Pobitim je vračal spoštljiv spomin

P

Ali ste se že kdaj zagledali v farno spominsko ploščo mesta Ljubljane na Žalah? Ali bolje rečeno v farne spominske plošče? Po sedem plošč na vsaki strani spomenika, kasneje so na vsako stran dodali še dve z imeni okrog dveh tisoč pobitih samo v Ljubljani in doprsna kipa zverinsko ubitih velikih Slovencev bana dr. Marka Natlačena in dr. Lamberta Ehrlicha. Nemo je zastrmel vame ‘navpični drevored’ letnic pomorjenih samo v letu 1945! Ste že kdaj prebrali napis na srednji plošči s posvetilom pesnika Zorka Simčiča?

Ko sem se prvič zastrmela vanjo, me je ganila: obšel me je občutek žalosti in sočutja do pobitih in njihovih nasilno utišanih domačih. Bila sem hvaležna za svoje življenje, ki me obvezuje, da storim vse, da pobiti, takratna srčika naroda in slovenstva, ne bodo pozabljeni niti njihovo delo in ideali, za katere so se borili: da branijo svoje življenje, življenja domačih in ohranijo domovino pred komunističnim zlom. Ali kot je kasneje izjavil gospod Justin Stanovnik: »Mi, ki smo ostali živi, smo dolžni spregovoriti v njihovem imenu.« Ali pa: »Nikoli ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo s slovenskim narodom.« Spregovoril mi je že sam napis na spomeniku pesnika in pisatelja Zorka Simčiča:

»Devetnajst stoletij in pol po Kristusu in dvanajst stoletij po tem, ko smo ga Slovenci spoznali, je kri zalila našo domovino – rdeče revolucije in državljanske vojne kruti sad. Ti, ki zreš sedaj navpični drevored enakih smrtnih letnic, ne išči nas, ne boš nas našel, strohneli smo, čemu bi nas iskal, umrli smo, da bi ti živel, in padli smo, da bi ti vstal. – Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi: odslej si tudi ti izvoljen narod.«

»Izrael slovenski«, »izvoljen narod«, »odkupljen zdaj« za ceno številnih slovenskih mučencev! Napisane besede so mi padale v srce, iz srca na papir za članek v Družino. Prebral ga je tudi g. Justin Stanovnik, ki je bil takrat že nekaj let med ustanovnimi člani društva Nove Slovenske zaveze in njene revije Zaveza. Kmalu po objavi je prišel k nam na obisk, saj sta bila z možem dobra znanca.

Moje srečanje z Justinom Stanovnikom

Z njim sem navezala stike šele po poroki. Z možem sta se spoznala že med vojno pri lazaristih na Taboru, kamor je hodil mož k Marijini kongregaciji. Fantje so igrali odbojko, kolesarili, včasih šli na izlet v Kamniške planine. Duhovno pa so jih vzgajali lazaristi, med njimi g. Mirko Kambič. Večinoma so bili vsi tudi člani Katoliške akcije. Že spomladi 1942 so v Horjulski dolini zverinsko ubili župana Bastiča in njegovo ženo, kar je močno zaznamovalo dijaka Stanovnika. Horjulska dolina, od koder je izhajal, mu je bila zelo ljuba. Vse življenje se je spominjal besed, ki jih je izrekel najstarejši Bastičev sin ob krstah svojih staršev: »Jaz se bom branil.« V mladostnem Justinu je v zadnjih mesecih vojne dozorelo spoznanje, da mora knjigo zamenjati s puško, zato se je pridružil domobrancem. Pretresljivo je opisal životarjenje v Teharjih. Po odpustu se je vrnil k lazaristom. Leta 1948 so g. Kambiča zaprli in državna oblast je zaplenila večino premoženja lazaristov.

Moj mož je bil dijak Škofijske klasične gimnazije, ki je bila med vojno v samostanskem poslopju uršulink, g. Justin pa državne klasične gimnazije, ki je gostovala na današnji Gimnaziji Jožeta Plečnika na Šubičevi ulici. Po vojni so škofijsko gimnazijo takoj ukinili in njene dijake priključili državni klasični gimnaziji, ki je bila po odhodu vojaščine zopet v svoji stavbi na Vorančevi ulici. Tam sta se z možem zopet srečala. Sošolca nista bila, ker je bil g. Stanovnik tri leta starejši. Kot dijaka, ki se je družil z enako mislečimi kolegi – protikomunisti, so ga zaprli. Pretresljivo je opisal životarjenje in grozote

[Stran 75]

delovnih taborišč v Kidričevem in pri gradnji elektrarne v Medvodah. Njegova sotrpina sta bila g. Stane Štrbenk in g. Tone Drobnič, zato ni slučaj, da so ostali do smrti prijatelji in požrtvovalni ustanovitelji in sodelavci Nove Slovenske zaveze.

Zaradi zapora je maturiral s triletno zamudo, zato je moral osvežiti znanje. Pri tem mu je pomagal moj mož in se vedno čudil njegovi bistrosti in pridnosti. Celo matematika mu ni delala nobenih težav. Takoj se je vpisal na klasično jezikoslovje in moj mož se spominja, da mu je prof. dr. Sovre po končanem izpitu ali morda diplomi rekel: »Dal bi vam oceno enajst, če bi ta obstajala.« Vse življenje sta ga poleg mnogih sposobnosti odlikovali izredna inteligenca in modrost filozofov, a znal je biti tudi preprosto hudomušen in otroško vesel. Ko sem ga nekoč obiskala na domu, me je peljal v kuhinjo, kjer je imel po pohištvu razstavljene fotografije, pripravljene za objavo v Zavezi. Na njih je občudoval lepoto narave, četudi samo oblake. G. Stanovnik je vedel, da bo lahko poučeval le na srednjih šolah, zato je po odlično opravljeni diplomi na klasični filologiji v treh letih končal še študij angleščine in nemščine. Do upokojitve je poučeval na srednjih šolah. Med dijaki je bil priljubljen zaradi svojega znanja in lepih odnosov z njimi, čeprav je bil strog profesor. Sam se je vse življenje izobraževal, bral grška in latinska besedila, se poglabljal v filozofijo in filozofe, a bil ves čas ‘na tekočem’ z dnevno politiko doma in po svetu, saj je prebiral tudi tuje časopise.

Povabilo g. Stanovnika za sodelovanje v glasilu Zaveza

Po objavi mojega članka v Družini o ljubljanski farni spominski plošči je naju z možem g. Stanovnik obiskal in me vprašal, če bi hotela pisati v Zavezo. Hvaležna sem mu bila za zaupanje in hkrati počaščena. Takoj sem privolila. Vedel je, da potrebujem pomoč in njegove napotke: kaj je pri zgodbi mojega pričevalca pomembno, kako naj se vživim v njegovo bolečino itd. Še danes se spominjam starejše kmečke žene, ki sva jo obiskala (spremljal me je na mojem prvem obisku) in pozorno sem prisluhnila pripovedovanju o enem od njenih doživetij med vojno, ki se ga je z bolečino še vedno zelo dobro spominjala. To je bil moj prvi obisk na domu pričevalke. Še preden sva vstopila k njej domov, sva se razgledala po okolici hiše. Stala je na samem sredi gozdička. Tudi to naj bi omenila v uvodu članka. Vem, da je imel g. Justin rad naravo in lepe razglede. Ob koncu pripovedi je najina pričevalka še dodala: »Sploh si ne morete predstavljati, kaj vse smo pretrpeli!« Gospod Justin si je morda še bolj kot jaz »vzel k srcu« trpljenje najine pričevalke in na poti domov mi ga je ponovno predstavil, da bi se vanj vživela in ga občuteno opisala. Tako sem začela drugega za drugim pisati pričevanja najrazličnejše preizkušenih ljudi, se vživljala v njihovo čutenje in se trudila kar najbolj zvesto opisati vse, kar so mi z bridkostjo zaupali. Še danes sem jim hvaležna, prav tako pa tudi g. Stanovniku za zaupanje. Morda so bili moji članki v Zavezi delček mojega poslanstva, čeprav neznaten v primerjavi s poslanstvom plemenitega človeka in zavednega Slovenca g. Justina Stanovnika. Izpolnil je svoje bogato življenje tudi s tem, da je vrnil spoštljiv spomin mnogim pobitim žrtvam in vsaj malo ublažil bolečino njihovim svojcem. S svojim požrtvovalnim delom je, čeprav malenkostno, zapolnil še vedno globoko vrzel v našem narodu po mučnih letih prisilnega molka.

[Stran 76]

Avtor Vanja Kržan