Od leta 1939 do pomladi 1942
Ob 48. obletnici začetka vojne v Jugoslaviji bom poskušal napisati nekaj spominov. Celo vojno sem pisal dnevnik in z vojnimi spomini popisal dva zvezka. Natančno sem zapisal vse važnejše dogodke v vasi in okolici, od požigov različnih vojsk, borb, umorov civilistov do bombardiranja. Ta dnevnik je bil pravi dokument, a sem ga z nahrbtnikom vred izgubil nekje med Begunjami in Kožljekom. Sedaj lahko pišem samo po spominu. V nekaterih slovenskih knjigah sem našel netočne podatke o dogodkih v naši in okoliških vaseh.
Naša vas se nahaja v trikotniku Vrhnika, Ig, Cerknica. Do vseh krajev je bilo včasih tri ure hoda. Sodnija in davkarija sta bili na Vrhniki, ker je vas spadala nekoč pod samostan v Bistri (ta je bil med Borovnico in Vrhniko), pošto pa smo imeli v Borovnici. Pismonoša je nosil pošto trikrat na teden, poleti pa vsak dan. Izvažali smo največ les: trame (tesane), hlode in bukova drva. Na vsakih nekaj let (3 do 6) so kmetje prodali par volov in sproti vzrejali mlade. Vas je imela okoli 130 volov in 5 parov konj. Avta v vasi nismo imeli, gostilničar in trgovec Šmit pa je imel dobro motorno kolo. Ljudje so bili precej izobraženi. Imeli smo sijajne učitelje – Tavčarja in druge. Skoraj vsaka hiša je bila naročena na časopis. Imeli smo dve knjižnici, ena je bila v šoli, druga v prosvetnem domu. Pri nas doma smo bili naročeni na časopise Domoljub, Domovina, Kmetski list in na verske liste Glasnik srca Jezusovega, Salezijanski vestnik, Bogoljub, Mala cvetka, Odmev iz Afrike, Zamorček; iz šole pa smo dobivali Naš rod. Zelo radi smo brali detektivske in vojaške romane pisateljev Sienkiewicza in Maya idr. Brali smo posebno pozimi, skoraj ni bilo knjige v obeh knjižnicah, ki je ne bi preletel.
Pri naši hiši so mnogokrat prenočevali Dalmatinci, berači, cigani, tudi svetovni vagabundi. Mnogokrat smo se razgovarjali z njimi in izvedeli marsikaj zanimivega, česar ni bilo v časopisih. Tako smo na primer vprašali svetovnega vseveda, to je bilo leta 1939, kako močna je naša zaveznica velesila Francija. Rekel je, da je »močna kot gnila buča, samo eden naj jo brcne, pa se bo razletela«. Težko smo verjeli, pa se je pozneje pokazalo, da je imel prav.
Proti letu 1939 so se gospodarske razmere precej izboljšale, vse pa je govorilo o bližajoči se vojni. Nemčija se je hitro oboroževala. Tudi pri nas v Jugoslaviji so delali utrdbe, na orožnih vajah pa je bilo do petdeset rezervistov. Včasih mi je brat rekel: »Saj ni treba delati, saj bo vojska.« »Če ne bomo delali, bo pa lakota, ki je hujša,« sem mu odgovoril.
Nemčija je zahtevala najprej Alzacijo in Loreno in ju dobila. Po kratkem počitku je zahtevala Avstrijo in jo dobila, potem pa še Sudete in jih prav tako dobila. Takrat smo se vsi čudili, da se Čehi niso hoteli boriti. Bili so najbolje oboroženi v Evropi. Pravili so, da so Čehi edina država na svetu, ki lahko postavi top na vsak kilometer meje, njihovo orožje je slovelo po vsem svetu, saj so podedovali po stari Avstro-Ogrski slavne (Škoda) tovarne. Ker pa ni pričakovala pomoči od zaveznikov (Chamberlain itd.), se je enostavno predala in izročila vse orožje Nemcem. Kar se je pozneje izkazalo za zelo ugodno, saj so skoraj celo vojno v miru preživeli in delali v tovarnah za Nemce. Čehi so imeli sijajne politike.
Ko je bila Češka v nemškem objemu, smo vedeli, da mir ne bo dolgo trajal. In res, bili smo v cerkvi pri maši, ko nam je župnik povedal, da se je začela vojna na Poljskem. S prijateljem sem šel takoj stavit, da bodo Nemci vojno izgubili, čeprav ne kmalu, in da bo trajala verjetno štiri do pet let. Prijatelj je rekel, da bo vojna kratka in da bodo zmagali Nemci. Stavila sva za pol milijona, pa mi ga še zdaj ni plačal!
Poljakom so se pridružili Francozi, Angleži, pomagati pa jim niso mogli skoraj nič. Tako so Poljsko z zahoda zasedli Nemci, z vzhoda pa ZSSR (Rusi) po pogodbi z Nemčijo.
Jugoslavija je kot večina majhnih držav proglasila nevtralnost, tako da so naši časopisi lahko poročali o obeh straneh, vpletenih v vojno. Bili smo zelo žalostni, sočustvovali smo s Poljaki. Zelo rad sem bral Sienkiewiczeve romane Z ognjem in mečem, Križarji [Stran 046]
Figure 1. Rakitna pred vojno Slovenski etnografski muzej
itd. Že po nekaj tednih sta celotno Poljsko zasedli dve velesili – Nemčija in Rusija. Razdelili sta si jo približno kar na polovico. Nemčija pa je nadaljevala vojno s Francijo in Anglijo. Po zasedbi Poljske so Nemci spet malo odnehali, ker je bila zima. Obstreljevali so se samo s Siegfriedove in Maginotove linije ter med Calaisem in Dovrom. Tudi mornarica in letalstvo sta bila vključena v večje in manjše borbe.
Ker smo bili v Jugoslaviji nevtralni, so naši časopisi poročali o obeh straneh, saj smo bili z obeh strani dobro informirani o zmagah in umikih. Videli in primerjali smo fotografije orožij – letala, ladje, tanke – vseh štirih velesil, Nemčije, Italije, Francije in Anglije. Sosedovi fantje so radi prihajali k nam na vas in povedali smo si marsikateri dovtip na račun velesil, posebno Italije. Gospodarsko stanje se je zelo izboljšalo, ker so vse države kupovale in dobro plačevale naše glavno izvozno blago – les in živino. V tem času smo bili Slovani skoraj izvzeti iz bojev. Toda slutil sem, da bomo imeli Slovani največ krvnih izgub, kakor smo jih imeli v prvi svetovni vojni.
Na pomlad 1940. leta so Nemci skoraj brez boja zasedli Dansko in Norveško. Angleži so se izkrcali v Narviku na Norveškem, a so se morali kmalu umakniti. Zanimivo je bilo brati poročila in gledati slike iz bojev. Vedeli smo, da se bliža napad na Francijo, na »gnilo bučo«, kot nam je povedal pred leti svetovni popotnik.
V teh časih se je mnogo pisalo o napadih na London, požarih itd. Malo pa o slavni angleški mornarici. Razen o bitki v La Plati pri Montevideu, kjer so trije rušilci onesposobili nemško ladjo Graf von Spee. Brali smo poročila o junakih z obeh strani. Nemški poveljnik je dal svojo ladjo potopiti, sebe pa je ustrelil.
Prišla je pomlad 1941. Uvideli smo, da je sedaj na vrsti Jugoslavija. Največja potrditev te domneve je bilo to, da smo morali na hitro oddati več deset volov (40 do 50). Vojska se je hotela založiti z mesom, vole pa odpeljati v Bosno, kjer je računala na glavni odpor proti sovražniku in kjer naj bi dočakala pomoč od Angležev. Tudi jaz sem bil med gonjači, saj smo dali samo iz Podgore 6 volov. Imeli smo hrano za en dan, za nas in živino. Hodili smo šest ur, v Ljubljani pa niso nič vedeli za direktive, ki smo jih dobili. Bili smo na dvorišču Artilerijske kasarne, hoteli smo iti domov, pa nas niso pustili. Drugi dan je bilo še vedno isto, ne mi ne živina nismo imeli nič za jesti. Meni se je zaradi takega nereda vse uprlo, treba je bilo nekaj ukreniti. Trije najmlajši smo se splazili mimo straže čez ograjo in šli na avtobusno postajo. Toda noben avtobus ni več vozil – bila je cvetna sobota. Končno se nas je neki šofer usmilil: »V Rakitno vas ne morem peljati, do Iške vasi pa.« Bili smo zelo veseli in smo ga nagradili. Ko smo prišli domov, so bile gostilne še polne. Poročali smo županu in občinskim možem, da so vaščani mobilizirani in da z voli brez oskrbe čakajo na [Stran 047]dvorišču Artilerijske kasarne. Zgodaj zjutraj, bila je cvetna nedelja, smo se s svojimi kolesi peljali nazaj proti beli Ljubljani. Nesli smo tudi nekaj hrane za druge vaščane. Peljali smo se po vojaški cesti od Krima proti Gorenjemu Igu, nakar je priletelo šest lovskih letal tipa Messerschmitt. Letela so zelo nizko. Takoj smo vedeli – vojna je tudi pri nas. Nismo se niti ustavili, saj se nam je še bolj mudilo, da oddamo vole ali pa jih priženemo domov. Letala so zaokrožila nekje nad Barjem in kmalu smo slišali mitraljeze iz smeri letališča v vasi Devica Marija v Polju.
Ljubljana je bila kot izumrla. Ko smo prišli v kasarno, so nas bili zelo veseli, posebno kruha in klobas. Kmalu po tem je priletel nemški bombnik Dornier, letel je ravno čez kasarno in protiletalski top (flak) je začel bruhati hitri ogenj. Iz cevi so visoko švigali plameni. Prvič sem videl kaj takega. Tedaj pa so sovražniki začeli streljati tudi s poljsko artilerijo (topovi) z Viča in Dobrove.
V zraku je bilo stotine črnih oblačkov dima od razstrelkov, granat. Potem pa se je usula toča šrapnelov, pokalo je povsod, ubilo je enega vola, drugemu pa odbilo rog. Zelo je krvavel, vol je bil tako prva žrtev vojne. Mi smo hitro skočili v strelske jarke. Kasneje sem pobral tri manjše drobce od granat in sem jih potem doma v rakiški gostilni pokazal v dokaz, da smo bili civilisti prvi v ognju!
Na hitro se je organiziralo več komisij za vole. Vsakemu volu so vžgali v rog številko. Našemu 404, sosedovemu 405, itd. Poslovili smo se od volov, ker smo mislili, da jih ne bomo več videli. Pa smo jih. Večina kmetov je šla peš domov. Tisti, ki smo bili s kolesi, smo bili na boljšem. Samo bali smo se, da bi nam vole vzela vojska. Na srečo ob cesti skoraj ni bilo videti vojaka, skoraj vsi so bili v gozdovih. Domov smo prišli brez nezgode. Doma so že slišali veliko novic, še več pa smo jim povedali mi. Povedali smo jim, da je Ljubljana še cela, kolikor pa je poškodovana, je od lastnih topov. Pokazal sem jim tudi drobce od granat. Stari avstrijski vojaki so ugotovili, da so res izstrelki iz topov in da so celo sveži. Rekli so, da smo lahko srečni, da jih nismo dobili v glavo ali čreva. Tako se je ta začetni vojni vihar za nas še kar dobro končal, v vasi ni bilo žrtve. Vsi so pričakovali, da nas bodo okupirali Nemci. Pa je usoda hotela drugače.
V ponedeljek velikega tedna smo že izvedeli, da je bil v Beogradu med prvimi žrtvami slovenski minister Kulovec. Beograd je bil v nedeljo, zgodaj zjutraj, silovito bombardiran, obletavalo ga je 400 letal, obrambe skoraj ni bilo. Uničen je bil menda ves generalni štab in pretrgane vse zveze z narodom. Žrtev je bilo veliko. Ocenili so, da je čez 20.000 mrtvih. Ker ni bilo zveze z vojsko niti povelj, se je vojska začela umikati in razpadati. Glavna vojska pod poveljstvom Simovića, ki je vedela za napad, se je že prej umaknila. Kralj Peter Karađorđević je odšel z dosti spremstva in zlata proti Črni gori, od tam pa v Kairo in naprej v London. Ob razpadu je njegova vojska štela okoli 750.000 vojakov, velikih borb sploh ni bilo. Obramba Jugoslavije je bila velika prevara.
Kaj pa doma? Po par dnevih so začeli prihajati vojaki iz vojske domov. Nekateri z orožjem, drugi v civilu. Na veliki četrtek so začeli Italijani močno obstreljevati s topovi senožeti nad Cerknico, posebno Koželjške laze. S Hribarjevim Tončkom sva šla gledat na Novaško goro, kam padajo granate. Videla sva, kako je brizgala zemlja v zrak in se valil črni dim po senožetih. Obstreljevali so Rupnikovo obrambno linijo, ki pa je bila tedaj že brez vojakov. S seboj sva imela eno manliherico in en naboj.
Če se ne motim, so vojaki ta dan razstrelili slavni borovniški most, ponos Slovenije in bivše avstrijske monarhije. Slišali smo dolg grom in most je pretrgalo na sredini.
Veliki petek, 1941. Ko sem nakrmil živino, sem vprašal očeta, če grem lahko na Novaško goro, da bom videl, koliko je most porušen. Na poti sem srečal četo zelo dobro oboroženih graničarjev, se pravi v polni opremi, ki so se umikali. Bili so bolj slabe volje. Takoj ko smo se pozdravili, so me začeli spraševati »šta novog« in kam grem. Povedal sem jim, kam grem, kakšno je splošno stanje pri nas in druge novice. Povedal sem, da imam tri brate v vojski. Takrat sem znal zelo dobro govoriti srbsko. Segli smo si v roke z nekaj častniki in zaželeli srečo drug drugemu. Oni so odšli naprej proti vasi, jaz pa na Novaško goro gledat porušeni borovniški most. Ko sem prišel na vrh, sem videl, da je most pretrgan na sredini. Cele vrzeli nisem videl, ker mi je pogled zakrival hrib nad Niževcem. Mislil sem si: sedem tisoč dobrih delavcev ga je gradilo več let, zdaj pa je v trenutku vse porušeno, škoda pa milijonska. Že takrat sem slutil, da ne bo nikoli več pozidan. Zelo potrt sem šel domov. Ko sem prišel do hiš, se mi je zdelo, da ni nikjer žive duše. Res je bil veliki petek dan žalosti. Kar naenkrat pa se je od nekod prikazala moja mati in mi vsa v solzah rekla: »Fantiček, beži v gozd, Srbi bodo vse moške vzeli sabo ali postrelili. Vsi fantje so že v bregovih (v Zali, Iški).« Moral sem se smejati: »Mama, saj sem [Stran 048]ravno govoril z njimi. To so graničarji, ki se zadnji umikajo. Drug drugemu smo zaželeli ‘sretan put’.»
Pri cerkvi sem res videl tiste vojake, ki so počivali in malicali. Nikamor nisem šel. Tudi mati mi je verjela in se potolažila. Bil sem morda edini fant, ki ni bežal v gozd. Preplah se je začel čisto po nesporazumu. Ker je bil veliki petek, je večina ljudi šla v cerkev. Ko so prišli iz cerkve, je moj sosed Jožlov Andrejc opazil med vojaki komandirja svoje čete, ki se je umikal z graničarji. Ker je bil uglajen človek, je pristopil k njemu in mu voščil ‘sretan put kući’. Ta oficir pa je vzel to za žalitev. Takoj ga je obdolžil dezertacije iz vojske in ga postavil ob zid pri britofu, kar je pomenilo, da bo ustreljen. Prišli so drugi, menda župnik, in prosili za njega, da ni mislil žaliti. Končno je srbski oficir spoznal resnico in Andrejca izpustil. Ljudje so pa raznesli novico, da Srbi na novo mobilizirajo vojsko in da bodo streljali ‘izbeglice’. Na srečo se je s strpnim pogovorom vse lepo končalo, brez kakršnekoli žrtve! Srbi so odšli na vzhod proti Kočevju.
Do velike nedelje so bili skoraj vsi Rakičani doma, tudi moji bratje. Nazadnje je prišel moj brat Elko, ki je služil pri planincih v Škofji Loki, razpust njegove čete pa je bil nekje blizu Litije na Dolenjskem. Od vseh Rakičanov se ni vrnil samo Hribarjev France, ki je bil graničar na madžarski meji in so ga zajeli Nemci. »Kako je nesrečen«, so rekli ljudje. Toda samo on je od stotih fantov po vojni ostal živ.
Tisti večer se je ustavil pri nas neki Srb, vojak. Rekel je, da bi se rad preoblekel v civilista in prosil za civilno obleko. Jaz sem mu dal na pol ponošeno obleko, on mi je pa pustil uniformo, puško z bajonetom in 50 nabojev. Dali smo mu nekaj hrane za na pot in mu zaželeli srečno pot, bil je doma iz okolice Niša. Njegovo ime sem pozabil. Mnogokrat sem mislil na tega Srba. Bil je iz bogatejše družine in njegova porcija za kavo bi me pozneje skoraj stala življenje. S puško, bila je belgijska mavzerka, pa sem imel nešteto lovskih srečanj z divjačino, Italijani in partizani. Imenoval sem jo po lepem dekletu ‘Rezka’ in to ime vrezal z velikimi črkami v kopito.
Prišla je velika nedelja. Vojske je bilo konec v enem tednu in brez velikih človeških izgub. Več kot pol Slovenije so zasedli Nemci, eno tretjino Italijani in Prekmurje Madžari. Nas so okupirali Italijani. Italijani so razglasili, da so nas rešili izpod srbskega jarma, in obljubili, da bodo spoštovali naš jezik, šege in navade. Obenem nam je bilo naročeno, da moramo vojaške reči, posebej orožje, oddati italijanskim oblastem. Ljudje so si nekoliko oddahnili, ker so Nemci po Gorenjskem in Štajerskem bolj grobo ravnali z ljudmi. Preselili so na tisoče ljudi v Nemčijo, Srbijo in drugam. Takrat so padle prve žrtve iz naše vasi. Nekje na Štajerskem je bil zavod za telesno in duševno prizadete; okoli 20 let staro dekle in županov sin, star 10 let, sta takrat izginila. Prihajali so razni razglasi od italijanske vlade. Ustanovljena je bila Provincia di Lubiana, to je Ljubljanska pokrajina. Civilni upravitelj je bil Grazioli, ki se ga spominjam še iz abesinske vojne kot krutega človeka, vojaški poveljnik general Robotti idr.
Italijani so prišli v našo vas nekaj tednov po okupaciji. Pobrali so 17 pušk, tudi mojo manliherico. Dal sem jo, ker ni bilo streliva zanjo, mavzerko in strelivo pa sem dobro skril. Ko smo prvič videli italijanske vojake, se nam je težko storilo. Prikorakali so po cesti, postopali gor in dol in tako tudi odšli. Bilo jih je okoli 20.
V začetku maja smo izvedeli, da so našli naše vole pri Črnomlju. To novico sta prinesla dva domačina, ko sta tam gledala za delom. Podatki so bili kar točni, takoj smo sprožili iskanje. Sprva smo težko verjeli, da jih eni ali drugi vojaki še niso zaplenili in pojedli. Zidanški Pavel in B. Tone sta pa imela vse zapisano: številke na rogu vola, vas in hišno številko. Naš vol št. 404 je bil v Ručetni vasi, sosedov na Planini itd.
Ker so moji bratje komaj odnesli celo kožo iz vojske, sem bil jaz določen, da grem v Črnomelj: »Normalno! Ti si nam ga oddal, pa ga pojdi še iskat.« Potovanje v tistih časih ni bilo priporočljivo, vendar je bil narod zelo požrtvovalen. Tudi vojaštvo te ni imelo na piki. Zvečer pred odhodom smo spekli dve stegni srnjaka za na pot z nekaj kruha, drugo jutro pa hajdi peš v Črnomelj. Bilo nas je sedem ali osem, Jaka je bil vodja. Šli smo preko Iga, Pijave Gorice do Grosuplja. Italijanov ni bilo nikjer. V Grosuplju smo izvedeli, da gre vlak do Semiča pri Črnomlju. Ko smo se peljali, sem občudoval pokrajino. Hotel sem videti gozd v Semiču, kjer je moj brat tesal trame. Ker je bil most menda podrt, smo se ustavili prej. Od daleč smo videli Črnomelj, ves v italijanskih zastavah. Šli smo v Mihelo vas, kjer smo imeli v neki hiši pri prijazni in velikodušni družini glavni stan. Od tam smo iskali in gonili skupaj rakiške vole. Jaz sem vola takoj našel v Ručetni vasi, toda novi lastniki mi ga niso hoteli dati. Njihova hiša je bila nova, ena boljših na vasi. Sprva so rekli, da moje potrdilo ni pristno. Iti sem moral v Črnomelj na občino, kjer so mi dali pismeno potrdilo, da [Stran 049]je dokument pravi. Potem so zahtevali veliko vsoto za seno, ki ga je vol pojedel v par tednih. Dal sem jim skoraj ves denar, to je 400 dinarjev. Drugi so plačali po 100 Din, nekateri pa nič. Vendar sem bil vesel, da sem dobil vola nazaj. Nekoliko je šepal, ker je bil na eni nogi brez podkve in je imel parkelj izrabljen. V par dneh smo zbrali kakih 15 volov in odšli domov čez Kočevje, Ribnico, Novo vas do Sv. Vida in prispeli v Rakitno. Drugi so še ostali in iskali vole v kočevskih hribih, našli so vse, razen dveh najdebelejših.
Kako so voli prišli v Črnomelj, smo izvedeli, ko smo prišli tja. Iz Ljubljane so jih hoteli odpeljati v Bosno, kamor naj bi se umikala vojska. Ko je bil vlak s stotinami volov blizu Črnomlja, je neki pogumen in pameten Slovenec vlak iztiril, da ne bi toliko mesa prešlo v tuje roke ali usta. Da bi jih preložili, ni bilo več ne vlaka ne časa. Ker so bili voli že sestradani, so ljudem, ki so imeli seno, naročili, naj jih vzamejo vsaj začasno. Tako se je tudi zgodilo.
Odšli smo od naših gostiteljev v Miheli vasi, kjer smo imeli dobro postrežbo. Postregli so nam z dobrimi ajdovimi žganci in zdravim rdečim vinom, še bolj smo bili veseli dobrih nasvetov in pomoči. Popoldne smo prišli iz gostih kočevskih gozdov. Na levo je bilo naselje Koprivnik. Kočevju smo se izognili in zavili na desno proti Ribnici. Ko smo videli, da nas bo ulovila noč, smo se ustavili v neki nemški vasi. Povsod so vihrale ogromne nemške zastave s kljukastim križem. Spali smo pod kozolcem pri živini. Tudi seno za vole smo dobili, zdi se mi, da brezplačno. Pri kapnici sem prosil neko lepo dekle za vodo, pa sem dobil samo odgovor: »Nichts verstehen.« Šel sem k njeni materi, ki je obešala perilo. Prav lepo sem jo prosil, če bi lahko dobil vodo. »Daj Vindišarju vodo,« je rekla hčerki po kočevarsko. Tako sem dobil vodo in ne več grdega pogleda in se ji zahvalil.
Drugi dan smo srečali več deset tisoč italijanskih vojakov. Marširali so kar v celi skupini čez dolino in po polju. Komaj kaj prostora je še ostalo za nas, ki smo jim šli nasproti. V Ribnici sem iskal kovača, da bi podkoval vola, ki je začel hudo šepati. Toda pametni Ribničan podkuje samo konje, volov pa ne. Na Sodražici sem dobil kovača, ki je imel nekaj starih volovskih podkev, izbral sem najbolj primerno in sva nekako pribila, da je držala do doma. Iz Sodražice smo krenili čez Bancar proti Novi vasi. Z Runarskega smo že videli Sv. Vid, bili smo skoraj doma, za nami pa je bil en teden hoje. Ko smo prišli do našega gozda pri Stari žagi, je vol začudeno pogledal okoli sebe in ugotovil, da je tu že vozil. Prej je že močno pešal, potem pa je kljub boleči nogi podvojil hitrost, saj je bilo samo še pol ure do doma. Doma so ravno večerjali, tako da ni nobeden videl, kdaj sem prišel z volom v hlev. Pozdravljanja med voloma ni bilo konca, kar lizala sta se. Ko sem prišel v hišo, so me takoj izprašali: »Kje pa imaš vola?« – »V štali.« – »Ti se hecaš?« – »Pa pojdi gledat.« France je šel pogledat in vesel prišel nazaj: »Res je.« Tako se je končala afera z našim volom in podobno z mnogimi drugimi voli. Pot in prijazni ljudje pa so mi ostali v prijetnem spominu.
Ljudje so se hitro vživeli v okupacijo. Uprava in policija, žandarji, župani, učitelji, duhovniki idr., vsi so ostali na svojih mestih. Menjava dinarjev v lire je bila še kar dobra. Ker nismo imeli v vasi ne vojakov ne žandarjev, sploh nismo občutili, da smo zasedeni. Mnogi so v šali govorili, da imamo svojo ‘republiko Rakitna’. Italijani so popisali vse ljudi, živino idr. Za vsakega moškega nad 18 let so izdali dve osebni izkaznici s sliko. Eno si moral nositi s sabo, druga je bila na policiji. Dobivali smo živež na karte, ne glede na to, ali si bil kmet, uradnik ali delavec. Gorenjsko in Štajersko so zasedli Nemci in takoj začeli izseljevati mnogo ljudi v Srbijo in na delo v Nemčijo. Mnogo izobražencev je pribežalo k nam, v Ljubljansko pokrajino. Tudi v naši vasi je bilo več študentov in en učitelj. Časopis je bil pod vojno cenzuro, tako da je bilo pisanje zelo omejeno. Tudi radio ni smel sprejemati iz Londona. Vendar, ker nas ni nihče nadziral in nismo imeli ovaduhov in izdajalcev, smo lahko poslušali, kar smo hoteli. Imeli smo samo tri radioaparate v vasi in smo prej ali slej izvedeli, kaj se dogaja, posebno na bojiščih.
V tem času je Nemčija napadla Rusijo. Menda so Rusi dobili povelje, da ne smejo streljati, ker sta Hitler in Stalin sklenila pakt o razdelitvi Poljske in o premirju. Čeprav so Nemci hitro prodirali v Rusijo, smo vedeli, da se bo moral nekje ustaviti, ker smo enostavno izračunali, da četudi bi Nemci zavzeli vso Rusijo, je ne bi mogli obdržati, ker niso imeli dovolj vojakov, da bi nadzorovali tako veliko ozemlje. To bi lahko storili samo Kitajci. Veliko ljudi je v kar 99 % stavilo, da bodo zmagali zahodni zavezniki. Kakor v prvi svetovni vojni, tako je tudi v drugi zmagal ameriški kapital. Čeprav Amerika še ni bila v vojni, se je vojna industrija tam že prebujala.
Obiskal nas je tudi visoki komisar Grazioli. Neke lepe nedelje so se pripeljali k maši. Po maši je kratko nagovoril ljudstvo, med drugim je rekel, da bodo spoštovali naše šege in [Stran 050]navade. Potem je rekel, naj trikrat vzkliknemo »živijo«. Sosed je rekel sosedu, ki se je ravno poročil, da je s tem najbrž mislil na njega in njegovo nevesto, zato so vzklikali »živi jo«. Spominjam se tudi drugih njegovih obiskov, ko je bil še poveljnik v Abesiniji. Navadno in tako tudi tisto nedeljo se je vse končalo v miru. V tistih časih smo imeli fantje še kakšnih 15 pušk in smo pihnili marsikaterega srnjaka in celo jelena. Jugoslovanski zakoni niso več veljali, nove smo pa malo upoštevali, samo kar je bilo nujno. Les se je dobro prodal, ker ni bilo carine, pa tudi živina. Drugega pa nismo imeli za izvažati. Tako smo lahko nakupili več knjig, tudi časopisov smo imeli več naročenih, ob sobotnih večerih smo šli celo v gostilno na polič vina, ki je bilo zelo poceni. Tam smo si jagri in ravbšici pripovedovali lovske dogodivščine.
K nam so prišle tudi novice, da po Srbiji rogovilijo četniki, na Hrvaškem pa pobijata ljudi Pavelič in Kvaternik ali njihovi vojaki. Ljubljanska pokrajina je bila otok miru v tistih časih in je dajala zavetje vsakomur. Toda to ni šlo v račun zlim elementom. Tudi slovenski narod naj bi se boril za velike narode, ki mu niso nikoli nič dali. Okoli 27. julija se je pri nas ustavil neki mlad moški. Za pasom je imel bombo in pištolo. Bil je zelo resen, precej močne postave, temne polti in las. Govorili smo o zasedbi in o borbi četnikov. Rekel je, da se bomo morali tudi mi organizirati, vežbati itd. Vprašal je za pot v Zalo. Večerjal je z nami in prespal noč na kozolcu. Po zajtrku se je, potem ko smo si segli v roke, napotil proti Zali. Mislim, da mu je bilo ime Demšar. To je bilo prvo srečanje z osvobodilci. Kmalu nas je obiskal Zalov Lojze, ki je bil lovski čuvaj. Ker je bilo za borbo proti okupatorju prav malo izgledov, ker sta bili Italija in Nemčija na višku moči, smo govorili samo o organiziranju borcev. Nekdo bi moral mobilizirati vojake po Sloveniji, da bi bilo nekje središče in pribežališče za odpornike in skrivače. Vsakih štirinajst dni smo se sestajali v Lavričevi vili, kasneje pa v Tavčarjevi. Sestanki so bili samo ponoči. Vedno je prišel eden ali dva »strokovnjaka« – četnika, ki sta nam govorila, kako naj se organiziramo. Večkrat so bili zelo utrujeni. Spali so navadno na kozolcih. Kmalu sva z bratom Gabrijelom spoznala, da to nista četnika in da ne govorita v imenu našega kralja Petra Karađorđevića. Agitatorji so zagotavljali, da se bodo vse sile in stranke združile. Kmalu smo dobili v roke Poročevalec, na stroju pisan list. Iz njega se je že uvidelo, da so na delu nove sile. Proti jeseni smo že začeli zbirati živež, ker so se že javili prvi prostovoljci, največ iz bele Ljubljane. Zbirati bi morali živež v naši vasi, ki pa je bila glede živeža vedno pasivna. Izvažali smo samo les in živino, uvažali pa posebno dosti koruze, ki je bila najcenejša. Zbirati po vasi je bilo precej tvegano, ker so Italijani lahko prišli, kadar so hoteli, in s strahovanjem ali mučenjem ljudi bi lahko vse prišlo na dan. Ker je bila letina krompirja dobra, sva z bratom obljubila in dala več mernikov, seveda brez vednosti drugih domačih. Pod hribom smo septembra kopali krompir. Opoldne je šla vsa družina domov na južino, tudi brat Elko. Jaz sem jim rekel, da se ne počutim dobro in da bom malo počival. Ko so odšli, sem pa znesel pet mernikov ali več v Brencetovo goščo. Doma sva imela z bratom nekaj jabolk že pripravljenih, ker je bil ta večer prvi ‘randevu’ z osvobodilno vojsko. Sestanek je bil ob devetih zvečer na Studarju vrh Kobanga. Z bratom sva že prej vse zvozila na dogovorjeno mesto in čakala. Ni bilo treba dolgo, kmalu sva zaslišala gojzerje po kamniti poti in potem tudi rožljanje orožja. Vojake je pripeljal Zalov Martin, domačin. Segli smo si v roke s poveljniki. Večina jih je bila tako kakor borci mladih. Imena so imeli vsi izmišljena (partizanska). Tudi jaz sem si zase izmislil drugo ime in se jim predstavil kot Savko. Kar tako, za hec.
Krompir so razdelili v nahrbtnike, ki so jih imeli vsi, zelo pravično, da ne bi kateri več nosil. Jabolka vrste pisance (drevo še sedaj – leta 1989 – stoji in rodi) pa so dali v dva nahrbtnika, kar jih niso takoj pohrustali. S seboj so imeli mladega zdravnika, ki so ga borci izpraševali, zakaj jih to ali ono boli. Oboroženi so bili še kar dobro, vsaj za začetek. Vod je imel štiri strojnice zbrojevke, borci so imeli mavzerke, precej streliva in ročnih granat. Izgledali so precej mehkužni, ker so imeli težkoče z žulji na nogah. Precej časa smo se razgovarjali. Dobil sem dober vpogled v prvo dobro organizirano skupino, ki se je še učila živeti v gozdu. Mnogo jih je bilo že takrat naveličanih in mladi Šercer in več njegovih kolegov so pozneje res kar z vlakom šli v Ljubljano. Ta vod je imel položaj v grapi Zale, kamor nisem šel nikoli in bolje je bilo tako. Pozneje sem oddal, npr. sir in salame, ki sem jih vedno za svoje kupil, kar Alojziju. Tisti čas sem kupil pri Šmitu pet kg sira. Slavko je vprašal, za koga. Rekel sem, da za gozdarje in da ga tudi sam rad jem. Tudi on je pripeljal več stvari iz Ljubljane. Bližala se je zima in z njo v decembru akcija na mostu čez Ljubljanico.
V oktobru je bila vojaška akcija okoli Loža, verjetno je sodeloval vod iz Zale (Iške). Tudi pri Bezuljaku so pognali v zrak zalogo razstreliva. [Stran 051]Takrat sem šel ponoči ravno iz vasi domov. Videl sem velik blisk, čez več sekund pa še slišal detonacijo. Potem je bilo nekaj časa kar tiho, ker so pričakovali reakcijo italijanske vojske. Borci so se več ali manj razkropili, precej pa jih je šlo kar domov v Ljubljano. Nekaj so jih prijeli in obsodili in nekje na Barju ustrelili. Četa, ki je imela pod komando Rakitno, je bila v logorju med Padežem, Kožljekom in Rakitno. S temi partizani (tako so se takrat imenovali) smo imeli mnogo težkoč, ker so bili mnogo hujši revolucionarji kot pa oni od ižanske strani. Borci z Barja in okolice so začeli organizirati napad na most čez Ljubljanico med postajama Preserje in Notranje Gorice. Nam tega niso povedali, toda uganili smo, da se pripravlja večja akcija, ker so nas rabili, da bi šli napast orožnike in karabinerje v Podpeči. Vsi smo bili proti. Rekli smo jim, da nočemo, da bi bil zaradi nas ustreljen kakšen talec, ker bi se Italijani prav gotovo maščevali nad prebivalstvom. »Saj to hočemo,« je rekel politkomisar. »Če nočejo moški v gozd k nam, naj jih pa Italijani pobijejo, jih vsaj nam ne bo treba.« – »Ali ne bo preveč Slovencev padlo na ta način borbe,« sem vprašal. – »Če vse pocrka, če vse hudič vzame, da nas le pet ostane, pa bomo Slovenijo po svoje uredili!« – »Kaj pa bo prazna Slovenija?« – »Bomo pa Kitajce naselili.« Potem je še pripovedoval, kako revolucija napreduje na Kitajskem in da ji načeljuje neki Mao. Zdelo se mi je, da sem to ime že slišal. To je bil za naju z bratom velik večer, kar sva slišala od nove oblasti, je bilo težko verjeti, še težje pa sprejeti. Ta komisar je govoril o iztrebljenju 10.000 kulakov in sinov Slovenije s tako lahkoto in gotovostjo, kakor smo šli doma po zajca v hlev.
Po tem in še mnogo bolj zaradi laži, da bo vojne kmalu konec in da nas nočejo samo »na likof«, se je naša pomoč omejila samo na nujne stvari. Rekel sem si, toliko dam kot vsak drugi. Tudi sem rekel, da bom med prvimi desetimi Rakičani, ki bodo pristopili k njim. Slutil sem, da med stotimi sposobnimi ne bodo nikdar dobili iz Rakitne niti deset borcev, in jih res niso. Okoli 5. decembra je moj oče ponoči, ko je krmil živino, videl velik blisk iz smeri proti Ljubljani in slišal detonacijo. Zjutraj nam je rekel, da se je spet kaka škoda naredila. Po zajtrku sem napregel dva voliča in sem šel k Stari žagi po drva. Ko sem se z Leščevja ozrl nazaj po dolini Rakitne, sem videl, da po celi širini doline tečejo italijanski vojaki v bojni opremi in v strelcih. Volov nisem ustavil in to sliko kmalu izgubil izpred oči. Ko sem opoldne prišel domov, so mi povedali, da so to pravi fašisti v črnih srajcah. Bilo jih je
Figure 2. Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar pred svojim domom v Kanadi
okoli 90. Vse moške so legitimirali in preiskali vse hiše. Pri nas niso nič dobili, ker sem imel puško in strelivo že več mesecev skrito daleč v gozdu, odkar so Italijani uvedli smrtno kazen za vsako orožje ali vojaško lastnino. V celi vasi sem manjkal samo jaz. Brez dvoma so me videli iti v gozd in opoldne domov in so nas imeli vse preštete. Nastanili so se v okrevališču kraljeviča Andreja. Z ljudmi niso imeli dosti stikov. Toda vsa vas se je bala – če bodo napadeni, gorje nam. Od kmetic so večkrat kupili kako kokoš. Iz tega časa izhaja tale naš vic: Kmetica izbere doma najdebelejšo kokoš in jo prinese k vojaku. Ta jo potežka: »Buona galina« (dobra kokoš). – »Kaj bolna? Norca se pa ne boste delali z menoj!« Potegne kokoš začudenemu vojaku iz rok in odide s furijo.
Naša starejša sestra je živela na Igu pri Ljubljani, kjer je bila za babico. Ko smo zaklali prašiča, sem ji jaz nesel malo kolin, tudi zato, da bi zvedel, kako jim kaj gre. Smuči so bile prepovedane, pa nismo vedeli. Torej nekega jutra sem stopil na smuči z nahrbtnikom in se lepo po novem snegu preko doline zapeljal mimo zavoda, kjer so bili vojaki fašisti. V življenju nisem videl »črne srajce«, od rane mladosti sem slišal o njih same nelepe reči. [Stran 052]Nekoliko sem se bal zapetljajev. Pot je vodila mimo straže, pozdravil sem jih z »Dober dan«. Vojak je skočil v pozor in odzdravil. Bil sem presenečen. Na Gorenjem Igu je zmanjkalo snega. Smuči in palice sem dal v grm in šel peš do Iga. Pri sestri so me bili veseli. Srečal sem tudi karabinerje v patroli, pa me niso niti ustavili ali preiskali. Smuči in palice so me počakale. Pozno popoldne sem šel spet mimo stražarja. Pozdravil sem v odgovor spet dobil sijajen odzdrav, kot na paradi. Prišel sem brez vsake nezgode domov.
Fantje smo imeli to zimo kmetijsko šolo, bilo nas je čez 40. Bili so krasni, nadebudni fantje, skoraj nobeden ni kadil ali popival. To generacijo je vzgojil naš slavni dobri učitelj Tavčar. Tudi tedanja učitelja sta bila dobra in zavedna. Enkrat smo stali minuto v počastitev padlih junakov iz Dražgoš in Selc na Gorenjskem.
Tik pred novim letom 1942 se je neko popoldne pripeljalo več tovornjakov, ki so pobirali vse fašistične vojake. Tako smo bili spet v svobodni republiki. Sestanki OF so bili bolj redki, ker se je mnogo ljudi balo puščati sled v snegu. Proti pomladi pa smo večkrat videli v snegu sledi. Borci so se javno pokazali na križev dan, to je na vnebohod, ko smo imeli farno žegnanje. Trije borci s strojnico so prikorakali dol po klancu. Ljudje so se zgražali. Celo zimo smo jih »futrali«, takrat pa so izzivali, da bi Italijani tudi našo vas požgali. Čeprav smo vsi vedeli za borce, jih niti en Rakičan ni nikdar izdal Italijanom, čeprav so naše ljudi partizani psovali z izdajalci, ker niso hoteli k njim. Takrat pa, ko je bilo toliko tujih ljudi v vasi na žegnanju, so karabinerji za borce izvedeli že v eni uri in pol, čeprav je bilo do Podpeči dobri dve uri hoda.
Tisto pomlad so začeli Italijani »čistiti« teren – začeli so požigati vasi okoli Rakitne: Zavrh, Pokojišče, Padež, Kožljek, Gorenji Ig. Gorelo je tudi v Kamniku in Preserju. Zaropotalo je nekaj strojnih pušk in kmalu se je pokazal dim izza hribov. Mnogo moških so ustrelili kot talce, druge moške in tudi ženske in otroke pa so odpeljali v Italijo. Na našo vas je legla težka mora. Vsi smo vedeli, da bomo tudi mi na vrsti. Čeprav so nam partizanski borci vedno lagali, da Italijanov ne bo več v našo vas.
Odločitve so bile težke: ali v smrt, v gozd ali v internacijo. Tudi iz naše vasi jih je šlo pet do oblasti, ki jih je poslala v internacijo, kjer so bili skoraj leto dni. Ko je bil požgan Padež, se je pastir iz naše vasi vračal domov po bližnjici mimo koželjških žag. Tam v bližini je taborila tretja četa Šercerjevega bataljona. Pastir – po domače Tucov – je takrat izginil in se nikoli ni vrnil domov, od tedaj ga ni videl nihče več. Partizani so pobrali tudi Šmitovega Toneta, ki so ga odgnali proti Krimski jami in tam ubili. Vzroka niso nikdar povedali, ker ga verjetno niso imeli. Ljudje so se najbolj bali partizana z imenom Jager. Ta je bil glavni likvidator.
Meseca maja smo še vedno imeli šmarnice v cerkvi. Proti koncu meseca so nas povabili na miting k županu in gostilničarju Logarju. Prišla sta dva od nove vlade, bila sta bolj majhne postave, eden je bil najbrž Kardelj. Drugi dan sta odšla proti Iškemu Vintgarju. Tisti miting smo začeli z molitvijo angelskega češčenja, ker je ravno zazvonilo avemarija. Molil je moj oče, čeprav je bil znan liberalec. Od drugih si ni noben upal. Po molitvi je bila grobna tišina. Vsi iz partizanske vlade so dobili dober vpogled v hribovce. Za stražo je bil Jager s strojnico. Moža nista nič dosti dobrega povedala: »Žrtve! Žrtve morajo biti, da bomo cenili svobodo in da bomo pomagali Stalinu, ki se bori za svobodo celega sveta.« Kraje mitingov, čase in glavno vsebino govorov sem imel zapisano v dnevniku, ki sem ga pisal od začetka vojne. Ob koncu vojne pa sem obe knjigi izgubil, kot sem že v začetku pisanja omenil. Zato ne zapisujem datumov, ker sem si le nekatere zapomnil.
Ker ni hotel nihče k partizanom, so organizirali vaško stražo. Imenovali so jo tudi vaška ali krajevna zaščita, čeprav nas je bilo več za to, da bi se imenovala obramba doma. »Dom braniti naš prelep je vzor,« pravi pesem. Vsako noč sta dva fanta patruljirala do Kotov, od koder se vidi Ljubljano. Glavni namen straže je bil, da smo obveščali borce, naj se pripravijo za borbo oziroma umik, ker je bilo po ukazu Šercerjevega bataljona osebno premikanje ljudi omejeno ali pa sploh prepovedano.
Proti koncu maja smo bili po ukazu Šercerjevega bataljona tudi uradno »osvobojeni«, kar smo vedeli že pet mesecev. Komanda je izdala proglas z dvajsetimi določbami. Ne bom opisal vseh, pokazati hočem samo, da je bilo več protislovnih.
1. Partizanski vojski je treba oddati takoj vse orožje, strelivo in sanitetni material.
2. V slučaju okupatorskega napada ali druge nevarnosti je treba brezpogojno slediti navodilom partizanske komande oziroma partizanskih enot.
7. Z osvobojenega ozemlja je prepovedan vsak izvoz živil, živine ter ostalih produktov ter surovin. »Uvoz je zaželen.«
15. Občinske blagajne vzamejo pod kontrolo partizanska komanda in terenski odbori OF, [Stran 053]iz te blagajne prejmejo občinski uslužbenci trimesečno plačo.
16. Iz občinske aprovizacije se razdeli občinstvu hrano za tri mesece. Reveži prejmejo obroke po znižani ceni, odnosno brezplačno. Ostanek se zapleni za partizansko vojsko.
18. Vsako ropanje in plenjenje se bo kaznovalo s smrtjo.
19. Les spada med glavno bogastvo naše dežele. Da se prepreči nesmotrno izsekovanje in uničevanje naših gozdov, bodo za izsekovanje izdane posebne dovolilnice itd.
Koliko smo se držali določb in komentarji ljudi na posamezne določbe Šercerjevega proglasa:
Na vasi smo imeli nekaj pušk, ki so bile že v vaški straži ali krajevni zaščiti.
»Torej bodo partizani skrbeli za nas? Okupator pa nas bo streljal, ko bodo borci odnesli svoje riti.«
Čisto po komunistično: »Kar je tvoje, je moje, moje pa tebe nič ne briga.« Uvažalo se je samo iz Italije, čeprav je bil stik z Italijani prepovedan, ta prepoved je veljala samo za nas, ne pa tudi zanje.
Blagajne so imele normalno samo za en mesec plače. Ker župan ali tajniki niso mogli plačati še za dva meseca, so bili obtoženi izdajalstva in upora.
Občinska aprovizacija je bila slaba, hrane ni bilo na zalogi, delila se je za mesec, ko so jo pripeljali.
To so prepovedali tudi Italijani, čeprav so sami to počeli.
»Obljubljajo nam gradove v oblakih, raj na zemlji, v naših lastnih gozdovih pa nam prepovedujejo sekati!!!«
Napisal sem samo glavne točke razglasa, da jih boste lahko primerjali z razglasom italijanskega generala Robottija. Ko smo bili osvobojeni, nismo več dobivali hrane od Italijanov. Ker nove letine še ni bilo, je začelo zmanjkovati živil. Imeli smo tudi nekaj beguncev iz požganih krajev in z Gorenjske in tudi partizanske vojske (v katero so mnogi šli iz strahu pred Italijani) je bilo čedalje več. Od Sv. Vida je prišel poznani mešetar Gregač in hvala Bogu organiziral klanje živine. Volov smo imeli dosti, kljub 10 % letni oddaji. Dober del mesa je vzela partizanska vojska, drugo so pa ljudje pokupili. Nazadnje je pošel skoraj ves živež, imeli smo samo še krompir in meso.
V tem času so nas večkrat začasno mobilizirali. Enkrat smo šli sekat telefonske drogove. V enem dnevu smo jih posekali 25 km, proti Cerknici in Ljubljani, žagala so tudi dekleta. Žico smo odnesli v gozdove. Posekali smo tudi mnogo debelih smrek in hoj ob cesti proti Cerknici in Ljubljani. Takšno početje se nam je zdelo nerazumljivo, ker so nam partizani govorili: »Samo še 14 dni in Italija bo kapitulirala.« Če bi kdo rekel, da ni res, bi »razširjal alarmantne vesti« in bi izginil, izginjali pa so ljudje povsod. Enega je matilda vzela, drugega krogla, spet drugega so poslali v kočevske gozdove. Odpeljali so tudi našega župana Ivana Kržiča, mojega soseda in še nekoga – vsi so bili zelo pošteni ljudje.
Od tega dne je legla na vas prava mora in strah. Županova žena je prosila župnika Kunstlja, da bi šel prosit za njega. Res je šel na komando, ki je bila na Ustju. Partizani so sklicali miting pri Logarju. Prišla sta tudi poveljnik Vidmar in politkomisar Fric iz bataljona in še nekaj drugih. Vprašali smo, zakaj so vzeli te vaščane, posebno župana, saj so vendar vsi zavedni Slovenci. Rekli so, da se jim župan posmehuje. Takoj je vstal Kovačev, Logarjev (županov) sosed, in rekel, da to ni res, ker je župan dobričina in pozdravi z nasmeškom vsakega otroka ali vsakega človeka, poznanega ali tujca. Tudi drugi navzoči smo to potrdili. Ker je bil Kovačev v ruskem ujetništvu in je ruski narod zelo pohvalil, so njegove besede malo bolj upoštevali. Ta miting je bil zelo strog, bili smo pod nadzorom strojnice. Določili so nam tudi vloge za zaščito. Jaz naj bi bil kurir. Vstal sem in rekel, da se po zadnjih dogodkih (aretacija soseda itd.) ne čutim sposobnega za to službo, da raje ostanem navaden državljan. Kar spogledali so se, Vidmar in Fric. Rekli so, da bodo o zadevi treh, posebno župana, sedaj ko se je narod zanj potegnil, odločili drugi, višji predstojniki. Politkomisar nam je še naredil gorak govor. Med drugim je rekel tudi tole, kar nisem nikdar pozabil: »Kdor ni z nami, je proti nam, in te bomo izbrisali in zradirali s površja Zemlje.« Miting se je končal v težkem vzdušju, ker sta jim prvič in zadnjič odgovorila dva Rakičana. Iz partizanskih virov je bilo slišati, da so takrat dali na seznam za likvidacijo mene in še 17 ljudi. Župana in tovariša so res kmalu izpustili. Od takrat naprej smo delali za partizane samo še, kar smo morali. Zaščita je še vedno patruljirala ponoči. Ob progi Ljubljana–Rakek so večkrat ropotale strojnice, tudi že podnevi.
1 Mirko Suhadolnik iz Rakitne je po begu iz Teharij na Koroško, ker je bil brez dokumentov, dobil nove na ime Ivan Zalar, kar v spominih tudi opiše. Spomine je napisal leta 1989 v Torontu, ker je svoj vojni dnevnik izgubil med umikom na Koroško. Je eden redkih, ki se je rešil iz teharskega taborišča, in sicer v trenutku, ko so ujete domobrance nalagali na kamione, ki so jih vozili na kraje likvidacij. Rojen je bil v družini petih bratov in treh sester. Starejša sestra Francka se je z družino rešila iz Vetrinja v Kanado. Tja je odšel pozneje tudi Mirko. Najmlajši brat Jože je bil kot mladoleten iz Teharij poslan v Petričkovo hišo skupaj s tremi otroci najstarejšega brata Ivana, ki je bil domobranski bolničar. Vsi so preživeli, a so danes že pokojni.