Za mene kot nekdanjega dolgoletnega glavnega in odgovornega urednika revije Demokracije je bil prof. Justin Stanovnik vir demokratičnega in intelektualnega navdiha. Njegovi poglobljeni uvodniki v reviji Zaveza so me uredniško navdihovali v prizadevanju za pravico, resnico in evropsko normalizacijo Slovenije.
Sam sem vodenje Demokracije prevzel v začetku leta 2002 in jo skupaj s sodelavci in sodelavkami ter zunanjimi avtorji kolumn in tribun dvignil na ustrezno raven, kar so opazili tudi drugi slovenski mediji. V enem od njih so pred dobrim desetletjem zapisali, da se je Demokracija »prelevila … v pomemben dejavnik na slovenskem medijskem trgu«. Pod mojim vodstvom smo daleč presegli raven »strankarskega časopisa«, kar so nam vedno znova skušali podtakniti režimski mediji. Na mnogih področjih smo orali ledino, razkrili smo številne zgodbe, ki so jih drugi zamolčali. Kot urednik sem si tako kar šestnajst let prizadeval (brez enega samega izpuščenega tedna sem napisal več kot osemsto uvodnikov) in si še danes prizadevam (kot namestnik urednika Demokracije in voditelj oddaje Beremo na Nova24TV), da bi bil slovenski medijski prostor čim bolj pluralen, da bi se slišal glas tistih, ki so bili zamolčani, da bi se slišal glas tistih, ki so bili dolga desetletja ponižani in razžaljeni, in da so bile razkrite številne stranpoti slovenske tranzicije. In pri tem mi je vedno znova dajala (daje) moč in energijo usoda ljudi, nad katerimi se je znesla krvava komunistična revolucija v času druge svetovne vojne in po njej, o čemer je podrobno pisala revija Zaveza pod vodstvom prof. Stanovnika kot tudi revija (tednik) Demokracija.
Zato sem se kot urednik revija Demokracija vedno odločno uprl poskusom diskreditacije predstavnikov Nove Slovenske zaveze, uredništva Zaveze in tudi prof. Justina Stanovnika, saj je občasno objavljal svoja razmišljanja tudi v naši reviji. Z njim sem maja 2016 naredil veliki intervju za revijo Demokracija. V njem je med drugim dejal: »Slovenci smo narod dveh spominov. Ali različnost teh spominov še dovoljuje skupno državo ali pa je različnost tako velika, da skupno državo izključuje. To je torej vprašanje. Obstaja še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi vnovična interpretacija obeh spominov le omogočila skupno državo.«
In nadaljeval: »Spomin, katerega lastnik in nosilec je tradicionalna Slovenija, ali bolje, ki nosi tradicionalno Slovenijo, je v svoji dejanskosti državotvoren. Spomin, ki z njim prihaja revolucionarna Slovenija, pa kljub bleščeči retoriki, ki ji jo omogoča mit, ta spomin te naravne prednosti nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti, je sprejetje logike zgodovinskih in naravoslovnih dejstev, ki jih človek mora rešpektirati, če hoče obstati v svetu, kakršen dejansko je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega nasilja izkazujejo bistveno dvojnost, ki jim zgolj v uporabi revolucionarnih mitov zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko prej nakaže svojo bodisi naravno bodisi življenjsko nezanesljivost in celo brezizhodnost.«
In, ko sem ga takrat vprašal, kje bi morale biti pokopane žrtve boljševističnega nasilja po koncu druge svetovne vojne, ki zdaj še ležijo v Hudi Jami in drugod, da bi zadostili pravici in resnici, mi je odgovoril: »Petsto let pred Kristusom je Heraklit iz Efeza zapisal besede, ki so ljudi njegovega časa tako prevzele, da so jih ohranili v spominu in jim zagotovili trajnost tako, da so jih postavili za temelj grške polis, nepogrešljive vrednote v vseh demokracijah. Heraklitove besede so ljudi klicale v skupni svet prebujenosti.
Skupni svet prebujenosti! Mnogo knjig bi moral človek prebrati, če bi hotel najti besede,
[Stran 54]
ki bi bile bolj primerne in bolj potrebne za sedanjo Slovenijo. Naj postanejo lastnina vseh naših ljudi: Skupni svet prebujenosti! Slovenija naj postane skupni svet prebujenosti!
Prof. Justin Stanovnik je, kot je o njem leta 2008 zapisal pokojni Tine Velikonja, reviji Zaveza posvetil vse svoje znanje in sile. Kot človek načel je neomajno stal za vsem, kar je imel za vredno. Po Velikonji bi morda še najbolj zadeli njegov značaj s stavkom Leszka Kołakowskega: »Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.«
No, za mene osebno pa je zagovarjal bistvene tri temeljne vrednote Ivana Cankarja: Mati, Domovina, Bog. In zato bo zame še naprej ostal vir navdiha in prizadevanja za boljšo slovensko sedanjost in prihodnost! Za srednjeevropsko, demokratično Republiko Slovenijo!
Figure 1. slika Matic Štojs [Stran 55]