Na moji pisalni mizi je fotografija Lesnega Brda, rojstnega kraja Justina Stanovnika, z dvometrskim križem in cipreso. Fotografijo mi je poslal po pošti, ko sem v Družini kritizirala način objave t. i. Leljakovega seznama sodelavcev udbe in opozarjala, da je treba vsak posamezen primer preveriti, ker bi lahko koga krivično obtoževali za nekaj, česar sploh ni zagrešil, in ga tako spravili ob dobro ime. Stanovnik je na zadnjo stran fotografije napisal: »Prepošiljam Vam enega od mnogih slovenskih krajev – enega od svetlih prostorov slovenskega mučeništva. Na kraju, kjer stoji tisti križ, sta 14. 2. 1942 izpričala svoje slovenstvo in krščanstvo župan Bastič in njegova žena Marija – potem ko se je že nehalo mračiti in je zavladala temna noč!«
Preteklo je leto dni, odkar smo se poslovili od Justina Stanovnika, klasičnega filologa, anglista, enega od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in dolgoletnega odgovornega urednika revije Zaveza. Visoko sem ga cenila. Velikokrat sva se slišala po telefonu, poklical je, kadar se je kaj posebnega zgodilo ali če se že dalj časa nisem oglasila. Zadnjič je to bilo nekaj mesecev, preden je umrl. Dogovorila sva se za srečanje v Ljubljani, do katerega pa žal ni več prišlo. Ko sem se hotela oglasiti, kot dogovorjeno, se na drugi strani telefona ni nihče več oglasil. Zelo sem cenila pogovore z njim tako na številnih srečanjih kot tudi redne dolge pogovore po telefonu.
Justina Stanovnika sem spoznala po osamosvojitvi, ko je bila v Zavodu sv. Stanislava prva razstava o begunskih taboriščih, ki sta jo v stavbi, ki jo je popolnoma opustošila jugoslovanska vojska pred odhodom, organizirala Janez Rihar kot ravnatelj Katoliškega središča Slovencev po svetu (kasneje Rafaelova družba) pa seveda dr. Janez Arnež, ki je pripeljal veliko gradiva v Slovenijo. Takrat sem prišla v Slovenijo, ker sem začela raziskovati medvojno situacijo v Sloveniji. Iz tega je potem nastala monografija Razdvojeni narod. Na razstavi sem srečala Kristino Krek, roj. Mrak, sestro Jelke Mrak Dolinar. Nekdo naju je takrat peljal prvič k Brezarjevemu breznu, enemu od zamolčanih množičnih grobišč (morišč) na slovenskih tleh. Ko sem ji povedala, kaj nameravam raziskovati, mi je svetovala, da se srečam z gospodom Justinom Stanovnikom. Poskrbela je za srečanje. Najprej je bil skeptičen, vendar sva bila od takrat naprej v stalnem dialogu. Prav on me je za vse svete prvič peljal v Kočevski Rog pa tudi avgusta na Opčine, sodelovali smo pri prireditvah v Zavodu sv. Stanislava, v Cankarjevem domu in drugod.
Justin Stanovnik je bil eden najbolj prodornih analitikov ne samo slovenske oz. jugoslovanske različice komunističnega režima, temveč boljševizma oz. revolucije nasploh. Še danes slišim njegove besede, namreč da pomeni boljševizem izstop iz civilizacije. Do konca svojega življenja je proučeval pravo bistvo tega nečloveškega sistema, ki je zapustil močne sledove v slovenskem narodu. Zelo kritičen je bil tudi do francoske revolucije. Napisal je dolgo vrsto temeljnih tekstov. Prav njegovi zahtevni aktualni kulturnopolitični komentarji v Zavezi so bili vedno prvo, kar sem prebrala, kadar je pošta prinesla novo številko. V teh komentarjih, ki so bili uvod v vsako številko Zaveze, dokler je bil njen urednik (do leta 2013), je izredno kritično komentiral politično in kulturno dogajanje ne samo v slovenskem prostoru, temveč v celotnem evropskem prostoru. Pozorno je spremljal tudi zgodovinopisje, predvsem odkrivanje polpretekle zgodovine na podlagi neizpodbitnih dejstev. Poudarjal je, da je treba zgodovino sprejeti. Nikakor pa ni prezrl zgodovinopisja, ki se je še vedno krčevito držalo preživetega režima in ga zagovarjalo. Izpostavljal je vedno tudi nepolitičnost slovenskega
[Stran 63]
naroda kot rezultat preteklosti. Vse to in še več se lahko zasledi tudi v njegovih številnih prispevkih.
Redno je spremljal tudi tuje časopise, zato je redno zahajal v NUK in jih tam prebiral. Posebno intenzivno je prebiral prispevke nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung. Ker je ta časopis dnevno na mizi tudi pri nas doma, sva velikokrat diskutirala o objavljenih člankih o dogodkih pri nas doma, v Nemčiji, v Evropi. FAZ je v času Johanna Georga Reißmüllerja, izjemnega novinarja in dobrega poznavalca razmer v Jugoslaviji ter enega od izdajateljev FAZ, veliko pisal o jugoslovanskem vprašanju in o Sloveniji. Poslovil se je dober mesec pred Stanovnikom. Njegovo delo sta nadaljevala še korespondenta Reinhard Olt in Karl-Peter Schwarz. Danes je postala Slovenija v tujini žal nepomembna. Gospod Stanovnik je sledil tudi mojemu delu. Bil je na predstavitvah knjig, o njih sva seveda potem tudi debatirala. In ko sem na Dunaju prejela nagrado Anton-Gindely za Das zerrissene Volk (Razdvojeni narod), sta se s pokojnim nekdanjim državnim tožilcem in njegovim prijateljem Antonom Drobničem pripeljala na podelitev na Dunaj. Prišel je tudi na simpozij na Osojskem jezeru.
Justin Stanovnik je bil prodoren mislec, skoz in skoz demokrat in zagovornik pravne države, predvsem pa je bil velik Slovenec. Pogrešamo ga.
Figure 1. Z avtorico na Svetih Višarjah leta 2008 [Stran 64]