Celjski kolodvor, maja 1945. Transport iz Vetrinja vrnjenih domobrancev mora ležati na tleh in jih poljubljati, partizani pa po njih na konjih. Kot najstnica sem izvedela za to mučenje, ki zame nima primere med tolikšno izbiro, in se divje zjokala. Ko pa je konec osemdesetih let prihajalo na dan marsikaj in so spregovorili mnogi, doslej zamolčani, sem izvedela, da je tam na tleh moral izrekati ukazani konfiteor tudi Justin Stanovnik, kar je dogodku dalo novo razsežnost. Tisti na konju so še danes trdno v sedlu. In to je Justina upravičeno žalostilo. Ljudje, niti kristjani, ne sprevidijo očitne resnice in v nebo vpijoče krivice.
Jemalo mi je dih, ko sem ga poslušala: kakor bi iz sebe trgal kose mesa, tako daleč od vsakdanje povprečne neznosne lahkosti. Tako je govoril samo še Stane Sever, ko je interpretiral Zdravljico nekega 29. novembra. Kakor da si jo je sproti z vsem naporom izmišljal, brez trohice današnjega spakovanja.
Profesorjeve članke sem ponujala vsem izobražencem, za katere sem slutila, da ga ne poznajo ali pa si ga ne upajo poznati. Kako so se nekateri kar splašili ob njegovi strastnosti: da je aroganten, nasilen, maščevalen. Zavrnili so vso nadaljnjo postrežbo s tovrstno literaturo. To čustveno razvodenelost je v petdesetih letih zaznal kritik Ivan Albreht, ko je imenitno zavrnil izbor komedije Sedem let skomin v SNG za jubilejno predstavo Staneta Severja v zanimivi polemiki z glavnim igralcem in dokončno razsodil: »Umetnost niso skomine, ampak strast.« Že Valentin Vodnik je opazil to slovensko pomanjkljivost v Povedanju od slovenskega jezika: »Slovenci niso med krepkostjo inu med grozovitnostjo zadosti razločka delali.« (Ljubljana, 1988, ZD, str. 236) Nobel je sprejemati vsa življenjska vprašanja z vzvišeno brezbrižnostjo. Spomnim se, kako je prof. Slodnjak v seminarju ustavil prazno besedičenje: »To pa je že nadmudrivanje.«
Tega pritlikavstva se je Justin, za mnoge velikan, bridko zavedal. Veličino učitelja je prepoznala učenka na vajeniški šoli, sedaj v službi v fotokopirnici, kjer sem ji ponudila njegov članek. »O, to je pa naš profesor za angleščino! Naučil nas je toliko, da lahko gremo v svet. Pa kaj nam je vse povedal iz zgodovine in filozofije!« Začutiš: to niso bili suhoparni podatki, to je bil ogenj. Učitelj mora navduševati!
Ko sem pred nedavnim imela opravek na oddelku za klasično filologijo FF, se je še slišalo, kakšno zapravljeno priložnost je pomenil diplomant Stanovnik. Sam se mi je potožil nad neustvarjalnim poučevanjem. Priznani profesor se je kar ustrašil, ko je Justin Stanovnik kot študent na izpitu v zvezi z nekim tekstom namignil na sledove svetobolja. »Kaj sem jaz to rekel?« Ni si upal na nepreverjeno sled ali pa se je ustrašil nadarjenega konkurenta?
Kakor sem občutila strahospoštovanje pred njim, sem se mu kar sama predstavila. Za povezavo sem imela Horjul. Tam, v bližini njegovega rojstnega Lesnega Brda, sem začela svoje prvo službeno mesto s poučevanjem slovenščine na osnovni šoli. Leta 1972 v visoki sneg odeti idilično pravljični Zaklanec, Koreno, Vrzdenec okrog »Frjuja« niso kazali svoje mučeniške preteklosti. Zato mi je bil Stanovnikov spremni tekst Dolina in njena kultura (Po branju) h knjigi Ljubgojna, draga vas domača Marice Cerar – Bastič najljubši in sem ga najmanj stokrat kopirala.
In potem sem imela z njim na cesti in na domu kratke stike. Ustavil me je na poti: »Slišite! Besi! Guverner Peterburga je ustavil gašenje požara: gori v glavah!« In že ga je odneslo naprej. Omenila sem mu na novo odkrite Mrtve duše. Kar zavzdihnil je. Kako z užitkom bi na novo bral kakšno svetovno mojstrovino, ampak takega uživaškega branja si ni mogel privoščiti. Neizprosno je bil na sledi naši iztirjenosti in zavezal se je prav določeni lektiri.
[Stran 79]
Mučilo ga je naše površno krščanstvo. Pri maši je po hrbtih vernikov začutil, da so izdani. Ker bi morali prižnico in ambon izkoristiti za kristjanovo družbeno ozaveščanje. Zato je tako trmoglavil s potrebo po manifestativnem katoliškem shodu, mogoče v še živem spominu na zmagoslavje Evharističnega kongresa in Kongresa Kristusa Kralja.
Kljub vsemu javnemu prizadevanju ni dobil nobenega državnega priznanja. Kot eden najbolj zavednih Slovencev je pravzaprav sredi Ljubljane živel v ilegali, kot globoko veren katoličan pa je bil bolj doma v katakombah kot na tribuni.
Figure 1. Slavnostni govornik – Brezno pri Konfinu Lenart Rihar [Stran 80]