Če opaziš pametnega človeka, se navsezgodaj odpravi k njemu, naj tvoje noge brusijo prag njegovih vrat (Sirah, 6. 36).
O gospodu Justinu ne bom zapisala veliko besed. O velikanih duha je namreč težko pisati. Justin se me je globoko dotaknil in sem iskreno vesela, da sem mogla živeti v času, ko je živel on, in ko je svoje bogato razmišljanje, z govorjeno in pisano besedo, delil s širšo javnostjo.
Zakaj me je tako navdušil? Ker je bil v svoji veličini duha do kraja preprost, jasen in ljubeč, pa vendar brezkompromisen, kadar je bilo treba braniti resnico.
Nikoli ni govoril polresnic. V iskanju resnice je bil strog in neomajen. Odveč mu je bilo slepomišenje in preigravanje besed. Ljudje se v svoji vnemi, da bi komu ugajali, zelo hitro prilagodimo. Temu sledi naslednji korak, potvarjanje sporočila in nato sprenevedanje, ki se ubesedi v laži. Koliko nepotrebnega gorja, postavljanja zidov in nemalokrat tudi dosmrtnih zamer si na tak način zgradimo. Koliko bolj enostavno bi bilo slediti pravičnosti, ki je globoko v nas in jo še kako dobro zaznavamo! Če ji le želimo prisluhniti. Pa tega vseeno ne storimo. Tega so sposobni le redki modri ljudje. Justin je bil eden od njih. Ker se ni pretvarjal, ker je bil zvest samemu sebi. V tej zvestobi in modrosti lahko živi le tisti, ki postavi temelj na božji skali, saj, kot pravi Sirah: »Vsa modrost je od Gospoda, ob njem je na veke« (Sir 1,1-10).
Justin je bil mojster besede. Njegova beseda je bila melodija, podobna sestavu večstavčne simfonije, s kontrasti med forte in piano, med hitrim in počasnim, z globokim razmišljanjem, ki je vedno prineslo neko novo sporočilo. Ali kot bi se sprehajal skozi gledališče in sledil pestrim in izbranim prizorom, ki te presenečajo, nagovarjajo, odpirajo misli in prinašajo odgovore. Izvir za svoja razmišljanja je iskal v stavkih najbolj preprostih ljudi, svojih sovaščanov in sotrpinov (‘To niso moji ljudje’, ‘Jaz se bom branil’, ‘Ali ne bo že skoraj sodni dan?’…), ki jih je postavil ob bok velikih mislecev. Iz teh besed je črpal in se ob njih napajal, kot popotnik ob izviru čiste studenčnice.
Mnogo ljudi križa naše poti, le nekateri se nas dotaknejo v intimnosti duha, v globini srca. Ob takem človeku ostane samo eno – se ustaviti, usesti, brati ali poslušati in uživati.
Ne spomnim se, kdaj sem se prvič srečala z Justinom. Eno od srečanj mi je ostalo v posebno lepem spominu. Ko se je naša najstarejša hčerka odločala za študij klasične filologije, sva ga z možem povabila k nam domov, da bi nam povedal nekaj besed o študiju in na splošno o antiki. Srečanje je bilo prisrčno. Profesor Stanovnik je z ljubeznijo odstiral poglavja antične zgodovine, kulture, duhovnosti, arhitekture in navdušeno podajal svoje bogato znanje. Tako navdušeno, da je človeka na mah okužil.
Hčerki je takrat pustil list papirja s seznamom knjig in s priporočilom, naj jih prebere, letom in razumevanju primerno.2Dodal je: »Ko boste prebrali te knjige, se boste preko njih oblikovali v odgovorno državljanko, Slovenko, Evropejko in svetovljanko.«
Da je bil Justin mojster besede, je vidno tudi iz enega od njegovih številnih zapisov, ki mi je še posebej pri srcu. V knjižici Ljubgojna, draga vas domača,3ki govori o težkih časih druge svetovne vojne v horjulski župniji in za katero je gospod Justin napisal spremno besedo, med drugim opisuje tudi lepote horjulske doline in njenih ljudi. Ustavi se pri opisu
[Stran 65]
horjulskih deklet iz časov pred drugo svetovno vojno, ki jim s fantovsko igrivim opisom izreče eno najlepših podob, vrednih, da jih zapišem še enkrat. Takole pravi: »Za dekleta (Horjulke op. avtorice) bi morali posebej povedati, da so današnji fantje, če mislijo, da so njihova dekleta lepa, žrtve odpustljive prevare. Resnica je namreč ta, da se s tistimi iz časov, ko je tekla naša zgodba, ne morejo primerjati, pa naj ob tem misli kdo, kar hoče. Kar naj pomisli, kdor ima še kaj spomina, na njihovo elegantno in pokončno hojo in gre potem danes na modno revijo in bo videl – mnogo napornega prizadevanja.«4
Predlagam, da si Horjulci omenjen zapis in še katerega iz omenjene knjižice preslikajo na pomembna in vidna mesta v vasi, mogoče na notranje zidove občinske stavbe ali prosvetnega doma in se z njimi ‘ponašajo’, saj so lahko upravičeno ponosni na zapisane besede.
Vedno znova se me dotaknejo tudi besede, ko jih je prof. Stanovnik zapisal v predgovoru h knjigi Janka Mačka Šentjošt brani svoje izročilo. Zapisal je: »Šentjošt je tudi pojem. Ko smo izrekli to besedo, smo povedali samo to ali nič manj kot to, da nekaj pomeni: da ni samo oznaka na zemljevidu, ampak ima poseben pomen, kakor ga imajo druge besede v jeziku. Šentjošt je torej ime in beseda.« Te besede me nagovarjajo ne samo zaradi ljubezni ali celo samoljubja do domačega kraja, ampak predvsem in verjetno najbolj zato, ker je z njimi na pravo mesto postavil boj in mučeništvo slovenskih fantov in deklet, ki so uvideli potrebo po obrambi katoliške vere in stoletnih vrednot. Le-te so jim namreč edine nudile pogoje za pošteno preživetje. Kot pravi Justin, Šentjoščani niso dovolili, da bi jih čas vrgel iz težišča in so hoteli v nekem nenormalnem času ohraniti normalnost.5Samo to jim daje pravico do besede, da je ‘Šentjošt pojem’.
Figure 1. slika
Zadnje slovo od prof. Stanovnika je bilo žalostno, a lepo, prepleteno z veliko zahvalo, da je mogel Justin kot ponižni služabnik Bogu služiti do konca. Velik zgled, kaj zmore storiti Bog, če se mu človek izroči! Za šentjoške pevce, ki smo peli na njegovem pogrebu, je bilo sodelovanje ob zadnjem slovesu tega velikega moža velika čast in privilegij.6
Kljub odhodu na drugi svet Justin ni umrl, z vso polnostjo še naprej biva med nami in nas vabi, da prisedemo k njegovi mizi ter si postrežemo z bogatimi sadovi njegovih misli in besed. Njegov zgled nas zavezuje. Hvala, Justin!
[Stran 66]