Boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenem

B

»Čisto lahko je najprej tako, da tistega, kar imamo pozneje za veliko in pomembno, skraja sploh ne vidimo … To pomeni nič manj kot to, da so nekatere stvari, mogoče najvažnejše, v življenju in zgodovini skrite. Čisto lahko je še tako, da jih odkrijejo samo nekateri, ki imajo potem nemalo muje, da prepričajo tudi druge, ne samo da so, ampak, kar je še mnogo težje, da so pomembne in celo neodložljive.«

Z gornjimi mislimi, ki jih je profesor Justin Stanovnik zapisal v enem izmed uvodov v reviji Zaveza in kasneje zbral v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti, lahko povzamemo duhovno doto, ki jo je zapustil slovenskemu narodu. A profesor Justin Stanovnik ni ostal le pri pretanjeni analizi polpretekle zgodovine in sodobnosti. V svojem več desetletij trajajočem delu je vedno opozarjal na nujnost življenja v resnici in nakazoval poti, kako to doseči.

Profesor Justin Stanovnik spada med osebnosti, katerih veličino začnemo zares odkrivati šele po njihovi smrti. A tukaj ne gre zgolj za priznanje častnega mesta človeku v zgodovini

slika Figure 1. slika Franci Donko [Stran 56]

določenega naroda, ki je imel o času, v katerem je živel, kaj pomembnega reči. Pomembnih umetnikov, politikov, pisateljev in vseh, ki so se v zgodovino zapisali s kakšnim presežkom, se običajno spomnimo ob prazniku kulture in kakšni drugi obletnici, nato pa v vrvežu aktualnih izzivov zopet za kakšno leto potonejo v pozabo.

Sporočilo Justina Stanovnika, njegova duhovna dota, pa se ne ustavi le pri njegovih življenjskih spoznanjih, obseženih v zapisih, ki jih je mogoče prebirati v Zavezi in drugod. Tudi ne samo v spominu, čeprav tisti, ki smo ga dolga leta vsaj na videz poznali, znova in znova obujamo spomine na čas, ko je bil še med nami. Doto, ki jo profesor Justin Stanovnik podarja, je mogoče zaslutiti v njegovi misli, da odkritju nečesa pomembnega sledi zavezanost, ali bolje, kot pravi, v odkritju je že zavezanost. Ta zavezanost slovenstvu in resnici je pomembna duhovna dota, ki nam jo zapušča profesor Justin Stanovnik. Aktualnost njegove zvestobe resnici in domovini je spričo dejstva, da v samostojni Sloveniji ne mine dan, da ne bi nkdo skušal normalizirati totalitarne preteklosti, toliko večja.

Kraj spomina in srečanja

Kočevski Rog v miselnem obzorju povprečnega Slovenca še vedno nima ustreznega odmeva: velja za kraj spomina na »povojne poboje domobrancev.« Profesor Justin Stanovnik je z drugimi člani Nove Slovenske zaveze prekinil zaroto molka in Kočevskemu Rogu vrnil njegov resnični pomen, saj se je tukaj, kot je večkrat dejal, »zgodil zločin nad celotnim slovenskim narodom«.

Profesor Justin Stanovnik je v tem zavedanju v osrednji kraj slovenskega trpljenja prihajal redno. Vrsto let sva se v Kočevskem Rogu srečevala na obletnih slovesnostih, zadnjič v soboto, 2. junija 2018. Takrat nisem pomislil, da sem ga zadnjič srečal v Kočevskem Rogu.

Na obletno slovesnost sem prišel tik pred začetkom svete maše. Med množico sem prepoznal nekaj znanih obrazov, med njimi tudi profesorja Justina Stanovnika. Stal je med ljudmi, bolj v ozadju. Ko sem pogledal v njegovo smer, da bi ga pozdravil, je njegov pogled počival na daritvenem oltarju, bilo je tik pred pričetkom svete maše.

Sedaj se zavedam, da je bilo gotovo vsaj nevljudno, da sem se za nekaj trenutkov zastrmel v njegov obraz. Kljub časovni odmaknjenosti še danes ne znam točno opisati, kaj je bilo na tem umirjenem, spokojnem izrazu zapisano, a sem želel na vsak način ugotoviti. Nekako sem čutil, da je ta trenutek treba iztrgati pozabi, zato sem si dovolil narediti nekaj slik, ki jih danes delim z vami, ki ste ga poznali, ali drugimi, ki ga v vsej njegovi veličini šele moramo spoznati.

Pogled profesorja Justina Stanovnika, ki sem ga ujel tik pred sveto daritvijo za pomorjene žrtve totalitarnega režima, je pomemben tudi zato, ker se je njegova misel v svojem jedru napajala tudi iz svete daritve, katolištva in njegovega odnosa do Boga, ljudi in sveta. To pa je eden glavnih razlogov, da nas profesor Justin Stanovnik v duhovni oporoki pri vprašanju soočanja s poskusi oživljanja komunističnega totalitarizma z besedami Kolakowskega spodbuja, da naj bo v nas pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivost brez popuščanja v bistvenih rečeh.

[Stran 57]

Avtor Franci Donko