. Župnik mene bržkone sploh ne pozna. Jaz pa ga poznam, ker sem njegov faran in sem ga večkrat videl v cerkvi.’« (Moja rast, str. 147–149) Župnik Cerkovnik je bil 23. decembra 1945 obsojen na smrt z ustrelitvijo in 20. marca 1946 je bila sodba izvršena. Njegov grob so kasneje izpraznili in mu tako vzeli tudi pravico do groba. (Palme mučeništva, str. 243)
Šentjernej – domovina 1000 domobrancev
Nenavaden naslov za poglavje o krutem umoru mladih fantov in njihovega kaplana, kajneda. Morda bo odgovor na gornji pomislek lažji, če povemo nekaj več o Vinku Kastelicu. Rojen je bil leta 1914 v Šmihelu pri Novem [Stran 017]mestu. Tudi dva njegova starejša brata sta bila duhovnika: Anton je bil pred 2. svetovno vojno župnik na Jesenicah in je leta 1949 umrl v zaporu v Mariboru, Jožef pa je kot izseljenski duhovnik deloval med Slovenci v Argentini in se leta 1940 ponesrečil v argentinskih gorah. Vinko je leta 1940 imel novo mašo, naslednje leto konec avgusta pa nastopil kaplansko službo v Šentjerneju. Kot smo že omenili, mu je bila zaupana tudi skrb za organizacijo Katoliške akcije med šentjernejskimi kmečkimi fanti. Nismo ugotavljali, koliko je bilo v fari na tem področju narejenega pred njim, vemo pa, da je Janez Guštin novembra 1941 odšel na »oficirski« tečaj Katoliške akcije v Ljubljano. Je bilo to dogovorjeno že prej ali ga je določil Kastelic?
Poleg Katoliške akcije so Kastelicu pripisali tudi organizacijo nacionalne ilegale. Nekaj o tem piše Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala. Že maja 1942 so pričakovali, da se bo ilegali pridružila skupina fantov iz šentjernejskega konca, pa ni bilo niti enega. Sicer pa je bilo podobno tudi v Žužemberku (kaplan Janez Jenko) in drugod. V začetku julija je patrulja »štajerskega bataljona« na Potovem Vrhu zvedela za smrt Kastelica in treh fantov, pa so kljub temu še računali na Šentjernejčane. Tudi župnik Cerkovnik piše, da ga je aretacija njegovega kaplana presenetila.
Nekaj dni pred Kastelicem oziroma skoraj hkrati z njim so partizani odpeljali tri fante, člane njegove Katoliške akcije. Najmlajši med njimi je bil Janez Guštin z Gorenjega Mokrega Polja, rojen leta 1921. Od 12 otrok velike Guštinove družine je bil tretji po vrsti. Starejša od njega sta bila France in Jože. Oče je bil čevljar in precej razgledan. Brat Jože je po maturi na novomeški gimnaziji vstopil v bogoslovje in postal duhovnik. Janez je po osnovni šoli pomagal doma in hodil na dnino. Zadnjo zimo je preživel v Ljubljani in obiskoval tečaj Zveze katoliških kmečkih mladcev. Partizani so ga odpeljali 24. junija, ko je pri kmetu v sosednji vasi okopaval vinograd. Oče se je takoj obrnil za pomoč na znanega partizana Paderšiča – Batreja, ki je bil Jožetov gimnazijski sošolec, pa ni mogel pomagati. – Jože Luzar, rojen 1907 v Dolenjem Maharovcu, je bil tudi član Katoliške akcije. Menda sta se že v maju 1942 s kaplanom pogovarjala o ilegali, vendar se je Jožetu zdelo prezgodaj in se ni odločil. Njega so odpeljali od doma 26. junija. – 29-letnega Antona Krhina, ki je bil četrti otrok kmečke družine z 10 otroki, so odpeljali 1. julija in ga tako kot Guština ter Luzarja zasliševali ter umorili na Ržišču.
Med Ržiščem in Vodenicami se je končala tudi mučeniška pot kaplana Kastelica. Prijeli so ga v soboto, 27. junija, ko je šel v Šmarje pripravljat otroke na prvo sv. obhajilo. Sobratje v Šentjerneju, ki so slutili nevarnost, so mu svetovali, naj ostane doma, on pa se je kljub temu odločil za pot. Eden glavnih njegovih zasliševalcev in sodnikov je bil Franc Pirkovič – Čort, brat pisatelja Iva Pirkoviča, ki je v svoji knjigi Pirkoviče, predvsem pa brata Franca takole predstavil: »Bataljonski in teritorialni poveljnik gorjanskega terena, študent tehnike Franc Pirkovič iz Šentjerneja je bil rojen leta 1914 v družini proletarskega obrtnika, ključavničarja Jožeta Pirkoviča. V hiši je bila revolucionarna tradicija že od časov graditve novih Pleterij na začetku našega stoletja, kjer je Jože Pirkovič poslušal ognjevite govore o pravicah delavcev, ki jih je imel Jože Prašnikar iz Vrhpolja pri Moravčah. Pirkovič je bil tedaj že član njegovih socialdemokratskih privržencev in z njimi tudi prvič praznoval rdeči prvi maj. Iz svetovne vojne se je vrnil iz Budimpešte kot boljševik in z dvema, tremi somišljeniki ustanovil komunistično partijo v domačem kraju… Ko je dan ali dva po kresu 1941 avtor te kronike na Pirkovičevem domu ustanovil Osvobodilno fronto in zbral njen prvi odbor, je politično delo zajelo vso družino. Od srede avgusta študent Franc že opravlja dolžnosti vojaškega referenta rajonskega odbora, ki povezuje obsežen teren šestih predvojnih občin na obeh straneh Krke…«
Faksimile zaslišanja Vinka Kastelica je objavljen v Sajetovem Belogardizmu. Če bi sklepali po tem zapisniku, bi verjeli, da so zasliševalci s kaplanom lepo ravnali, saj naj bi ga celo vikali: »Kakšne zveze ste imeli? Komu ste dali literaturo? Ali ste imeli kurirje? Kakšne direktive vam je dal Kek? …« Ker pa vemo, kaj vse sta napisala Fr. Saje in Ivo Pirkovič, pa papir ni zardel, vemo tudi, da je bilo tisto zaslišanje grobo in krvavo, vemo, da je bila smrt kaplana Kastelica in njegovih fantov mučeniška. So zasliševalci res verjeli, da so obtoženci imeli zvezo z ilegalo, ali pa so jih preganjali zgolj zaradi njihove verske in svetovnonazorske opredelitve in da bi s tem prebivalcem šentjernejske doline in cele Dolenjske vlili strah v kosti? Jim je Kastelic skušal dopovedati, da fantje niso nič krivi? Kaj so si mislili, če je prosil, naj fante izpustijo, obdržijo pa njega? Znano je, da so sobratje po Kasteličevi aretaciji našli na mizi v njegovi sobi dnevnik, kjer je zadnje dni, ko je že vedel, da so odpeljali fante, napisal nekakšno oporoko, kjer uvodoma razmišlja o grehu in kazni [Stran 018]
Figure 5. Tako je v knjigi Žrtve 2. svetovne vojne opisanih 615 šentjernejskih faranovKnjiga str. 191
oziroma pokori, nato pa izjavlja: »Kakor mi je vse to jasno, srce ne razume in se ne more sprijazniti z mislijo, da bodo tile moji, ki jih tako dobro poznam, trpeli po nedolžnem. Smilijo se mi, rad bi jim pomagal, še rajši pa bi jih rešil, čeprav za ceno svojega življenja. Rad bi dal svoje mlado življenje v spravo, da bi tako olajšal in skrajšal trpljenje drugih, tako nedolžnih kot tudi krivcev. Nedolžnih, ker niso krivi, krivcev pa zato, da bi se spreobrnili, da bi jih – te Savle – Bog pahnil s konja ne v njihovo in drugih pogubo, ampak da bi preganjalci božji postali častilci. Vse to sem pripravljen sprejeti, da bi tudi sam dobil polnost.« Prav zaradi te pripravljenosti dati življenje za druge Kastelica primerjajo s poljskim mučencem Maksimilijanom Kolbejem.
28. avgusta 1942 so od doma v Dolenjem Maharovcu odpeljali 48-letnega kmečkega gospodarja in očeta Jerneja Prhneta. Že meseca julija so ga imeli nekaj dni na zaslišanju, nato pa ga izpustili. Kljub prigovarjanju prijateljev, naj se umakne, je vztrajal doma, dokler niso ponovno prišli ponj. Njega so umorili in zakopali v gozdu nad Pleterjem. Čeprav se je za grobove pomorjenih kmalu zvedelo, njihov prekop v blagoslovljeno zemljo do oktobra ni bil mogoč. Ko pa je tudi v Šentjerneju nastopila vaška straža oziroma legija, so svojci v spremstvu legistov odšli v gozd in pripeljali domov posmrtne ostanke Kastelica, treh fantov in očeta Prhneta. Ker je bil župnik Cerkovnik še v Ljubljani, je pogreb na praznik vseh svetih popoldne vodil kaplan Janez Mohar. V pridigi ob krstah petih mučencev je omenil tudi Kasteličevo oporoko in da so Guštin, Luzar ter Krhin od januarja opravljali zadostilne prve petke, prvi petek v juliju pa zaključili z žrtvijo svojega življenja. »Domoljub«, ki je 2. decembra 1942 pisal o pogrebu v Šentjerneju, je svoje poročilo zaključil takole: »Če je bilo v njihovem življenju kaj graje vrednega, je bilo zbrisano z njihovih duš, ko so trpeli zaradi svoje vere.«
Ob 30-letnici smrti kaplana Kastelica in sotrpinov je šentjernejski rojak Jože Cvelbar objavil v Ameriški domovini spominski članek in seveda pripomnil, da jim je sodil domačin Franc Pirkovič – Čort. Cvelbarjev »prijatelj« Ivo Pirkovič je zato uredništvu Ameriške domovine poslal daljše pismo, v katerem med drugim piše sledeče: »Vodstvo Osvobodilne fronte, ki so ga sestavljali najuglednejši politični in kulturni predstavniki slovenskega naroda in ki so vodili politično in vojaško osvobodilno borbo, je že okt. 1941 v Slovenskem poročevalcu javno razglasilo odlok o zaščiti naroda, to je kazni za vse, ki bi okupatorju izdajali rojake ali poskušali ogrožati osvobodilno borbo. Vinko Kastelic je bil prijet in redno po zakonu o zaščiti sojen v trenutku, ko je čakal kurirja, da bo poslal svojo oboroženo tolpo v hrbet partizanskim enotam. Kurir je namreč pošto, namenjeno Kastelicu, oddal komandi Gorjanskega bataljona. Obsodba Vinka Kastelica je za dobrega pol leta preprečila bratomorno vojno in rešila mnogo človeških življenj. Z Vinkom Kastelicem se ni zgodilo nič nezakonitega.« (Jože Cvelbar, Pittsburgh – Št. Jernej na Dolenjskem, Nekaj spominov iz nedavne zgodovine – tipkopis)
Ob misli na to Pirkovičevo izjavo se kot v filmu zvrstijo pred nami slike nekaterih usodnih dogodkov v Šentjerneju: Razpad Jugoslavije aprila 1941 in evforija za Nemce. Komunisti so zraven in obenem že zbirajo orožje. Konec junija 1941 začnejo Pirkovičevi na ukaz iz Ljubljane organizirati OF. V »farjih« in tistih, ki hodijo v cerkev, posebno še v Katoliški akciji že od nekdaj vidijo nasprotnike in prav tako tudi v novem kaplanu Kastelicu, ki avgusta pride v faro. Prve mesece v Šentjerneju kaplan porabi za spoznavanje fare. Ker mu [Stran 019]
Figure 6. Oče Jernej Prhne in sin sta opisana med žrtvami Dolenjega Maharovca (Knjiga str. 65)
je naloženo pridobivanje kmečkih fantov za Katoliško akcijo, naveže z nekaterimi tesnejši stik. Iz Novega mesta pride od časa do časa kaka vest o četnikih in uporu proti okupatorju, toda vse je še nejasno in odmaknjeno. Še ko spomladi 1942 iz Novega mesta priganjajo Kastelica, naj pridobi fante za ilegalo, mu ni čisto jasno, za kaj gre. Tako on kot fantje, s katerimi se pogovarja, so za odpor proti okupatorju, vendar se jim za kaj takega zdi še prezgodaj. Ni jim neznano, da se organizira neka OF, vendar ne vidijo v tem neposredne nevarnosti. Ko Kastelic pridiga proti komunizmu, misli predvsem na ideologijo, ne pa toliko na OF, ki naj bi bila neka oblika rezistence.
Franc Pirkovič, ki je bil najprej vojaški referent rajonskega odbora OF in si je privzel ilegalno ime Čort, je tedaj že »bataljonski in teritorialni poveljnik gorjanskega terena«. Eno leto kasneje odigra važno vlogo – najprej kot ena izmed prič na kočevskem procesu, nato pa kot predsednik področnega vojaškega sodišča: »Uredili so novo vojaško sodno okrožje (s predsednikom Francom Pirkovičem in pravnikom Marjanom Vivodo kot enim izmed članov). Cele noči so potekale sodne obravnave, zunaj pa so že čakale enote VOS, da bi izvršile smrtne obsodbe.« (Dr. Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 443)
Ne vemo, če je zgodba o Pepci Rus, ki naj bi od kaplana Babnika iz Šmihela prinesla pismo za Kastelica in ga namesto njemu izročila svojemu fantu, ki ga je odnesel partizanom, resnična. Dejstvo je, da Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci kmeta Rusa iz Maharovca prikaže kot ponosnega, odločnega somišljenika OF. Dejstvo je pa tudi, da so umori kaplana Kastelica, treh fantov in še drugih imeli ravno nasproten učinek, kot so ga menda pričakovali načrtovalci. Ljudje so se zaradi tega odvrnili od OF ter partizanov in precej moških je bilo naenkrat odločenih, da raje gredo k legiji, kot doma čakajo, kdaj se bodo nadnje spravili partizani ali Italijani. Okrog 300 fantov in mož iz doline se je tedaj uprlo komunističnemu nasilju. Vsi ti so se po kapitulaciji Italije vključili v Slovensko domobranstvo, pridružili pa so se še novi in Šentjernej je tako upravičeno dobil ime domovina 1000 domobrancev.
Temu številu primerno je bilo potem tudi število padlih v boju, največ pa je bilo seveda pomorjenih po koncu vojne leta 1945. Do 8. septembra 1943 so imeli vaški stražarji oziroma legisti 22 mrtvih; največ jih je padlo ob partizanskem napadu na Suhor konec novembra 1942. Domobrancev je med vojno padlo 78, 20 ali 21 že decembra 1943 pri obrambi Kočevja, kjer je bila ena domobranska četa sestavljena skoraj iz samih Šentjernejčanov. Ker so v Šentjerneju tedaj še bili partizani, so jih pokopali v Ljubljani na Orlovem vrhu. Spomnimo se, kako so šentjernejski pevci pod vodstvom sedaj že pokojnega Poldeta Švalja večkrat peli pri obletni maši v grajski kapeli in potem še na kraju odstranjenega domobranskega vojaškega pokopališča. Precejšnje število šentjernejskih fantov je bilo iz Vetrinja vrnjenih na Teharje in se je njihov križev pot po vsej verjetnosti končal na Hrastniškem hribu. Prizadevni in podjetni Šentjernejčani so zato tam postavili velik križ in 16. julija 2002 ga je blagoslovil šentjernejski župnik in dekan g. Anton Trpin, nato pa opravil pogrebno mašo za vse tam pomorjene žrtve. Pri maši in spominski slovesnosti je pel šentjernejski moški zbor. Marsikomu je od tedaj ostala v spominu pesem Milo, milo Jezus prosi s križa za sovražnike, naših grehov težo nosi, nam ljubezni zgled daje … Od tedaj bi si težko predstavljali spominsko slovesnost na [Stran 020]
Figure 7. Na cvetno nedeljo, 16. aprila 2000, so blagoslovili pomnik 435 zamolčanim šentjernejskim faranom Ivo Žajdela
Hrastniškem hribu brez šentjernejskih pevcev in njihovega dekana g. Trpina.
Že leta 1995 je župnijski urad Šentjernej izdal knjigo Žrtve druge svetovne vojne, kjer je na 228 straneh zbranih 615 imen padlih in pomorjenih, ne glede na kateri strani so bili. Pri vsakem je nekaj kratkih podatkov o njegovem življenju in smrti. Mnogi so predstavljeni tudi s sliko. Izdajatelj se je vnaprej opravičil za morebitne napake ali pomanjkljivosti, do katerih bi prišlo zaradi velikega števila žrtev in časovne odmaknjenosti njihove smrti. Po podatkih te knjige je bilo na protirevolucionarni strani med vojno padlih 105, po vojni pomorjenih pa 279, na partizanski strani pa 97 padlih med vojno; skupno število civilnih žrtev pa naj bi bilo 123. Izredno veliko je število po vojni pomorjenih domobrancev in tudi med vojno padlih na protirevolucionarni strani je v primerjavi z drugimi kraji visoko. Večino teh podatkov najdemo tudi v drugi knjigi Farnih spominskih plošč.
Ko so leta 1999 ob 750-letnici prve pisne omembe župnije in tudi kraja Šentjernej izdali izredno bogat Zbornik župnije Šentjernej, so mu na koncu dodali tudi seznam 148 žrtev prve svetovne vojne in 670 žrtev druge svetovne vojne. Pripravil ga je dekan g. Trpin in v kratkem uvodu med drugim zapisal: »Zbornik ne bi izpolnil svojega poslanstva, če vanj ne bi vključili žrtev prve in druge svetovne vojne te župnije. Želel sem, da bi prispevek o tem pripravil kdo od zgodovinarjev, vendar tega ni bilo mogoče uresničiti. Vsakdo se izogiba, kar potrjuje dejstvo, da je to obdobje še nedorečeno. Zgodovina sama bo izrekla svojo dokončno besedo o vzrokih in posledicah, o dobrih in zlih namenih, o revoluciji in svobodi. Zgodovina je učiteljica in tudi neizprosna sodnica, končni in pravični sodnik pa ostaja Bog … Obe svetovni vojni sta zahtevali v župniji velik krvni davek. V prvi vojni je darovalo svoje življenje 148 mož in fantov, v drugi pa kar 670 mož, fantov in žena; največ jih je padlo po vojni v Kočevskem rogu, na Teharjah in po drugih podobnih krajih. Res je, da so nekatera imena že vklesana na plošče, upamo pa, da bodo še druge žrtve, predvsem po vojni pobiti domobranci, kmalu dobili svoje obeležje tudi na domačem farnem pokopališču.«
To upanje se je izpolnilo, ko je 16. aprila, na cvetno nedeljo naslednje leto, ljubljanski pomožni škof Kvas v Šentjerneju opravil pogrebno sveto mašo in blagoslovil farno spominsko ploščo s 414 imeni – tudi tistimi, ki so bila že prej napisana na obeležjih nekaterih podružnic. Škof je pomenljivo začel homilijo z besedami pesnika Simona Gregorčiča: »Pravico v grob so nam devali, a jaz sem solze lil.« Zunaj ob spominski plošči je v imenu Nove Slovenske zaveze govoril prof. Pavle Kogej in med drugim povedal misel pisatelja Zorka Simčiča: »Slovenci v zgodovini nismo imeli svojega plemstva. Sedaj ga imamo. Njihova imena so na teh ploščah.« Ob sarkofagu, ki je obenem grobnica, stoji 4 m visok obelisk s posvetilom prof. Justina Stanovnika: »Nikjer se jih ni toliko dvignilo v boj za vrednote, ki so: BOG – Narod – DOMOVINA … Skloni se, človek, nad ta imena … in potem še postoj in pomoli zanje in za slovenski narod!«
Zaključek
V odhajajočem letu se je veliko govorilo in pisalo o spravi. Za naš mali narod in državo je to vprašanje življenjskega pomena. Kako bomo »stali inu obstali« v tem razrvanem in zmedenem svetu, kako kljubovali tujim kulturam in ideologijam, če ne bomo enotni? Kot kristjani, ki vsak dan molimo v očenašu: »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, smo dolžni odpuščati. V tem so nam lep zgled naši mučenci, na katere nas spominjajo tudi spominski križi. Pomislimo, kako je razmišljal kaplan Vinko Kastelic, ki je bil za spravo pripravljen žrtvovati celo svoje življenje. Kako so z molitvijo na ustnicah ali vsaj v srcu šli v smrt tisoči mladih fantov v Kočevskem rogu in na Hrastniškem hribu. Šentjernejčani so pripravljenost za spravo pokazali tudi s tem, da so na Hrastniškem hribu in na Orlovem vrhu postavili znamenje križa. Ko je bil križ na Orlovem vrhu sredi multikulturne Ljubljane oskrunjen in polomljen, so postavili drugega, razbiti Kristus pa je dobil zavetje v šentjakobski cerkvi.
Poglejmo še en primer, ki se je zgodil v Begunjah pri Cerknici. Ko so partizani v viharni noči na 28. julij 1942 pobutali na vrata Hitijeve hiše, so domači takoj zaslutili nevarnost. Trije sinovi so skozi ozko odprtino na stropu podstrešne sobe zlezli prav pod streho in za seboj zaprli odprtino. Prisluškovali so, kaj se dogaja spodaj in se šepetaje pogovarjali. Najmlajši Vinko je obžaloval, da ni vzel s seboj kuhinjskega noža, s katerim bi onemogočil tistega, ki bi silil skozi odprtino. 22-letni Janez, ki je bil član Katoliške akcije, je menil, da bi s tem zasledovalca, ki ni pripravljen na smrt, spravil v večno nesrečo. »Mi se pa lahko še pripravimo. Čeprav izgubimo življenje, ne bomo večno nesrečni.« Potem so Janeza umorili na domačem dvorišču, leto ali dve mlajšega Franceta pa odpeljali s seboj in po mučenju vrgli v Mihčovo brezno. Naslednje jutro so Meniševci kropili umorjenega Janeza in tako rekoč ob njegovih »parah« sklenili ustanoviti vaško stražo, ne zaradi sodelovanja z okupatorjem, ampak da bi branili svoja življenja in domove, kolikor jih je še ostalo.
Figure 8. Hrastniški hrib leta 2002 – dekan Anton TRpin blagoslavlja znamenje na kraju, kjer so bili pomorjeni tudi šentjernejski domobranci (Zaveza št. 47)
Med fanti in možmi, ki so se tedaj odločili za samoobrambo, je bil tudi Alojz Opeka, ki se je tri leta kasneje rešil z morišča na Hrastniškem hribu in potem v tujem svetu ustanovil lastno družino, iz katere je izšel danes svetovno znani misijonar Pedro Opeka. Ko je oče Alojz po 48 letih spet bil na Hrastniškem hribu, se je spomnil zaobljube, da bo postavil kapelico, če se bo rešil, in hkrati ugotovil, da bo njegov načrt na kraju rešitve težko izvedljiv. Po povratku v Argentino se je dogovoril s sinom Petrom, mu poslal denar in Akamasua je kmalu dobila ne samo kapelico, ampak kar cerkev sv. Družine, kjer se zbirajo tisoči Malgašev in s svojim misijonarjem molijo tudi za Slovenijo. Kot vemo pa misijonar Opeka poudarja tudi pravičnost in poštenje in pri tem mu je vzor ravno njegov oče Alojz, rešenec z morišča na Hrastniškem hribu. – Ustavimo se včasih vsaj v duhu pri domačem spominskem križu in pomislimo tudi na to!