Ob petindvajsetletnici Nove Slovenske zaveze in devetdesetletnici rojstva g. Staneta Štrbenka je dolgoletni predsednik g. Anton Drobnič med drugim povedal: »Ker sem bil sam veliko let predsednik, vem, kdo je nosil najtežja bremena. To je zagotovo Stane Štrbenk, ki je bil dolga, dolga leta tajnik Nove Slovenske zaveze in je dejansko opravljal še vse ostale naloge NSZ. V neprecenljivo pomoč mu je bila njegova žena ga. Zofija. Če ni bilo Staneta, je bila pa Zofka in je ona stvar uredila. Zvesto in varno ga je vozila na vse mogoče sestanke in mu tako pomagala pri urejanju vseh raznovrstnih nalog.«
Ti opravki so mu zapolnili njegov prosti čas, ki mu je bil skopo odmerjen ob napornem poslu kot vodja pravne službe pri Republiški upravi za ceste. Tej se je prav tako posvečal z neutrudnim delom, požrtvovalnostjo, srčno dobroto, plemenitostjo in velikim posluhom za sodelavce. S svojim življenjem je osvetlil lik nekdanjega domobranca, ki je bil tedaj in je še danes očrnjen in zasmehovan. Ko sem ob pogovoru z njim pobliže spoznavala njegov ljudomili značaj ter njegovo zavzeto dejavnost v službi in pri Novi Slovenski zavezi, sem rade volje pritrdila udeleženki božično-novoletnega srečanja NSZ decembra 2016, ko je prireditev končala z besedami: »Sorodniki in znanci domobrancev, bodite nanje ponosni! Tako plemenitih, srčnih in ‘fejst’ fantov in mož danes ni več. Če bi bili, bi danes slovenski narod živel v drugačnih časih.«
Naj se nam tokrat predstavi eden še živečih domobrancev, gospod Stane Štrbenk. Ob svoji devetdesetletnici je na sestanku NSZ povedal: »Vesel sem življenja! Rad živim! Hvaležen sem Bogu, da sem preživel. Na življenje sem vedno gledal z dobre plati. V vseh prelomnih trenutkih sem imel neizmerno srečo. Vse, kar sem načrtoval sam ali s prijatelji NSZ, se je dobro izšlo. Če sem hotel normalno živeti, sem moral odpuščati in v nebistvenih stvareh popuščati«.
Kdo je torej g. Stane Štrbenk?
Rojen sem bil 18. januarja 1927 v Dečji vasi pri Trebnjem. Čez eno leto se je naša družina preselila na razmeroma veliko kmetijo s približno 40 ha zemlje v vasi Korita v občini Dobrnič. V družini nas je bilo osem otrok. Zato smo morali imeti nekaj let tudi hlapca in deklo. Moja teta, mamina sestra, je zelo želela, da bi tudi naša družina imela duhovnika. Oče in mama, oba globoko verna, sta sledila njeni želji. Ko sem dopolnil deset let, si je oče naprtil na rame prtljago in me odpeljal v Ljubljano v šolo k lazaristom na Taboru. Nastanil sem se v dijaškem domu, kjer je bil internat. Nekako sem se sprijaznil, da bom nekoč zares postal duhovnik.
Kako ste doživeli ločitev od doma in brezskrbnega življenja na vasi? Morali ste se navaditi na red v Dijaškem domu, učenje v šoli?
Posebnega preloma ob odhodu nisem občutil. Šele kasneje, v dijaškem domu pri lazaristih na Taboru, sem se spraševal, zakaj so me sploh poslali v Ljubljano. V šolo sem rad hodil, od prvega razreda klasične gimnazije naprej. Vedno jasneje sem doživljal, da je šola, učenje in življenje v domu nekaj dobrega. Dobil sem ožjo družbo prijateljev in dobro smo se razumeli. Ob sobotah in nedeljah smo večkrat hodili domov, zato nisem občutil kakšne posebne ločenosti od doma. Bili smo skoraj sami kmečki fantje.
Razumljivo, da je bil v domu red: ob določeni uri vstajanje, maša, zajtrk in nato odhod v šolo na klasično gimnazijo. Popoldne smo se v
Figure 1.
glavnem učili. Ves čas je bil skupaj z nami v učilnici, ki smo ji rekli dvorana, prefekt g. Floran. Bil je naš priljubljeni vzgojitelj: z njim smo se lahko pogovorili prav o vsaki stvari. Imeli smo ga radi kot očeta. Dobesedno je živel z nami. V tej dvorani se mi je priljubila slika brezjanske Marije. Po spletu okoliščin je ostala povezana z nama z ženo vse življenje.
Kako ste doživeli začetek vojne? Vas je bilo strah, ste bili zaskrbljeni? Kako ste se odločali?
Mladi smo vedeli, da ne smemo in ne moremo stati ob strani. Morali smo se opredeliti. K partizanom nisem hotel in zato tudi domov nisem šel, domobrancev nisem poznal, odločil sem se za četnike in z njimi navezal stike na Lipoglavu. Pri krojaču, ki je imel delavnico v pritličju Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi, sem si naročil uniformo jugoslovanske vojske.
Načrte mi je prekrižal znanec, ki je delal na domobranskem poveljstvu. Proti koncu leta 1943, imel sem šestnajst let, mi je prinesel poziv Slovenskega domobranstva. Končal sem šesti razred gimnazije. Moral sem se javiti na ljubljanskem gradu, kjer je bila šola za artilerijo. Tam sem pol leta hodil na tečaj za minometalce s praktičnimi vajami. V živem spominu mi je ostalo korakanje v tristopih po ljubljanskih ulicah. Ob tem smo peli same lepe slovenske pesmi in znane koračnice. Imeli smo domobranske uniforme in se že počutili kot slovenski domobranci. Bili smo ponosni na slovenstvo.
Koliko ste bili seznanjeni, da je revolucija v tem času dosegla svoj višek, zlasti v Ljubljanski pokrajini?
Že v prvih gimnazijskih letih so nas dijake seznanili z oktobrsko revolucijo v Rusiji in pojavom partizanstva v Sloveniji. Spočetka sem partizanstvo razumel kot pravico Slovencev, da se organizirajo za prevzem oblasti po vojni. Vsi smo vedeli, da bo Nemčija vojno zgubila. Bil sem prepričan in logično mi je bilo, da imajo enako pravico kot partizani in partizansko vodstvo tudi slovenski katoličani in drugi svobodoljubni Slovenci, da po končani okupaciji vzpostavijo nekdanjo oblast izpred vojne. Ta ni bila nikoli preklicana. V takem političnem ozračju smo se domobranci dobronamerno opredeljevali. Še na misel nam ni prišlo, da se partizani borijo zato, da po vojni prevzamejo absolutno oblast. Menili smo, da se bo po vojni z dogovori in sporazumi vse uredilo. Kasneje v spopadih nismo nikoli sami od sebe napadali partizanov. Samo branili smo se pred njihovimi napadi in izzivanji.
Seveda pa partizansko vodstvo ni tako razumelo osvobodilne borbe in časa po vojni. Izrabili so partizanstvo, da so z lažmi in terorjem sprožili državljansko vojno z vsemi posledicami, ki so temu sledile. Povsem jasno je, da si je partizansko vodstvo prizadevalo za tako zmago, da prevzamejo in ohranijo partizansko komunistično oblast. Domobranci pa smo se borili za svobodno Slovenijo. Dokazi, da je komunistom šlo le za oblast, so poboji več kot tisoč Slovencev že pred nastopom domobranstva in načrten poboj domobrancev po vojni. In vseh, ki bi lahko ogrožali prevzem absolutne komunistične oblasti po vojni in še vsa dolga leta po njej. Brez množičnega poboja nasprotnikov in še povojnega terorja komunisti ne bi nikoli mogli prevzeti in ohraniti absolutne oblasti, kar je bil njihov edini cilj. To je javno priznal tudi Matija Maček.
Kako se danes spominjate obdobja domobranstva?
Bil sem domobranski vojak na oklepnem vlaku dolenjske železniške proge, enem izmed treh. Imenoval se je ‘Tretji vod železniške baterije’. Naša dolžnost je bila, da ne napadamo partizanov, ampak varujemo železniško progo pred njihovimi napadi in ‘akcijami’, da bi ostala prevozna do Kočevja. Partizani pa so jo tolikokrat napadali, da nas je ostalo le malo živih.
Če danes razmišljam o svojem domobranstvu, mi poleg mnogih dogodkov ostaja v zavesti predvsem naš človeški odnos do partizanov, naših vojnih nasprotnikov. Ali smo jih res tako sovražili, kot se še vedno prikazuje? Smo bili res izdajalci? Oboji smo bili le vojaki. Domobranci smo želeli, da se po vojni vzpostavi podobna družbena ureditev, kot je bila pred vojno: da se ohrani narodova bit, njegova kultura in vera. Bili pa smo proti zmagi komunizma, ker smo se dobro zavedali posledic. Že pred vojno smo brali znano knjigo o komunizmu Ukrajina joka, o njem so nam govorili v šoli, zdaj smo ga pričeli počasi spoznavati.
Še danes imam v živem spominu dogodek
Figure 2.
z dolenjske železniške proge. Dakijeva četa je napadala železniško progo med predoroma v Šmarju. Po napadu sva skupaj s prijateljem Pavlom Kogejem pregledovala progo, da ne bi bilo morda pod njo podtaknjeno eksplozivno sredstvo. Nenadoma naletiva v cevnem prepustu pod progo na ranjenega partizana. Sem se je ranjen zavlekel, ker se z ostalimi partizani ni mogel umakniti. Ko naju je zagledal, se je na smrt prestrašil, ker je bil prepričan, da ga bova ustrelila. Tako grozni smo bili v njihovih očeh domobranci zaradi partizanske sovražne propagande! Ni in ni hotel priplezati iz cevi. Bil sem pretresen. Saj smo vendar vsi Slovenci! Vsi se borimo za svobodno Slovenijo! Zagotavljala sva mu, da mu ne bova storila nič hudega, tudi nihče od ostalih domobrancev ne, nasprotno, odpeljali ga bomo v vojaško bolnico v Ljubljano. To smo dolžni storiti kot vojaki in kot ljudje! Končno nama je dovolil, da sva ga previdno izvlekla iz cevi: ves se je tresel od bolečin in strahu. Imel je razmesarjeno nogo. Nesla sva ga na oklepni vlak in takoj smo se odpeljali v Ljubljano. Izročila sva ga vojaški bolnici v Mostah. Kaj se je kasneje zgodilo z njim, ne vem.
Partizani in domobranci ste imeli isti cilj, torej zmago …
Spominjam se velike noči l. 1944. Partizani in domobranci smo se za te praznične dni vrnili domov. Vsi smo se bali vaških terencev, zato nismo prespali doma, ampak smo se zatekli na župnijski senik v Dobrniču, tudi partizani –domačini. Popolnoma brez sovraštva smo se prerekali med seboj, kdo ima prav in kdo ne, predvsem pa, kdo bo po vojni zmagal. Bili smo prepričani vsak v svojo zmago. Večina partizanov komunizma ni poznala. Pri nas doma smo imeli dva hlapca; oba sta šla k partizanom in se borila za boljše življenje po vojni, kot so jima obljubljali partizani. Eden jim je ‘nasedel’, drugi je postal celo komandant in po vojni imel visok politični položaj.
Vas je morda v tem obdobju zaznamoval še kakšen dogodek, ki se ga še danes živo spominjate?
Velikokrat nam je bilo zelo hudo, največkrat ob nesrečah in smrtih kolegov domobrancev. Eden mojih prijateljev je stopil na mino in oslepel. To ga je zelo onesrečilo, lahko bi obupal nad življenjem. Vendar je kasneje našel dobro in plemenito ženo, učiteljico slepih, in po vojni postal tudi sam priznan pedagog za slepe. Zelo me je pretresel še nek drug dogodek. Moj sošolec, prav tako šestnajst, sedemnajstletni gimnazijec, je bil skupaj z nami na oklepnem vlaku. Slepo je bil zaljubljen v dekle, ki je bila partizanka. Sam sem to dobro vedel. Izkoriščala ga je tako, da ji je nosil iz našega skladišča različno strelivo za partizane. V Grosupljem je bila manjša nemška enota, in Nemci so to zvedeli. Spraševali smo se, kako je to mogoče, saj ga nihče od nas ni izdal. Morda partizanka sama? Na vsem lepem so fanta aretirali, zaprli in zasliševali. Žal nam ga je bilo, vendar rešitve zanj ni bilo. V Ljubljani ga je nemško vojaško sodišče obsodilo na smrt! Smrtno kazen bo moral izvesti naš vod, eden od nas bo moral ustreliti svojega soborca in kolega! V vodu sva bila tudi jaz in prijatelj Pavle Kogej. Povedali so nam, da bomo vsi štirje iz voda istočasno streljali, naboj pa bo imel samo eden. Tako ne bomo nikoli vedeli, kdo ga je ustrelil. Za vse nas nič bolj tolažilno. Streljati bomo morali vsi! Žalostna procesija našega voda z obsojencem, z duhovnikom in nemškim stražarjem je morala v gozdiček nad Grosupljem. Bili smo pogrebci svojega kolega in hkrati vsak od nas možen morilec! Tisti prizor tam bi težko opisal, še po tolikih letih mi je hudo.
Pavle Kogej vam je bil več kot kolega, ves čas tudi dober prijatelj. V kakšnem spominu vam je ostal?
Bil je zelo dozorel človek, dober organizator, po naravi živahen in pesnik. Ko se je našemu kolegu domobrancu leta 1944 rodila prva in edina hčerkica (po vojni so ga ubili že v taborišču v Šentvidu), se je v Pavlovi pesniški zbirki znašla še prisrčna pesmica, njej posvečena. Bil je steber našega voda in naš vzornik v vsem. Ko smo ob samostojnosti Slovenije pričeli s pripravami na ustanovitev Nove Slovenske zaveze, je bil eden od njenih organizatorjev.
Kako ste doživeli ‘osvoboditev’ ob koncu vojne? Ali vas je doletela ista tragedija kot ostale domobrance? Vendar, ostali ste živi!
Z njimi in z mnogimi civilisti sem delil mučno pot na Koroško. Od Otoč smo morali pešačiti, ker so partizani minirali železniško progo. Domobranska enota je zavrnila predajo, nemška pa se je predala partizanom. Ne vem, kam je izginilo ogromno zabojev z naropanimi dragocenostmi, ki so jih Nemci hoteli odpeljati iz Slovenije. Nemogoče, da bi se izgubili! Pot preko Ljubelja je bila za vse ubežnike pravi križev pot. Partizane je obsedlo zmagoslavje in so nas z višjih bregov dražili in izzivali z napadi in strahovali s streljanjem. Slišal se je en sam jok, tu pa tam se je oglasila v joku pesem ‘Marija pomagaj nam v vojskinem čas’. Na poti me ja najbolj ganil prizor kmečkega lojtrnika, polnega ljudi z vsemi mogočimi življenjskimi potrebščinami. Na koncu voza, na ‘sori’, ki moli ven iz lojtrnika, je bolj visel kot sedel utrujen in brez moči nekdanji ravnatelj Klasične gimnazije prof. Bajuk! Mož, ki je bil nekdaj pojem in avtoriteta dijakov! V tistem trenutku so mi prišle na misel Pilatove besede: »Glejte, človek!«
Naše življenje in dogodki v Vetrinju so bolj ali manj znani. Iz Vetrinja sem odšel 31. maja. To je bil zadnji transport vrnjenih domobrancev. Spominjam se, kako smo korakali po cesti skozi Rož proti Podrožci, veseli, da odhajamo v Italijo. Vso pot do železniške postaje smo ponosno prepevali slovenske narodne pesmi. To je bilo prvikrat in zadnjikrat, da smo se veselili svoje prostosti, niti pomislili nismo, da bo tako kratka. Na postaji so nas strpali v vagone, potem pa so izza poslopja navalili partizani v kabino vsakega tovornega vagona. Bili smo še vedno prepričani, da se vozimo v Italijo. Še na Jesenicah! Šele ko je z Jesenic peljal vlak kar naravnost, namesto da bi zavil desno proti Primorski, smo spoznali prevaro. Občutki so bili grozni! Preko krajšega postanka v nekdanjih nemških barakah v Kranju smo morali izčrpani in zasramovani peš do taborišča v Škofovih zavodih.
Kaj se je tam dogajalo je znano, toda za vas ostaja nepojmljivo, edinstveno …
Kljub vsemu, kar sem do tedaj videl in doživel, se mi je spočetka zdelo logično in kot samo po sebi razumljivo, da se bo tekma za vodenje države, za oblast pošteno in z dogovori nadaljevala. Toda z vsakim dnem mi je to upanje plahnelo in dokončno ugasnilo. Nekega dne sem čistil zdravnikovo sobo poleg dvorane z nami jetniki. Naenkrat me nekdo pokliče, ali je bil to zdravnik ali kdo drug, ne vem, in mi da zavitek pečenega mesa in velik kos kruha. Kakšna naklonjenost nekoga! Čudil sem se, kako to, da mi je dal, ali me je morda poznal? Ta dogodek me je vse življenje spominjal na dobro v človeku. In kakšna dobrina je kruh pa košček mesa poleg! Skupaj s sojetniki smo meso in kruh v nekaj trenutkih pomlatili.
Do zapora v Šentvidu domobranci večinoma še nismo izkusili surovosti komunističnega sistema. Zdaj pa smo ga izkusili! Spominjam se strašnih zasliševanj v posebnem prostoru. Neke noči so me poklicali in zasliševali o stvareh, za katere nisem imel pojma. Na mizi je bila pištola, v oči so mi svetili z močnimi žarometi in me bíli z bikovko po ramenih in stegnih. To so ponovili še dvakrat, da bi izsilili od mene nekakšna priznanja. Kakšna hudobija! Partizani so se torej borili za zločinski režim! Zame je bilo to zelo kruto spoznanje. Prvo v mojem življenju. Sledila so še druga …
Kaj vas je rešilo pred veliko morijo v Rogu?
Neke noči je prišel pome v dvorano stražar, naj grem z njim. V naglici grem za njim in se spomnim, da sem pozabil svoj nahrbtnik: »Saj ga ne boš več rabil!« mi je zabrusil. Pripelje me v sobo, tako polno domobrancev, da se nisi mogel niti prestopiti. Čez kake pol ure me isti stražar pride poklicat, jezen sam nase in mi reče: »Štrbenk, nazaj v dvorano, saj si še mladoleten!« Še isto noč so vse iz natrpane sobe odpeljali na morišče v Rog. Mene so pomilostili zaradi mladoletnosti.
Končno ste dočakali svobodo?
Toda kakšno! Z mešanimi občutki sem zapustil Škofove zavode in se peš odpravil domov. Mama je mene in obleko najprej rešila uši. Potem sem se moral takoj javiti predsedniku krajevnega narodnoosvobodilnega odbora, kot so mi ukazali v Škofovih zavodih. »Za take kot si ti, ni osebne izkaznice!« mi je zabrusil na odboru. Kaj naj to pomeni? Razumel sem, kot da me za takratno družbo več ni. Kot da ne obstajam več! Strašno so me prizadele te besede. Sčasoma sem jih pričel doumevati. Me ni, tako kot so morali izginiti iz spomina naroda vsi pobiti! In še danes jih ni! Še vedno ostajajo izbrisani!
Moja izpustitev iz zapora zaradi mladoletnosti je bila prevara kot tudi izpustitev vseh mladoletnih domobrancev. Postali smo njihovi ujetniki. Doma sem to spoznal že prvo noč. Prespal sem v dekliški sobi, imel sem pet sester. Domnevali smo, da me v njej ne bodo iskali. Prišli so ponoči in presvetlili vse prostore, a me na srečo niso našli. Vedeli smo: takoj moram zdoma. Mama je bila vsa prestrašena. »Hitro beži!« mi je rekla v slovo. Ponovno sem prepešačil pot do Ljubljane, seveda po stranskih poteh, in srečno prišel v Ljubljano. Kam zdaj? Gotovo me bodo sprejeli lazaristi v dijaškem domu na Taboru. Toda nekdanjega, našega dijaškega doma ni bilo več. Polastili so se ga že novi oblastniki. Vsi gojenci smo se razšli, kot bi pihnil v čebelnjak.
Lazarist p. Mirko Kambič je mnogim nekdanjim dijakom preskrbel sobico pri dobrih ljudeh v okolici. Tako sem prišel na stanovanje in hrano k neki gospe na Vrhovčevi, v zameno sem inštruiral hčerki njenih sosedov. Od tam so me preselili v Zeleno jamo k mesarju Krušiču in sem mu za hrano in stanovanje poučeval tri sinove. Justinu Stanovniku, ki je bil moj sošolec, je zelo dobra stara gospa nudila hrano in stanovanje. Lazaristi so morali izprazniti nekdanji dijaški dom in samostan. »Odnesite, kar kdo more«, so nam rekli. Odnesel sem sliko brezjanske Marije Pomagaj, ki je visela v učilnici doma. Selila se je z menoj vsa dolga leta. Kasneje sva z ženo prosila lazariste, da je smela ostati še naprej z nama, saj nama je bila tolikokrat tolažnica in priprošnjica. Na triciklu smo s prijatelji odpeljali iz nekdanjega dijaškega doma tudi harmonij. Spominjam se, kakšno zabavo smo mladi naredili iz tega: stal sem na triciklu, igral na harmonij in veselo smo prepevali vso pot. Nihče od nas niti pomislil ni, kaj pomeni, da so morali lazaristi zapustiti dijaški dom, bili izgnani in pozaprti; da so si samooklicani osvoboditelji po mili volji prilaščali tuje premoženje. Ko je bil prijatelj iz Zelene jame Tone Masnik župnik, sem harmonij ‘podaril’ pevcem njegove župnije.
Figure 3.
Koliko časa je trajalo dijaško obdobje v Zeleni jami? Z Justinom Stanovnikom sta morala končati gimnazijo in maturirati?
Na to obdobje imam zelo lepe spomine. V Zeleni jami so stanovali še Janez Vrhovec (kasneje zdravnik), Tone Masnik (postal je duhovnik), Vlado Krek in njegova sestra (nečaka Miha Kreka) in tudi Justin Stanovnik. Obiskovali so nas še drugi študentje, tudi Tone Drobnič in njegovo dekle Lidija. Postajali smo vedno večja druščina. Vsi smo bili mladi, veselili smo se življenja, delali načrte za prihodnost. Spominjam se majskih večerov, ko smo hodili k šmarnicam v leseno cerkev v Mostah. Vse svoje prijatelje sem vabil domov na Dolenjsko; jahali smo naše konje, uživali življenje na deželi, hodili po svatbah, prepevali … Z Justinom sva ostala vse življenje močno povezana. Bil je izredno pokončen, načelen, značajen mlad človek in mi je bil tudi kasneje v oporo. Nikoli se mu ne bom mogel oddolžiti za vse, kar mi je v življenju dobrega storil.
V tem obdobju smo bili vsi, ki smo se zbirali v Zeleni jami, politično zreli in opredeljeni. Ustanovili smo ilegalno društvo Zveza demokratične mladine, ZDM. Zavedali smo se, da ne smemo otopeti v družbi, ki si nas je
Figure 4.
hotela podrediti in uničiti naše osebnosti. Ne more pa tudi ne sme nam uničiti idealov, za katere smo se borili in so bili zanje umorjeni naši prijatelji – soborci. Vedeli smo, da moramo v družbi oživeti spomin nanje skupaj z ideali, za katere so bili pomorjeni. Ponovno naj bi zaživeli v zavesti slovenskega naroda. Toda nenadoma so nam prirezali krila. Zelo verjetno je nekdo izdal našo organizacijo, gotovo pa nas je tudi UDBA ves čas zasledovala. To smo vedeli, a nobena stvar nas ni mogla ustaviti v našem navdušenju. V tem obdobju sva z Justinom končala sedmi in osmi razred gimnazije. Bilo je na petek, 10. junija 1949, ko so prišli pome in po Justina … Na ponedeljek bi pisala pisno nalogo iz slovenščine.
Torej sta za ‘zrelostni izpit’ zorela v zaporu?
To je bilo izredno naporno ‘dozorevanje’. Najprej sva bila zaprta v delovnem taborišču v Kidričevem, nekdanjem Strnišču, kjer smo gradili tovarno aluminija. Ne bom opisoval nevzdržnih razmer, ko smo npr. v ledeno mrzli zimi ovijali bose noge v papir iz cementnih vreč. Edina obutev poleti in pozimi so bile gumijaste cokle. Papir iz cementnih vreč smo si ovijali tudi po telesu, ker smo tudi pozimi imeli samo tenke zaporniške obleke. Razmere so bile dobesedno uničujoče. Nato so me premestili na gradbišče elektrarne v Medvodah, kjer nas je ponovno čakalo težaško in še bolj uničujoče garanje. V strojnici elektrarne smo stali v ledeni vodi in oblagali rečne bregove s težkimi kamnitimi bloki, spet brez primerne obleke, opreme, orodja in z zelo pičlo hrano. V Medvodah je bil skupaj z nama z Justinom zaprt še Tone Drobnič in kakih deset duhovnikov. Težaško delo, ki je v obeh uničevalnih taboriščih trajalo eno leto, in neuklonljiv duh sta nas povezala za vse življenje. Za nekaj časa sem bil zaprt v Ferdrengu na Kočevskem skupaj z Drobničem. Po komandi delovodja sva gradila strešno ogrodje za hlev.
Že po naši osamosvojitvi nas je nekdanje taboriščnike uprava elektrarne v Medvodah prijazno povabila na ogled elektrarne in pogostila. Ali naj to dejanje razumemo kot opravičilo za uničujoče prisilno delo, ki smo ga opravljali? Sam sem dobil občutek, kot da zlahka odpuščam prestano trpljenje pri gradnji elektrarne, čeprav storjene krivice in težaškega dela ni nihče omenil. Tako srečanje bi bilo lahko eno od spravnih dejanj.
Ali so vama končno le dovolili opraviti maturo? Kako vama je to uspelo po prekinitvi študija?
Takoj ko sva prišla iz zapora, sva z Justinom delala maturo in jo naredila 28. julija 1950. Za študij nisva imela dovolj časa, a so bili profesorji na klasični gimnaziji dobrohotni. Odločil sem se za študij prava. Vprašal sem predstavnico študentske organizacije, če se lahko vpišem na pravno fakulteto. Lahko, vendar: »Sodnik ne boš nikoli,« mi je takoj odgovorila. Tudi prav. Vedeli smo, da moramo v tej krivični družbi ostati pokončni in pošteni. Naj svetimo kot luč na gori. Zagrizel sem se v študij, bil knjižničar na fakulteti, prejel sem celo Prešernovo nagrado s področja delovnega prava. Z Drobničem sva v obdobju študija prijateljevala. Občudoval sem njegov izreden spomin, jasno in tehtno besedo.
Kot študent sem stanoval pri Osanovih na Mirju. Profesor Osana je bil klasični filolog in pred vojno ravnatelj gimnazije na Poljanah, kjer je ob ravnateljevanju poučeval jezike. Vsi trije njegovi sinovi so po vojni morali bežati, doma je ostala le hčerka, ki je študirala klasično filologijo. Pri njih smo imeli izredno prijeten in živahen ‘dijaški in študentski dom’. Na stanovanju pri Osanovih je bila tudi moja bodoča žena in Čeponovi dekleti iz Horjula. Bili sta nečakinji prof. Čepona, ki je pred vojno na škofijski klasični gimnaziji poučeval grščino in bil kanonik in kasneje prelat v stolnici. In morda še kdo, kasneje tudi Justin. Ob večerih smo peli, kvartali, se zabavali in veselo smejali. Le Janko Maček je ostajal bolj resen in je vedno študiral. Moja bodoča žena je ob večerih igrala na citre, no, tega ‘brenkanja’ nisem rad poslušal. Za red v hiši in za našo varnost je skrbel bratranec gospoda Osane, ki je po smrti gospoda in nato še gospe postal nekakšen hišni gospodar.
Ali ste po končanem študiju imeli kakšne težave z zaposlitvijo?
Po diplomi sem dobil delo na železnici. Tam me je prepoznal medvojni šef železniške postaje iz Grosuplja. Zdaj je bil funkcionar ne železniški direkciji. Zdelo se mu je nemogoče, da bi bila lahko skupaj v službi pri istem podjetju dva tako nazorsko različna človeka: nekdanji domobranec in visoki funkcionar. Takoj so me odpustili in dajali celo plačo, dokler nisem dobil nove zaposlitve na Republiški upravi za ceste, kjer sem ostal do upokojitve. Tu mi niso očitali domobranstva, delati pa sem moral več kot drugi.
Vaša partijska izkaznica ‘moralne neoporečnosti’ je bila torej delavnost, poštenje in strokovna sposobnost?
Resnično sem delal za dva: bil sem hkrati vodja pravne službe in izobraževalnega centra. Povrh vsega večkrat še predsednik sindikata. Naredil sem prav vsako stvar, ki so mi jo naprtili. Nikoli nisem nikomur ničesar odrekel in oponesel. Na enem od sestankov bi moral podpisati letni plan, ki je bil pomanjkljiv in slab. Nisem ga mogel podpisati in razložil sem tehničnemu direktorju, zakaj ne. Po izobrazbi je bil gradbeni inženir in predsednik partijske organizacije. Tedaj je vzkipel in kričal: »Ti domobranec, ti mi boš očital, da plan ni dober!« To je bil prvi in edini primer, da mi je uslužbenec oponesel domobranstvo.
Morda sem tudi zaradi napornega pisarniškega dela zbolel na očeh. Zaradi odstopa mrežnice sem prebil osem mesecev v očesni bolnici na Jezerskem. Za seje upravnega odbora so zato prihajali na Jezersko. Velikokrat smo sestankovali kar v brunarici cestnega podjetja. Tehnični direktor je sčasoma sprevidel, da ga je polomil s svojim očitkom mojemu domobranstvu. Nekega dne je prišel na Jezersko in se mi opravičil. Pomiril sem ga, da mu nisem prav nič zameril in vedel je, da je to res.
Se je po bolezni na očeh vaše zdravje izboljšalo?
Bil sem že poročen in imel družino, ko sem zbolel na želodcu. Pozdravili so me, po tistem pa sem dobil še vnetje slinavke. Na smrt bolan sem se znašel v bolnici dr. Petra Držaja, kjer je bila v službi moja žena kot rentgenski tehnik. Iz pogovora zdravnikov je slučajno slišala, da so me že ‘odpisali’. Zadnje upanje je bil kirurg dr. Žakelj. Primarij dr. Končan, izredno sočuten človek, tudi nekdanji domobranec, je prosil dr. Žaklja, naj me pride operirat. Rešil mi je življenje. Žena je bila tri tedne noč in dan ob meni, ker je bilo zdravljenje vnetja zelo dolgotrajno. V službi so bili prepričani, da se ne bom nikoli več vrnil. Takoj, ko se je zdravje izboljšalo, se mi je tehnični direktor prišel ponovno opravičit. Moje okrevanje in njegovo opravičilo sta bila zame nekaj edinstvenega.
Figure 5.
Toda zdravstvenih težav še ni bilo konec. Zbolel sem še na žolču, kar se je končalo s sladkorno boleznijo. Pa sem kljub vsemu dočakal devetdeset let! V življenju me je vedno pri vseh stvareh spremljala sreča, vsaka stvar se je srečno končala. Lahko bi rekel, da me je vseskozi spremljala Božja previdnost.
Verjetno vas je reševalo tudi to, da ste krivice lahko odpuščali in živeli v miru s samim seboj. Omenili ste že iskreno prijateljevanje z Justinom Stanovnikom, Pavlom Kogejem, Tonetom Drobničem in drugimi. Z nekaterimi ste prijateljevali že v dijaških letih, nato med vojno, povezalo vas je domobranstvo, mučna zaporniška leta … in končno uresničitev vaših želja in načrtov z delom pri Novi Slovenski zavezi …
Vsa ta resnična prijateljstva imam za veliko srečo, kot da nas je združila in ves ta čas povezovala Božja previdnost. Bili smo resnični prijatelji v vsem, kar smo počeli, posebno še s Stanovnikom, ki mi je bil v mučnih delovnih taboriščih in v življenju sploh v veliko moralno oporo. Ves čas nas je vse prijatelje združevala misel, da moramo v slovensko javnost vrniti spomin na pobite. Mi, ki smo ostali živi, smo to dolžni storiti. Namesto njih moramo spregovoriti mi. Povedati moramo, da smo se domobranci borili iz domoljubja in želje, da ohranimo svojemu narodu kulturo, civilizacijo in vero. Zdaj moramo mi, ki smo ostali živi, gojiti domoljubje, ohranjati in živeti ideale ter željo naroda po svobodi in samostojnosti.
Spominjam se odmevnega govora, ki ga je imel prof. J. Stanovnik januarja 1990 na teološki fakulteti z naslovom ‘Sprava’. Dobila sem občutek, kot da se je pričelo novo obdobje slovenske zgodovine …
Po tistem se je med nami nekdanjimi domobranci, ki smo se ves čas prijateljsko sestajali, porodila ideja o maši v Kočevskem rogu za pobite slovenske domobrance, ki naj bi jo daroval takratni nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. S tem načrtom smo prišli pred škofa in se mu predstavili, ker nas ni poznal. Naša zamisel je bila preprosta in vedno ista: prosili smo nadškofa, da bi bral mašo zadušnico, po njej pa bi ob sami jami opravil še pogrebni obred. Samo to in nič drugega. Za organizatorja se nam je takoj ponudil Janez Gril. Velikokrat nas nadškof ni sprejel, medtem ko sta ga lahko obiskovali njegova sestra Slavka Kavčič (žena politika) in Spomenka Hribar. Sprevideli smo, da na nadškofa delujejo sile, ki se jim ni mogel upirati. V nekem dopisu, sestajali se nismo več, nam je potožil, da z vseh strani dobiva pisma in telefone s predlogi, ki si med seboj nasprotujejo. Šele teden dni pred mašo v Kočevskem rogu 8. julija 1990 smo bili obveščeni o ‘programu’: ‘spravna’ maša, slavnostni govornik predsednik Milan Kučan, kulturni program vladnih izbrancev in pogrebni obred.
Vemo, kakšen je bil razplet …
Nadškof Šuštar je v svoji pridigi poudaril globok pomen pogrebne sv. daritve. Daroval jo je za pobite domobranske žrtve in njihove domače. Zbralo se je okoli trideset tisoč vernikov, ki so v največji zbranosti in pobožnosti sledili prvi javni spominski pogrebni sv. maši. Kulturni program je potekal v odsotnosti humanistične elite in preživelih domobrancev. Pogreb je bil le blagoslovitev brezna. Hvaležni smo bili nadškofu Šuštarju in mu zahvalo tudi napisali. Po vsem zapletenem in zanj stresnem scenariju je moral sam prevzeti odgovornost. Nedvomno je v vsem zaupal v Božjo previdnost. Enako tudi mi.
Po mnenju škofovega tajnika g. Antona Jamnika je predsednik Kučan svoj govor končal s provokativno in cinično ugotovitvijo, da se s slovesnostjo »spominjamo tudi tistih, ki so to spravno slovesnost omogočili …« torej na slovesnosti prisotne Zveze borcev in mnogih komunistov.
Danes vsi vemo, da resnične sprave še nismo dočakali. Pogrebna maša je bila za predsednika Kučana le spravna slovesnost, prva in zadnja, spravno dejanje enkrat za vselej. Besedo ‘sprava’ je večkrat poudaril. Razumemo, da je Razumljivo, da tudi z nami vsemi.
Ta maša nas je organizatorje še bolj povezala v hvaležnosti Bogu, da smo ostali v povojni moriji živi. Z mašo je v javnost stopil spomin na pobite domobranske fante in može, vedno bolj tudi na civiliste. Rog je po Justinovih besedah postal simbolni kraj ‘nedosegljive razsežnosti’. V nas pa obudil še večjo željo in občutek dolžnosti, da ustanovimo po vzoru Slovenske zaveze, med vojno vrhovnega političnega organa slovenskih protirevolucionarnih strank in skupin, zdaj njeno naslednico Novo Slovensko zavezo.
Torej niste bili več daleč od ustanovitve te domobranske veteranske organizacije in njene revije Zaveza …
Od tega cilja nas ni nič več zadržalo. Vendar smo že na samem začetku naleteli na zelo veliko organizacijskih in administrativnih zadržkov, veliko preveč bi jih bilo naštevati. Ko smo zbrali deset podpisnikov – nekdanjih domobrancev – smo maja 1991 ustanovili na ustanovnem zboru v kinodvorani občine Vič društvo Nova Slovenska zaveza, NSZ. Poleg ustanovnih članov so k sodelovanju pristopili še drugi, kot npr. Janko Maček, Jože Pavlič in
Figure 6.
gospa Zora Velikonja – Krašovec, kasneje še Meta Velikonja. Sledilo je ogromno težav z registracijo društva, vendar je občina Ljubljana po polletnem prerekanju in zavlačevanju le potrdila pravila NSZ. Prve številke revije so novinarji Dela in borčevska organizacija posmehljivo sprejeli. Več kot sto zvezkov Zaveze s kvalitetnimi članki danes govori samo po sebi.
Osebno me je najbolj razveselilo, ko je Novi Slovenski zavezi pristojno ministrstvo priznalo status veteranske organizacije in s tem vse pravice kot partizanskim organizacijam, a me je najbolj prizadelo, ko so ji nekaj let kasneje povsem protipravno ta status odvzeli.
Gospod Štrbenk, znani ste po tem, da ste bili dolgoletni tajnik društva. Preložili in popisali ste gore papirjev, naredili nešteto potov. Kako ste vse to zmogli poleg naporne službe in tolikih težav z zdravjem?
Delali smo vsi, vsak je dal od sebe največ, kar je mogel, vsak s svojim talentom in zmožnostmi. Justin je bil idejni steber društva in revije, Tone Drobnič s svojo jasno in odločno besedo in izrednim spominom je društvu veliko let predsedoval, Pavle Kogej, ki je žal prezgodaj umrl, je pomagal, kjerkoli je mogel, in obogatil revijo s katero od svojih pesmi. Janko Maček je pričel s svojim natančnim raziskovalnim delom prinašati na svetlo ‘Kako se je začelo’, Tine Velikonja je neutrudno obhodil Dolenjsko, Notranjsko, Belo krajino in pričel zahtevno delo popisovanja vseh žrtev po posameznih župnijskih uradih. Tako so nastajale prve farne spominske plošče.
Postavljanje spominskih plošč je bilo trdo, tiho, dolgotrajno garaško delo … in neprecenljivo.
Res, ogromno je bilo usklajevanj, dogovorov, pregovarjanj z župniki, občinskimi možmi, s sorodniki žrtev, še živečih zločincev in idejnih nasprotnikov, z lastniki zemljišč in še in še. S 14.900 imeni smo rešili partijsko zapovedane pozabe medvojnih in povojnih žrtev 255 župnij. Žal ostaja delo Slovenskega spominskega odbora pri NSZ nedokončano zaradi smrti dr. Tineta Velikonje.
Govore pri blagoslovitvah plošč smo imeli člani društva, sam okoli petdeset. Vsaka pogrebna maša in blagoslovitev je bila vedno ganljiva. V najlepšem spominu mi bo ostal blagoslov spomenika v Šentjerneju s 435 žrtvami, od teh je 350 domobrancev in nekaj vaških stražarjev. Tako dolgega pogreba z žalujočimi, ganjenimi domačimi v žalnih oblačilih, z mogočnim zvonjenjem farne cerkve ni bilo nikjer drugje.
Znano je, da vam je od ustanovitve dalje neumorno pomagala vaša žena ga. Zofija …
Brez nje vsega tega dela ne bi zmogel. Imel sem občutek, da za šofiranje nisem sposoben, zato me je povsod vozila žena. Ogromno potov je bilo treba opraviti in vedno je bila na voljo, kljub naporni službi v bolnici, sin in hčerka sta bila že odrasla. Noč in dan sva živela za Zavezo, saj sva velikokrat delala pozno v noč. Društvo nama je bilo kot drugi dom. Zelo jo je vse zanimalo, vse naše delo je spremljala, čeprav je po rodu Štajerka. Z domobranstvom se je ‘okužila’ že kot študentka pri Osanovih v veseli druščini nekdanjih domobrancev.
Se morda spominjate kakšnega dogodka , ki vas je pri vašem prizadevnem delu na Zavezi še posebej razveselil?
Od ustanovitve društva me je spremljala velika želja, da bi dobili svoje poslovne prostore, kjer bi imelo društvo svoj sedež, svoj naslov. Po dolgotrajnem moledovanju na mestni občini smo dobili prve poslovne prostore v zapuščeni mestni hiši v Šiški ob Celovški cesti, ki je bila namenjena za rušenje. Nikoli ne bom pozabil, kako sva z ženo sama prepleskala naše ‘poslovne’ prostore, da bi se lahko čim prej vselili. Naše društvo mora najprej imeti vsaj naslov, kje se nahaja! Ko so pričeli s pripravami za rušenje hiše, smo od mesta Ljubljane dobili pro-
Figure 7.
store na Resljevi cesti. Čez nekaj let smo se po srečnem naključju povezali z gospodom Breznikom, ki je po vojni emigriral v ZDA. Bil je lastnik hiše na Beethovnovi ulici. Stanovanja v tej hiši je oddajal v najem za nedoločen čas. Dolgo časa sem g. Brezniku delal nemajhne pravne in birokratske usluge v zvezi z njegovim premoženjem v Sloveniji. Ves čas sem ga ‘mehčal’, da bi nam najete prostore v hiši na Beethovnovi dal v last. Končno je le pristal, da nam podari prostore v drugem nadstropju za simbolični znesek, tako da smo ga zmogli plačati. Končno je društvo v naše veliko veselje dobilo svoje ‘domovanje’, mi pa možnost nemotenega dela brez selitev.
Mnogi so vam hvaležni za delo in vsestransko pomoč, saj ste bili tudi član Komisije za popravo krivic …
Figure 8.
Komisijo je ustanovilo Ministrstvo za pravosodje s posebnim zakonom o popravi krivic. V to komisijo me je imenovala NSZ. Delo je zelo delikatno in naporno, ker je treba ugotoviti status umorjene, zaprte ali pregnane žrtve. Ves čas sem bil in sem še vedno član komisije, ki preverja upravičenost zahtevkov po priznanju bodisi pokojnine bodisi odškodnine. Imeli smo preko šeststo sej, ljudi, ki so zahtevali odškodnine, pa na tisoče. Za čuda jih je zdaj vedno več, tudi z neupravičenimi zahtevki. Na komisiji sem jim že povedal, da ne mislim biti več njen član. Odpovedi niso sprejeli, telefonsko pa obvestili, da na papirju ostajam član še naprej, tudi če nisem na sestankih vselej prisoten. Ne morem drugače, kot da na sestanke še vedno hodim.
Vaše življenje je bilo zanimivo in bogato kljub trpljenju v delovnih zaporih. Ostali ste vedri, dobrohotni, dobrosrčni, veselite se življenja in ste zanj hvaležni …
Veliko mi je bilo podarjeno, dolžan sem vračati. Vsako stvar jemljem z dobre plati. Tudi takrat sem jo, ko so mi povedali, da smem študirati pravo, vendar ne bom nikoli sodnik. Pa je bilo moje življenje resnično bogato, še posebej zadnjih petindvajset let pri Zavezi. Zanje sem še posebej hvaležen.
Mlajši, ki prevzemajo vodenje NSZ in njene revije, se z odgovornostjo zavedajo bogate dediščine, ki jim jo zapuščate. Bi jim kaj svetovali?
Naj ohranijo idealizem, vztrajnost, premočrtnost in pravilno usmerjenost. Naj sledijo idealom slovenstva, slovenskega domobranstva, slovenske kulture in civilizacije, saj NSZ ni politična organizacija. Njena kulturna revija Zaveza naj še naprej ostaja zbirka mnogovrstnih člankov, ki bogatijo razum, srce in dušo človeka, ki ostaja zvest slovenstvu. Naj tudi v prihodnje ostajajo člani društva enotni. Med nami nikoli ni prihajalo do večjih, usodnejših nesoglasij, ki bi utegnila škoditi delovanju društva ali izdajanju revije.
Gospod Štrbenk, hvala za pogovor. Upam, da bo tako kot mene tudi bralce prepričal, da ste nekdanji domobranci, ki ste ostali živi, resnično sami pošteni in načelni ‘fejst’ možje in nam v svoji pokončnosti in zagnanosti za dobro ostajate zgled.
Figure 9.
Citati:
V živem spominu mi je ostalo korakanje v tristopih po ljubljanskih ulicah. Ob tem smo peli same lepe slovenske pesmi in znane koračnice. Imeli smo domobranske uniforme in se že počutili kot slovenski domobranci. Bili smo ponosni na slovenstvo.
Še na misel nam ni prišlo, da se partizani borijo zato, da po vojni prevzamejo absolutno oblast. Menili smo, da se bo po vojni z dogovori in sporazumi vse uredilo. Kasneje v spopadih nismo nikoli sami od sebe napadali partizanov. Samo branili smo se pred njihovimi napadi in izzivanji.
Pot preko Ljubelja je bila za vse ubežnike pravi križev pot. Partizane je obsedlo zmagoslavje in so nas z višjih bregov dražili in izzivali z napadi in strahovali s streljanjem. Slišal se je en sam jok, tu pa tam se je oglasila v joku pesem ‘Marija pomagaj nam v vojskinem čas’.
Na poti me ja najbolj ganil prizor kmečkega lojtrnika, polnega ljudi z vsemi mogočimi življenjskimi potrebščinami. Na koncu voza, na ‘sori’, ki moli ven iz lojtrnika, je bolj visel kot sedel utrujen in brez moči nekdanji ravnatelj Klasične gimnazije prof. Bajuk! Mož, ki je bil pojem in avtoriteta dijakov! V tistem trenutku so mi prišle na misel Pilatove besede: »Glejte, človek!«
Bili smo prepričani, da se vozimo v Italijo. Še na Jesenicah! Šele ko je z Jesenic peljal vlak kar naravnost, namesto da bi zavil desno proti Primorski, smo spoznali prevaro. Občutki so bili grozni!
Moja izpustitev iz zapora zaradi mladoletnosti je bila prevara kot tudi izpustitev vseh mladoletnih domobrancev. Postali smo njihovi ujetniki. Doma sem to spoznal že prvo noč.
Z Justinom Stanovnikom sva ostala vse življenje močno povezana. Bil je izredno pokončen, načelen, značajen mlad človek in mi je bil tudi kasneje v oporo. Nikoli se mu ne bom mogel oddolžiti za vse, kar mi je v življenju dobrega storil.
V tem obdobju smo bili vsi, ki smo se zbirali v Zeleni jami, politično zreli in opredeljeni. Ustanovili smo ilegalno društvo Zveza demokratične mladine, ZDM. Zavedali smo se, da ne smemo otopeti v družbi, ki si nas je hotela podrediti in uničiti naše osebnosti.
V ledeno mrzli zimi smo ovijali bose noge v papir iz cementnih vreč. Edina obutev poleti in pozimi so bile gumijaste cokle. Papir iz cementnih vreč smo si ovijali tudi po telesu, ker smo tudi pozimi imeli samo tenke zaporniške obleke. Razmere so bile dobesedno uničujoče.
Ves čas nas je združevala misel, da moramo v slovensko javnost vrniti spomin na pobite. Mi, ki smo ostali živi, smo to dolžni storiti. Namesto njih moramo spregovoriti mi. Povedati moramo, da smo se domobranci borili iz domoljubja in želje, da ohranimo svojemu narodu kulturo, civilizacijo in vero.
Sprevideli smo, da na nadškofa Šuštarja delujejo sile, ki se jim ni mogel upirati. Ob koncu življenja je večkrat omenjal, da je bil s privolitvijo na kočevsko ‘spravno’ mašo izigran, da se je takrat z njim manipuliralo.
Prve številke Zaveze so novinarji Dela in borčevska organizacija posmehljivo sprejeli. Več kot sto zvezkov revije s kvalitetnimi članki danes govori samo po sebi.
Osebno me je najbolj razveselilo, ko je Novi Slovenski zavezi pristojno ministrstvo priznalo status veteranske organizacije in s tem vse pravice kot partizanskim organizacijam, a me je najbolj prizadelo, ko so ji nekaj let kasneje povsem protipravno ta status odvzeli.
S 14.900 imeni smo rešili partijsko zapovedane pozabe medvojnih in povojnih žrtev 255 župnij. Žal ostaja delo Slovenskega spominskega odbora pri NSZ nedokončano zaradi smrti dr. Tineta Velikonje.