Naprošena sem bila, da z bralci Zaveze delim nekaj trenutkov, ki sem jih preživela z Justinom.
Izbrala sem nekaj hudomušnih spominov in enega takega, ki je prav, da ima svoje mesto v Zavezi.
Z Justinom sva se nekajkrat letno odpravila z avtom na izlet po Notranjski, njegovi najljubši pokrajini. Vedno sva se ustavila v Grahovem in nadaljevala pot do Babnega Polja. Od tam naprej pa naju je pot vsakokrat vodila kar po navdihu. Zgodilo se je celo, da sva pritavala v Vinico v Beli krajini. Izleti so trajali vsaj deset ur in ves čas sva govorila, govorila, govorila. Spominjam se, da sem ga po takem izletu v poznih večernih urah odložila pred njegovo hišo. Malo sem morala še na obisk, ker se še nisva vsega pomenila. Ko sem se odpeljala proti svojemu domu, me je že čez pol ure poklical po telefonu, češ da nekaj misli nisva razjasnila. Prosil me je, naj poiščem primeren prostor in se ustavim. Parkirana sem bila vsaj še pol ure, toliko mi je moral še povedati.
Takih priložnosti, ko sva imela dolge pogovore in sva zaradi tega tudi kaj zgrešila ali zamudila, je bilo veliko. Nekoč sva se zgodaj zjutraj odpravila na celodnevni zgodovinski simpozij v Rogaško Slatino in prispela ravno na zadnje predavanje, ki pa je zaradi bolezni predavatelja odpadlo. Lahko sva se samo obrnila in odpeljala nazaj domov.
Občasno sva se odpravila tudi po nakupih. Spominjam se priložnosti, ko sva odšla v večji nakupovalni center, da bi kupila za Justina poletne čevlje. Zadržala sva se dolgo, in ko sva končno izmučena stopila iz trgovine in iskala avtomobil, se je Justin ustavil, pogledal v nebo in smrtno resno izrekel besede, katerim sva se potem mnogokrat smejala: »Ko me ne bo več, boš pogledala v nebo in rekla: ‘Ni bil kaj prida (Justin), čevlje je pa dobre kupil.’«
Imela sva veliko navad in ena je bila, da sva vsak teden peš hodila na sladoled v mesto. Nekoč naju je ustavila starejša gospa in vprašala Justina, če je on Justin Stanovnik. Justin je pokimal in gospa je povedala sledeče: »Toliko smo jih pobili, da smo pa vas zgrešili, je pa tudi greh.«
Čez nekaj let se nama je zazdelo, da sva omenjeno gospo zagledala med gledalci na neki prireditvi, kamor sva bila povabljena. Justina sem vprašala, če se spomni njenih besed. Rekel je: »Spomnim se, spomnim. Bog ji daj dobro, Bog ji daj dobro.« Tak je bil Justin.
Vem, da mnogi občudujemo Justinove izrečene ali zapisane misli in slednje še vedno s hvaležnostjo beremo. Sam pa mi je večkrat potožil, da njegovo pisanje ni prav nič vredno. Redko je bil zadovoljen s tem, kar je povedal ali napisal.
Počaščena sem, da mi je svoje spise vedno dal v branje, preden jih je objavil ali javno prebral.
Figure 1. slika [Stran 58]