Te besede apostola Pavla je pokojni profesor Justin Stanovnik izbral za temo enega od svojih govorov na vsakoletni spominski slovesnosti na Teharjah. Morda so se mi vtisnile v spomin posebej zato, ker vidim v njih nekakšno značilnost Justinovih govorov, uvodnikov v Zavezi in ne nazadnje izjemnega pogovora, ki ga je z njim pripravil zgodovinar Jože Možina za televizijsko serijo Pričevalci. Ta posebnost Justinove besede, jasne in natančne v govoru in pisanju, se kaže v razpiranju v presežno, in to ob vsej zvestobi stvarnim dejstvom, dogodkom in podatkom, o katerih je govor ob tej ali oni priložnosti. Te posebnosti skorajda ni mogoče označiti bolje, kakor jo je ubesedil pisatelj Zorko Simčič: »Človek, ki je gledal globlje, videl dlje …« in videl smisel navidezno nesmiselnega trpljenja v luči krščanskega pogleda na svet.
Osebnost Justina Stanovnika, njegova vloga v slovenski družbi in kulturi je bila iz več zornih kotov osvetljena v spominski številki Zaveze, ki je izšla ob njegovem odhodu. Pričujoči zapis k temu ne skuša ničesar dodati, tu gre za nekaj čisto osebnih spominov, ki so spričo časovne oddaljenosti večkrat razpršeni, obledeli, fragmentarni; načel jih je čas in zarezal vanje nemalo vrzeli.
Prvi spomin sega nazaj v zgodnja 50. leta prejšnjega stoletja, ko smo germanisti in klasični filologi gostovali v enem od vrhnjih nadstropij v NUK. Sosedi v istem hodniku smo ostali tudi pozneje po selitvi v novo stavbo Filozofske fakultete na Aškerčevi; do takrat so se generacije študentov že čisto zamenjale. Naša poznanstva s klasičnimi kolegi tisti prvi čas niso segala dlje od vljudnih pozdravov ob srečanjih na skupnem hodniku; njihov seminar pa sem vendarle spoznala tudi od znotraj. Ob germanskih jezikih sem namreč vpisovala še primerjalno književnost, katere študijski program je vključeval predavanja iz nekaterih sorodnih strok, med temi iz antične literature. Tisto leto smo primerjalski bruci poslušali predavanja o grški komediji. Posedli smo se bolj v ozadje klasičnega seminarja; najbrž je nekaj rešpekta, ki smo ga čutili do markantnega profesorja Antona Sovreta, ostalo tudi za njegove maloštevilne, zato pa toliko bolj učene slušatelje. Med njimi je bil poleg Kajetana Gantarja zelo opazen Justin Stanovnik. Profesor se je občasno, ko je želel kaj razložiti v grščini, ozrl proti zadnjim klopem in rekel: »Gospodje komparativisti, vam tega ni treba poslušati,« čeprav marsikdaj med nami ni bilo niti enega gospoda. Pred tablo pa je zmerom, kadar je bilo treba napisati kaj grškega ali latinskega, poklical »gospodično Osana«. Gospodična Mira Osana je pozneje postala gospa Stanovnik, Justinova žena. Njegov prijatelj je tudi po končanem študiju ostal Kajetan Gantar, ki je leta 1945, prav tako kakor Justin, vendar tudi drugače, doživel umik čez Ljubelj: petnajstletni Kajetan je spremljal svojega očeta, dve leti starejši Justin pa je ta pohod doživel v vojaški uniformi. Justin je čez leta spodbudil Kajetana, naj popiše svojo odisejado; objavljena je bila najprej v Zavezi, pozneje pa v Gantarjevi avtobiografiji.
Študij klasične filologije je verjetno zaznamoval miselnost vseh tedanjih Sovretovih študentov, nekaterih bolj, drugih manj, Justinovo pač zelo opazno, saj je antična kultura ostala trajna referenca njegovega pisanja in govora. V praksi pa je bila tovrstna izobrazba manj cenjena in zlasti manj uporabna. Tedanja oblast je po šolah pometla s klasičnimi jeziki in študenti te stroke so si po diplomi poiskali delo drugje. Morda se zdi danes nenavadno, da se je npr. odlična študentka »gospodična Osana«, zaposlila v računovodstvu podjetja Medex. Justin se je po kratkem poučevanju na gimnaziji na Ravnah na Koroškem odločil, da diplomira še iz angleščine. Čeprav je študiral ob delu,
[Stran 59]
ta dodatna diploma ob klasični jezikoslovni podlagi zanj ni mogla biti nikakršen problem. Ko se je pripravljal na diplomo, je prihajal po gradivo v germanistično knjižnico, takrat že preseljeno v novo stavbo. Tam sem bila zaposlena kot bibliotekarka in tako se spominjam, kako je Justin občudoval poezijo in drame T. S. Eliota; če se hudo ne motim, si ga je izbral tudi za diplomsko nalogo. Po diplomi je še obiskoval germanistično knjižnico, vendar ne toliko »mojega« oddelka, tj. izposoje, temveč bolj časopisni oddelek, za katerega je skrbela Angelika Hribar. Prav ta del naše knjižnice je bil posebno dragocen zavoljo svoje aktualnosti, v časopisih in revijah je bilo mogoče najti sveže gradivo, ki ga drugje v Ljubljani ni bilo; časopisni fond tega oddelka so namreč v veliki meri sestavljala darila tujih, predvsem zahodnih kulturnih ustanov. V spominu mi je ostal neki Djilasov članek, ki tedanji oblasti nikakor ne bi mogel biti všeč, objavljen v splošno kulturni reviji Encounter. Ne preseneča, da je Justina posebno zanimala prav ta revija. Iz priložnostnih, čeprav ne ravno pogostih pogovorov z njim sem videla, da zahaja tudi v časopisni oddelek NUK prebirat dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki je v svojih zunanjepolitičnih prispevkih prinašal tehtne informacije iz Srednje in Jugovzhodne Evrope. Tako je npr. ob odkritju Hude Jame FAZ na prvi strani objavil poročilo o dogodku in fotografijo vhoda v Barbarin rov, prav tako na prvi strani tudi spominski članek ob smrti Daneta Zajca. Kot dolgoletni korespondent za to regijo se je uveljavil Viktor Meier. Ob razpadu Jugoslavije je leta 1995 objavil knjigo Wie Jugoslawien verspielt wurde, napisano tudi na podlagi avtorjevih pogovorov z nemškim zunanjim ministrom H. D. Genscherjem in s predsedniki M. Kučanom, F. Tudjmanom, A. Izetbegovićem in K. Gligorovom.
Tukaj moram v zvezi z nekim člankom poseči veliko let naprej, žal pa prav na tem mestu zeva v mojem spominu bistvena vrzel, tako da ne vem, kaj je bila vsebina tega članka; mislim pa, da je bil avtor sicer odlični poznavalec svojega področja Viktor Meier. Vsekakor je moralo biti v tem zapisu o Sloveniji nekaj, kar je zmotilo Justina in prav tako mojega moža Janeza Gradišnika, ki je FAZ redno prejemal od svojega brata iz Nemčije. Ne da bi vedela drug za drugega – vzporedno »akcijo« sta v pogovoru ugotovila šele nekoliko pozneje – sta svoje kritične premisleke sporočila enemu od urednikov (mislim, da tudi lastnikov) FAZ, Justin v angleščini, Janez v nemščini. Dr. Georg Reissmüller se je tako prvemu kakor drugemu vljudno zahvalil, ostal je v priložnostnih pisnih stikih z Janezom, verjetno tudi z Justinom? Pozneje, vsekakor že po padcu Demosove vlade, je gospod Reissmüller za več dni prišel v Ljubljano, mislim, da prej ali pozneje tudi na Hrvaško, da bi zbral gradivo za serijo člankov. Ob tej priložnosti se je po vnaprejšnjem dogovoru sestal z Justinom, z Jožetom Pučnikom, Janezom Janšo, Danilom Slivnikom, Viktorjem Blažičem, morda še s kom. Preden je odšel iz Ljubljane, sva se z Janezom poslovila od njega v Šestici in takrat je med drugim tudi povedal, kakšen izjemen vtis je nanj naredilo druženje z Justinom; z njim in s Tinetom Velikonjo je namreč obiskal nekatera takrat znana povojna morišča v naši deželi.
Če se vrnem v leta v stari državi, lahko ugotovim le, da so bila srečanja z Justinom ali z gospo Miro bolj naključna in nanja nimam izrazitejših spominov. Res pa smo imeli kar nekaj skupnih prijateljev in znancev, tako da sem o Justinu večkrat – čeprav bežno – kaj slišala, tako npr. o izjemnem spoštovanju, ki ga je bil deležen na šoli za blagovni promet, kjer je poučeval angleščino, saj so cenili njegovo široko kulturno obzorje. Moje bližnje poznanstvo z Justinom pa se začenja s slovensko pomladjo, ki mu je naposled omogočila vstop v javno življenje. Takrat je ob drugih dejavnostih zasnoval tudi revijo Zaveza in je zanjo zbiral sodelavce; tem sem se pridružila z občasnimi prevodi besedil iz nemščine in angleščine, tudi iz že omenjene revije Encounter. V tistem času
[Stran 60]
smo se srečevali na raznih prireditvah društva Nova Slovenska zaveza, posebno ob spominskih slovesnostih. Vendar pa se z nostalgijo spominjam predvsem srečanj v Kavarni Union, srečanj v troje, udeleževal se jih je namreč tudi kirurg dr. Tine Velikonja, Justinov prijatelj in sodelavec. Družila ju je skupna izkušnja: oba sta kot mladoletnika preživela Teharje. Ta srečanja so imela še poseben čar, ker se v pogledih nismo vselej strinjali in smo skušali vsak za svoje najti kar najbolj prepričljive argumente. Sama sem se bila s Tinetom seznanila šele v evforiji in aktivizmu Demosa, sicer pa ob njegovi živahni in komunikativni naravi ni bilo težko sklepati prijateljstva. Žal se je Tinetovo življenje končalo s tragično nezgodo v gorah. Živo mi je v spominu, kako se je ravno v zvezi z Zavezo nedolgo pred tem oglasil pri meni in sem ga neuspešno skušala zadržati na čaju, a se mu je mudilo po opravkih in je odšel z obljubo, da se prav kmalu oglasi in ostane na čaju. Tega »prav kmalu« ni bilo več, Tineta je vzel Prisank.
Ob spominu na unionska srečanja ni mogoče mimo zapažanja, kako obsežno je bilo Justinovo znanje na humanističnem področju, kako se je njegova prodorna misel še poglobila in izpopolnila v dolgih letih neprostovoljnega molčanja. Za pogovore tega časa moram biti zares hvaležna, v marsičem so bili prava odkritja. Beseda v kavarni ni tekla samo o Zavezi, čeprav je bila ta ponavadi povod za srečanje, temveč tudi o aktualnem dogajanju; tega v obdobju po osamosvojitvi res ni bilo malo. Justin je že takrat slutil, kako nevarna je dediščina preteklih desetletij za mlado demokracijo, medtem ko sva oba s Tinetom še zmerom optimistično gledala v prihodnost. Justin pa je govoril o tem, koliko razumnosti in poguma bo še potrebno, da se vrnemo v normalnost, saj je ugotavljal, da so leta bivanja v totalitarni državi poškodovala miselnost naših ljudi, celo tistih, ki jim režim ni bil ravno intimna izbira. Ena od besed, ki jih je najbolj poudarjal, je bila prav normalnost, se pravi red, zdrava pamet, prisebnost, svobodno razmišljanje brez ustaljenih klišejev in najbrž še kaj. Ob takem ugotavljanju stvarnega položaja, poimenovanem tranzicija, je Justina nenehno zaposlovalo vprašanje jezika: kaj je pohabljen in kaj avtentičen jezik, koliko izreka prave besede, ki se skladajo z dejstvi in koliko je sredstvo manipulacije; ali je podoba sveta, ki se v javnosti ustvarja z besedami, resnična ali izkrivljena.
Justinovo široko razgledanost na političnem in splošno kulturnem področju gre nedvomno pripisati njegovemu prizadevanju, ko je skušal slediti sodobnemu dogajanju zunaj naših meja s prebiranjem tuje publicistike, tudi še v času, ko do te ni bilo prav lahko priti; toliko bolj potem, ko se je ta pretok po osamosvojitvi sprostil. S hvaležnostjo se spominjam, da sem pri sodelovanju z Zavezo marsikaj pridobila tudi sama. Tukaj moram na prvem mestu omeniti, da sem od Justina dobila v roke nemški prevod knjige Das Ende einer Illusion, katere avtor je bil francoski zgodovinar François Furet, da bi po lastni izbiri pripravila povzetek kakšnega poglavja za Zavezo. To monumentalno delo imamo od leta 1998 tudi v slovenskem prevodu Božidarja Pahorja in Staneta Ivanca pod naslovom Minule iluzije. Esej o komunistični ideji 20. stoletja, še prej pa je odlomek izšel v reviji Tretji dan v prevodu Igorja Senčarja. Ta knjiga je bila zame izjemno zanimiva ne le zavoljo tematike, morda še bolj zato, ker argumentirano ovrže priljubljene mite in fraze v pogledih na preteklost, ki so se tako trdovratno zasidrali v zavest povprečnega bralca, npr. krilatico, da se zgodovina ponavlja ali da je tok zgodovine determiniran in neogiben …
V pogledih na leposlovje pa sva se z Justinom kdaj tudi razhajala. Justin je npr. več kot enkrat izrazil obžalovanje in začudenje nad tem, da velika narodova tragedija iz leta 1945 še ni dočakala ustrezne ubeseditve v naši literaturi. Ugovarjala sem z naštevanjem avtorjev, kakor so Rebula, Jančar, Zajc, Snoj, poudarjala odmevnost Smoletove Antigone in Strniševih
[Stran 61]
Ljudožercev, vendar Justina to ni prepričalo. Njegova predstava, kakšno naj bi bilo ustrezno literarno besedilo, je bila namreč epopeja, kakršno je Rusom dal Šolohov z romanom Tihi Don. Tukaj sem se pa rajši potuhnila s svojimi pomisleki, ali ni ta roman, sicer okronan z Nobelovo nagrado, morda že anahronizem: bi se današnji bralec še bil pripravljen prebijati skozi tak velikanski kolos socrealizma? Ta neodzivnost je seveda moja osebna stvar, medtem ko je pri Justinu nekaj v tem besedilu moralo zadeti na neko prav tako osebno struno, morda usoda junaka v kolesju revolucije? Zmotno pa bi bilo sklepati, da je bil Justinov literarni okus konservativen, nenaklonjen sodobni besedni umetnosti. Prav Justin mi je prinesel najnovejši roman Atemschaukel Herte Müller, ki je bila takrat pri nas znana le v ožjem literarno zainteresiranem krogu. Roman, ki se dogaja v nečloveških razmerah v povojnem romunskem delovnem taborišču, a je prepleten z elementi fantastike in z bujno metaforiko, bi se najbrž dal še najbolj ustrezno uvrstiti med nadrealistična besedila. Justin je želel o njem poročilo za Zavezo. Ni dolgo trajalo, da je bil Zaziban dih preveden v slovenščino, avtorica je prejela Nobelovo nagrado, obiskala je Slovenijo (že tretjič).
Če se prav spominjam, se z Justinom po Tinetovi smrti nisva več srečala v Unionu, za pogovore je izbral kavarno Maximarket. Na enem ali morda celo dveh od zadnjih srečanj je Justin precej pozornosti posvečal trilogiji Evelyna Waugha The Sword of Honour, ki jo je večkrat omenjal že pred leti. Osredinil se je predvsem na tretji del, v katerem je pisatelj literarno obdelal svoje izkušnje iz časa, ki ga je kot član britanske vojaške misije prebil med jugoslovanskimi, večidel hrvaškimi partizani. Njegov junak, ki kaže veliko avtobiografskih potez, gleda nanje (po britansko?) zviška, ima jih za primitivne, zvijačne in ne ravno pretirano junaške. Da se je Justin vnovič lotil prebiranja tega romana, gotovo kaže na to, da ga je nameraval uporabiti v Zavezi, na kakšen način, pa iz pogovora nisem razbrala.
To srečanje na terasi Maximarketa pravzaprav le ni bilo zadnje. Ko sem lani prišla v galerijo Družine na odprtje slikarske razstave gospoda Jožeta Bartolja, sem osupnila: ob steni sem zagledala Justina, kako izstopa z vlaka, v naravni velikosti, v svoji značilni drži in značilnim dobrohotnim izrazom na obrazu. Tak, kakršnega se ga spominjamo gotovo vsi, ki smo imeli kdaj privilegij srečavanja in druženja z njim in smo bili deležni bogastva njegovega duha.
[Stran 62]