Trinajstega julija letos je predsednik Borut Pahor na Kongresnem trgu v Ljubljani slovesno odkril že nekaj časa napovedani spomenik žrtvam vseh vojn. Slovesnemu državnemu odkritju je sledila še tiha molitev metropolita Stanislava Zoreta za pokoj žrtvam in spravo med živimi. Od tedaj se v nekaterih časopisih vrstijo pisma bolj ali manj znanih piscev, v katerih ponavljajo trditve, ki so večkrat daleč od resnice. Če bomo na ta način gradili most prek jarka naše razdvojenosti, še dolgo ne bo zgrajen.
Triindvajseti avgust smo tudi v Sloveniji zaznamovali kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Evropski parlament je namreč aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in v njenem 15. členu razglasil 23. avgust za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan leta 1939 sta dve totalitarni državi, Stalinova Rusija in Hitlerjeva nacistična Nemčija, podpisali pakt, na osnovi katerega sta nekaj dni kasneje napadli Poljsko, kar je pravzaprav bil začetek druge svetovne vojne. Kominterna je od vseh komunističnih partij zahtevala dosledno upoštevanje tega pakta. Spomnimo se, kaj vse je morala pretrpeti Angela Vode, ker tega pakta oziroma navodil slovenske partije v zvezi z njim ni spoštovala.
Čeprav je slovenska vlada sprejela 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, se država od tega bolj ali manj distancira, saj tudi omenjena Resolucija v našem parlamentu ni bila potrjena in smo tako ena redkih evropskih držav, ki je v tem pogledu izjema. Med glavnimi poudarki resolucije je prav ohranjanje verodostojnega spomina na preteklost, kar je tudi ena temeljnih nalog Nove Slovenske zaveze in revije Zaveza. Naj k temu pripomore tudi tale prispevek. Prosimo bralca, naj v njem sprejme tudi kak že znan podatek, na kar opozarja že sam naslov.
Ustanovitev OF in Odlok o zaščiti naroda
Cela desetletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte. Danes vemo, da je bila tedaj ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF) in da tudi datum 27. april ni zanesljiv. Dejanski ustanovitelj PIF je bila KPS, ki se je tedaj ravnala po navodilih Kominterne. Do nekaterih sprememb je prišlo po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo.
Na septembrskem zasedanju Vrhovnega plenuma OF se je ta preimenoval v SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) in že 16. septembra 1941 sprejel nekaj odlokov, med katerimi je bil posebno važen Odlok o zaščiti slovenskega naroda. Naša do nedavnega edino veljavna zgodovina uči, da so SLS in druge predvojne »meščanske« stranke z odprtimi rokami sprejele okupatorje in se jim takoj udinjale. To nikakor ne drži, kajti SLS pa tudi druge stranke so od začetka okupacije mislile na upor; maja 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska legija, ilegalna paravojaška organizacija SLS, s ciljem pripravljati oborožen odpor in stopiti v boj, ko nastopijo primerne razmere. Od novembra 1941 je izhajal tudi ilegalni list Svobodna Slovenija. Avgusta 1941 sta bili ustanovljeni še Sokolska in Narodna legija.
Razlagalci naše polpretekle zgodovine, ki smo jih omenili v začetku tega razmišljanja, navadno na hitro opravijo z letom 1941 približno takole: Klerikalna SLS in druge »meščanske« stranke so z zadovoljstvom sprejele okupatorja in kmalu je nastala kolaborantska bela garda, medtem ko je OF takoj organizirala osvobodilni boj. Ne vidijo oziroma nočejo videti tisočev beguncev, ki so tedaj pribežali v Ljubljansko pokrajino z nemškega zasedbenega področja (Gorenjska in Štajerska). Ljubljana je tako postala Slovenija v malem in dr. Natlačen je to pri
Figure 1. OF po sprejemu Dolomitske izjave
svojem taktiziranju z Italijani moral upoštevati. Njegov cilj je bil čim bolj zmanjšati število človeških in materialnih žrtev. V ta namen je tudi ukazal uničiti vse zaupne spise, med njimi tudi spise in kartoteke o komunistih. (B. Mlakar, Slovenci in leto 1941 – Prispevki za novejšo zgodovino, str. 116) Od kje torej OF oziroma KPS pravica, da »edina predstavlja, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«, da prevzame monopol nad odporom proti okupatorju. Odlok o zaščiti slovenskega naroda oziroma prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF je bil resnična uzurpacija slovenskega upora in pomeni začetek državljanske vojne.
Zdi se, da so SLS in druge demokratične stranke kljub vsemu upale, da se bo dalo s komunisti dogovoriti. Ob ustanovitvi Slovenske zaveze maja 1942 so ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Šuklje takole pisali v London: »Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata v koncentracijo, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženega naroda v resnici koristi samo sovražniku.« (Dosje Mačkovšek)
»Slovenec že mori Slovenca. Brata«
Maja 1942, ob ustanovitvi Slovenske zaveze, ni moglo več biti nobenega dvoma, da so komunisti z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda mislili popolnoma resno, saj je do tedaj pod vosovskimi oziroma partizanskimi streli že padlo nekaj desetin poštenih Slovencev, ki bi jim težko dokazali kako krivdo, razen da niso bili somišljeniki komunizma. Že pred sprejetjem omenjenega Odloka je Kardelj v Ljubljani ustanovil Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki so jo sestavljali izključno izbrani člani partije in SKOJ-a, podrejena je pa bila neposredno centralnemu komiteju. Imenovala se je sicer VOS OF – Varnostno obveščevalna služba Osvobodilne fronte, toda »zavezniki« v OF niso imeli prav nobene besede niti pri njeni ustanovitvi in še manj pri njenem delu. V začetku je delovala samo v Ljubljani, na podeželju pa so za izvajanje zaščitnega odloka skrbeli partizanski oddelki ali celo domači terenci.
Morda je prav, da tukaj rečemo še kako besedo o tako imenovani spontanosti vstaje spomladi 1942. Navedli bomo kar odlomek iz Kardeljeve spremne besede h knjigi Rudolfa Hribernika Dolomiti v NOB, ki je izšla leta 1974. »Sovražniki Osvobodilne fronte in Komunistične partije so večkrat ponavljali, da je partija zlorabila spontani narodnoosvobodilni odpor slovenskega naroda za to, da si je prisvojila oblast. V resnici pa ta vstaja ni bila nikakršno spontano dejanje. Še več, nikakršne narodnoosvobodilne vstaje ne bi niti bilo, če Komunistična partija ne bi bila sposobna povezati narodnoosvobodilnih ciljev vstaje z demokratičnimi, socialnimi in razrednimi interesi tistih revolucionarnih ljudskih množic, ki so bile prava vojska in politična baza vstaje.« (R. H., Dolomiti v NOB, str. 13)
In Dolomitska izjava? Dogovorjena je bila februarja 1943 na seji ob Kocbekovi bolniški postelji v Babni Gori. »Kardelj je pred nami razgrnil zakonitost razvoja, zato smo kmalu spoznali neizprosno logiko njegove analize. S tem smo tudi prestopili zgolj politični okvir in načeli vprašanje o samem bistvu osnovnih skupin. Šlo je predvsem za krščansko skupino.« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 450) S tem sporazumom, ki so ga podpisali 1. marca 1943, so bili odstranjeni že sicer šibki vplivi nekomunističnih skupin v OF. Krščanski socialisti in Sokol so se s tem popolnoma podredili partiji. (Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 151) Vodenje OF je že doslej potekalo po zamislih KPS, od Dolomitske izjave dalje pa je bil vpliv krščanskih socialistov in sokolov ničen, čeprav so prav oni omogočili KPS, da se je povzpela iz anonimnosti, za OF so pridobili več ljudi kot partija. (Prav tam, str. 152)
Ena zgodnjih vosovskih žrtev v Ljubljani je bil mladi inženir Franc (Fanouš) Emmer, ki so ga ustrelili 4. decembra 1941 pri belem dnevu in sredi mestnega vrveža v Šiški. Rojen je bil 26. julija 1918 v Kranju. Njegov oče, ing. Franc Emmer – po rodu Čeh, je bil vodja tehničnega oddelka pri okrajnem glavarstvu v Kranju. O njem je znano, da je bil pravi sokol in naprednjak. Mati je bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Mladi Franc je po končani realni gimnaziji v Kranju na Češkem študiral montanistiko, ob nemškem vdoru na Češko pa se je vrnil v Kranj in nadaljeval študij v Ljubljani. Ko je bila 6. aprila 1941 napadena tudi Jugoslavija, je organiziral v Kranju skupino prostovoljcev, ki naj bi se priključili jugoslovanski vojski. V skupini so bili navdušenci različnih poklicev in političnih pripadnosti, le komuni-
Figure 2. Fanouš Emmer 1918–1941 
Figure 3. Franček Župec, Jaroslav Kikelj
stov menda ni bilo, čeprav jih v industrijskem Kranju ni manjkalo.
Zaradi razpada jugoslovanske vojske in hitre nemško-italijanske zasedbe so prostovoljci ostali doma in 5. maja 1941 je bil zadnji dan, ko so Nemci še dovoljevali brez posebnega dovoljenja prehod prek začasnega bloka v Šentvidu. Emmer je tedaj s še nekaterimi Gorenjci odšel v Ljubljano. Že v naslednjih dneh se je tam srečal z vrstnikom iz Kranja Pavlom Rantom. Emmer, ki je bil že v Kranju povezan s četniki in je osebno poznal več bivših jugoslovanskih oficirjev, je sedaj v to družbo vpeljal tudi Ranta. Več opravka kot z oficirji, ki so se v glavnem sami organizirali, sta pa imela s študenti, med katerimi so bili tako člani Katoliške akcije kot tudi nekateri levo usmerjeni, ki so kmalu odšli v OF in s seboj odnesli tudi podatke o Emmerjevem delu. Ker Emmerju poizkusi za sodelovanje s SLS niso uspeli, se je naslonil na Slovensko narodno gibanje, ki ga F. Saje v Belogardizmu izkrivljeno prikazuje za Glavačevo organizacijo.
Eden večjih podvigov, ki so se ga lotili Emmer in sodelavci v poletju 1941, je bila radijska postaja; nekoč so jo uporabljali agenti angleške obveščevalne službe, potem pa je prišla v roke OF. Danilo Capuder je slučajno
Figure 4. Grobova Župca (levo) in Kiklja (desno), posneto pred letom 1943. Leta 1946 so njune posmrtne ostanke izkopali in odvrgli v neznano brezno.
zvedel, kje jo skrivajo, in uspelo jim jo je prevzeti ter po delih prenesti na Zaplano. Komunisti so zanjo zvedeli pred božičem 1941 in jo denuncirali Italijanom. Sprva je Emmer upal, da bo s komunisti mogoč dogovor, potem pa je zvedel, da se pripravlja monopol nad odporom proti okupatorju. Rant poroča, da so nekateri oficirji hoteli tedaj ukrepati z orožjem, toda Natlačen na to ni pristal, češ da Slovenci političnih problemov ne bomo reševali na tak način.
Emmer je bil ustreljen 4. decembra 1941 pri cerkvi sv. Jerneja v Šiški pred nosom italijanske patrulje, ki se je ob prvih strelih umaknila. Slovenski poročevalec je 9. decembra pod naslovom Agent gestapa, pete kolone in protinarodne zarote justificiran – objavil uradno sporočilo OF o njegovi smrti. Ker je sporočilo dolgo, ga bomo tukaj navedli v skrajšani obliki: »Obveščevalna služba OF, ki je stalno za petami agentom Ovre, Gestapa, protinarodnih zarotnikov in pete kolone, je že pred časom dognala, da razvija po Ljubljani veliko aktivnost agent in provokator Gestapa Fanoš Emmer. Poizvedovanja so ugotovila, da je dal Gestapo Emmerju posebno nalogo, naj se udejstvuje v protinarodni ‘beli gardi’ in z njeno pomočjo organizira teroristična dejanja proti aktivistom OF. V krogu ‘bele garde’ je tako zasnoval in izvršil naslednje zločine: Skupno s kaplanom Glavačem je pripravljal umor uglednega katolika (dr. Aleša Stanovnika – op. J. M.), ki ni sporazumen z akcijo ‘bele garde’; pripravljal je umor profesorja Ehrlicha zato, da bi ga ‘bela garda’ lahko naprtila OF in komunistom; z istim namenom je pripravljal poboj Casarja in Žebota … Emmer se je sploh pečal z dejanji povsem kriminalnega značaja; znani vlom pri Praprotniku je izvršil on …« Ko danes beremo poročilo, ki ga je 9. decembra 1941 o Emmerju objavil Slovenski poročevalec, imamo občutek, da je pred nami program vosovskih akcij za naslednje mesece. Vsi, katerih poboj naj bi načrtoval Emmer, razen dr. Aleša Stanovnika, so padli pod vosovskimi streli. Aleša Stanovnika so sicer ustrelili Italijani kot talca za profesorja dr. Ehrlicha, toda Italijanom ga je mogel izdati samo Vos, ki je edini vedel za njegovo skrivališče. Industrialca Avgusta Praprotnika so vosovci 20. februarja 1942 ustrelili iz nekega lokala na Tavčarjevi cesti. Dr. Lamberta Ehrlicha in slučajnega spremljevalca – študenta Viktorja Rojica so krogle vosovcev Stadlerja in Kratochwilla podrle 26. maja 1942 na Streliški ulici v Ljubljani. Po načrtu bi tisto jutro namesto Rojica moral pasti dr. Ciril Žebot. Samo nekaj tednov pred tem je Ehrlich italijanskim oblastem izročil spomenico, v kateri je ostro kritiziral italijansko okupacijsko politiko. (Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 184)
Šestnajstega marca 1942 so vosovci v Ljubljani ustrelili študenta prava Frančka Župca, dva dni kasneje pa še medicinca Jaroslava Kiklja. Župec, ki je bil odličen športnik, je bil tedaj tajnik Akademskega športnega kluba (ASK), v katerega je bilo vpisanih veliko študentov, Kikelj pa je bil predsednik študentskega medicinskega društva Vir. Italijani so pritiskali, naj se na univerzi ustanovi fašistična organizacija GUF (Gioventu universitaria fascista), in grozili z izgonom gorenjskih in štajerskih študentov ter celo z zaprtjem univerze, če se to ne zgodi. Kasneje so se zadovoljili z milejšo obliko LUO – italijansko OUL (Organizzazione universitaria di Lubiana), kar je bila kolikor toliko sprejemljiva oblika za rešitev univerze. Vpis je bil zelo slab, kljub temu pa je bil imenovan direktorij organizacije, v katerega sta prišla tudi Župec in Kikelj. Pred sprejemom neljube funkcije so se študenti posvetovali z nekaterimi vidnimi osebnostmi in splošno mnenje je bilo, da je treba univerzo ohraniti. OF in komunisti pa so imeli druge načrte, zato so Župca in Kiklja obsodili po Odloku o zaščiti slovenskega naroda. (Griesser Pečar, Razdvojeni narod; Zaveza št. 47 in št. 64).
Tudi ljudem na podeželju ni bilo prizaneseno
Spomladi 1942 govorjenje o izdajstvu in beli gardi ni bilo več nobena posebnost, čeprav nikjer še ni bilo vaške straže. V Grosuplju, na primer, je bilo napeto že od novembra 1941, ko je bil v tovarni Motvoz ustreljen vratar Anton Knez; njegov greh je bil, da je javno pokazal nezadovoljstvo s početjem nekaterih sodelavcev: v gozd so izginjale cele bale blaga in nekaj časa so kar v tovarni razmnoževali Slovenskega poročevalca, delavci pa so ga raznašali po okoliških vaseh. Vse več je bilo govoric, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada in potem bo vojne konec. Po nekaterih vaseh so ustanavljali in zaprisegali enote narodne zaščite, ki je začela prekopavati ceste. Kot odgovor na to so Italijani iz Št. Jurija in okolice 16. aprila odpeljali okrog štirideset moških. Razširila se je vest, da je to posledica izdaje in da bo roka pravice kmalu udarila.
In res so 21. aprila ponoči prišli partizani v Ponovo vas ter na krut način pomorili šest članov Jakopinove družine: očeta Jožeta in mamo Marjeto, ki je bila noseča, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in šestletnega Štefana. Novica o tem grozljivem dogodku je močno pretresla že tako prestrašene ljudi. Jakopinovi so pravzaprav bili begunci pred Italijani, saj sta oče in mati z malim sinom leta 1925 pribežala z Unca pri Rakeku.
Triindvajsetega aprila zvečer so partizani nepričakovano prišli v Tavžlje pri Sv. Vidu nad Cerknico. Vidovski župan Anton Tekavec je bil tisti dan po opravkih v Ljubljani in se je malo prej utrujen vrnil domov. Zahtevali so, naj gre z njimi, on pa je predlagal, naj pridejo podnevi, in vprašal, kdo sploh so. Odgovorili so, da so partizani, in že so odjeknili streli. Župan je mrtev obležal v hiši, oni pa so nadaljevali morilski pohod. Naslednja njihova postaja je bil dom občinskega tajnika Franca Strleta. Tudi njega so ustrelili in potem že pozno ponoči na Osredku obkolili hišo občinskega odbornika Valentina Strleta. Tudi njega so zadele morilske krogle, čeprav je poskušal zbežati. Tako so v nekaj urah »odstavili« župana in njegove najbližje sodelavce ter pripravili teren za vzpostavitev nove oblasti. Nekako dva meseca kasneje, ko je bila Vidovska planota že »osvobojena« in je nova oblast delila zemljo svojih nasprotnikov, so ustrelili še župnika Žužka, ko je z njihovo dovolilnico nameraval iti v Cerknico. Ko je potem 16. julija prihrumela italijanska ofenziva, ni bilo ne župana ne župnika ne odbornikov, da bi rekli kako besedo za ljudi. Peščica partizanov je pričakala premočno italijansko vojsko pred vasjo; oddali so nanje nekaj strelov, da so jim dali povod za represalije, nato pa se umaknili. Italijani so potem 21. julija v peskokopu blizu Sv. Vida ustrelili 18 Vidovcev, med njimi organista Bečaja, ki je bil invalid, in podžupana Ruparja; dvajset Otavčanov so imeli tri dni zaprte v cerkvi, nato pa jih odgnali proti Stražišču in postrelili; 12 Osredčanov, ki so se na poziv prišli javit, so še 14. avgusta postrelili pri Radleku.
Ko so Italijani 28. maja 1942 v Sodražici pobrali svoje stvari in se odpeljali v Ribnico, so Sodražico takoj »osvobodili« partizani pod vodstvom Dakija in priredili še tisto popoldne
Figure 5. Vidovski župan Anton Tekavec
zborovanje, ki je bilo med drugim namenjeno javnemu zaslišanju učiteljice Ivanke Škrabec Novak. Nekaj dni kasneje so jo kljub njeni visoki nosečnosti sredi noči odpeljali v gozd in umorili. 29. maja so na Zapotoku aretirali 33-letnega Franceta Kozino in sodnik Stante ga je po hitrem postopku obsodil na smrt. Enaka usoda je doletela Rome, ki so se na dveh vozeh pripeljali iz Ribnice in jih je na mejnem bloku »osvobojenega« ozemlja ustavila partizanska straža. Menda jih je bilo šestnajst, večina žensk in otrok. Vse brez izjeme – tudi ženske in otroke – so pobili pod Boncarjem. Pri Kozinovih na Zapotoku so sredi avgusta zverinsko ubili še očeta, mater in hromega sina Janeza.
»Republika« v Sodražici ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico, Vince, Zamostec, Sinovico in Žigmarice, nato pa so se pojavili italijanski vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali po bližnjih vaseh. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov, in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je padel Šimen Lesar iz Zapotoka, druge pa so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab ter v druga taborišča, Sodražico pa obdali z bodečo žico in bunkerji. (Zaveza, št. 92)
Pretresljiva in povedna zgodba iz Bele krajine
Veliko podobnih zgodb iz pomladi 1942 še čaka, da jih bo kdo obelodanil, mi pa bomo zdaj pogledali še v Stransko vas pri Semiču v Beli krajini, kjer je bil doma profesor Anton Oven; partizani so ga odpeljali na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, zvečer in umorili. Zakaj? Kaj je zagrešil proti slovenskemu narodu, da so mu sodili po Odloku o njegovi zaščiti?
Anton Oven je bil rojen leta 1905 v kmečki hiši v Stranski vasi pri Semiču. Poleg njega je bilo v družini še osem otrok. Ko je bil oče Anton leta 1914 poklican v vojsko, je celotno težko breme skrbi za dom in družino padlo na mater. Sin Anton je zaradi študija zgodaj odšel v Ljubljano. Po končani gimnaziji je v Ljubljani in v Pragi študiral slavistiko. Menda je bil posebno zadovoljen, da se je lahko spoznal tudi s češčino. Med počitnicami in ob vsaki priliki je rad prihajal v Stransko vas, saj je bil na dom in domače zelo navezan. Z veseljem je očetu vodil vole in pomagal pri delu na njivah ter v vinogradu. Diplomiral je leta 1930 in takoj nastopil službo profesorja na Državni gimnaziji v Mariboru. Naslednje leto je izšla njegova knjiga Ksaver Meško – Njegov razvoj v življenju in literarnem udejstvovanju. Očitno sta si bila Meško in Oven blizu predvsem zaradi ljubezni do slovenstva. Naslednje Ovnovo delo je bila knjižica z naslovom France Prešeren, Krst pri Savici. Za svoj učbenik češčine je imel težave z založnikom, končno pa mu ga je leta 1937 izdala Čehoslovaška liga v Ljubljani.
Leta 1937 je profesor Oven začel izdajati narodno obrambni listič Mrtva straža. Izhajal je pet let, do marca 1941. Tako v reviji kot v njenem koledarčku za leto 1940 je Oven pisal o slovenskih mejah in o številu Slovencev: »Kar 5.023.000 naj bi nas bilo v Sloveniji in v še neosvobojeni Sloveniji, v ostali Evropi in izven nje.« Pomemben je njegov Verujem v oktobrski številki Mrtve straže leta 1938: Verujem v svobodo in pravico. Po njih se človek loči od živali. Verujem v besedo Odrešenikovo, ki je na gori rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Verujem v svetovno demokracijo, ki bo zmagala, ker drugače biti ne more in ne sme. Verujem v človeka, ki hoče mir, ampak ne mir na kolenih. Verujem v silo, ampak ne v silo laži, temveč v silo večnih vrednot. Verujem v svoj mali narod in njegov tisočletni sen ter v vse njegovo največje in najpreprostejše.«
Povedati je treba, da je imel profesor Oven težave že s predvojno šolsko oblastjo. Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev, v nemilost pa ga je spravilo tudi njegovo vztrajanje pri razveljavitvi kratkotrajne neuspele zakonske zveze. Zato je bil iz Ljubljane prestavljen v Maribor, v začetku šolskega leta 1940/41 pa ga že najdemo na ptujski gimnaziji, kjer je poučeval slovenščino in srbohrvaščino. Kljub premestitvam pa je še naprej urejal revijo Mrtva straža in vzdrževal stike s krogom znancev ter sodelavcev v Ljubljani.
Ker je vedel, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu, je Oven že pred zasedbo Ptuja zapustil svoje stanovanje in se zadrževal pri prijateljih. Ko se je vrvež zasedbe nekoliko polegel, se je preoblečen v kmeta s kolesom odpeljal v Stransko vas, kjer se je nastanil v hiši brata Franceta. Pomagal je pri delu na domači kmetiji in v bratovi gostilni, obenem pa v svoji sobi nad gostilno študiral in pisal. Kmalu po 22. juniju 1942 je partija poslala v Belo krajino inštruktorja Toneta Šušteršiča – Tineta Železnika. Že prej sta bila med Belokranjci znana komunista Jože Mihelčič in njegov brat dr. Lojze Mihelčič. Inštruktor Šušteršič je sestavil prvi okrožni odbor OF za Belo krajino in ustanovni sestanek je bil v Ovnovi gostilni v Stranski vasi. Ne vemo, ali je profesor Oven sploh vedel za to, je pa znano, da je dr. Mihelčič v tistem času dvakrat prišel v Stransko vas na razgovor s profesorjem. Zdi se, da Mihelčič od teh razgovorov ni odnesel dobrih vtisov.
Kaže, da je profesor Oven tudi iz Stranske vasi občasno imel stik s krogom somišljenikov v Ljubljani. Vsaj posredno je bil v zvezi s Staro pravdo, ki jo je vodil Metličan dr. Črtomir Nagode, strokovnjak za vprašanje slovenskih meja – podobno kot Oven. V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, piše neki F. Š., da je bil v zgodnji pomladi 1942 približno hkrati z ustanovitvijo Slovenske zaveze formiran tudi belokranjski protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali: profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc; F. Saje pa v Belogardizmu na strani 364 omenja, da je imela Bela krajina okrožno trojko, kjer je profesor Oven, kasneje pa njegov brat Janez zastopal organizacijo Pobratim.
V knjigi Belokranjski odred Radko Polič opisuje, kako »je partizansko enoto pri Dragomlji vasi obiskal zdravnik dr. Mihelčič in prinesel ukaz okrožnega komiteja za aretacijo profesorja Ovna, enega pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je dotlej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva OF, in dveh okupatorjevih ovaduhov, Lojka
Figure 6. Poroka učiteljice v Sodražici Ivanke Škrabec, zadaj v sredini dr. Lambert Ehrlich
in Kolarja. Pod noč, 14. maja 1942, so potem odšle iz taborišča štiri patrulje; tri so se odpravile aretirat omenjene osumljence, četrta pa je odšla na Kal po orožje«. Zvedelo se je, da so profesorja kruto mučili. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali nenavadno vpitje. Prej kot čez en mesec so domači že zvedeli za profesorjev grob. Semiška vaška straža je 21. decembra pripeljala iznakaženo truplo v Semič, nakar so ga pokopali na pokopališču pri Sv. Duhu.
Dr. Tine Debeljak je leta 1954 v Argentini v koledarju Svobodne Slovenije objavil daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva straža, ki jo je sam pisal in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z velikimi osebnimi stroški. Bil je moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško nevarnost s severa in proti njej postavljal velikoslovanske zahteve, ne samo etnografskih. Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal v uredništvu Slovenca.«
Tisto pomlad in poletje je komunistična revolucija v Beli krajini zahtevala še mnogo življenj. Kmetijskega in vinogradniškega strokovnjaka Ivana Starca iz Vinomera so odpeljali 27. maja, duhovnika Jožeta Kofalta s Krvavčjega Vrha 9. junija, učiteljico Marico Nartnik iz Rožnega Dola 21. junija. V dolgi vrsti žrtev tistih dni je treba omeniti še Janeza Južino iz Dobravic, Jožeta Lončariča, njegovo ženo Marijo in hčerko Anico iz Rosalnic, župnika Janeza Raztresena iz Suhorja in župnika Jakoba Omahna iz Dragatuša. Seveda s tem seznam sploh še ni popoln. (Gozdovi tulijo – v Domoljubu, 14. oktobra 1942) Brezova reber in Mavrlen sta se uvrstila med številna slovenska morišča in grobišča, čeprav kljub »Ovnovi« trojki v Beli krajini še ni bilo nobene vaške straže.
O umoru župnika Raztresena piše v knjigi Spomini na Slovence III Jože Javoršek, ki je tedaj kot član Kontrolne komisije izvršnega odbora OF skupaj z Brilejem in Strmeckim obiskoval belokranjske partizane. »Na poseki je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob njem z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal … In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku. Brilej je potegnil Ahaca k sebi, prijel ga je za roko in skupaj s Strmeckim so odšli za grmovje. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo. Kaj ste mu napravili? Izdajalec je. Kako veste, da je izdajalec? Kdo vam je povedal? Politkomisar. Pokrij ga! sem ukazal. (Spomini na Slovence III, str. 156) Javoršek dodaja, da so člani komisije že ob prihodu v taborišče osupnili, ko so videli na kol privezano mrtvo žensko, pod katero je dogoreval ogenj. Po odhodu iz taborišča se še dolgo ni mogel otresti groze in v Rogu je o vsem poročal Kardelju, Kidriču in tudi drugim izvršnikom, toda imel je občutek, da so ga komaj slišali, saj so bili v skrbeh zaradi italijanske ofenzive.
V knjigi dr. Toneta Ferenca Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945 ima drugo poglavje naslov Ljudska oblast od pomladi do jeseni 1942 in na koncu je nekaj o napakah oblasti na osvobojenem ozemlju ter prizadevanju za njihovo odpravo. Avtor omeni, da je o tem pisal predvsem belogardistični tisk in je danes resničnost podatkov težko preverjati. Tu tudi piše, da so bili nekateri partizanski funkcionarji zaradi likvidacij in predvsem zaradi njihovega načina celo kaznovani, vendar so bile kazni manjše, kot bi pričakovali. Med tako kaznovanimi je imenovan Dušan Pirjevec – Ahac, ki je bil tedaj v Beli krajini in ga Jože Javoršek omenja v zvezi z mučenjem župnika Raztresena. Prav tega se je spomnil Kardelj v pogovoru z Vladimirom Dedijerjem 11. oktobra 1978, ko je povedal: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri pa so zaradi takih zločinov bili ustreljeni. (T. F., Ljudska oblast …, str. 374–375)
Poglejmo še, kaj je o Antonu Ovnu zapisala Angela Vode, ena tistih, ki so kmalu po njegovi smrti dobili šifrirano sporočilo iz Stranske
Figure 7. Profesor Anton Oven pri branju Mrtve straže
vasi. Takole piše: »Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo potem delo tem lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli: pomota – pa je bilo opravljeno. Navadno pa je bil vzrok: izdajstvo lastnih ljudi okupatorju. Zelo me je pretresla vest, na kako grozovit način so umorili profesorja Antona Ovna iz Bele krajine. Poznala sem ga kot skrajno poštenega človeka, politično pa preveč naivnega. Rekel je, da se ni vključil v OF, ker ga ni nihče povabil, češ da je njegov okraj že domena drugega, dr. Mihelčiča. Toda Oven je bil preveč priljubljen pri ljudeh svojega kraja, zato sem mu svetovala, naj se umakne v Ljubljano, če misli delati v nacionalni smeri, kajti komunisti ga ne bodo trpeli poleg sebe. Ali z njimi ali proti njim! Omenila sem mu, da se igra z glavo, če ostane doli, on pa je začudeno rekel: ‘Meni, da bi kdo storil kaj žalega? Z vsemi se dobro razumem, s komunisti živim v prijateljstvu, samo to jim pravim, da nisem internacionalec!’ ‘Opozarjam vas, vi, anima candida, da jih ne poznate!’ Ni sprejel mojega nasveta in je plačal z življenjem.« (Angela Vode, Skriti spomin …, str. 81) Iz Ovnove zgodbe je razvidno, kako težke in usodne so bile v tistem prelomnem času odločitve mnogih ljudi in kako težke so bile razmere v Beli krajini.
Zaključek
Vendar pa je tragična zgodba profesorja Ovna le kamenček v mozaiku, ki smo ga skušali skromno predstaviti v tem zapisu. Seveda manjka na tem mozaiku še marsikateri kamenček oziroma zgodba, na primer o kaplanu Henriku Novaku in učiteljici Darinki Čebulj iz Hinj. Kocbek, ki je v nedeljo, 31. maja, po
Figure 8. Suhorski župnik Janez Raztresen 
Figure 9. Dragatuški župnik Jakob Omahna
maši – nekaj dni prej so partizani odpeljali kaplana in učiteljico – govoril na zborovanju pred cerkvijo, je doživel nenavadno hladen sprejem in potem zapisal v svoj dnevnik sledeče: »Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki jo imajo kmetje do nenadnih, intenzivnih in širokih pojavov, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela, ki ga razvijata kaplan in učiteljica.« (Tovarišija, str. 36)
Enajstega junija 1942, ko se je že vedelo za kruto mučenje in smrt hinjskega kaplana in učiteljice, je pa zapisal tole: »S Kidričem sem imel dolg razgovor. Prebral sem zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice iz Hinj, ki sta bila justificirana. Šlo mi je za to, da dobimo čimprej pregled nad nevarnimi ognjišči in da svoji revolucionarni justici predpišemo obvezen postopek … Skupno sva ugotovila, da je potrebno dvoje: prvič, da dobimo koliko mogoče prave krivce v roke, drugič pa, da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.« (Tovarišija, str. 51) Torej nobenega protesta, ampak le skrb za izpopolnitev »revolucionarne justice«.
Kaj pa kamenček oziroma zgodba o horjulskem županu Bastiču? Celo leto 1941 in polovico leta 1942 je opazoval, kako sovaščan dr. Cene Logar v Horjulu ustanavlja OF in partijo ter skrbi za partizane na bližnji Samotorici, pa ga ni izdal, potem pa so 14. junija ubili njega in ženo, češ da sta izdajalca. In župan v Ajdovcu Štefan Vidrih? Tako rekoč v soseščini njegovega doma na Brezovi Rebri je bilo partizansko taborišče in shajališče na Frati. Župan je nekajkrat napregel svoje konje in tja odpeljal nekaj »aprovizacije«, ki jo je občina razdeljevala prebivalstvu – verjetno v upanju, da se bo z onimi na Frati končno le dalo dogovoriti in se izogniti prelivanju slovenske krvi. Potem pa so 16. oktobra 1942 oni prelili njegovo kri in tedaj je v Ajdovcu nastala vaška straža, ki so jo že 11. decembra 1942 napadle in uničile partizanske brigade.
Kmetje iz Prigorice pri Ribnici so na ukaz Italijanov na svojih parcelah ob kočevski železniški progi sekali gozd. Če ne bi ubogali, bi Italijani sami opravili posek in vzeli les, nje pa odpeljali v internacijo ali celo postrelili. Ko pa so šli sekat, so jih prijeli partizani, jih odpeljali na Malo goro in pometali v jamo Žiglovico. Pa zgodba o dekletih in ženah iz Begunj pri Cerknici, ki so jih spehali v Krimsko jamo? Koliko Notranjcev je bilo v poletnih nočeh 1942 v strahu zaradi grožnje: Še je prostora v Krimski jami?!
Naj bo dovolj naštevanja. Ali je sovražni govor, če na koncu teh zgodb dodamo še vprašanje, ali je ta in podobna dejanja mogoče imenovati »osvobodilni« boj? Ali je sovražni govor, če se pove, da se v naši tisočletni zgodovini pred letom 1942 ni zgodilo, da bi kdo mrtve ali celo žive nasprotnike »pospravljal« v kraška brezna ali v opuščene rudniške jaške? V čem se naša Huda Jama oziroma Barbarin rov razlikuje od krematorijev v Auschwitzu? Seveda so razlike v nekaterih tehničnih podrobnostih, toda človečnost??? Je sovražni govor, če vprašamo, zakaj imamo pri nas toliko morišč oziroma grobišč, kjer so se nedvomno dogajali zločini, pa vendar zato ni bil nihče obsojen? Mogočni novi spomenik žrtvam vseh vojn nam na to ne more odgovoriti. Odgovoriti si bomo morali sami! Bomo prišli do tega?
Figure 10. Je sovražni govor, če vprašamo, zakaj imamo pri nas toliko morišč?arhiv Zaveze