Govoriti ali pisati o g. Justinu Stanovniku ni lahko, saj ob njem zvodenijo vse besede in zbledijo vsa razpravljanja.
Spoznala sem ga pri Novi Slovenski zavezi. Spominjam se, kako je prišel na seje, mirno sedel in tiho poslušal. Na koncu je našim pomenkom dodal svoje poglede, kar je bilo vedno najbolj bistveno in merodajno. Zaupal je Antonu Drobniču, Tinetu Velikonju, Stanetu Štrbenku in drugim članom odbora. Bil je zelo delaven. Skoraj 30 let je živel in delal za NSZ. Včasih je bil nekako presenečen in začuden, če nismo bili vsi tako navdušeni in zagreti za kakšno novost kot on. Zlepa ni bilo za Zavezo, spominsko slovesnost ali naše srečanje dovolj dobro pripravljeno, moralo je biti najboljše. Ni pa ob koncu dela skoparil s pohvalo. Vesel je bil »mladega rodu« v vodstvu NSZ in zelo se je zanašal nanje.
Pri naših slovesnostih ni nikoli sedel v prvih vrstah, vedno je stal v ozadju, tudi v najhujši vročini zmeraj v obleki in se pogovarjal z ljudmi. Zelo ga je zanimalo mnenje preprostega človeka.
Hvaležna sem za njegovo prijateljstvo. Ko sem po bolezni okrevala, so me iz odbora obiskali, tudi g. Stanovnik. Po tem me je večkrat poklical in se pozanimal za zdravje. Zelo sem se čutila počaščeno. Velikokrat sva se pogovarjala tudi po telefonu in vedno, res vedno, je imel čas zame. Čeprav sem se pred njim počutila zelo majhno, sem mu lahko govorila o vsaki temi, ga spraševala o stvareh, ki mi niso bile jasne, mu potožila, kar me je težilo. Neizmerno sem ga spoštovala in občudovala in zelo rada sem bila v njegovi družbi. S hvaležnostjo rečem, da mi je veliko dal.
Hudo mi je bilo, ko so mu začele pešati moči in se je tega zavedal. Med nekim pogovorom mi je rekel: »Marija, pozabljam … tako pozabljam.« Srce me je bolelo. Kako reči pravo besedo človeku, kot je bil g. Justin Stanovnik?
Nekoč mi je pred Božičem takole pisal:
Draga Marija, veseli me, da Vam lahko voščim lep Božič in naklonjeno, prijazno novo leto! Veseli me zato, ker mi je draga Vaša zvestoba, pa tudi zato, ker nosite v sebi ljube spomine, najsvetejše spomine, ki jih človek more imeti. Skozi kaj smo Slovenci šli? Kako to, da nismo boljši? Nekoč bomo, kajne Marija, nekoč bomo. Ko bomo v tihem spoštovanju gledali tiste, ki jih v življenju nismo mogli.
Tako je voščil g. Justin Stanovnik. Težko je pisati o njem.
Figure 1. Med prepevanjem himne na srečanju NSZ [Stran 84]