Moj spomin na prof. Justina Stanovnika sega v leto 1959, ko je na kamniški osnovni šoli poučeval angleški jezik.
Bili smo še otroci in smo se ga bali, ker je ob začetku pouka rekel: »Prihajal bom kot vihar.« Kljub njegovi strogosti ni bilo »viharno hudo«, kajti njegova razlaga angleške slovnice in besedil je bila vsem razumljiva, prepričljiva, z eno besedo: odlična. V prvi klopi je bila neka od učenk njegova tajnica, ki je zapisovala, če kdo ni česa znal od besedišča, ki smo se ga skupaj s profesorjem učili izgovarjati z angleškim naglasom.
Kadar je nadomeščal kakšnega drugega profesorja, so bile enkratne ure. Napeto smo poslušali o grški mitologiji. Profesor je bil ves v svojem svetu in videli smo, kako z žarom govori o starih Grkih.
Prijateljeval je z mojo mamo, ki je učila na isti šoli, z mojim očetom in stricem. Velikokrat je prihajal k nam in to prijateljstvo se je potrjevalo tudi v debatnih večerih z mojimi starši (Jožefa in Lojze Perko), stricem Stanetom Gabrovcem, Alojzom Rebulo in skladateljem Vilkom Ukmarjem. Mi, odraščajoči otroci, smo poslušali njihove debate, ki jim nikakor nismo bili dorasli.
Spomnim pa se tudi pohoda v Kamniške planine. S seboj je vzel brata Tomaža, mojo prijateljico in mene. Prehodili smo pot od Kamniškega do Kokrškega sedla po vrhovih. Bilo je prijetno in veselo, saj profesor tu ni bil več strogi profesor iz razreda, ampak sproščen in nasmejan planinec.
Ko je odšel iz Kamnika, je naša družina ohranila stike z njim še ves čas. V pogovorih z njim na Teslovi sem vpijala vsako njegovo misel, saj sem se dobro zavedala, da je izreden človek. Hvaležna sem Bogu, da sem ga poznala.
Figure 1. slika [Stran 82]