(Novi glas 26. 10. 2 …
(Novi glas 26. 10. 2021, Romanje k spravi)[1]
Presenečen sem prebral na naslovnici, da uredništvo NG objavlja »še vedno zelo aktualno pronicljivo razmišljanje« Petra Kovačiča Peršina iz leta 1994. Istočasno so tudi nekateri člani SAZU, med njimi Alenka Šelih, Tine Hribar in Renata Salecl, objavili izjavo Za izhod iz pandemije in avtokracije, ki pa ni izjava SAZU, pač pa le tako imenovane Komisije za človekove pravice. Pronicljivo razmišljanje pa govori o vsem mogočem, tudi o spravi, a le Kreona (zatiralca, krvnika) ne najde tam, kjer je takrat bil in je še danes realno navzoč, namreč pri tisti realni Oblasti, ki Sloveniji ne pusti do resnice in sprave in posredno do demokracije. Slikovno bi morda resničnost na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu leta 1990 in današnjo resničnost bolje kot slika rokovanja predsednika države in metropolita predstavljala podoba predsednika ZLSD Janeza Kocijančiča z rokami v žepih, kar so številni razumeli, kot da so odločilni dejavniki tam glede sprave držali figo v žepu. Ne drži pa, da »nobena stran ni pripravljena priznati in vzeti nase svojega deleža krivde «. Nova Slovenska zaveza kot predstavnica premagane in pretežno pobite ali izgnane strani je bila pripravljena sodelovati kot enakopraven partner v spravnem procesu nasproti KPS, a nasledniki partijcev oziroma še aktivni od vojne naprej niso dopustili, da bi bili člani NSZ sogovorniki in še danes izključujejo žive in pokojne pripadnike premagane kar pomeni, da nasledniki partije (levičarji) še vedno ne sprejmejo strani kot nedržavljane, demokracije kot temelja naše družbe. Tako formalno izključevanje, ki so ga deležni celo pomorjeni, je bila zopet prepoved s strani lju bljanske mestne oblasti, da se v grajski kapeli mašuje za pobite, pokopane na Orlovem vrhu. Zato so tudi v Rogu vrinili namesto NSZ kot partnerja vodstvo Cerkve, ne le zaradi sv. maše. Zato so pobudniki in organizatorji spravne slovesnosti v Rogu (nasledniki bivše KPS) zlorabili Cerkev (nadškofa), da bi naredili predstavo za javnost in s tem naj bi bil spravni proces, kot se stalno ponavlja, zaključen. Tako je bila spravna slovesnost montirani proces sprave, saj je bila navzoča le ena stran in je bila Cerkev zlorabljena za soigralca, kot je bila in je Cerkev od revolucije dalje dežurni krivec, zlorabljen pri boju komunistov za oblast. Občuteno doživljajsko kompozicijo članka s pesniškimi vložki puščam ob strani. Bistvena je medvojna tragika naroda in stiska slovenskega človeka, porinjenega v mline sistematično zastavljenih načrtov za uničevanje človeštva, ki so ga poleg fašistov in nacistov izvedli tudi komunistični povzpetniki za oblast in v to vpregli tudi številne dobromisleče ljudi, kot je odločno zapisal v Spomenici Italijanom Lambert Ehrlich. Zato v zvezi s tem tragičnim dogajanjem preprosto ni pošteno govoriti o kolaboraciji. »Kot mladoletnik ni bil umorjen, pač pa je vsa leta po vojni popravljal svojo domobransko zablodo s samopomilovalnim služenjem Oblasti,« zapiše Kovačič. Kdo v resnici še vedno služi omenjeni , je bolj zapleteno vprašanje. Čeprav je zdaj marsikaj znano, nekateri Oblasti še vedno niso pripravljeni dopustiti veljave zgodovinski resnici, zato so med izvajanjem revolucije in do danes ustvarjali in ustvarjajo krivce za vse zlo v ljudeh, ki po njihovem ne bi smeli vladati, ker so si komunisti leta 1941 zamislili, da lahko vladajo samo oni, ker je
1 Članek s tem naslovom je objavil Peter Kovačič Peršin. V njem oživlja formulo kolaboracije, na kar predvsem odgovarjam v odgovoru.
septembra 1941 sklenil tako imenovani Plenum OF, v resnici pa nekaj partijcev, ki so vojne razmere in Sovjetsko zvezo izkoristili za prisvojitev in sovjetizacijo Slovenije. V stilu Socialistične zveze in ignorance žrtev izzveni torej Kovačičeva razprava, da naj bi se drugače misleči oziroma nasprotniki KPS podrejali oblastni partijski logiki, se odločali po Oblasti, ki edina sme deliti pravico in vse odrejati. Kdo pa se dejansko podreja tej partijski logiki do danes? Avtor kot samoumevno navaja usodo žrtve, ki je kot mladoletna preživela povojni pomor in naj bi zdaj »« reševala s služenjem »svojo domobransko zablodoOblasti«. Koliko je bilo v terorističnih povojnih razmerah izsiljenih takih služenj oblasti! Kaj pa oblast, ki je izvajala negativno propagando in teror, to pa naj bi bilo v redu? In kaj vsa tista služenja Oblasti, ki trajajo še po letu 1990 do danes v različnih spregah za zavajanje in obvladovanje državljanov? ni mogoče kar pavšalno naprtiti domobrancem. Zakaj je do nje prišlo, Kolaboracije pričuje tudi Angela Vode, ki potrjuje, da je partija hotela ustvariti razloge za revolucijo. V pogovoru Črtomirja Nagodeta in Aleša Beblerja zadnji pravi: »Pripravljeni moramo biti tudi na boj z belo gardo.« Ko mu Nagode odgo varja, da to morda ne bo potrebno, Bebler nadaljuje: » Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami …« Vodetova je tudi spoznala, »da imajo komunisti streljanje talcev v načrtu: oni sodelujejo v OVRI – italijanski tajni policiji, kjer poimensko določajo tiste, ki jih je treba postreliti, tam imajo oni zaupnika, ki mu komunisti diktirajo imena. S tem padeta dve muhi na en mah: predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov, ki se ne morejo v vsem prilagoditi, poleg tega pa poženejo ljudem strah v kosti, da se jih čim več zateče tja, kjer jih ne doseže aretacija kot talce: k partizanom. Bila je okrutna borba za življenje in smrt … In tako se je krogla, ki so jo sprožili komunisti, kotalila naprej in z njo vsi, ki so se jim pridružili«. Žalosten sem, ker skušajo nekateri še kar naprej ustvarjati meglo in niso pripravljeni priznati groznih stvari, ki so zadele Slovence zaradi revolucije: pomori, izgnanstva, pohabljanje družbe (po besedah Angele Vode je »namesto raja, družba tonila v vse hujši propad«), uničenje duhovne in kulturne dediščine, okolja itd. Vseh razsežnosti tega zla še dolgo ne bomo dojeli. A dokler odgovorni ne bodo pripravljeni priznati te celotne resnice, težko računamo na spravo in demokracijo.