Z Justinom sva bolj pogoste stike imela šele zadnjih deset let, prej sva se videvala na družinskih srečanjih nekajkrat na leto; ob žegnanjih, ko smo se sorodniki zbirali pri očetovih bratih in sestrah in ob drugih praznikih. V veseli družbi je bil vedno v središču in je bilo prav po njegovi zaslugi prijetno in zabavno. Rad je pel; spominjam se, da je nekoč ob spremljavi brača zapel tisto narodno o mladi Urški in Gašparju.
Okrog praznika vseh svetih je Justin obšel vse ‘svoje’ grobove in ob tem obiskal tudi sorodnike pokojnih; v zadnjih letih sva skupaj obiskala Rog in grobove njegovih, ki jih je bilo vedno več, saj je bil on najmlajši v očetovi družini.
Domači so veliko dali na njegovo mnenje. Na njegovo pobudo me je oče vpisal na klasično gimnazijo, za kar sem Justinu še vedno hvaležen.
Z izbiro študija klasične filologije se je odločil za učiteljski poklic. Ker so bili tako klasični jeziki kot on pri komunistični oblasti v nemilosti, mu ni preostalo drugega, kot da se je preusmeril na angleščino, ki jo je učil na gimnaziji v Ravnah, v Kamniku in na koncu na trgovski šoli v Ljubljani. Ko sva se nekoč pogovarjala o izbiri poklica, mi je rekel, da pravzaprav ni tako pomembno, kaj izbereš, da se le odločiš za tisto, kar počneš z veseljem. In on je svoje delo opravljal z veseljem: spominjam se, s kakšnim žarom je pripovedoval o ‘iskri, ki jo je opazil v očeh učencev’, ki so razumeli njegovo razlago.
Nekoč sem v eni ljubljanskih trgovin na blagajni napisal ček in prodajalka me je, potem ko je na čeku prebrala priimek, vprašala, če sem kaj v sorodu s profesorjem Stanovnikom; ko sem ji potrdil, je Justinu zapela tako hvalo, da sem bil kar v zadregi, čeprav pri vsem nisem imel nobene zasluge. »Bil je strog, a smo ga imeli radi,« je zaključila svojo pripoved.
Ko pride človek v določena leta, počasi izgublja sposobnost čudenja. Justin je ni. Ko sva se vozila skozi gozd, je občudoval njegovo lepoto. »Poglej te ravne, mogočne smreke,« je večkrat rekel. Ob tehničnih pridobitvah, ki jih imamo navadno za samoumevne, se je čudil genialnosti rešitev, ki so jih vsebovale. »Si predstavljaš, koliko ljudi je razmišljalo, iskalo poti in delalo na tem,« je komentiral pripoved o računalnikih.
Do komunistov, ki so mu povzročili toliko gorja, ni gojil zamere, bolj začudenje nad tem, kako se lahko nekdo tako spremeni, da počne take grozovitosti. V času, ko je bil zaprt, je dobil nalogo, da je urejal zapiske in knjižnico enega od komunističnih veljakov (ne spominjam se več, za katerega je šlo). Kar z nekakšnim občudovanjem mi je pripovedoval: »Veš, kako natančno je študiral klasike komunizma; vse je imel opremljeno s številnimi lastnimi komentarji in oznakami.« Ob tem sem res videl, da trditev, ki jo je nekje zapisal, da do svojih mučiteljev ne goji sovraštva, ni prisiljena poza, ampak globok izraz njegovega občutja.
[Stran 81]