Kapitulacija Italije leta 1943, meseca septembra, je prišla kljub temu, da smo nanjo računali, nenadoma. Zaradi koncentracije partizanov okrog Kočevja smo se pomikali vaški stražarji proti Ribnici, kakor je bilo že dogovorjeno, da se združimo vsi iz Kočevja. Rakitnice, Ribnice itd. Partizani pa so se izpred Kočevja premaknili pred Dolenjo vas. Tam smo se z njimi spopadli in borba je trajala vse popoldne do jutranje sedme ure naslednjega dne. Italijani so se pogodili s partizani. Oddali so jim vse orožje, municijo, kamione itd. Mi smo vse, kar smo imeli na vozovih (radiooddajno postajo itd.), uničili, ker smo vedeli, da partizanom in Italijanom sami ne bomo mogli biti kos; premalo nas je bilo – 57.
Po celonočni borbi je bilo na naši strani (med vojaki in civilisti) 14 mrtvih. Obkolili so nas partizani. Bile so vse štiri brigade iz štirinajste divizije. Med zmešnjavo, ki je bila v gozdu, smo se preoblekli, kajti vedeli smo, da partizani svoje nasprotnike, ki so premagani, enostavno likvidirajo, to je, da jih postrelijo ali pomorijo. Ko so nas pripeljali na polje pred vasjo, pride med nas neki komandant, jahajoč na konju. Ogleduje nas. Tam zagleda neko gospodično, ki je bila nekoč njegovo dekle. Bila je hčerka bogatega Kočevarja. Stopila je k njemu in začela jokati. Prosila ga je, da bi jo iz tega obroča izpustil. Obljubila mu je veliko nagrado. Kmalu potem pride partizan in sprašuje, kdo bo po naročilu komandanta šel v Ribnico. Dekle pokaže še na svojo mater in sestro. Stopim tudi jaz k njej in jo prosim, da bi se smeli tudi mi, jaz s svojo družino, njim pridružiti. Tako smo se trenutno rešili blokade. Ko se pomikamo proti vasi, opazim, da se komandant (baje neki odvetniški koncepient z Vrhnike) ozira nazaj; ta je namreč jahal na konju, okrog njega pa je bila ona družina. Kaj so se pogovarjali, ne vem. Ko pridemo v vas tik pod kapelo, ki je bila dva dni prej blagoslovljena, se ozrem v tisto smer in poprosim svetnika, kateremu je bila kapela posvečena, da nam pomaga, da ne bi prišli v brezizhodno stisko. Slutil sem namreč, da najhujšega še ni konec. Gledal sem, kako in kje bi zapustil cesto in kako bi se kje skril in tako rešil možnih hudih posledic. Toda bilo je nemogoče. Povsod je bilo vse polno partizanov. Komaj nekaj trenutkov pozneje opazim, da kliče ta komandant k sebi dva partizana, ki sta bila malo višje v vasi na patrulji. Vsi trije (komunist na konju) se približajo meni in družini. Pokaže jima name in odredi, da me takoj odpeljejo. Ženi in otrokom pa ukaže, da morajo nadaljevati pot. Partizana me zgrabita in ob povelju »gremo« sem na hitro pogledal družino, žena tedaj skoči k meni, otroci, vsi štirje, planejo v jok in tudi meni je bilo težko pri srcu. Vendar pravzaprav še nisem vedel, kaj nameravajo z mano. V tistem trenutku prijaha ponovno tisti komunist in zavpije na onadva partizana: »Kaj vendar čakata, ali ga nista likvidirala! Takoj izpolnita naročilo!« Odjahal je. Tedaj smo že vsi vedeli, kaj me čaka. Partizana vpijeta name, da moram z njima. Žena in otroci jokajo. Iztrgali so me iz objema družine in že smo koračili. Partizanoma potarnam, da sem zelo utrujen, da »jedva« premikam noge. Nasmejala sta se in eden je dejal: »Tovariš, kar naprej, saj ne gremo daleč, do tja boš pa že prišel. Potem boš imel dovolj časa za počitek.« Ko žena in otroci gledajo za mano, se še zadnjič ozrem nanje in jim pomaham v slovo. Tedaj, kot napol zmešana, začne žena vpiti in jokati. Priteče z otroki do mene in vpije: »Če boste moža ubili, ubijte še nas.« Otroci me poljubljajo in eden od njih me vpraša: »Očka, zakaj boš moral umreti?« Odgovorim jim: »Otročiči, božja volja je. Ne pozabite, zakaj je vaš očka moral umreti.«
Vsega tega je bilo že toliko, izčrpan sem bil tako, da sem komaj čakal, da me čim prej likvidirajo. Nisem namreč niti najmanj mislil, da se bom še rešil in živel. Trenutki so pa tako mučni, da jih ni mogoče opisati; le tisti ve, kako je, ki je kaj sličnega doživel. Bil sem, skoraj bi rekel, že bolj v onostranstvu [Stran 041]
Figure 1. Danilo Havelka s svojo nevesto, tedaj še gospodično Marijo Bah
kot pa tu. Želel sem le to, da bi bilo čim prej konec. Z Bogom sem v teh sekundah vse uredil. V tem mučnem trenutku se nam približa moški; slabo oblečen, umazan, zanemarjen. Ko vidi ta prizor, vpraša partizana, ki sta me držala, kaj pa je tukaj. Odgovorila sta mu, da me morata na povelje komandanta likvidirati. Pogleda me pa me vpraša: »Ti, tovariš, kako se pa pišeš?« Odgovoril mu nisem, kajti v tistem trenutku sam povzame in mi pravi: »Ali me ne poznaš?« Moja žena ga v tistem trenutku spozna, ga objame in zavpije: »Stane, pomagaj nam!« (Ta človek je bil mož ženine sestrične in je bil v službi v Poštni hranilnici v Ljubljani. Z ženo se nista razumela in je zaradi tega v nekem prepiru pustil ženo in dva otroka in šel v partizane. Pri njih je bil že skoraj dve leti. Ob neki priložnosti so uprizorili, da so ga našli v neki jami na Večni poti. Njegova žena je nesla košček njegove obleke na sodišče in dejala, da so našli njenega moža mrtvega, da že napol razpada, in dokaz da je krpa od njegove obleke. Vse se je uredilo in že leto in pol je dobivala pokojnino po njem. Midva sva še prej v Ljubljani večkrat govorila, bila sva si prijatelja, ampak v idejah sva si bila nasprotna. Prepričan sem, da on ob tistem nenadnem srečanju še ni bil komunist. V hribe so ga bolj privedle družinske razmere. Polagoma se je privadil temu življenju in sedaj je že velik med vodilnimi vladajočimi v Sloveniji.) Partizana sta morala malo odstopiti in on me začne spraševati. Danilo, jaz sem precej visoka živina pri partizanih. Lahko ti pomagam, vendar mi moraš prej povedati; vem, da partizan nisi, upam pa, da nisi kak funkcionar ali oficir pri beli gardi. Če si to, ni zate pomoči. Take pa brez nadaljnjega likvidiramo. Pa upam, da to ti nisi. Vesel sem bil, da ni ničesar vedel o meni vseh teh dveh let. Zato sem mu dejal, da nisem niti eno niti drugo. Dobro, je dejal. Gremo na komando, ki je bila v gostilni. Tam potem povprašuje, če me kdo pozna, če vedo, zakaj je bilo odrejeno, da me morajo ustreliti. Hvala Bogu, nihče me ni poznal! Nihče ni vedel za moje obremenitve. Zato so bili mnenja, da je vmes neka pomota. Ta Stane pa pravi: Tovariši, jaz ga poznam; ni naš človek, vendar, kakor ga poznam, sem prepričan, da bo on, če ga iz pustimo, kmalu hujši komunist, kot smo pa mi. Posvetovanje je bilo kar dolgo; bili so to trenutki, ki jih ni mogoče popísati; bal sem se namreč, da bo zdaj zdaj prišel kdo, ki me pozna, in bo vse izgubljeno.
[Stran 042]
Figure 2. Družina gospoda Danila Havelka: žena in štirje otroci. On sam pa svojo Metko ljubkuje.
Naenkrat se odpro vrata, trije »visoki« funkcionarji stopijo k meni in eden od njih povzame: »Ne vemo, kdo si; nimamo podatkov o tebi. Dobro pa te pozna tovariš Stane. On je prevzel garancijo zate. Prepričani smo, da boš tudi ti kmalu stopil v naše vrste. Saj takega mnenja je tovariš Stane. Ali boš tako storil, obljubi!« Odgovoril sem: »Tovariši, za sedaj ne morem obljubiti za gotovo. Skušal pa bom.« »Pozdravi!« Pozdravil sem prvič tedaj po komunistično. »Sedaj si prost in pojdi«.
Ko stopam po cesti, se mi je zdelo, da sem se ponovno rodil. Poiskal sem ženo in otroke, ki so bili že lepo postreženi v župnišču svetnika g. Škulja. Klečali so vsi po vrsti, in tudi sorodniki gospoda Škulja, pred podobo svetnika v tisti kapeli. Ko me zagledajo in vidijo, da sem prost, smo vsi od ganotja jokali. Povprašal sem, komu je posvečena tista kapela. Brezjanski Mariji, je bil odgovor. Sedaj pa razumem, kdo mi je pomagal, da sem se rešil gotove smrti.
Ampak tisti Stane je hotel z mano še govoriti o svoji ženi, otrocih in kaj je novega v Ljubljani. Po vseh mu je bil dolgčas. Ko gremo tako po cesti, v bližini občinskega urada v Dolenji vasi opazim dva partizana, ki sta šla proti meni. Stane, sem mu potihoma šepnil, po mene gresta. Že sta bila pred nama in poročata Stanetu, da me morata peljati na komando na zaslišanje. Ko jima je povedal, da se je to že izvršilo na komandi brigade, sta mu pojasnila, da me sedaj zahteva še komanda divizije. Odpeljali so me tja. Spremljal me je Stane. Komisar začne z zaslišanjem. Stane mi pomaga in kar nekajkrat zatrjuje, da sedaj še nisem komunist in »da bom sčasoma postal še hujši, kot smo mi!« Dobro, da me pozna. Ker se je nekaj šušljalo, da sem komandant bele garde, je komisar dal pripeljati prvega zaprtega »belogardista«, mojega dobrega prijatelja. Komisar mu reče, naj se me dobro ogleda in naj pove, kdo sem. Ta pa odgovori: »Ga ne poznam!« Prisolil mu je močno zaušnico in zavpil nad njim: »Ni to tvoj komandant?« In fant je ponovno zatrdil, da me ne pozna. Tako se je to klofutanje še z drugimi ponovilo pet ali šestkrat. Nihče me ni »poznal«. – Ker ni bilo nobenih vidnih dokazov proti meni, so me tudi v tem primeru izpustili. Poslovil sem se od Staneta izgovarjajoč se, da sem silno utrujen in da pridem drugi dan k njemu na razgovor o Ljubljani in družini. V resnici pa so mi postajala tla silno vroča. Jasno, strah, da me kdo spozna in ovadi.
Naslednji dan pride kurir iz Kočevja. Prinese pismo, v katerem sprašujejo, če me imajo res oni v rokah. Začelo se je iskanje od hiše do hiše. Preiskava po vseh hišah. To je trajalo več dni, ko pride neko sporočilo, naj me ne iščejo več, ker da so me našli mrtvega ležati nekje na Ljubljanskem barju.
Skrival sem se v dolenjevaškem župnišču sedem tednov in pol. Nekaj časa je bila tu tudi moja žena in štirje otroci. Nekega popoldneva zopet obkolijo hišo. Ko stopijo v župnišče (skupino partizanov je vodil študent), opazijo mojo ženo. Naznanili so ji, da so prišli ponjo in po otroke. Ko je vprašala po meni, so ji dejali, da sem jaz sam že prejel zasluženo plačilo. Takoj so prišli z vozom, naložili ženko in otroke in odpeljali proti Kočevju. Še predno je zapustila župnišče, je skočila k meni pred skrivališče (videla je, kako mi živci popuščajo), pokleknila pred mene in lepo prosila, lepo [Stran 043]te prosim, vztrajaj v tem skrivališču. Zavedaj se, da imaš mene in štiri otroke. Potrebujemo te. Ko sem ji tudi to obljubil, kljub temu, da težko (imel sem namreč druge načrte), je odšla. Ko je voz zadrdral po dolini, mi je srce krvavelo. Zavedel sem se, da se sedaj začenja, če ne za vse otroke, prav gotovo pa za ženo, težka doba. Privzdignil sem opeko na strehi in gledal v smer, kamor se je premikal voz z mojo družino. Kakor sem se jaz, tako bi rekel, skoraj na čudežen način rešil, tako nekako se je zgodilo tudi z mojo ženko. Tudi ona je bila zastražena na domu in čakala dneva, ko pridejo ponjo. Hvala Bogu, pravočasno je bila opozorjena, kdaj jo pridejo iskat, in se je skrila.1
Drugi dan po moji rešitvi se je slišalo topovsko streljanje v smeri Grčaric. Nismo vedeli natančno, kaj da to streljanje pomeni. Vedeli smo, da se pomikajo nekje po Dolenjskem Djujevičevi četniki. Zato smo mislili, da so se grčarski in Djujevičevi četniki udarili s partizani. Žal so pa Italijani in partizani napadali Grčarice, kjer je bilo precejšnje število četnikov, a premoč partizanov in Italijanov s topovi je bila taka, da so se napadeni po težkih in krvavih bitkah predali. Videli smo, kako so močno zvezane (na obeh rokah) pripeljali v Dolenjo vas, jih pretepali, zasramovali in pljuvali vanje. Naši pa so jim na skrivaj dajali vodo, cigarete in drugo. Kmalu za tem so jih nekaj odpeljali v Ribnico, druge pa že od tam v Jelendol. Oboje so postrelili. Umrli so kot junaki.
V župnišču so bile večkrat preiskave. Vendar je bilo moje skrivališče na podstrešju, med tramovi in razno ropotijo tako varno, da me pri večkratnih preiskavah niso našli. Dolgo ležanje me je utrudilo (skrivališče je bilo tako nizko, da sem se moral po trebuhu plaziti, če sem hotel priti malo na prosto, kjer sem se od časa do časa malo oddahnil). Tako se je zgodilo nekega dne, da so stopili v spodnje prostore župnišča. Takoj so poklicali k sebi vse ljudi, ki so bili tam notri. Vpraševali so jih, če se jaz ali pa kdo drug skriva pri njih. Če povedo, se ne bo nikomur nič zgodilo, če pa taje in najdejo koga, bodo pa vse postrelili. Vsa družina »farovža« je morala biti na mestu. Nihče se ni smel premakniti. Vse pregovarjanje, da bi povedali, kaj vedo o meni ali o katerem drugem, ki so jih iskali, je bilo zaman. Zato so začeli s preiskavo. Kuharica gospoda svetnika, gospodična Vidervol, moja velika dobrotnica in varuhinja v tistih strašnih dneh, me je hotela o preiskavi opozoriti. Bil sem namreč prav tedaj v sobi v prvem nadstropju in se tamkaj sprehajal. Dala si je na glavo škaf, kot da bi hotela nesti svinjam hrano. Niso je pustili. To pregovarjanje je pa koristno izrabila nečakinja g. svetnika, ki je bila na drugi strani one zastražene vrste (bila je v kotu, kjer je bilo precej temno). Nevidno se je odmaknila in stekla po stopnicah, odprla vrata in rekla »Bežite, komunisti!« Bil je pa to res zadnji trenutek, kajti ko sem jaz iz prvega nadstropja bos tekel v podstrešje, so po istih stopnicah iz pritličja že prihajali komunisti v prvo nadstropje. Le nekaj sekund pozneje in bi bilo po meni in po njih.
Podobnih primerov je bilo več. Ob neki drugi priliki spet preiskujejo. Bil sem v knjižnici. Ko slišim, da gredo, skočim za pisalno mizo, ki je bila pod oknom. Skočim v prazen prostor, nase pa naložim knjige. Vse je bilo v sekundah urejeno, ko že stopijo v to sobo komunisti. Eden od njih vpije nad ubogo Micko, kajti ona da ve, da se tukaj nekje nekdo skriva. Ona pa je s svojo iznajdljivo kretnjo in zatrdnim prepričevanjem dokazovala, da ni nikogar. Komunist ni stal od mene proč niti en meter.
V skrivališču sem imel tudi radio. Poslušal sem poročila, jih zapisoval in oddajal dekletom, ki so te vesti razmnožila in trosila po Dolenji vasi, v Prigorici in v Nemški vasi. Tako sem tudi zvedel, kaj se dogaja na Turjaku. Trepetali smo za njih usodo. Nekako 20 dni po padcu Turjaka smo slišali sleherni večer, okrog desete, enajste ure, kamione, ki so vozili proti Jelendolu. Kmalu za tem pa streljanje. Obšla nas je zla slutnja. Vendar si nismo mogli predstavljati, da bi pomorili toliko ljudi. Saj se je to zapovrstjo dogajalo 15 do 20 dni. Tolažili smo se z vsem mogočim. Vendar je našo temno slutnjo kmalu potem potrdil Slavko Zupančič, ki je ušel iz množičnega groba. (O njem se je že pisalo.) Sam sem pa doživel tole: Neke noči, okrog četrte ure, me pokliče svetnikova kuharica, gospodična Micka, in pravi: pomagajte, pravkar je prišel sem noter tale človek. Poznam ga, bil je že pri nas. Pomagajte, prosim vas, zdi se mi, da bo umrl. Pogled na tega fanta je bil strašen. Od glave do nog ves krvav, ves potolčen. Na sebi je imel en kos srajce in nekaj od hlač. Vse drugo je po poti med begom iz groba raztrgal. Bil je že bos. Potem, ko smo ga nekoliko očistili, smo ga odpeljali na posteljo. Prosil je za duhovnika. Ko je prišel malo k sebi, sem ga spravil na podstrešje. Ko se je napravil dan, sem šele dobro videl, kakšen je. Na njem ni bilo za prst na široko kože, da ne bi bil ranjen, udarjen ali podplut. Zdel se mi je živ mrlič. Začel sem ga zdraviti, ali kaj, ko se ga niti dotakniti nisem smel; tako razbolen je bil. Z vato in čajnim [Stran 044]maslom sem ga prav narahlo mazal po telesu po ranah. Jesti ni mogel; saj niti ust ni mogel odpirati. Tretji dan se je po malem začel gibati. Strašne stvari je vedel povedati, ko je prišel k sebi.2 Da je še kar hitro okreval, je pripisati našim dobrim ljudem, ki so zanj, kljub nevarnosti, da bi za to zvedeli komunisti, nosili jedila, perilo, zdravila itd. Žal, da jih ne smem omenjati po imenu.
Dalj ko sem skrival, več »gostov« sem imel. Proti koncu nas je bilo že pet.
Po sedmih in pol tednih tega trpljenja smo bili osvobojeni. Partizani so morali v največji naglici zapustiti vse tiste vasi in zbežati zopet tja, kjer je mesto za taka nečloveška bitja – v gozd. Ko sem po tolikem času stopil iz hiše, se mi je svet zdel popolnoma nov. Po cesti skoraj hoditi nisem znal. Še isti dan so me prepeljali v Kočevje, kjer sem včasih prebival. Bil je že trden mrak, ko stopim v pritličje hiše mojega stanovanja. Ženka se je ravno spravljala k počitku, ko zasliši korake po lesenih stopnicah. Bala se je, kaj naj bi bilo, saj je vedno bilo kaj novega. Nikakor pa ni pričakovala mene. Saj se je vse naokrog govorilo o moji smrti. In sama ni vedela, pri čem je. Ker so slišali te korake tudi otroci, so se v strahu oklenili svoje mamice in čakali v strahu, kaj bo. Potrkam na vrata in vstopim. Vsi so ostrmeli, saj niso vedeli, ali sem duh ali res osebno jaz. Ženka je zmogla le a–li–si– in nič več. Šele, ko sem se oglasil in dejal, da sem res jaz, niso usta govorila; govorilo je le šest srečnih src. Ta je bil najsrečnejši trenutek v mojem življenju.
Na tem mestu bi bilo potrebno, da se poimensko zahvalim vsem, ki so mi v tistih težkih dneh stali ob strani, na ta ali na drug način. Vendar se bojim, da bi jim še danes lahko kaj škodovalo. Bog daj, da bi dočakali dan, ko bo mogoče tudi to vse javno povedati.
Opombe
1 Žena je bila Marija Bah Havelka – tudi njeno trpljenje bi bilo vredno popisa. Op. prepisovalca.
2 Ni jasno, zakaj pisec ne omenja njegovega imena ali vasi, iz katere je bil. Op. prepisovalca.
Te spomine je napisal na pisalni stroj (najbrž v letu 1968 in že v Argentini) skoraj gotovo pisec sam; to je moj tast, zdaj že pokojni gospod Danilo Havelka. Ne vem, ali so bili njegovi spomini, kot je sam zapisal – po 25 letih – že kje objavljeni. Ne verjamem, da bi jih napisal s tem namenom. Iz zadnjih let, ko sem bil urednik »Vestnika«, se jih ne spominjam. Težko, da bi zagledali luč sveta kje drugje. Tudi ne vem, kako so prišli v moj arhiv. Samo družinski stiki so najbrž to omogočili. Imel sem jih spravljene med tako imenovanimi za zgodovino družine zanimivimi zapisi. Šele po slučajnem prelistavanju in vnovničnem branju sem se zavedel pomena, ki jih imajo spomini najmanj za našo družino na sploh. Spomine sem prepisal skoraj dobesedno; v obliki je mogoče kje kakšna malenkostna razlika, a vsebinsko se moj prepis popolnoma ujema z izvirnikom. Ta izvirnik je na voljo vsakomur, ki bi ga lahko v dobre namene potreboval. – Bine Magister, 22. januarja 2014, se pravi 70 let pozneje od dogodkov, ki so predmet teh spominov.