Ali bi lahko bili slovenski narodni voditelji pripravljeni na revolucijo, ki so jo ob začetku vojne v Sloveniji začeli maloštevilni, vendar izredno dobro organizirani komunisti? Bi jo morali znati predvideti in že vnaprej začrtati ukrepe, po katerih bi posegli, ko bi ugotovili, da se predvidevanja uresničujejo? Kaj pa, če je bilo v resnici nemogoče pomisliti, da bi se kaj takega sploh lahko zgodilo? Da ni prav nič kazalo na to, da se pripravlja nekaj tako grozovitega, a vendar tako uspešnega? To so vprašanja, ob katerih se je vredno nekoliko pomuditi, saj nam odgovori nanja ne bi pomagali le razumeti tistega usodnega časa, ki ga še do danes nismo resnično premislili, temveč bi nam lahko služili tudi za motrenje današnjega časa in iskanja poti, ki nikoli več ne bi vodile v tako razdejanje (vrednot, sistema, družbe).
Milan Komar v svoji knjigi Človeški čas ugotavlja, da revolucija v resnici ni nikoli nenadna sprememba, temveč se lahko zgodi zato, ker so se že prej postopoma dogajale spremembe, ki so družbo paralizirale in s tem naredile prostor revoluciji. Komar tudi pravi, da šele, ko revolucije spoznavamo od blizu, dojamemo, da so mnogo manj revolucionarne, kot so videti, če jih gledamo zgolj od daleč. Revolucija se pač zgodi tam, kjer je družba že pred tem postala paralitik (nekdo, ki je paraliziran). Za boljše razumevanje trditev podkrepi s konkretnim primerom: rusko (oktobrsko) revolucijo. Če pobliže pogledamo na revolucijo, katere stoletnico prinaša prav letošnje leto, ugotovimo, da ni izbruhnila čez noč, temveč so jo napovedovale že manjše revolucije, ki so potekale pred tem; najpomembnejša med njimi je bila leta 1905, toda niti ta ni bila prva. Mogoče večina v teh manjših poskusih res ni znala prepoznati velike nevarnosti, ki se je odstirala na obzorju, vendar to še ne pomeni, da pozoren opazovalec z občutkom za zgodovino in rusko misel, tako Komar, tega ni mogel vnaprej zaznati in napovedati. Verjetno sta globina brutalnosti oktobrske revolucije ter njen vpliv na dogajanje zunaj meja Sovjetske zveze pozornega opazovalca presenetila, vendar to ne zmanjša pomena njegove zmožnosti branja »znamenj časov«.
Ob prebiranju teh Komarjevih misli se porajajo vprašanja, postavljena na začetku tega razmisleka, tesno povezana z našim prostorom in našo zgodovinsko izkušnjo. Ali je bilo torej mogoče tudi pri nas napovedati revolucijo? Ali je bilo tudi pri nas pred drugo svetovno vojno tistemu, ki je dodobra poznal ‘zgodovino slovenske misli’, jasno, v katero smer bodo krenili dogodki? Če bi bilo tako, ali je bilo potem ravnanje predvojnega demokratičnega tabora ustrezno in primerno izzivom, ki jih je predenj postavljal čas? Bi moral predvideti, kaj se bo zgodilo, in če je odgovor da, kje so bili razlogi, zakaj tega ni naredil? Zdi se mi pomembno, da si (samo)kritično odgovorimo na ta vprašanja, saj nas tako (samo)spraševanje in motrenje časa izpred toliko desetletij uči, da je potrebna stalna čuječnost tudi danes, da bomo znali prav odgovoriti na izzive sedanjega časa. Da ne bomo čez toliko desetletij ugotavljali, da so se revolucije napovedovale in da bi jih, če bi bili le malo bolj pozorni, s pravimi potezami preprečili ali vsaj omejili.
Če torej za razmislek vzamemo Komarjevo misel, da se revolucija zgodi tam, kjer je družba pred tem postala paralitik, in pomislimo na čas med obema vojnama ter takratno dogajanje v slovenskem prostoru, bi na prvo žogico Komarja zavrnili, češ da za naš prostor ne drži; da družba, v kateri je vzniknila krvava revolucija, ni bila paralitik, ki bi samo še čakal, da ga nekdo ‘udari s pestjo’; da ni bila izčrpana ali izmučena, temveč ravno nasprotno, da je bil to čas, ko so bili ljudje najbolj angažirani, ko se je tako na podeželju kot v mestih veliko dogajalo. Skratka, da ni bilo mogoče najti nobenih znakov, ki bi napovedovali prevrat takih razsežnosti, kot se je v tako kratkem času zgodil.
V drugi polovici 19. stoletja sta gospodarska kriza in pomanjkanje dela močno udarila med slovenski živelj. Številne kmetije so propadle, mnogi so zapustili svoje domove in šli s trebuhom za kruhom. Toda že od konca 19. stoletja, še posebej pa v začetku 20. stoletja je predvsem Cerkev kot eden od stebrov moči, tako moralne kot politične (čeprav je to slednjo, na to pogosto pozabljamo, postopno, vendar dosledno izpuščala iz rok in jo predajala laikom), posebno pozornost namenjala prav najbolj občutljivima družbenima skupinama. Propadajočemu kmetu in nastajajočemu delavskemu, proletarskemu razredu. Prvemu je učinkovito pomagala z ustanavljanjem zadrug ter hranilnic, katerih idejni zasnovalec in nosilec je bil duhovnik Janez Evangelist Krek, drugemu prek različnih delavskih društev in zvez. Da je bilo delovanje obeh uspešno, se kaže med drugim v tem, da se je ustavilo propadanje kmetij in da se je položaj kmeta začel izboljševati, delavec pa je tudi znotraj vodilne katoliške politične opcije pridobival vidne in slišne zagovornike. To je bilo tudi obdobje krepitve družbene in politične participacije posameznika, obdobje razmišljanja o slovenskem človeku in njegovi prihodnosti. Po koncu prve svetovne vojne je bila ustanovljena tudi komunistična partija, ki je bila po relativno uspešnem začetku (volitve leta 1920) prepovedana in potisnjena v ilegalo. Navdušenci za njeno idejo so se kljub prepovedi delovanja dobro znašli – infiltrirali so se v različna društva in organizacije, nato pa so od znotraj skušali uničiti njihovo delovanje in zmanjšati njihov vpliv. Bolj ali manj učinkovito so, zopet na prikrit način, netili spore znotraj katoliških skupin, pri tem pa so upali, da nastopi čas, ko bodo lahko posegli po oblasti, ki predstavlja bistvo celotnega delovanja komunistične partije.
Skratka, če takole na hitro pogledamo na čas prve polovice 20. stoletja, bi lahko rekli, da ni nič nakazovalo na to, da se bo v slovenskem prostoru zgodila revolucija, ki ji bo uspelo izvesti tako brutalen in uničujoč napad na narod in družbeni red. Vprašanje je torej, ali bi se kaj takega sploh lahko zgodilo, če ne bi bilo druge svetovne vojne, ki je nekako ohromila Slovenijo, saj so bile ‘mirnodobne’ dejavnosti nenadoma ustavljene, na naša tla je stopil okupator, ki je zahteval spoštovanje svojega reda in pravil. Ali bi pozoren opazovalec leta 1940 lahko napovedal revolucijo pri nas ali ne? Ali bi lahko rekli, da je bila naša domovina zaradi tega tak paralitik, ki ni imel nobene druge izbire kot le še čakanje, da jo nekdo ‘udari s pestjo’?
Če pogledamo bliže, kot to svetuje Komar, spoznamo, da je bil naš narod v določenem trenutku po svoje paraliziran, nezmožen takšnega ukrepanja, ki bi prinesel osvoboditev izpod okupacije v tistem trenutku (in v prvih letih vojne) nepremagljive velike Nemčije in njenih dveh zaveznikov, Italije in Madžarske. Ohromljena je bila tudi zaradi smrti osrednje politične persone prve polovice 20. stoletja Antona Korošca, nato pa še zaradi smrti njegovega naslednika Kulovca, ki je bil ubit prvi dan druge svetovne vojne pri nas. Komunistična partija je tudi pohitela ter je še pred kakršnokoli reakcijo na njeno nasilje po deželi umorila dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika, za katerega je povojni zgodovinar Ferdo Gestrin dejal, da je bil umorjen, ker je bil edini resnično sposoben organizirati upor proti revoluciji. Ali je imel torej Komar tako ohromljenost v mislih? Je bila dovolj dolga in intenzivna, da bi lahko predstavljala plodna tla za vse, kar se je nato zgodilo? Zdi se, da je vendarle treba pogledati še globlje v narodovo zgodovino ter še kje iskati razloge za takšen uspeh revolucije, ki je zmogla znotraj lastnega naroda toliko ljudi narediti za sokrivce največjega zločina na naših tleh. Število krepko presega število tistih, ki so pritisnili na petelina ter ustrelili proti nedolžnemu soborcu, sovaščanu, sonarodnjaku. Dejansko jim je uspelo vse, ki so molčali ob zločinih, ki so se zgodili v partizanskih četah, ki so molčali ob vseh pomorih po vaseh in o pomorih po vojni, ki so molčali, ko je politični komisar trobezljal nič hudega slutečim možem, ki so se pridružili partizanom v naivni veri, da gre res za upor zoper okupatorja, o pomenu komunistične revolucije ter nujnosti njene izvedbe prav v trenutkih, ko je bil slovenski narod ogrožen, narediti za sokrivce ter jim naložiti občutek (nezavedne) krivde. Kako je torej to mogoče? Kje najti tisto šibkost v narodu, zaradi katere se je to lahko zgodilo?
Do kam je torej treba seči, če je bila ohromljenost demokratičnega tabora ob začetku vojne prešibka in prekratka, da bi lahko omogočila tako zelo uspešno izvedeno revolucijo, kot se je to zgodilo pri nas, in če ta ohromljenost ne izvira iz časa med obema vojnama? Mogoče je treba iti še dlje – še dlje od Mahniča, ki pravzaprav ni bil kriv za delitev duha, vsaj ne v takem smislu, kot bi mu radi naprtili razni hribarji. Mogoče pa je iskati razloge v zemljiški odvezi, ko so nekateri lahko odkupili zemljo, ki so jo sicer že stoletja obdelovali njihovi predniki, drugi so si lahko ‘privoščili’ zgolj najem zemlje, ki so jo sicer že stoletja obdelovali njihovi predniki, tretji pa so ostali brez vsega in so to doživeli kot globoko krivico, iz katere se je razvila zamera do tistih, ki so uspeli. Iz enakosti v tlačanstvu in revščini je prišlo med sosedi do razslojitve; nekdo je postal gruntar, drugi bajtar, tretji zgolj dninar. Nastopilo je tisto razslojevanje, ki nas (še danes) najbolj razdružuje – na bogate in revne. Da je nekdo pristal med revnimi, ni bila ‘krivda’ zgolj ali samo v zemljiški odvezi; včasih je bila družina porinjena na rob družbe, ker se je gospodar zapil in zapravil celotno premoženje, spet drugič se je zgodila nesreča ali je bilo posredi oderuštvo, toda zaradi tega doživljanje krivice (četudi morda neupravičeno) ni bilo nič manjše. Nastajale so globoke rane in zamere, ki so se prenašale na naslednje rodove. Nič nenavadnega, da je delavstvo prihajalo prav iz vrst najrevnejših, saj so upali, da bodo vsaj tu prišli do (poštenega) zaslužka, za katerega so bili prepričani, da si ga zaslužijo vsaj toliko kot njihovi sosedje z veliko kmetijo. Morda pa sta prav ta zavist in nevoščljivost, ki sta tleli toliko desetletij in generacij, (pod)zavestno prispevali tisto ohromljenost, zaradi katere je bila v ugodnih zgodovinskih in zunanjih okoliščinah revolucija tako zelo uspešna. Ker je ‘brenkala’ prav na te strune enakosti, v katero pravzaprav vodstvo KP ni nikoli verjelo niti si je ni želelo.
Morda. Verjetno so razlogi še kje drugje in jih je pozoren motrivec prepoznaval, še preden je do revolucije prišlo. V ravnanjih in besedilih dr. Ehrlicha bi že lahko prepoznali takšne slutnje. Morda še pri kom drugem. Vsekakor bomo morali to analizo ali soočenje samim s seboj, če hočete, narediti. Bo boleče, obenem pa za naš narod tudi zdravilno, pri čemer se je treba jasno zavedati, da bo morala biti narejena v popolni zavezanosti resnici, sicer je bolje, da se je ne lotimo. Ker bomo naredili z njo samo nove krivice, ne bo pa nam pomagala odgovoriti na vprašanje, »kako je bilo to sploh mogoče«. Šele ko bomo to naredili, bomo lahko začeli postavljati trdne temelje naši prihodnosti. Ker bomo vedeli, katere so naše šibkosti, ki so nas enkrat v zgodovini že pripeljale do revolucije. Ker bomo vedeli, kaj moramo vgraditi v temelje, da bodo trdni. Gradnja pa seveda zahteva trdo in vztrajno delo. Ne na ‘horuk’, kot so to naredili revolucionarji, ki so ‘želi, kjer niso sejali’, temveč z vsakdanjim delom. Ali kot ugotavlja Komar: brez vsakdanjega življenja »ne moremo storiti ničesar resnega, brez vsakdanjega napora, ki ga dodamo prejšnjemu«. Na podlagi resnicoljubnega in temeljitega vpogleda v preteklost bomo lahko načrtovali in postavljali cilje za prihodnost. Cilje, ki jih bomo prepoznali kot pomembne za celoten narod, ne le za skupinico privilegirancev. Da se bo s tem načrtom in cilji (znotraj katerih je tudi vrednostni sistem, ki ga hočemo živeti) prepoznala celotna skupnost, pa je potreben dialog, ki ni preprost, saj zahteva vživljanje v drugega, zahteva razumevanje njegovega pogleda, in kar je še posebej pomembno, zahteva spoštovanje sogovornika. Tega pa se moramo še naučiti. Sedaj se namreč pogovarjamo med seboj predvsem (ali samo) enako misleči.
Figure 1. Kam nazaj po razloge … arhiv Zaveze
Ob vsem tem delu in naporih bomo skoraj zagotovo trčili ob očitke, da gre za preživete teme in da bi morali vendarle že nehati s preteklostjo, saj naš čas prinaša nove izzive in probleme, med katerimi se kot najbolj očiten že kaže omejevanje svobode govora za tiste, ki ne pritrjujejo novodobnim ideologijam, kot je teorija spola (pri katerih ne gre za nič drugega kot pri komunizmu – za oblast in obvladovanje človeka). Vedno bolj glasni postajajo tudi tisti, ki nam kot narodu hočejo vzeti zgodovinsko identiteto; skupnost brez identitete je pač laže vodljiva in obvladljiva. Ne smemo se pustiti zmesti. Nujno je poznavanje lastne preteklosti z vsemi bolečimi spoznanji, če hočemo ‘stati inu obstati’. Če hočemo graditi trdno prihodnost. Da se nam ne ponovi čas, ko je umanjkal glas pronicljivega opazovalca, ki bi odločno in jasno opozoril na možnost prihajajočega prevrata, da bi se lahko pravočasno, predvsem pa pravilno in suvereno znali postaviti ob rob taki grožnji.