Prof. Justina Stanovnika (1928–2019) se najbolj spominjam od odpremljanja revije Zaveza, glasila društva NSZ, v tiskarni Povše na Povšetovi ulici v Ljubljani. Štirikrat letno smo se zbrali prostovoljci, da smo pomagali pri odpremljanju revije na naslove prejemnikov. Vlagali smo jih v ovitke, sortirali po poštah in državah prejemnika. Po pospravljanju prostora smo imeli še malo pogostitve ter druženja in odvoz paketov na pošto. To se je dogajalo pred veliko nočjo, pred komemoracijama v Kočevskem Rogu in na Teharjah ter za božič. Delo se je odvijalo pod vodstvom neutrudnih gospa Mete Velikonja in njene sestre Zore Krašovec.
Malo pred koncem dela je vedno prišel na obisk prof. Stanovnik kot glavni urednik revije. Skoraj z vsakim je spregovoril nekaj besed in nam dal vedeti, da ceni naše delo. Zapletel se je v pogovor o dnevnih dogodkih, se nasmihal, muzal in kazal veselje, da bo odposlan med ljudi nov zvezek pričevanj o medvojnem in povojnem dogajanju, grenkih in krvavih pripovedi, komentarjev in raznih ocen. Izpod košatih obrvi so se mu smejale razigrane oči. Revija je bila plod neutrudnega, požrtvovalnega dela mnogih piscev, ki so žrtvovali svoj prosti čas, da seznanijo ljudi tudi z drugo stranjo uradne slovenske komunistične zgodovine.
Sploh vemo, kaj se skriva za nazivom glavnega urednika prof. Stanovnika?
Stalno je iskal in vzpodbujal pisce k pisanju člankov.
Figure 1. Prof. Stanovnik si ogleduje »novorojeno dete« (20. 3. 2008). Ivo Žajdela [Stran 67]Figure 2. Po zaključku dela v tiskarni Ivo Žajdela
Vsak tekst je bilo treba prebrati in pregledati, dodati smiselne naslove.
Pri objavi govorov na svečanostih je bila potrebna korekcija govorjenega (ali napisanega?).
Sodeloval je z lektorji, ki so imeli pri lektoriranju besedil svoja vprašanja in predloge.
Tematsko je sortiral pomenske vsebine tekstov (koncipiral).
Sodeloval je z oblikovalcem strani zaradi sozvočja besedila in fotografije.
Nato je pregledal delo oblikovalca.
Znova je korektorsko bral vse napisano po lektoriranju.
Pa še kaj, česar ne vem.
Verjamem, da se mu je z ramen odvalil kamen, ko je šla revija v tisk. Imela sem občutek, kot da je prišel vsakokrat praznovat rojstvo novorojenega otroka. Razšli smo se z zadovoljstvom, da smo tudi mi, prostovoljci, prispevali nekaj za prodor resnice v svet.
V tiskarno je hodil vse dotlej, dokler so mu dovoljevale moči. Nato je predal delo mlajšemu rodu. Svoje dolgoletno delo urejanja revije Zaveza od št. 1 v začetku leta 1991 je zaključil leta 2012. Polnih 21 let, do 84. leta svoje starosti, je bil neprenehoma v pogonu. Zaradi preživetega je čutil, da je njegova dolžnost, da pomaga pri odkrivanju načrtno prikritega, zamolčanega in prepovedanega gnoja zločinske organizacije KPS.
Drugi spomin mi sega v leto 2011, ko je bil organiziran prvi Spominski pohod teharskim žrtvam v maju 1945. Pobudnik in vodnik pohodnikov je bil g. Stanko Kračun iz Slovenskih Konjic. K organizaciji romanja sta veliko pripomogla teharski župnik g. Miha Herman in predsednik Krajevne skupnosti
[Stran 68]Figure 3. Celje – kolodvor Nada Krmec
Teharje g. Franc Kač. Pohod je bil v spomin na vračanje domobrancev od 27. do 31. maja 1945 s Koroške zaradi judeževe kupčije Angležev z jugoslovanskimi komunisti. Na železniško postajo Celje smo se 14. maja 2011 pripeljali z avtobusom in se sestali z že čakajočimi na nas.
Pod cvetočim divjim kostanjem smo se nagnetli okoli govornika prof. Stanovnika, ki je preživel Teharje in ga nosil vse življenje v sebi. Pozorno smo ga poslušali, ker je bil okoli nas hrup cestnega prometa. Verjetno si ni nikoli mislil, da bo imel govor tudi na tem prostoru. Stali smo med železniško postajo in veliko, dolgo, sedaj asfaltirano ploščadjo. Tu so morali ležati izdani begunci po prihodu iz Vetrinja. S skupino 1500 vojakov se je pripeljal sem 1. junija 1945 tudi prof. Stanovnik. Na tej ploščadi so morali z obrazom, obrnjenim proti zemlji, vpiti: »Poljubljam zemljo, ki sem jo izdal.« Domobranci so odšli s kolodvora med 9. in 10. uro dopoldne, v taborišče so prispeli ob 17. uri.
Dosedanji pohodi po isti cesti – šest do sedem kilometrov počasne hoje – so trajali uro in pol.
Za govorniški prostor je prof. Stanovniku služil star, lesen vojaški kovček z dežnikom in slovensko zastavo. Na kovčku je bila pritrjena tabla z napisom: Spominski pohod teharskim žrtvam v maju 1945, z žalnim trakom in prek križa narisanim vprašajem v rdeči barvi. Vsebino njegovega govora si lahko preberete v Zavezi št. 81 na strani 102 in v prilogi Mi med seboj.
Po zaključku govora se je del starejših pohodnikov odpeljal naprej z avtobusom, preostali pa peš. Res se peš ne potuje najhitreje, vendar se zato bolje in največ vidi. Po pločniku smo odšli pod železniškim nadvozom, čez rečico Voglajno, ki se tukaj izteka v reko Savinjo. Maloštevilni mimoidoči so nas vprašujoče in
[Stran 69]Figure 4. Pogled na Teharje okoli leta 1960 (Razstavni katalog Teharje v stoletju spominov, Teharje 2011)
zaspano gledali. Zavili smo na levo in ob Voglajni nadaljevali pot mimo obcestnih hiš, ki so nemo strmele na nas. Niso mogle govoriti, da bi povedale, kaj so videle maja in junija 1945. Majhne delavske hiške ležijo na senčni strani hriba, grajene morda še pred II. svetovno vojno, sivih in umazanih pročelij. Na pogled je vse skupaj delovalo morasto in zelo depresivno. Še posebej za tiste, ki so brali in vedeli, kakšne drame so se dogajale na poti do slovenskega komunističnega koncentracijskega taborišča. Za hiškami na drugi strani Voglajne, skrita za drevjem, je tovorna ranžirna železniška postaja Čret, za njo pa tovarna Cinkarna Celje.
Prof. Stanovnik je hodil v začetku sam, verjetno hote oddaljen od skupine, da je v mislih podoživel svoj pohod leta 1945. Vrtel se mu je film, do katerega neobremenjeni nismo imeli dostopa. Nikomur se ne more dopovedati, kaj pomeni biti lačen, žejen, neprespan, prestrašen, pretepen, zasmehovan, popljuvan, če tega ni doživel sam na svoji koži. Razdalja med nami se je večala, dobil je sogovornika in v svojem tempu sta nadaljevala pohod. Njegova pot je bila seveda samo simbolična. Kasneje se je odpeljal z avtom, vendar mi tega takrat še nismo vedeli. Nekje na sredini poti do Teharij stoji pod hribom sv. Jožefa velika obcestna zidana kapelica. G. Kračun je s kovčkom na hrbtu pred njo pokleknil in molil. Drugi smo ga počakali na nasprotni strani ceste. Nedeljski dopoldan je zvabil ven samo redke avtomobiliste. Nobena zavesa za oknom se ni premaknila, nikjer ni bilo žive duše. Hodila sem skupaj z Jakom Okornom iz ZDA. Kot otrok je s starši bežal iz Domžal v Vetrinj. Zanimalo ga je, kaj jim je bilo prihranjeno. Pločnika je zmanjkalo in hodili smo po že uhojeni stezi poleg ceste. Približevali smo se naselju Teharje. Tri teharske cerkve so bile leta 1945 priče molčeče množice ujetnikov, ki so se počasi pomikali
[Stran 70]Figure 5. Teharje – Mlinarjev Janez (14. 5. 2011) Nada Krmec
po cesti. Malo naprej, malo nazaj in spet naprej. Če pogledate natančno fotografijo Teharij okoli leta 1960, se vidi levo od prvega zvonika zloglasna vila Mlinarjev Janez. Nato je zvonik baročne cerkve sv. Štefana, župnijske cerkve sv. Martina v tretji gradbeni izvedbi iz leta 1908 v neorenesančnem stilu in romarska, poznogotska cerkev sv. Ane na Vrheh izpred 1456. leta. Zadaj za to cerkvico, spodaj v dolini je izčrpane ujetnike v večini čakala smrt v slovenskem uničevalnem taborišču v Bukovžlaku, znanem kot taborišče Teharje.
Tik pločnika nas je spremljalo dolgo in visoko obzidje Mlinarjevega Janeza, ki se je vleklo 150 metrov vse do kovanih vrtnih vhodnih vrat. Z zanimanjem smo gledali na dvorišče z dolgim popločenim uvozom ob hiši, ki je vodil do avtogaraže in trate. Na nas je lajalo majhno, grdo ščene. Zatem sta pritekla še dva neznansko velika psa, visoka kot majhni teleti – dogi. Vsi trije so se uglasili in družno močno lajali ob mojem vzpodbujanju. Vendar so pri tem stali deset metrov stran od vhodnih vrat. Čudili smo se, zakaj ne pritečejo bliže. Ali se nas bojijo? Jaka je omenil, da pozna to, ker ima njegov sin v ZDA ravno takšno infra napravo, ki z žarki poskrbi za nevidno pasjo ograjo in ne kazi okolice. Kot na povelje so se psi obrnili, stekli za hišo in predstave je bilo konec. Sedaj so vrata zakrita in preprečujejo kakršenkoli pogled.
Vila Mlinarjev Janez je kar velika stavba, ki jo je zadnji lastnik, celjski novodobni poslovnež Aleksander Jančar temeljito obnovil in polepšal. Prvotni objekt, zgrajen v 17. stoletju, je bil v 19. stoletju predelan v zgradbo, pred vojno poimenovano Majdičeva graščina. Po lokalnem junaku iz 15. stoletja pa jo imenujejo Mlinarjev Janez. Med nemško okupacijo je bila v njej vojska. Po komunistični okupaciji (pardon, osvoboditvi) je vila postala del teharskega koncentracijskega taborišča. Tu je bil sedež taboriščne
[Stran 71]Figure 6. Sp. Vrhe pri Teharjah (14. 5. 2011) Nada Krmec
komande, oficirjev ozne (Oddelka za zaščito naroda pri VOS FLRJ, od 13. 5. 1944).
Zakaj omenjam to vilo (označba Zavoda za spomeniško varstvo Celje)? Mnoge ženske, ki so pešačile tod mimo, so se čez čas vrnile sem na svojo zadnjo življenjsko pot – v smrt. V tej stavbi so se dogajale ogabne moralne svinjarije slovenskih komunistov. Očitno jim je vodstvo KPS dalo pri tem vso podporo. Po ruskem vzorcu izšolana avantgarda slovenskega delavskega razreda je vohunila drug za drugim in se medsebojno ovajala. Ne mi govoriti, da vodstvo KPS ni vedelo za ta dejanja, če so zanja vedeli vaščani že takrat. Partizanski pazniki so se v Spodnjem Bukovžlaku v gostilni pri Koželju in v gostilni Tlakar v Teharjah javno hvalili, kako zlorabljajo ženske iz teharskega taborišča. Kar se je Janezek med vojno učil, to je Janez po vojni znal in iz tega naredil doktorat.
Sem so vozili ženske iz taborišča in iz celjskih zaporov Stari pisker. V zgornjih prostorih so jih posiljevali, mučili in zatem ustrelili. Ne vse! V nekdanji veliki vinski kleti so imeli zaprte ujetnike, nad katerimi so se izživljali oznovci.
Prošnjo za sondiranje terena Vladne komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč pod vodstvom Jožeta Dežmana je lastnik vile zavrnil še pred letom 2010. Čeprav so tu množično pobijali Celjane slovenske in nemške narodnosti, slovenske domobrance, hrvaške civiliste in vojake. Za vilo je namreč zelo veliko zemljišče. Veliko boste o tem izvedeli v knjigi Janeza Črneja Grobišča na Štajerskem in v članku revije Reporter, 15. marca 2010, str. 48.
Malo naprej od »Sodome in Gomore« je leta 1945 stala cerkev sv. Štefana. Bila je poškodovana v letalskem napadu in leta 1958 porušena. Zvonik je stal do 1974. leta. Obsegala je prostor sedanjega krožišča z obeliskom, ki ima na vrhu kip prvega krščanskega mučenca
[Stran 72]
sv. Štefana. Zavili smo proti naselju Bukovžlak in skrenili zatem iz smeri žalostne ceste do taborišča. Med hišami smo se vzpenjali v hrib po popločeni poti in prišli v zaselku Spodnje Vrhe do evharističnega križa. Postavljen je bil leta 1935 ob evharističnem kongresu. Po vojni je bil požgan in odpeljan. Pred osamosvojitvijo Slovenije so ga znova postavili. Na križu je pritrjena tablica s podatki: »Evharistični križ je bil obnovljen ob novi maši v župniji Teharje na predvečer nove maše. 7. 7. 2007 ga je blagoslovil novomašnik Janko Rezar.«
Pod križem je na leseni klopi na nas čakal msgr. dr. Janez Zdešar (1926–2013). Dolgoletni izseljeniški duhovnik v Nemčiji. Z njim so bili teharski župnik g. Miha Herman in nekaj romarjev z avtobusa. G. Zdešar je bil dvakratno vesel, ker so prišli ljudje iz njegove Ljubljane in ker je pričakoval prof. Stanovnika, teharskega sotrpina. Nismo ga pričakali in vidno razočaran je začel brati napisano besedilo. Sem se je pripeljal iz Doma sv. Jožefa nad Celjem, kjer je živel. S svojega okna je imel pogled na Teharje in bil v mislih v stiku s preminulimi. Malo niže, blizu nas se je za hrbtom ponujal razgled na celotno gladino 26 ha velikega akumulacijskega jezera, odlagališča sadre. Srhljiv pogled čez cvetoči travnik majskega cvetja na zaliti kraj zverinsko umorjenih ujetnikov in ekološko bombo.
Župnik nas je priganjal k odhodu, ker je bila za 11. uro napovedana maša pri sv. Ani. Štirje smo kljub temu ostali še pri dr. Zdešarju. Iz žepa je kot svetinjo povlekel etui za očala in ga previdno odprl. Ves vesel nam je hitel kazati štiri stvari, ki so mu pomenile svetinjo in dragocenost:
rožni venec, ki ga je imel za uteho tudi v taborišču Teharje. Ena jagoda se je izgubila. Zato jo je nadomestil s semenom, ki ga je našel na tleh taborišča,
očala,
poškodovan kovinski etui,
rdečo peterokrako zvezdo iz blaga, znak komunistov, ki mu je rešil življenje. Znak si je pripel na zavih obleke, ko je po rešitvi prečkal šentjakobski most čez Savo pred Ljubljano.
Ob pripovedovanju je bil zelo ganjen. Še bi se rad pogovarjal z nami, toda morali smo oditi. Zaradi tega mi je bilo kar malo nerodno. Ostal je sam na klopi in čakal na znanca, da ga bo zopet odpeljal v dom. Zaradi bega iz taborišča je imel trajno poškodovane podplate in je težko hodil.
V cerkvici je bila maša za spravo in za žrtve povojnih pobojev ter njihove krvnike. Po maši smo si, da bi si laže predstavljali, ogledali maketo taborišča. Po pogostitvi z okrepčilom so se nekateri vrnili na avtobus, drugi pa peš čez Zg. Vrhe v dolino. Hodili smo po gozdni cesti poleg območja, ograjenega z mrežo, last Železarne Štore. Zaradi navoženih strupenih odpadkov je zelo smrdelo po žveplu. Veliki celjski komunistični vizionar in rodoljub Franc Leskošek – Luka je rekel: »Tudi če vsi kmetje pocrkajo, tovarne morajo obstati!« No, po okolju ob naši poti sodeč, teh navodil na Celjskem niso pozabili. Ljudje še naprej crkavajo. Hiteli smo mimo teh visokih kupov rjavo rdečega materiala, da jih čim prej zapustimo. Pri znamenju smo zavili levo in se spuščali ob akumulacijskem jezeru do prostora nekdanjega taborišča. Pod spomenikom, v kripti je bilo pokradeno, vse kar je bilo bakrenega. Pri sarkofagu in cvetni ikebani je Blaža Cedilnik obudila spomin na svojega do neprepoznavnosti mučenega očeta. Enega od mnogih. Prof. Stanovnik je samo tiho stal. Bog ve, kje so bile njegove misli. Po litanijah je župnik blagoslovil grobove in navzoče. Prižgali smo sveče in se vsi skupaj odpeljali nazaj v Celje, na tovorno ranžirno železniško postajo Čret. Tam so nam organizatorji pripravili presenečenje. Šli smo do odprtega živinskega vagona z napisanimi postajami križevega pota. S takim vagonom so leta 1945 vozili slovenski komunisti iz Avstrije slovenske domoljube na množične likvidacije po ruskem vzoru na 101 način. Za končni obračun je KPS izobraževala
[Stran 73]Figure 7. Celje – Čret, ranžirna postaja (14. 5. 2011)
moralne izmečke že med II. svetovno vojno. Nekaj se nas je povzpelo na vagon zaradi spominskega fotografiranja zaključka pohoda. G. Kračun je pred nas položil še kovček, ki nas je spremljal vso pot. Prof. Stanovnika smo vabili, naj se povzpne še on. Nekaj se je obotavljal. Še danes sem v dvomu, ali se je povzpel pod vplivom prigovarjanja neprizadetih ljudi ali zaradi sebe. To so težke travme, ki jih ljudje nosijo v sebi vse življenje. Kako smo bili nevedni.
Gledala sem ga s spoštovanjem, da je ob preživetem trpljenju imel še toliko psihične in fizične moči, da je pri 83 letih odšel na ta zanj travmatičen pohod. Cenila sem bogato izpolnjen dan z novimi spoznanji in vedenjem – po zaslugi g. Kračuna in prof. Stanovnika. Hvala vsem!