Spomin na strica

S

Kako hitro čas beži, se pogosto zavemo okrog novega leta, ko iz korov po cerkvah zadoni: “O naglo, naglo čas beži, v brezmejno večnost gine …” Ta resnica pa nas dohiti tudi takrat, ko obhajamo obletnice naših dragih, ki nas že spremljajo iz večnosti.

Zdi se, da smo se ravnokar na Žalah poslavljali od Justina Stanovnika, pa bo kmalu poteklo leto dni. Rojen je bil na Lesnem Brdu, v hiši, kjer je tudi meni stekla zibka. Bil je brat mojega starega ata Alojza, ki je po starših prevzel kmetijo. V mojih otroških spominih je prastric Justin, ostal kot učen in nekoliko skrivnosten človek, saj njegovih učenih besed pogosto nismo razumeli. Vem pa, da so se ob njegovem obisku iz Ljubljane pri nas zelo trudili, da bi mu ponudili kar najboljše. Seveda s tem ne mislim, da je bil zahteven človek, vse prej kot to. Skozi leta naprej smo se z njim srečevali več ali manj ob obiskih groba naše družine. Vedno pa se bom hvaležno spominjala, ko sta me z ženo obiskala v bolnici Petra Držaja, kjer sem bila na operaciji.

Kako neverjetna so pota Gospodova, pa pove dejstvo, da je stric zadnje dni svojega plodnega, a tudi zelo težkega življenja preživel v horjulski dolini, v kateri je preživel kar lep del svojega otroškega in mladostniškega življenja. Ko se je nastanil v domu starejših občanov Horjul, smo se pogosto srečevali pri nas doma, z možem Bernardom pa sta se kar nekaj nedelj po maši odpeljala v okoliške kraje, kjer je tako rad srečeval znance in se z njimi zapletel v pogovor. Okrog novega leta ljudje radi spuščamo rakete, kar povzroča precejšen hrup. In prav to pokanje je stricu Justinu obujalo hude spomine na drugo svetovno vojno – takrat mu ni bilo lahko.

V spominu nam bo ostal tudi zadnji Božič z njim, ko smo ob jaslicah molili rožni venec. Tako, kot je rekel Bernard: “Prvi in zadnji Božič je Justin preživel na svojem domu”.

Hvaležni smo Bogu, da nam je naklonil to priložnost, hvaležni pa tudi zato, da smo ga poznali in da se smemo prištevati k njegovi družini.

Dragi stric! Vemo, da ti je Bog namenil lep kraj med svojimi svetimi – mi pa želimo, da se nekoč znova srečamo.

Počivaj v miru!

slika Figure 1. slika [Stran 83]

Avtor Majda Zdešar