O Livku in okolici
Livško področje je razgibana hribovita pokrajina med porečjem Nadiže in Soče, od koder so odpira čudovit pogled na Soško dolino in Krnsko pogorje. Po širokem prevalu med Matajurjem (1643 m) in Kolovratom (1243 m) se nizajo vasice in zaselki: Livek (695 m), Golobi, Šturmi, Plohi, Perati, Avsa, Piki, Jevšček in Livške Ravne (1043 m). Iz prazgodovinskih časov je Livek opasan s čelnimi morenami ledenika, ki je segal izpod Krna na livški preval.
Območje Livka je bilo stoletja pokrajina ob meji. Dolga leta je spadalo pod oblast Beneške republike, šele po izgonu Francozov, leta 1814, se je meja le toliko spremenila, da so se poprej beneške vasi Breginj, Logje, Robidišče in Livek pridružile Avstriji.
Livčani so se nekdaj v glavnem preživljali z mlekarstvom, živinorejo in poljedelstvom. Sloveli so po krompirju, ki so ga tovorili v Furlanijo, od tam pa so domov vozili koruzo. Uspeval je tudi prvovrsten fižol, ki so ga prodajali predvsem v večja okoliška mesta (Čedad, Gorica, Trst). Prevladovale so manjše kmetije s par kravami, bolj premožne bi lahko prešteli na prste ene roke. Leta 1896 sta začeli v kraju delovati kar dve mlekarni.
Samostojna občina je bil Livek med leti 1886–1926. Od leta 1877 so imeli svojo šolo in od leta 1891 tudi pošto.
Gospod Stanko Sivec, rojen 1926 v Livku, je zapisal v svojih spominih, ki so pred kratkim izšli pri Goriški Mohorjevi družbi: Livčani so bili tudi v marsičem neodvisni: imeli so čevljarje, mizarje, žnidarje, kovače, pet gostiln, mlinarja, zadnje čase tudi pekarno in že pred prvo svetovno vojno telefon.
Spopadi na soški fronti so usodno zaznamovali tudi življenje prebivalcev Livka in okolice. Na tiste čase spominjajo ostanki velikih vojaških objektov na območju Kolovrata in Matajurja, ki jih je zgradila italijanska vojska med okupacijo Posočja v letih 1915–1917. Livek se je tedaj znašel v neposrednem frontnem zaledju. Pred prodorom pri Kobaridu oz. 12. soško bitko, jeseni 1917, se je tam gibalo ogromno italijanskih vojakov. Ob koncu prve svetovne vojne jeseni 1918 in razpadu Avstro-Ogrske so Posočje ponovno zasedli Italijani. Začela se je italijanska uprava tega območja, ki je trajala do septembra 1943 oz. formalno do podpisa pariške mirovne pogodbe ter razmejitve med Jugoslavijo in Italijo februarja 1947.
Pod Italijo so šole delovale v Livku, v Livških Ravnah in v Jevščku. V istih krajih in še dodatno v Plohih so delovale tudi mlekarne. Samo tista na Livku je oddajala sedemsto litrov mleka na dan. Italijanske oblasti so jim za oddajo mleka dodelile zlato diplomo, ki je potem visela na steni v mlekarni.
Območje Livškega je povezano tudi s smučanjem, ki se je tu začelo že pred prvo svetovno vojno. Kasneje, leta 1930, so zgradili tudi prvo smučarsko napravo, 30-metrsko skakalnico.
Kaj je o tem zapisal g. Sivec: Livčani so imeli tudi odlične smučarske proge, kamor je že Avstrija pošiljala na vaje svoje planinske ekipe, pozneje pa so Italijani odkrili velike možnosti za smučanje in prihajali so iz Čedada, Gorice, Vidma in celo Trsta, da so se naužili livškega zraka, pokrajine in smučarskih pobočij, ki jih ni malo. Smučali so med prostimi dnevi in prazniki in prirejali tekme s spusti s Kuka ali s tekanjem po strmih in ravnih progah. Mi mulci smo jih spremljali s ploskanjem, z žvižganjem, pač kar si je tekmovalec v naših očeh zaslužil. Ob koncu tekmovanj še niso na Livku podeljevali nagrad, zlatih ali srebrnih kolajn, zadostovalo je majhno darilce in dobro kosilo kakor na grških olimpijskih igrah, kjer so zmagovalcu dali na glavo lovorjev venec, in dobili so kosilo, ki so si ga drugače privoščili le malokateri.
Seveda Livčani niso samo občudovali zmagovalcev, ampak so tudi sami tekmovali na livških progah in tudi v Dolomitih, kjer so v mednarodnih tekmovanjih dosegali pomembne dosežke.
Fašistični režim med obema vojnama je seveda pritiskal na domače slovensko prebivalstvo in izvajal neusmiljeno poitalijančevanje. Odpor se je rodil predvsem v okviru ilegalne organizacije TIGR. Pripadniki odpora so živeli in delali v strogi tajnosti. Domačini pogosto niso vedeli za omenjeno tajno organizacijo, katere člani so bili porazdeljeni v trojke. Tudi na Kobariškem je delovala skupina tigrovcev, ki je imela zvezo s Tolminom in Gorico, od koder so prihajala navodila za delo po vaseh v Posočju. Člani tigrovskih trojk so preko tolminskih hribov vzdrževali stike z Ljubljano in tovariši v emigraciji. Dr. Dorče Sardoč [Stran 036]
Figure 1. Jožko Kragelj – župnik na Livku od 1943 do 1948, ko so ga zaprli, obsodili na smrt, pozneje pa pomilostili
(1898–1988) iz Gorice, eden izmed ustanoviteljev Tigra, je pogosto prihajal na oddih na Livške Ravne, na domačijo pri Šimenčevih.
V cerkvenem smislu je območje spadalo pod kuracijo Livek, ki je med vojnama štela okrog šeststo prebivalcev. Leta 1936 je Livek postal samostojna župnija v okviru dekanije Kobarid. Livški župnik je oskrboval cerkev sv. Jakoba apostola v Livku in podružnični cerkvi sv. Petra in Pavla v Peratih ter sv. Florijana v Jevščku.
Obdobje med vojnama je zaznamoval duhovnik g. Albin Martinčič (1900–1982), ki ga je sredi vojne vihre, leta 1943, nasledil g. Jožko Kragelj (1919–2010). Slednji je na Livku ostal do udbovske aretacije decembra 1948, ko so ga zaprli, obsodili na smrt z ustrelitvijo ter pozneje pomilostili. Sedem let in pol je preživel v zaporih »demokratične« Jugoslavije, o čemer je pozneje napisal pretresljive spomine »Moje celice«. Večkrat mi je pripovedoval o svojih medvojnih spominih na Livek: Od začetka sem se lepo razumel s partizani, saj sem v njih videl predvsem borce proti fašizmu in za narodovo svobodo. Skupini partizanov, ki se je skrivala v Matajurju, sem celo posodil pisalni stroj, ki so mi ga kasneje pošteno vrnili. Po kapitulaciji Italije sem jeseni 1943 začel s slovensko šolo. Z mežnarjem sva šla peš v Tolmin, v nahrbtnikih sva prinesla slovenske učbenike in knjige. Otroke sem želel naučiti brati in računati po slovensko, kajti prej so bili prisiljeni obiskovati samo italijanske šole. Prizadeval sem si, da bi ob koncu vojne, ob združitvi z matičnim narodom, imeli dobro podlago za šolanje. Nisem želel, da bi se v šoli zganjala politika, še najmanj komunistična. Kmalu sta prišla k meni »tovarišica« in »tovariš«, rekla sta mi, da so ju poslale partizanske oblasti. »Tovariš« je bil iz moje župnije, zato sem ga dobro poznal. Za njega lahko rečem, da je bil do konca italijanske fašistične oblasti – fašist. Prinesla sta mi odlok, da ne smem imeti več šole, ker nimam v njej zastave z zvezdo in ne govorim nič o Titu. Ob tem mi je postalo takoj jasno, kam vse to pelje.
Območje Livka med vojno
Primorska je imela med drugo svetovno vojno specifičen položaj glede na druge slovenske pokrajine. Zaradi dve desetletji dolgega fašističnega pritiska je prebivalstvo iskreno podprlo partizansko gibanje v upanju na izboljšanje razmer po končani vojni, zlasti glede združitve z matičnim narodom. Leta 1942 so se med ljudmi, tudi na Livškem, razširile prve vesti o upornikih proti italijanski oblasti, ki so jih preprosti ljudje v začetku imeli za četnike, Italijani pa so jih imenovali ribelli, uporniki.
Te čase je v spominih popisal tudi g. Sivec: Kakšna doba pa bo zdaj prišla, se ti je nehote vsiljevalo vprašanje, ki se ga nisi mogel znebiti. Do takrat sem o partizanih slišal le od daleč. Zame je bilo to še vse megleno in skrivnostno. Slišali smo že marsikaj, kar me je začelo skrbeti.
Na drugi strani sem si želel, kot vsi Primorci, da bi končno le zasijala svoboda in bi prišli v objem ljube domovine. Po padcu fašizma je bilo na Livku čutiti neki skrivnostni nemir. Kmalu nato sem se prvič srečal s partizani: oblečeni, kot so bili, z orožjem le kot za na lov. Pa vendar, to so bili naši fantje, ki so govorili slovensko, nekateri so hodili tudi v cerkev k maši in to je mnogim razblinilo »predsodke«, češ da partizani nimajo kaj opraviti s cerkvijo. Vse se je še takrat dogajalo. Verjetno je bila na Primorskem to doba, ko se je mošt začel spreminjati v vino, v komunistično revolucijo. [Stran 037]
Figure 2. Pogled na Livek med obema vojnama, v ozadju Krn (2245 m)
Sestra Marica, ki je bila šivilja, je to kmalu sama spoznala, ko je prišel k njej neki partizan, da bi mu na titovko (takrat tega izraza še nismo poznali) našila rdečo peterokrakovko. Sestra je dobro vedela, kaj pomeni ta zvezda in tudi vprašala župnika Kraglja, kako naj ravna. Župnik je seveda jasno povedal, da je to znak komunizma in od takrat se je veter v naši hiši obrnil ne od osvobodilnega gibanja, ampak od komunizma. Od takrat smo bili zaznamovani, pa ne, ker bi držali z okupatorjem, ampak ker smo se držali krščanskega nauka.
Večino za boj sposobnih mož in fantov je sicer mobilizirala že italijanska vojska, nekatere v redno vojsko, druge kot nezanesljive vojake v t. i. posebne bataljone (ital. battaglioni speciali). Odgnali so celo mladeniče iz letnika 1926. Doma so ostali samo še starejši ljudje, ženske, otroci in nesposobni za vojsko.
Uradne podatke o žrtvah druge svetovne vojne na Slovenskem še vedno zbira Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) v Ljubljani. Iz teh podatkov se razbere tudi število žrtev druge svetovne vojne na Livku in v okoliških zaselkih. Vseh žrtev vojne na Livku je bilo dvajset, na Livških Ravnah tri, v Peratih ena, v Golobih dve, v Avsi ena, v Jevščku ena, v Šturmih dve žrtvi; v Plohih in Pikih ni bilo žrtev druge svetovne vojne. Medtem ko so bile žrtve nemških in italijanskih okupatorjev upravičeno deležne priznanja in se spomin nanje neguje iz roda v rod, so žal ostale skoraj pozabljene in zamolčane žrtve komunistične revolucije.
Umor Alojza Šeklija
Med prvimi tovrstnimi primeri je na Livškem odmeval partizanski umor Alojza Šeklija, ki so ga revolucionarno navdahnjeni prenapeteži umorili že 12. februarja 1943. Omenjeni datum smrti izvira iz podatkov italijanske kvesture v Gorici in iz mrliške knjige župnije Livek.
Alojz Šekli je bil rojen 25. maja 1883 očetu Ivanu in materi Marjani, rojeni Hrast. Umorjeni je bil reven kmet iz Golobov pri Livku, bil pa je zelo načitan ter precej svobodomiselno usmerjen. Dokončal je celo nekaj letnikov učiteljišča v Kopru. Po poročanju goriškega časopisja se je v mladih letih celo zapletel v prestopek na županstvu na Livku:
Anton Drešček z Livka, star 25 let, in njegov sovaščan 18-letni Alojz Šekli bila sta obtožena zaradi zločina tatvine in pa zaradi zločina, da [Stran 038]sta falsificirala občinski pečat in županov podpis. Glede prvega zločina bila sta oproščena, a glede druzega sta bila obsojena vsaki na en mesec ječe. Oba sta jako pridna in delavna »napredna« agitatorja. (časopis Gorica, 17. maj 1902)
Šolo v Kopru je zapustil, ker ga domači niso več mogli vzdrževati. Mladi Alojz se je bil tako prisiljen vrniti domov, kjer je kmetoval na mali kmetiji in redil dve kravi. Bil je precej podjeten in je iz skednja naredil hišo za svojo družino. Imenoval jo je AŠ, po začetnicah svojega imena in priimka, domačini pa so jo (pre)imenovali AŽ. V gostilno Alojz ni hodil, živel je bolj samotarsko v krogu svoje družine in ob skrbi za preživetje. Imel je sina in štiri hčere. V družbo je zahajal samo ob nedeljah, ko se je odpravil k maši. Sicer je vsak dan dostavil mleko v vaško mlekarno.
Bil je majhne postave, zato so ga sovaščani pogosto zbadali in se iz njega norčevali. Morda gre v tem iskati razlog, da se je Alojz zaprl vase in si ustvaril svoj svet z branjem knjig, kajti prebral jih je ogromno. Izmed slovenskih časopisov je redno prebiral ljubljansko Jutro, poznal je vse knjige Družbe sv. Mohorja, ki mu jih je posojal domači župnik. Bral pa je tudi italijansko časopisje, med drugim fašistični časopis Il popolo. Do njega je navadno prišel brezplačno v Kobaridu, v gostilni Krn, po domače pri Ganzelnu. Tedaj so ga gostilničarji namreč morali naročati. Gostilničar Ivan Miklavič, po domače Hans, je revnemu Livčanu rad ustregel, zato mu je spravljal vse stare časopise in mu jih izročil, ko se je Alojz Šekli oglasil pri njem v Kobaridu. Torej, bil je zelo razgledan in je znal utišati vse, ki so se iz njega norčevali.
Pobuda za umor domnevnega izdajalca je prišla od skupine domačinov, nekateri med njimi so bili tudi formalno organizirani v krajevni odbor OF. Omenjeni odbor je bil namreč ustanovljen spomladi 1942 na pobudo aktivista Antona Šturma (1908–1985), po domače Tineževega iz Šturmov pri Livku. Omenjeni se je po šolanju v domačem kraju leta 1930 umaknil v tedanjo Jugoslavijo, zaposlil se je v Titanu v Kamniku, kjer je deloval v sindikatu in bil leta 1939 sprejet v KPJ. Julija 1941 se je pridružil Kamniškemu bataljonu, februarja 1942 pa je bil po nalogu Izvršnega odbora OF ilegalno poslan na Primorsko, kjer je kot aktivist deloval na širšem območju Kobarida. Organiziral je prve trojke OF. Italijani so ga po izdaji maja 1942 aretirali in internirali v taborišče Ferramonti di Tarsia.
V zimi 1942/43 na Livškem sploh še ni bilo redne partizanske enote, le občasno so prihajali trije ali štirje oboroženi partizani na visokogorsko kmetijo k Šimenčevim na Livške Ravne.
Kolikor je znano, Alojz Šekli ni aktivno nasprotoval partizanskemu gibanju, ni pa se niti navduševal zanj. Prej omenjena neformalna skupina domačinov je uredila, da sta Šeklijevo domačijo obiskala dva Benečana, ki sta se predstavila kot slovenska rodoljuba. Izrazila sta željo po odhodu v partizane. Hišni gospodar Alojz naj bi jima svetoval, naj gresta raje domov, kajti s svojim odhodom med partizane bi lahko svoje domače izpostavila italijanskemu preganjanju in jim povzročila nepopravljive posledice. Očitno je bilo to dovolj za Alojzov umor. Ponoči so prišli ponj partizani ter ga kljub prošnjam in joku njegovih domačih odvedli nekaj sto metrov stran od domačije. Pokončali naj bi ga na zverinski način, med drugim so mu tudi odrezali jezik.
O umoru Alojza Šeklija se je na začetku samo šepetalo, vendar so domačini kazali neodobravanje za to kruto dejanje. Prijavili so ga italijanskim oblastem v bližnjem Kobaridu, ki so ga izkoristile za močno protipartizansko propagando. Umorjenemu Alojzu so celo priredili slovesen državni pogreb na pokopališču v Kobaridu, pokopal ga je sam kobariški dekan Alojz Pavlin. Da bi upravičili kruti umor, ga je »ljudski glas« obsojal vohunjenja in naklonjenosti Italijanom. Toda če bi bil umorjeni resnično naklonjen Italijanom in fašizmu, bi si lahko pridobil sredstva za boljše življenje in si omogočil izobraževanje, po katerem je tako hrepenel.
Do takrat v Livku ni bilo stalne italijanske vojaške enote, je pa bila nastanjena v Kobaridu posadka alpinov. Ti so potem v Livku namestili svojo enoto z okrog petdeset vojaki, ki naj bi vas ščitili pred ribelli. Vojaki iz 648. alpinske čete, ki jim je poveljeval Ferdinando Rozzi, so se nastanili v šoli in po vaških skednjih. Njihova stalna prisotnost je seveda motila domačine, hkrati pa je pomenila veliko strateško oviro nastajajočim partizanskim enotam pri prehajanju na Matajur in v Benečijo. Sredi marca 1943 so prav alpini z Livka razbili prvo partizansko skupino, ki je prišla iz Briške čete. Ob tem sta padla dva partizana, drugi so se razbežali. Alojz Šekli jih ni mogel izdati, saj je takrat že ležal v grobu.
Kako je umor Alojza Šeklija videl g. Stanko Sivec, takrat goriški semeniščnik, danes upokojeni župnik v Prvačini? Njegovo pričevanje: Sredi februarja 1943 so na Livku ubili Alojza [Stran 039]Šeklija, češ da je sodeloval z Italijani. Bil je skrivnostna osebnost, ker je hodil v šolo, končal je namreč nekaj razredov gimnazije in je bil naročen ter je bral italijanske časopise. Sam sem bil takrat v Gorici. Morilca, bila sta namreč dva, sta šla mimo naše hiše pokrita z belimi rjuhami, pokrajina je bila namreč zasnežena.
Šeklija so ustrelili pod vasjo Livek ob cesti, domačini so ga pozneje prenesli v vas. Umor Šeklija je za narod predstavljal začetek strašnega obdobja tudi za našo vas, ljudje so se bali, zaupanja na vasi je bilo vedno manj. Pod Italijo smo vsi skupaj držali, npr. v vasi so bili divji lovci in nihče ni niti pomislil, da bi jih izdal. Z nadaljevanjem vojne se je nezaupanje stopnjevalo. Vaščani so se razdelili. Vaški terenci so bili pred vojno sosedje, kmetje. Med njimi ni bilo izobražencev. Domača terenka mi je nekoč razlagala, da beseda BOLJŠEVIZEM izhaja iz BOLJŠE ŽIVETI.
Umor Antona Cendola
Alojz Šekli žal ni ostal edina žrtev revolucije na Livškem. Čez leto dni, februarja 1944, so pripadniki partizanskega gibanja ubili Antona Cendola iz vasice Jevšček, po domače Tonina, rojenega leta 1898. Njegov oče Anton je bil avstrijski žandar in spoštovan v kraju.
Umorjeni je izviral iz povprečne domačije v najzahodnejšem kraju na pobočju Matajurja. Pri hiši so bili zelo narodno zavedni, že pred prvo svetovno vojno naročeni tudi na knjige Mohorjeve družbe. Tonin je živel skupaj s svojimi neporočenimi tetami in sestrami in kot moški glavna delovna roka za težja opravila pri hiši. Bil je visok in močan možak, ki je zelo rad kmetoval in se ukvarjal z živalmi. Navadno je spal kar v hlevu na senu. To je utemeljeval z besedami: Kako lepo se spi na senu in vonja otavo. S politiko se nikoli ni ukvarjal. Njegov umor naj bi izvršila t. i. varnostna skupina Zahodnoprimorskega okrožja, zgodil pa naj bi se na Matajurju. Kot ve povedati »ljudski glas«, je Tonin Cendol zasačil partizane med krajo drv, ki jih je pripravil za ogrevanje domačije. Partizani so drva potrebovali za svoj štab. Tja so tudi javili razlog umora Tonina. Napadel naj bi jih namreč s sekiro in želel preprečiti krajo svojih pripravljenih drv. Po drugi varianti pripovedi, ki je bolj verjetna, naj bi partizani Tonina odpeljali s seboj v Brda na poveljstvo Briško–beneškega odreda, kjer so ga »obsodili« na smrt in potem ustrelili. Domačini iz Jevščka vedo povedati, da so imeli partizani Tonina več dni zaprtega v neki ovčji staji na pobočju Matajurja. Stražili so ga domačini z Livka, ki so ga seveda poznali. Govorili so mu: Daj Tonin, izgini od tu, slabo se ti piše. Mi bomo streljali v zrak, ti pa zbeži. Tonin pa jim je odgovarjal, da ni nič zakrivil, da se nima česa bati in bo ostal v ujetništvu. V prid tej verziji dogodkov govori neznana lokacija njegovega groba in odsotnost vpisa v mrliško matično knjigo župnije Livek.
Sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne bi bil že skrajni čas, da tudi žrtve revolucije na Livškem stopijo iz pozabe in dobijo svoje mesto v spominu domačinov.