Izhodišča prehodov v Jugoslaviji
V prejšnji številki sem skušal orisati tipologijo prehodov v demokracijo v srednji in vzhodni Evropi po posameznih skupinah držav. Od prvotnega namena, da bi v tistem okviru obravnaval tudi nekdanje jugoslovanske republike, sem odstopil, ker se je pokazalo, da so jugoslovanske zgodbe tako kompleksne in obenem za razumevanje posebnega slovenskega položaja še danes tako pomembne, da si zaslužijo obravnavo v okviru ločenega prispevka. Eden od razlogov za to je ocena britanskega zgodovinarja Keitha Lowea za čas druge svetovne vojne, da je bila Jugoslavija “Evropa v malem”. Takšna opredelitev se v obdobju tranzicije v veliki meri potrdi. Dogajanje v različnih delih nekdanje Titove federacije odslikava različne modele prehodov iz srednje in vzhodne Evrope, pri čemer najdemo celo določena ujemanja, glede na zemljepisni položaj republik. Z razmerami v sovjetskem satelitskem sistemu druži Jugoslavijo tudi vsiljeni enoten monolit enopartijskega sistema, ki se je malo ali nič oziral na velike razlike med posameznimi deli federacije. Značilno je, da so te drugače kot v glavnini razpadlega sovjetskega imperija (čeprav glede navedenega očitno še ni mogoče izreči zadnje besede, če pomislimo samo na Ukrajino) privedle do izjemno krvavih vojaških obračunov. Čeprav skušajo zagovorniki Jugoslavije odsotnost takšnih spopadov v obdobju po drugi svetovni vojni uporabiti kot argument za apologijo Titove diktature, kaže način razpada Jugoslavije prej v drugo smer in predvsem podčrtava dejstvo, da je šlo pri južnoslovanski državni tvorbi za od začetka do konca umetno tvorbo brez zgodovinskih korenin. Odnos do te nove tvorbe, otroka razmer po prvi svetovni vojni, v njenih različnih delih pa je hkrati ena bistvenih določnic razlik v prehodih iz komunizma v nove razmere.
Severozahod prednjači v osamosvajanju
Vsaj na prvi pogled je sicer najprimerneje republike razdeliti po zemljepisnem ključu, v grobem torej na severozahod in jugovzhod. To je gotovo upravičeno z vidika dinamike osamosvojitvenih procesov, ki je bila na severozahodu že sorazmerno zgodaj intenzivna, medtem ko je jugovzhod v glavnem navijal za ohranitev skupne države. Vendar omenjena dinamika ni bila edina pomembna za izvedbo tranzicijskih procesov. Celo več, podobno kot v velikem delu Sovjetske zveze je dobila nacionalna samouveljavitev povsod prednost pred demokratizacijo, kar je bilo glede na okoliščine razumljivo, za utrditev demokracije pa seveda slabo. Ravno taka hierarhija vrednot narekuje, da je treba pri razlagi jugoslovanske tranzicije poseči dlje v preteklost. Strah pred tistim, kar se je v resnici zgodilo, je po drugi strani odločilno oblikoval odnos dejavnikov na demokratičnem zahodu do toneče federacije. Geslo je bilo, kot sicer v srednji in vzhodni Evropi, kajpak “stabilnost”, pri čemer ni bila pomembna kakovost ljudi, ki naj bi stabilnost zagotavljali. Zato je po mojem mnenju jugoslovanski premier Ante Marković morda skupaj s svojim zunanjim ministrom Budimirjem Lončarjem ena najbolj grotesknih in sočasno najznačilnejših figur vzhodnoevropskega prehoda. Da je lahko tak človek nekaj časa užival nedeljene simpatije v zahodnih prestolnicah in celo samega sebe prepričal o lastni mesijanskosti, pove veliko o slabem razumevanju razmer ali pa o vase zagledani sebičnosti. Marković je bil namreč značilen partijski aparatčik, ki je za nameček izhajal iz izrazito “glajhšaltane” generacije hrvaških komunističnih voditeljev iz obdobja po zatrtju hrvaške pomladi. Tako mu politični pluralizem ali večstrankarska demokracija nista bila nikoli blizu, če že, ju je izrabljal kot sredstvo za ohranjanje oblasti kaste, ki ji je pripadal. Podobno velja za njegov potemkinovski “gospodarski čudež”, ki se je v kratkem času sesul kot hišica iz kart. Da je bil predsednik jugoslovanskega izvršnega sveta pravi prototip “dobrega” komunista, na kakršne so stavili na zahodu, je sicer lahko postalo dokončno jasno šele po več desetletjih. A vrnimo se k zgodovinskim izhodiščem razlik med republikami. Če Slovenija in Hrvaška prednjačita v osamosvajanju, to seveda ni nepričakovano. Slovence od ostalih narodov v federaciji ločita jezik in nanj naslonjena kultura, ki predstavljata zanje osrednjo identifikacijsko točko, o kateri kljub začetnemu jugoslovanskemu navdušenju nekaterih takoj po prvi svetovni vojni niso pripravljeni razpravljati. Hrvatje, jezikovno sicer bližji srbski sredici države, se opirajo na dolgo izročilo lastne državnosti. Višja stopnja gospodarske razvitosti skupaj z občutkom, da sta republiki, predvsem Slovenija, molzna krava za manj razviti jugovzhod federacije, doda ostalo, čeprav vsaj v slovenskem primeru občutek gospodarske premoči deluje nekoliko ambivalentno, kot bo še razvidno. Obe republiki povezuje tudi “brezbarvnost” republiških vodstev, ki sta izšli iz “preživele” frakcije po obračunu z bolj suverenistično naravnanimi deli republiških partij v začetku sedemdesetih let. “Liberalizma” obdobja pred njihovim vzponom seveda ne smemo precenjevati, saj ni videti, da bi se bil kdorkoli v partijskih vodstvih pripravljen dejansko odreči oblastnim monopolom. Kljub temu je po letu 1972 zavladala izrazita sivina s pravim kultom povprečnosti v politiki, ko so se za krmilom izmenjevali neizraziti aparatčiki. Lahko bi rekli celo, da je bil takrat v Sloveniji (pa tudi na Hrvaškem) izumljen model “novih obrazov”, ki naj bi preprečeval vno vičen pojav povzročiteljev težav, kakršni so bili Stane Kavčič, Mika Tripalo ali Savka Dabčević Kučar. Milan Kučan in Ivica Račan sta se na ta način bolj ali manj naključno znašla na partijskem vrhu ravno v občutljivem trenutku, ko sta se morala soočiti z demokratizacijskim in osamosvojitvenim valom.
Večja uspešnost slovenskih komunistov
Zdi se je, da je bila pri tem Kučanova ekipa prožnejša in uspešnejša, tudi zaradi okoliščine, da je paraliza iz leta 1971 hrvaškim vodilnim komunistom dolgo onemogočala učinkovito odgovarjanje na naraščajočo ekscesnost srbskega nacionalizma, ki ga je poosebljal Slobodan Milošević. Kučan pa si je ravno s tem, da se je predstavljal kot branik slovenskih posebnosti pred Miloševićem, pridobil pomembne točke v javnosti v času oblikovanja demokratične opozicije. Nikakor pa ne slovenski ne hrvaški komunisti na nobeni točki niso bili motorji demokratizacije ali prizadevanj za večjo suverenost, z obema tokovoma so sklepali samo najnujnejše kompromise in ju zavirali, kjer se je le dalo. Vendar so pokazali toliko premetenosti, da se v odločilnih trenutkih niso nikdar frontalno postavili zoper njiju, kar bi od javnosti – predvsem v Sloveniji – terjalo izbiro med njihovim znanim, nenavdihujočim vodenjem in skokom v neznano, ki jo je ta javnost ob koncu osemdesetih let gotovo želela, a je vprašanje, koliko je bila zanj pripravljena žrtvovati. Da ji je komunistično vodstvo okoli Kučana omenjeno težko odločitev v veliki meri lahko prihranilo, je posledica zgodovinskih izhodišč. Ta zadevajo predvsem slovenski odnos do jugo- ali južnoslovanskega državnega okvira in seveda do dediščine druge svetovne vojne.
Cenjena Jugoslavija in domača revolucija
Danes ne more biti dvoma, da je bil slovenski prehod v južnoslovanski okvir po prvi svetovni vojni hiter in v veliki meri nedomišljen. Skokovita razširitev povezovanja s Hrvati najprej na povezovanje s habsburškimi Srbi in potem celo s skoraj popolnoma neznano Kraljevino Srbijo je bila sad razočaranja zaradi strahotnega pomanjkanja, ki ga habsburška država ni znala krotiti, kar je delalo vsako, še tako neverjetno novo povezavo navidezno “boljšo” od prejšnje, po drugi strani pa paničnega strahu, da bi se Slovenci znašli utopljene sami v Avstriji pod prevlado avstrijskih Nemcev. Iz vojaških in zunanjepolitičnih razlogov razumljivi, notranjepolitično pa pogubni “nemški kurz” cesarja Karla večino leta 1918 in popolna neprožnost madžarske elite pri tem seveda nista bila v pomoč. Navsezadnje pa je Habsburška monarhija razpadla brez Slovencev, kar jih je pustilo v precej praznem prostoru. Seveda se je zelo kmalu pokazalo, da je nova država v kulturnem smislu napredek vsaj za Slovence na severovzhodu, na Štajerskem, majhnem preostalem delu Koroške in v Prekmurju, še zlasti če so se primerjali s položajem sonarodnjakov, ki so ostali pod Italijo, Avstrijo ali Madžarsko. Ravno tako pa ni bilo mogoče skriti, da je pomenila korak nazaj v smislu političnega razvoja in predvsem razvoja demokratičnih institucij. Nezdrave “libanonske” razmere, ko politična moč v Sloveniji ni bila odvisna od realnih razmerij med političnimi igralci, ampak od tega, kdo je bil na oblasti v Beogradu, so izjemno pospeševale že tako izrazit kulturni boj med katoliškim in liberalnim taborom. K relativni navezanosti Slovencev na južnoslovanski okvir pa sta vplivali dve drugi okoliščini. Prva je bila učinkovit propagandni obrat pripadnikov politične elite po “prevratu” leta 1918, ko so svojo dolgo zagovarjanje starih habsburških modelov prikrivali z intenzivnim blatenjem stare in povzdigovanjem nove državne tvorbe. Druga je bilo za podalpsko občestvo razveseljivo, čeprav varljivo dejstvo, da so iz nerazvitega dela podonavske monarhije čez noč napredovali v najrazvitejši del nove kraljevine. In ne glede na to, kaj bi se z njo zgodilo, bi Slovenci znotraj Jugoslavije vedno ostali najperspektivnejši. Mislim, da je vidik prestiža na tej točki izjemno pomemben za razumevanje posebnosti slovenske tranzicije. Kajpak je bila še pomembnejša avtohtonost slovenske komunistične revolucije, o kateri je bilo že veliko povedanega. Zato naj na pričujočem mestu opozorim le, da z omenjeno avtohtonostjo slovenski prostor ni izjema le v srednje- in vzhodnoevropskem prostoru, marveč v veliki meri tudi v jugoslovanskem. Menim, da lahko le v Črni gori iščemo podobno dinamiko, drugod pa ne. Dediči povojne komunistične oblasti pri nas so po eni strani uspešno skoraj v celoti prevzeli zastopanje na južnoslovanski okvir navezanih Slovencev. Po drugi strani so vseskozi nastopali kot porok, da se slovenskemu občestvu nikoli ne bo treba soočiti z breznom ekscesnega revolucionarnega nasilja. Nikakor jim ni uspelo preprečiti razpada Jugoslavije niti tudi vsaj osnovne vzpostavitve pluralizma. Oboje zanje psihološko predstavlja hud neuspeh in travmo ter narekuje njihov ambivalenten odnos do slovenske države. Po eni strani je izjemno priročna kot fevd, ki jim je padel v naročje kot zrela huška, po drugi strani se z njo kot z zgodovinsko entiteto ne morejo poistovetiti, saj z njihovega vidika nima pravih temeljev. Z zaviranjem demokratizacije, kjer je le šlo, pa so dosegli nekaj drugega. Preprečili so, da bi bila dokončana duhovna in miselna vrnitev večine Slovencev v severozahodni tok zgodovine, ki je bil do leta 1918 zanje samoumeven. Samoumeven se je zdel tudi nekje med letoma 1989 in 1992, na zunaj pa so ga posvojili celo v postkomunističnem bloku in zaradi slednjega izpeljali vključitev Slovenije v evroatlantske integracije. A hkrati jim je proces uspelo ustaviti na pol poti, preden bi postal nevaren njihovim monopolom.
Odmaknjena Hrvaška
Zaradi pozitivnega vrednotenja južnoslovanskih tvorb, kjer bi bilo sicer treba izpostaviti tudi razlike med osrednjimi in robnimi slovenskimi pokrajinami, čeprav so se te s časom zabrisale, je Sloveniji v določenih ozirih bližja Makedonija kot Hrvaška. Verjetno lahko rečemo, da je socialistična Jugoslavija omogočila izoblikovanje današnje Severne Makedonije kot zaokrožene enote in pozneje države. Po drugi strani je predvojna južnoslovanska državna tvorba Makedoncem odrekala narodno samostojnost, druga svetovna vojna pa je ob Vardarju tekla povsem drugače kot na območju predvojne Dravske banovine. Če odmislimo popolno uničenje judovske skupnosti, je bilo žrtev vojne precej manj, o medvojni revoluciji ni mogoče govoriti. Vprašanje, ki presega ta prispevek, je tudi, kako so Makedonci dojemali bolgarsko zasedbo. Hrvaški odnos do Jugoslavije je bil seveda drugačen. Res je treba takoj na začetku izpostaviti temeljni paradoks, da je jugoslovanska ideja nastala na Hrvaškem in da so najbolj zagrizeni Jugoslovani prihajali s Hrvaške. Vendar so bili drugače kot v Sloveniji doma vseskozi v manjšini. Veliko razočaranje je za Hrvate predstavljal tudi ustroj prve južnoslovanske države. Ker so v Habsburški monarhiji za razliko od Slovencev imeli lastno, sicer Madžarski podrejeno državno tvorbo, so z novim okvirom šli na slabše celo v ustavnopravnem smislu. Pričakovani hrvaško-srbski dualizem se ni udejanjil, prevladal je v Beogradu osredinjeni centralistični unitarizem. Napetosti med Hrvati in Srbi so postale stalnica vseh južnoslovanskih tvorb in so obstoj kakršne koli Jugoslavije na daljši rok onemogočali, celo če bi po kakšnem čudežu preživela kljub svojemu umetnemu izvoru. Banovina Hrvaška je bila morda korak v pravo smer, vendar je prišla prepozno, pa še takrat bi se verjetno razbila ob čeri visokega deleža srbskega prebivalstva. Naivno stavljenje upov v Nemce je bilo po svoje logična posledica hrvaškega razočaranja v Karađjorđjevićevi državi. Neodvisna država Hrvaška pa je bila celo po standardih drugih nemških satelitskih tvorb najbolj ponesrečena, saj so nacisti ob njej odstopili od običajnega postulata, da resnične moči v svojem satelitskem sistemu ne zaupajo fanatikom. Morda je k temu prispeval njihov prezir do slovanske Evrope, kjer so veljala drugačna pravila kot na severu celine. NDH je nato s svojo barbarsko genocidno politiko do Srbov (in Judov) močno prispevala k posurovenju značaja druge svetovne vojne po vsej Jugoslaviji. Je pa res, da se ob tem dejstvu zastavlja osnovno vprašanje smiselnosti obnove jugoslovanske države po drugi svetovni vojni kot take. Kljub svojemu absurdnemu položaju je NDH zaslužna za še eno bistveno razliko med Slovenijo in Hrvaško, ko gre za vrednotenje Jugoslavije in komunizma. Komunistični režim je lahko bil pri južnih sosedih, sicer ne čisto upravičeno, zaradi narave medvojnega dogajanja in povojne strukture partijskih organov dojet v prvi vrsti kot srbski projekt, kar vsaj velik del hrvaške javnosti odvezuje odgovornosti za zagovarjanje njegovih stranpoti. Seveda ostaja zgoraj omenjena očaranost nad Jugoslavijo (in komunizmom kot njenim zaščitnim znakom) pri manjšini, vendar ne gre za izjemno relevanten tok. Končno je razlike med nekdanjima zahodnima jugoslovanskima republikama v dobrem in slabem močno stopnjevala krvava vojna na Hrvaškem. Ta je med drugim zaslužna za to, da so danes nekdaj najbolj jugoslovanski in najbolj partizanski kraji v Dalmaciji glavna oporišča hrvaškega nacionalnega toka. Sočasno je vsaj simbolni prelom na Hrvaškem šel veliko dlje kot slovenski, o čemer bo več govora v Hrvaški posvečenem prispevku.
Milošević kot Putin
Zaključil bom s Srbijo, kjer je bil vpliv dogajanja na celotno Jugoslavijo, ker je šlo za največjo in osrednjo republiko, največji. Srbski položaj v Titovi Jugoslaviji je bil sicer dvoumen. Na mnogih področjih so še vedno imeli premoč kot v Karađjorđjevićevi državi, še vedno sta
bila tudi živa tokova, podobna predvojnima. Enega bi lahko istovetili z delovanjem kralja Aleksandra in je šel v smeri Jugoslavije kot nekakšne fasade za veliko Srbijo, drugega s knezom Pavlom in njegovimi na koncu neuspešnimi poskusi, kako iz zgodovinsko neutemeljene tvorbe narediti dolgoročnega preživetja zmožno, kar bi bilo dobro tudi za Srbe. Kar zadeva izkušnjo druge svetovne vojne, se še enkrat srečamo z dvoumnostjo. Medtem ko je bila osrednja jugoslovanska republika v državi, ki je za svoj temelj razglašala partizanstvo, med najmanj partizanskimi deli, je etnično srbsko posadko v zveznih partijskih in vojaških organih izjemno zaznamovala travma protisrbskega genocida na območju Neodvisne države Hrvaške. Kar je bil dolgoročno prav tako element, ki Jugoslaviji ni mogel obetati preživetja, čeprav so bili ti ljudje dolgo najbolj goreči Jugoslovani. Mislim, da hkrati ni pretirano reči, da je bila Srbija že zato, ker je imela na svojem ozemlju edino pravo jugoslovansko velemesto, v času med zatrtjem hrvaške pomladi in zgodnjimi osemdesetimi leti bolj odprto okolje od Slovenije in Hrvaške. A če je dobilo uveljavljanje nacionalne samobitnosti prednost pred demokratizacijo povsod v Jugoslaviji, je bil ta process v največji republiki izpeljan do popolnosti. Slobodan Milošević se danes na neki način kaže kot Vladimir Putin . Zanj so namreč značilne vse glavne poteze profila ruskega predsednika in sedanjega ruskega režima. In enako ante litteram kot v Srbiji je, kot že v zadnjem prispevku zapisano, tudi v Rusiji želja po obnovi imperija preglasila željo po demokraciji. Seveda je druga plat medalje, da je prevlada velikosrbskega nacionalizma v največji republiki pravzaprav olajšala začasno homogenizacijo slovenske družbe ob cilju večje suverenosti in obrambe kulturnih posebnosti, kot je Gorbačovova neprožnost v bistvu pomagala baltskim republikam Sovjetske zveze. Miloševićev “putinizem” pred putinizmom se kaže v hitrem preskoku iz komunizma v nacionalizem in v prav tako hitrem privzemu pravoslavne fasade, kar v zgodovinsko katoliškem okolju, kakršno sta bili Slovenija in Hrvaška, nikakor ne bi bilo mogoče. Kaj je Milošević, sin pravoslavnega popa, ki je komunistično kariero začel kot človek sorazmerno liberalnih pogledov vsaj na gospodarskem področju, mislil sam pri sebi, je skrivnost enako kot pri Putinu. Od borbenega ateizma do privida konservativne revolucije je pri obeh sorazmerno kratka pot, zato tudi nima smisla iskati globljih vsebinskih temeljev njunih sistemov oblasti, marveč je edino pravilno govoriti o osebnem režimu, v katerem je zakon trenutna “vladarjeva” beseda. Za Srbijo samo so bile seveda posledice Miloševićeve politične spretnosti zelo neprijetne, saj je s svojimi salti učinkovito zatrl možnosti pristno nekomunističnih sil in pokazal pot, po kateri je Srbija hodila večino časa tudi po koncu njegove oblasti, z izjemo kratkega obdobja v začetku 21. stoletja. Razvoj v Črni gori je bil v bistvu podoben, le da državo zaznamuje še dihotomija med črnogorskim in srbskim tokom v družbi, pri čemer se je prvega iz pragmatičnih razlogov znova oklenil del prejšnje komunistične nomenklature. V naslednjih številkah se bom posvetil stanju po posameznih državah, začenši s Poljsko.