Pogovor z Justinom Stanovnikom1
Profesor Justin Stanovnik se je rodil 14. aprila 1928 v kraju Lesno Brdo v kmečki družini kot deseti in hkrati najmlajši otrok. Leta 1940se je vpisal na Klasično gimnazijo v Ljubljani. Kot mladoleten se je oktobra 1944 pridružil domobrancem. V prvih dneh maja 1945 se je skupaj z drugimi domobranci čez Ljubelj umaknil v Vetrinj. 31. maja 1945 so ga Angleži prek Pliberka tako kot pripadnike njegove čete izdajalsko vrnili v Jugoslavijo. Doživel je vso kalvarijo vračanja prek Slovenj Gradca, Celja do komunističnega taborišča na Teharjah. Tam je bil zaprt do 16. avgusta 1945. Rešila ga je njegova mladoletnost in amnestija, ki je bila takrat razglašena. 10. junija 1948 je bil zaradi ilegalne protiideološke dejavnosti znova aretiran. Približno leto dni je preživel na prisilnem delu v komunističnem koncentracijskem taborišču Strnišče, nato do poletja 1950 v delovnem taborišču v Medvodah, kjer so gradili hidroelektrarno. Jeseni istega leta je začel študirati klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še angleščino. Namesto latinščine in grščine je poučeval žive jezike po slovenskih šolah v Kamniku, Ravnah na Koroškem in v Ljubljani. Ob ustanovitvi društva Nova slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza, ki jo je urejal do predlanskim. Kot je leta 2008 o njem zapisal pokojni Tine Velikonja, je njej posvetil vse svoje znanje in sile. Kot človek načel je neomajno stal za vsem, kar je imel za vredno. Po Velikonji bi morda še najbolj zadeli njegov značaj s stavkom Leszka Kolakowskega: »Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.«
Gospod Stanovnik, naj začneva s habsburško monarhijo, v kateri smo Slovenci živeli stoletja. Čeprav smo bili razdeljeni na dežele, kot so bile Kranjska, Štajerska, Koroška, Primorska, smo se znotraj nje izoblikovali kot narod. Kakšno identiteto nam je dal habsburški okvir?
Takoj moram priznati, da nisem najprimernejši človek za pogovor o tem, kakšno domovanje je habsburška monarhija mogla in hotela postaviti Slovencem. V vprašanju nakazujete, da nam je njen okvir, čeprav smo bili razdeljeni po deželah, ki politično in pravno niso bile brez poudarka, omogočal ali pa vsaj dovoljeval, da smo se oblikovali kot narod. Kljub prevladujočim nemškim vzgonom je domači eliti bilo dano zgraditi v sebi toliko samozavesti, sozavesti, da ji je uspelo rojakom učinkovito sporočiti, da so Slovenci.
Tu moram takoj dodati, da so bili s takim sporočanjem tako zelo uspešni tudi zato, ker so se pesnikom in pisateljem ter vsem, ki so imeli za sabo kakršnekoli šole, s svojimi pogledi pridružili tudi ljudje, ki so skrbeli za poslednje reči, od nekdaj trdno zasidrane v ljudstvu.
Če bi hoteli kaj povedati o identiteti, s katero smo Slovenci po 1. svetovni vojni odšli iz Avstrije, bi se torej lahko odločili za narodnost, predvsem pa za krščanstvo in za srednjeevropsko upoštevanje prava ter pravno varovanih dejstev in vrednot.
Ko sem v 40. letih prejšnjega stoletja kot gimnazijec zahajal v neko ljubljansko hišo, sem tam večkrat srečal upokojenega banovinskega finančnega inšpektorja, ki ni mogel pozabiti, da je v celotni karieri – nadzoroval je okrajne funkcionarje – odkril eno samo poneverbo. Ko sem nekaj desetletij kasneje imel obilo priložnosti,
[Stran 41]
Figure 1. Učiteljska služba na Ravnah na Koroškem
da sem se spraševal, o čem le bi mediji poročali, ko ne bi bilo korupcije, se je to spraševanje nadaljevalo in včasih tudi končalo z mislijo, da bi kar dobro poznal in razumel novi čas, če bi znal povedati, kdaj in zakaj smo Slovenci zamenjali tradicionalna oblačila, ki so nam dovoljevala – kljub vsemu − pokonci hoditi po svetu.
Ob koncu prve svetovne vojne se je večinski del slovenskega ozemlja združil z južnoslovanskimi narodi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, kmalu zatem pa v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slednja se je leta 1929 uradno preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Če se je sprava zdelo, da smo se rešili »ječe narodov«, kot so nekateri imenovali Avstro-Ogrsko, se je kmalu pokazalo, da smo samo zamenjali gospodarje in srednjeevropski kulturni prostor za balkanskega. Slovenski vodilni politiki pa so morali namesto na sever na svetovljanski Dunaj hoditi na jug v bolj zaostali Beograd. To je nedvomno vplivalo na slovenski narodni značaj.
Slovenski obrat na jug in vzhod je delo, lahko bi rekli tudi zasluga, Korošca in Kreka, predvsem dr. Antona Korošca. Že kmalu po prihodu so mu tamkajšnji ljudje dali vedeti, kam je prišel, a je bilo polje njegove izkušenosti tako veliko, da je vedel tudi to, kaj je zapustil. To mu je pomagalo, da je slovensko odločitev imel za pozitivno, in je to, če je imel za potrebno, tudi povedal.
Svojih izkušenj s slovanskim jugom nimam, pripovedi drugih pa ne bi a priori zavračal, zlasti ne, če so bile pridobljene pri vojakih. Vendar bi rad pokazal na dve stvari, ki temu svetu in tej rešitvi dajeta, kot lahko rečem, svetlejšo podobo.
[Stran 42]
Najprej bi bilo prav priznati, da je Dravska banovina, ki je zajemala vse jugoslovanske Slovence, vsaj v določenih rečeh delovala domala avtonomno. Reklo bi se lahko, da smo Slovenci imeli svojo banovino, kar je bilo nekaj izjemnega, ali bolje, lahko bi lahko bilo nekaj izjemnega, če bi Slovenci to izkoristili.
Po letu 1960 pa sem nekaj let učil skupaj z nekim Bohinjcem, ki so ga Nemci kmalu po prihodu enainštiridesetega pregnali v Srbijo. Na raznih potovanjih učiteljskega zbora mi je ob večerih, ko smo čakali na spanje, pripovedoval, kako prijazno in toplo so Srbi sprejemali Slovence. V mestu, kjer se je ustavil njegov transport, jih je na postaji čakala množica več tisoč ljudi, ki so marsikoga že tisti večer odpeljali na svoj dom. Tam so pozneje, še preden so jih naslednji dan razpeljali po odrejenih krajih, zahtevali, da jim pripovedujejo o tem, kaj vse se jim je ob prihodu tujcev zgodilo. Njegova pripoved me je vedno znova navdala z veseljem. Vsakokrat sem si na tak ali drugačen način skušal dopovedati, da tega posamično, pa tudi kot narod ne bomo nikoli pozabili. Vsakokrat je vame vstopilo nekaj toplo človeškega. Po tihem sem se celo spraševal, ali bi bili Slovenci v stanju tako demonstrirati svojo pristnost in človečnost.
Izbruh druge svetovne vojne in posledično komunistične revolucije je slovenski narod močno prizadel. Posledice takratnega dogajanja čutimo še danes. Vi posebej poudarjate, da je bil slovenski narod leta 1941 soočen ne samo z okupacijo in razkosanjem, ampak tudi z začetkom boljševistične revolucije, ki je pomenila največjo nesrečo za naš narod. Kako to, da so se slovenski komunisti oziroma boljševiki pod vodstvom Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča tako dobro »znašli« v času okupacije?
Z 2. svetovno vojno in z njo povezano komunistično revolucijo smo se Slovenci znašli v središču 20. stoletja – lahko bi rekli, slovenskega 20. stoletja. Nekaj sugestij za njegovo splošno razumevanje: A. Michnik: Demokracija in krščanstvo nista enostavna, komunizem je enostaven. Hannah Arendt: Kdor se hoče rešiti boljševiških uležnin, se mora potruditi za antično heroično eksistenco. Sokrat: Skrb za lastno dušo nujno preide v skrb za dušo skupnosti. Martin Walser: Ich glaube nicht und ich knie. Ne verujem, a klečim vseeno.
Kako sem doživel konec 2. svetovne vojne? Jezik, jezik! Izkazana mi je bila čast, da sem eden tistih privilegiranih ljudi, ki so jih nekajkrat prosili, da pred različnimi uglednimi zbori skušajo obnoviti dejansko stanje, ki je v horizontu njihovega dojemanja spremljalo konec 2. svetovne vojne; da tako kot ta zbor razumejo vojno, zlasti pa gibanja, ki jih je vojna omogočila in so pozneje o njih razmišljali.
Ponujena nam je bila vloga živih dokumentov, ki naj bi arhivskim papirjem dodala nekaj prave resničnosti.
Ta kretnja je vzrok zaupanja in nas potiska v vsakovrstna samospraševanja. Najprej, o čem bomo govorili? O vsem, na kar nas bo opozoril spomin. Dotaknili se bomo nekaj tistih dogodkov, ki so po našem zgodovinskem občutju imeli vpliv na širše potekanje časa.
Maja 1945 sta se v Sloveniji končali dve vojni: zunanja evropska vojna in notranja ali državljanska vojna. Notranja ali državljanska vojna je bila po svojem začetku in koncu specifično slovenska stvar, z evropsko ali s svetovno vojno povezana le v tem, da je slovenskim revolucionarno nastrojenim boljševikom omogočila, da so spočeli, uvedli, uresničili ideološko agresijo na svoj narod.
Za evropsko ali svetovno meddržavno vojno torej velja, da je imela tradicionalni ali politični pomen, hkrati pa tudi njej ne moremo odrekati značaja evropske državljanske vojne – spopada znotraj civilizacije med njeno zgodovinsko družbeno fakturo in tipično novoveškimi totalitarnimi koncepti nacifašistične in boljševiško komunistične usmeritve.
Facit 2. svetovne vojne torej ni bil enoznačen. S porazom nacifašizma je dobojevala svoj
[Stran 43]
zunanji in notranji boj, s prepustitvijo Srednje in Vzhodne Evrope sovjetskemu boljševiškemu vplivu, ki se je, pričakovano, spremenil v okupacijo, z britansko podporo boljševiški vstaji na Balkanu in njihovo hkratno izničenostjo pogodbenih obveznosti z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu pa so bili nosilni interesi evropske civilizacije v celoti porušeni – res da ne za vedno in dokončno, a vendar, za življenje narodov in življenje slehernika ne nepomembnega polstoletja.
Boljševiško razpolaganje s posamezniki in narodi je trajalo dovolj dolgo, da je ponekod prišlo do degeneracije vitalnih vlaken v kulturi celih narodov, ponekod tudi preprostih ljudi.
A mi moramo sedaj narediti drug korak. Stopiti moramo v slovenski krog. Vprašanje se sedaj glasi: Zakaj so bili ob koncu svetovne vojne slovenski boljševiki tako močni, da smo tisti, ki smo nekoč hoteli preprečiti njihovo zaplembo naroda, morali oditi v tujino, da bi tam našli oporo za reševanje svojega in naših prijateljev življenja? Res, zakaj?
Upam, da bi se marsikdo z nami strinjal, da preprostega, v odprtem tekstu pisanega besedila o boljševizmu ne boste lahko našli. Boljševizem ni ena od možnih ali pričakovanih variant evropske misli. Boljševizem je, gledano v evropski perspektivi, absolutni novum.
A ne »novum« v pomenu drugačnega; boljševizem je upor. Je vstaja. Dokončni upor, ponovitev edenskega dejanja. Njegov opis boste našli v stavku: Non serviam. Ne bom služil. Ne bom služil v ekonomiji in ureditvi danega sveta; sveta, kakršen je prišel »iz božjih rok«. Takega sveta ni. Svet nima ontološke osnove. Svet je lahko karkoli: družina je lahko karkoli, država je lahko karkoli, državljan je lahko karkoli, človek je lahko karkoli. Jaz bom odločil ali ne bom odločil; centralni komite bo odločil ali ne bo odločil, kakšne bodo v konkretnem primeru te stvari. Jaz bom odločil, kakšen bo svet. To ne bo nikakršno ponavljanje pradavnih reči: La chose est nouvelle. Stvar je nova. V sebi smo našli, da smo kakor bogovi. Nam je vse dovoljeno. Kaj dovoljeno, mi smemo vse. Za adekvatno duhovno stanje ruske Čeke je skrbelo glasilo Rdeči meč. Na njem je bilo izpisano geslo: »Nam je dovoljeno vse.«
Figure 2. Justin Stanovnik kot mlad domobranec
Današnji svet je razdeljen svet. Današnja Evropa je razdeljena Evropa. Na dva načina razumemo stvari, na dva načina z njimi ravnamo: ali preizkušamo odkriti, kaj stvari so, in potem za stvari v skladu z našimi odkritji skrbeti. Temu odnosu bi lahko rekli politika. Nosilec političnega posega v svet je skrb. Če pa so stvari karkoli in šele jaz odločam, kaj so, potem pa z njimi tudi ravnam, kakor se mi zdi prav, ne, ne prav, ampak koristno: zame, za moje podjetje, za mojo stranko, za Partijo.
[Stran 44]
Ko so se boljševiki odpovedali politiki, skrbi za stvari, so se jih polastili – v zadnjem pomenu te besede. Uvedli so nadvse uspešni čas polaščanja, potem pa, kakor da bi jih milost zapustila. Njihova praksa to potrjuje: vse revolucije, vodene z njihovo glavo in njihovimi rokami, uspejo, in vse države, ki so jih na ta način postavili, se čez čas druga za drugo začnejo podirati. Lahko bi rekli: dana jim je bila milost manipulacije in vzeta milost politike, obakrat na radikalen način.
Domet boljševiške manipulacije sega še na eno področje: še na nekem drugem področju so se napajali iz čaše tega temeljnega navdiha. To so bile njihove znamenite prevare. Naj spomnim na dve: prva je bila uporabljena pri eliminaciji dr. Marka Natlačena. 13. 10. 1942 je v hiši nasproti Poljanske gimnazije pozvonil neznanec v duhovniški obleki in izrazil željo, da bi banu izročil zaupno pismo. Ko se je ban usedel za mizo, je nasproti stoječi prišlek potegnil pištolo in nič hudega slutečega bralca ustrelil v čelo.
Druga zgodba, prvi podobna v tem, da je tudi tu šlo za umor, le da ni šlo za umor človeka, ampak za politični umor celega naroda. To se je zgodilo 16. 9. 1941, ko je Partija spremenila vrhovni plenum OF v Slovenski narodnoosvobodilni odbor in je to novo ustanovo opremila s pravico, da »edina predstavlja, zastopa, organizira in vodi« slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Izumitelji tega ukrepa so s tem dejanjem tako posegali v avtonomnost političnega subjekta, da lahko govorimo o političnem umoru, čeprav so takrat govorili o narodnoosvobodilnem odboru, kar spet nezgrešljivo zaudarja po prevari.
Nesprejemljivost tega odloka se dodatno stopnjuje z razlago IOOF, da je sodna kazen, ki je zagrožena vsem, ki delajo na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.
Kako na drugi strani ocenjujete delovanje meščanskega tabora?
»Meščanski tabor«, pravite. Mogoče imate do tega pravico, posebno če ste sociolog. Če pa ste zgodovinar in ste se odločili, da slovensko 20. stoletje opazujete od daleč in ste poleg tega vsega, kot rečeno, še zgodovinar, potem ne bo prav dolgo trajalo, ko vas bo kaj prisililo, da boste uvedli izraz katoličani. Na nebo slovenskega 20. stoletja so katoličani neizbrisno izpisali svoje ime. Da so to storili, so imeli dva razloga. Prvič so bili izbrani. Prve žrtve boljševiških umorov so bili kristjani; nobenega političnega greha niso storili proti svojemu narodu. Nobenega greha proti svojemu narodu niso imeli nad sabo, kot bi po kakšni boljševiški inštrukciji kdo utegnil misliti; bili so kristjani, in kot so boljševiki pravilno mislili, njihovi edini pravi nasprotniki. Boljševiki so hoteli s svojim bojem proti kristjanom povedati, kdo je njihov resnični nasprotnik. Preden so sprožili kaj, kar bi bilo podobno pravemu odporu, so boljševiki pomorili 900 Slovencev, ki so bili ali kmetje, ali intelektualci, ali obrtniki, ali trgovci, ali veleposestniki, vse to so bili, a so vseeno v prvi vrsti bili kristjani ali katoličani. Boljševiki so vedeli, da je to nekaj, o čemer se ne govori, o čemer se ljudem še sanja ne: to so Slovenci, ne zato, ker govorijo slovensko ali poznajo kak verz iz kake narodne pesmi, ampak zato, ker že tisoč let hodijo v cerkev in kopljejo in orjejo to zemljo tukaj, doma pa so v resnici na neki drugi zemlji, ki jo tudi obdelujejo že tisoč let, tako da obdelujejo in krotijo sami sebe. Da so neodpravljivo tam.
Boljševiki so nekoliko vedeli, kaj to pomeni. Bolj kot drugi. Morda zato, ker so v sebi nosili daljni odmev izvorne podobnosti z njimi.
Če hočem razložiti, zakaj so se Slovenci uprli boljševiškemu nasilju, že nekaj let sem navedem primer iz naše doline. Tu se je neke noči zgodilo naslednje. Nekega večera so v neko hišo v Ljubgojni, vasi sredi doline, prišli boljševiki in odpeljali očeta in mater, oba srednjih let. Oče Janez Bastič je bil župan, spoštovan človek,
[Stran 45]
ne zato, ker bi to posebej iskal, ampak mu je ugled dajala naravna zadržanost, ki je tudi izhajala iz naravne naklonjenosti do sveta okoli sebe. Žena pa je bila mati in gospodinja.
V to vas so junija 1942 vdrli boljševiki in odpeljali moža in ženo po dolini do naslednjih hiš in potem še čez nekoliko dvignjeni svet do stranske ceste, ki ločuje tistih nekaj hiš od preostale doline in od gozdov za njo. Kraj bi bil, ko ne bi bilo tistih dveh hiš, še bolj prazen in zapuščen. V eni od njih so ljudje nekoliko vedeli, kaj se zunaj dogaja. Nenadoma so zaslišali strel, takoj za tem pa nekaj, kar jih je navdalo s strahom in z grozo. Zaslišali so županov krik: »Kaj me pobijate! Kaj sem naredil!«
Morilci so ženi s strelom očitno hoteli izkazati uslugo hitre smrti. Pri županu pa so se držali svoje izvirne metode.
Boljševiki so na ta način svoj cilj dosegli. Geslo, ki je bilo namreč dano, se je glasilo: »Naredite, da se nas bodo bali.« In res. Že zjutraj, ko se je razvedelo, kaj se je ponoči zgodilo, je na dolino legel strah. Sestra Anica, ki je naslednji dan šla na Ljubgojno kropit pokojnega župana in njegovo ženo, je potem vznemirjena pripovedovala, kakšne so bile vasi po dolini: vse hiše in vse, kar se je dalo zapreti, je bilo zaprto, ceste so bile prazne, nikjer ni bilo nobenega človeka, kakor da bi z županom izumrli tudi ljudje. Nikjer nobenega glasu, ne človeka, ne živali.
Ko je sestra počastila pokojnega Bastiča in njegovo ženo, se je nekoliko zadržala pri žalujočih v hiši. Med pogovorom z njimi je do nje prišel glas županovega sina Lojza, poznejšega domobranskega stotnika, ki je bil tudi med kropilci. Sobo je napolnil jasen in odločen stavek: »Jaz se bom branil.« Besede tako izgovorjene, izgovorjene v takem okolju in v takem stanju, so pozneje nekaj let dajale možnost, da so ljudje še nekaj let potem na presunljiv način utemeljevali svoj vstop v vaške stražo ali slovensko domobransko vojsko. Čeprav je jezik, kakor smo že navedli, že izgubljal svojo izvirno moč in vlogo, je imel vendarle še toliko moči v sebi, da je tak stavek, kot je bil izrečen zgoraj, ohranil svojo izvorno civilizacijsko legitimnost. Iz tega sledi tudi, da imajo človekove pravice, ki sicer izhajajo iz mednarodnih dogovorov, pri Slovencih še dodatno moralno energijo. Nam ostane to, da jih varujemo in se nanje povsod sklicujemo.
Je bila ustanovitev vaških straž in kasneje domobranstva logična posledica morilskega delovanja komunistov, ki so se skrivali pod krinko t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda?
Ko sem pustil šolo in šel k domobrancem, sem storil nekaj, kar sem imel za svojo dolžnost. Ko so v Dijaški dom prihajali nekdanji sošolci, sedaj vojaki domobranske vojske, in pripovedovali zgodbe o svojih krajih in bojih, si začutil, da ne bo dolgo, ko boš vstal in šel za njimi. Začutil si utrip časa, ki je mlademu človeku ukazoval, da stori nekaj, kar ne bo puščalo nobenega dvoma, da si se nekoč dal na razpolago domovini. To je bilo v nas. Čeprav smo bili še vsi zelo mladi, smo drug za drugim popuščali klicu, ki nas je pošiljal na kraje, ki niso dovoljevali nobenega suma, da se ne moremo odločiti.
Včasih vzamem v roko kako fotografijo in preživim uro ali dve z ogledovanjem mladih podob, ki se razvrščajo pred mano. Za nekatere vem, da jih ni več. Le kje počivajo, kot pravimo, le kdaj in kako so umrli? Toda, ali je bila to res tragedija? Pobiti domobranci so bili vojni ujetniki. Pobijati vojne ujetnike pa ni tragedija. To je nekaj povsem drugega. To je bil zločin.
Štajerska je bila za nas usodna. Morda ne boste verjeli, a ko smo bili na nočnih premikih, na primer na poti od Slovenj Gradca v Velenje, je bila za večino od nas nočna pokrajina tako tuja, da smo se bali, da bi se vsak poskus bega slabo končal. Tudi ne vem, kakšno stališče bi do naših poskusov zavzeli stražarji, ki so na vsaki strani kolone v vrstah drug za drugim hodili z nami. Zato je bilo takih poskusov malo, premalo, bi rekel danes. V takih primerih je treba tvegati, pa naj bo tveganje še tako
[Stran 46]Figure 3. Skupina domobrancev pozimi 1944/1945
veliko. A res je tudi to, da nismo poznali osnovnih dejstev, od katerih je taka reč odvisna. Nismo vedeli skoraj ničesar. Ne kje je kaka cesta, niti tega ne, kje sta jug in sever.
Najbolj ubijalsko pa je na nas delovalo sovraštvo, ki nas je obdajalo; ne vpitje in ne tepež, ampak sovraštvo samo, neskrivana mržnja in nadutost spričo v veliki meri podarjene zmage, katere del smo bili; povrh pa še prezir, primitivni prezir, ki ni skrival, da izhaja iz prepričanja, da smo porazu, se pravi svojemu stanju krivi sami. Okoli nas so rasli okopi laži in sovraštva.
Kot mlad domobranec ste leta 1945 doživeli angleško izdajstvo, vračanje slovenske narodne vojske v Jugoslavijo in komunistični obračun z njo. Nedvomno so prvi meseci po drugi svetovni vojni eno najbolj tragičnih obdobij v slovenski zgodovini, če že ne najbolj tragično s tisoči pobitih Slovencev?
Vprašanje, »kako to, da so se slovenski komunisti oz. boljševiki pod vodstvom Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča tako dobro ‘znašli’ v času okupacije«, bi kazalo variirati tako, da bi se preusmerili v čudenje – še več, v občutje groze, da so se nekateri Slovenci upali »znajti« z revolucijo v času, ko je narod že prenašal sovražno okupacijo – ko je bil tako zelo ponižan. Temu bi se bilo treba res čuditi, saj so bili nazadnje in kljub vsemu tudi boljševiki Slovenci. Čisto lahko pa se motimo. Miselna morfologija boljševikov je bila v tako izjemnem stanju, da tudi kaj drugega, kar bi od njih pričakovali, niso bili ali niso vedeli. Da so mogli biti boljševiki, so morali z marsičim v sebi opraviti.
Doktor Cene Logar je bil doma iz zelo verne horjulske kmečke družine, hodil je na klasično gimnazijo in doktoriral iz evropske filozofije. Pred vsakim vhodom v njegov miselni svet je stala kolekcija budnih in mogočnih tako pridobljenih stavkov. Vendar se je mimo njih nekoč nekaj splazilo v njegovo notranjost in jo zasedlo. Mnogokrat, mnogokrat sem se že vprašal, kaj neki je moralo biti tisto, kar je
[Stran 47]
nekoč slišal ali prebral ali pa tudi samo zaslutil in v trenutku neprisebnosti vzel za svoje. Velikokrat sem si postavil vprašanje: Kaj je slišal ta človek? Kaj je bral? Kaj je vstopilo vanj in se ni hotelo več izseliti? Kaj je bilo to, da je v nekem trenutku bilo močnejše kot točka 101 – točka Golega otoka, tako nezaslišana in huda, da se o njej na Golem otoku niti govorilo ni, a bi se je dr. Cene Logar lahko rešil, če bi na željo svojih bratov le hotel revidirati in se odpovedati temu, kar je nekoč, v nekem nezavarovanem trenutku stopilo vanj? Le kaj je bral ali slišal, da je imelo tako moč nad njim? Le kaj je to bilo, da je s tako gotovostjo kljubovalo točki 101? Le kaj je bil boljševizem, da se je tako suvereno kosal s skrivnostjo Golega otoka? S točko 101?!
Smo Slovenci zaradi pretiranega pajdašenja jugoslovanskih in slovenskih komunistov s Stalinovo Sovjetsko zvezo po drugi svetovni vojni ostali brez Trsta, Gorice in Koroške?
Zakaj natanko smo Slovenci po drugi svetovni vojni ostali brez Trsta, Gorice in Koroške, ne vem natanko. Tudi tega ne, koliko je bilo temu krivo »pajdašenje« s Stalinom. Kolikor pa poznam svet, bi rekel, da je čisto mogoče, da tudi Zahodnjaki niso bili povsem brez krivde.
Sledilo je obdobje druge Jugoslavije, ki jo je do leta 1980 vodil komunistični diktator Josip Broz Tito, in petinštiridesetletna vladavina komunistične partije. Kako gledate na to obdobje? Je bil jugoslovanski socializem res kaj »boljši« od sovjetskega?
T. i. Titovo Jugoslavijo bi lahko imenovali tudi kako drugače, na primer dolgi konec boljševiške ere. Partijski sekretar Tito je z zmagovito gloriolo 2. svetovne vojne oznanjal po evropskem in tudi širšem svetu kompetentnost boljševizma z zmagovito demokracijo, doma pa hkrati s policijskimi in ideološkimi metodami utrjeval izvirne elemente svoje oblasti. V obojem je bil dokaj uspešen, kar se je med drugim pokazalo v začetku 80. let ob njegovi smrti. To se je izrazilo na pogrebu, za katerega so tudi tuji mediji zatrjevali, da je bil »največji« pogreb v zgodovini.
A dejstva, ki jih je vedno manj sramežljivo začela kazati osirotela država, so kazala stanje države in zahtevala nujne reforme.
Vse je kazalo, da prihaja nov čas. Vedno bolj je tudi slovenskim partijcem postajalo jasno, da stare poti ne vodijo več v prihodnost in da si bo treba omisliti nove. Mislim, da se še ne ve zagotovo kje, a nekje se je izoblikovala originalna misel, naj partija, čeprav se zdi, da ji je odzvonilo, začne z retoričnimi vajami o odhodu; ne vsem na očeh seveda, ampak v zakulisju celotne politične scene.
Na koncu se je iz tega izcimila zamisel o reorganizacije Jugoslavije. V tem okviru je nazadnje vzniknila ideja o samostojni Sloveniji. Vsa stvar je bila tako izpeljana, da smo se končno znašli v svoji državi, ki pa jo je z vsemi demokratičnimi kulisami vred bolj ali manj celovito servisiral nekdanji partijski aparat.
Nedavno smo se spominjali šestindvajsete obletnice prvih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni in zmage Demosa. Po dveletni vladavini Demosove vlade, ki jo je vodil Peterle, je pomladna opcija pod vodstvom Andreja Bajuka vladala približno šest mesecev leta 2000, štiri leta v času prve Janševe vlade (2004–2008) in približno leto dni v času druge Janševe vlade (2012–2013). Skupaj po letu 1990 torej le sedem let in pol. Preostala leta (18,5) pa je izvršno oblast v državi imela tranzicijska levica. Kje vidite vzroke za takšno politično neravnovesje?
Prve demokratične volitve po »drugi vojni« so sicer omogočile zmago Demosa, a ne z izidom, ki bi pomenil družbeno zmago v državi in na evropski politični sceni. Naši volivci so niso dovolj zavedali, da so volitve zgodovinskega pomena. Moralna reakcija na povojni genocid očitno ni imela pričakovane moči.
Ljudje, ki se čutijo odgovorni za slovensko politiko, bi se morali z bolj občutljivimi očmi zazreti v to, čemur rečemo »totalitarna
[Stran 48]Figure 4. S prijatelji iz Nove Slovenske zaveze
poškodovanost«. Slovenci v teh, lahko bi rekli »olimpijskih igrah« nismo dosegali zavidljivih uspehov. Natančnejši opazovalci bi mogoče rekli – po našem mnenju upravičeno –, da tega Slovenci preprosto sploh nismo naredili. Če pa ob tem pomislimo še na naš protiboljševiški upor, posebej pa na genocid, podprt od Britancev, se znajdemo pred položajem, ki nas postavlja v dvomljivo luč glede vprašanja, kako se bomo vrnili v zgodovino.
Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem bral vašo knjigo Slovenija v senci nedokončane preteklosti. Vaš osrednji fokus so tisoči Slovencev, ki so jih med drugo svetovno vojno in po njej pobili boljševiki.
Omenjate »tisoče pobitih Slovencev«. Res, to je nekaj, kar stoji med nami in njimi. Nekaj, kar je iz take snovi, da bo še naprej stalo. Nekaj, kar se ujema s človeško pametjo. Pokončati pet tisoč ljudi, deset tisoč ljudi, petnajst tisoč ljudi, ki se jih poleg tega nisi sam polastil, ki jih nisi zajel v tvegani bitki, ki so ti bili izročeni, ne kot nosilci bojnega spopada, ampak, v podobi povedano, kot nekakšno blago. Kako zelo morajo taki morilci prezirati sebe! Resnično ni nobeno pretiravanje, če pravim, ko jih postaviš druge poleg drugih, da ni mogoče takoj in enoumno odgovoriti, kateri zaslužijo večje usmiljenje. Mogoče gre komu tako govorjenje na živce, mogoče se komu zdi neresnično, komu morda krivično. A ne smemo pozabiti, da so tudi oni ljudje, ki bodo skozi življenje morali prenašati svoj del. Vzemimo naslednji primer. Denimo, da bi v kakšnem predelu civiliziranega sveta nastajale skupine gasilcev, ki bi imeli to čudaško nagnjenost v sebi, da bi po zadušenem požaru poiskali še priložnost in podtaknili novega, iz čistega veselja do zla in uničevanja. Če bi, ko bi za to izvedeli, ne govorili o odpuščanju in
[Stran 49]
pozabljenju, vam tega nihče ne bi smel zameriti. Saj ste tudi vi ljudje, odgovorni za svojo kulturo, za svoje domove in za svojo državo. Za svojo zgodovino. Zato boste storili vse, da jim preprečite nadaljnje podvige. Pa tudi da zavarujete svojo lastnino in kulturo.
To velja za družbo, za zgodovino. Posameznik, človek kot skrbnik svoje večne usode; človek, ki ga »skrbi«, tak človek je nekaj povsem drugega. Mogoče boste rekli, da ima pravico upati na odpuščanje, ne, ne: po krščanskem gledanju je njegova pravica večja. »Ustavna« pravica, ki velja v krščanskem svetu, daje možnost, da človek spričo svoje večne usode odpuščanje tudi zahteva.
Tu mi prihaja v spomin neka zgodba, ki sicer ne dosega dimenzij pokrajine, o kateri sem govoril, in po kateri smo hodili do sedaj, a je ta zgodba vseeno tako slovenska, da bi želel, da zanjo izve še kdo. V naši mali vasi je ena od hiš bila nekaj posebnega. Tudi tam so imeli kako njivo in so bili torej kmetje kot vsi drugi, poleg tega pa so bili tudi mizarji. A ne samo to, mojster s pomočniki in vajenci, kadar je katerega imel, lesa niso oblali na roko, ampak so za to imeli motor in stroj. Ko sem kot šolar včasih z občine prinesel kako pošto, mi je gospodar za plačilo in moj kratek čas pognal motor, ki je sam stal v majhnem prostoru, s pogonskim jermenom pa je bil povezan s strojem v veliki delavnici. Te predstavitve so bile imenitne in so se vedno prehitro končale.
Potem pa se je zgodilo, da je mizar umrl in njegovih ogledov in razlag ni bilo več. A iz naše hiše ni izginil v celoti. Oče je včasih o njem povedal neko zgodbo, ne nevem kolikokrat, a vseeno tolikokrat, da smo si jo vsi zapomnili in odnesli s sabo v svet, kot del izročila doline. Gre za naslednjo zgodbo.
Ko je mizar začutil, da bo treba oditi, je nekega dne dal poklicati hišne gospodarje iz vasi in jih, ko so posedli, takole nagovoril: »Vidite, mislim da nimam ničesar nad sabo. Razen ene reči. Ko sem včasih kako nedeljo prišel od maše, sem se preoblekel, šel v delavnico in oblal in žagal prav do opoldne, včasih še čez.« Vsi so starega Cerina toliko poznali, da nikomur ni prišlo na misel, da bi za hip podvomil o kaki podrobnosti, ki jim je bila povedana. Ko so odhajali, je bilo vsem skupno to, da jih je navdajalo nekaj, čemur ne bi mogli reči drugače kot zadovoljstvo. Bili so kmetje, vedno vpleteni v kako delo, tako da tistega nedeljskega oblanja in žaganja niso jemali preveč resno, a je vendar vsak od njih vedel, da je tudi to treba enkrat povedati – na določenem kraju.
»Pred 25 leti smo Slovenijo osamosvojili, sedaj pa je čas, da jo tudi osvobodimo,« je v začetku aprila na Trgu republike v Ljubljani poudaril predsednik SDS Janez Janša. Nekako se zdi, da njegove besede zadevajo bistvo. Zato tudi razvojno zaostajamo. Čeprav je ustavno sodišče že pred leti ugotovilo, da smo se leta 1991 uradno ne samo osamosvojili, ampak tudi osvobodili, smo v praksi še daleč od tega …
Slovenci smo narod dveh spominov. Ali različnost teh spominov še dovoljuje skupno državo ali pa je različnost tako velika, da skupno državo izključuje. To je torej vprašanje. Obstaja še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi vnovična interpretacija obeh spominov le omogočila skupno državo.
Spomin, katerega lastnik in nosilec je tradicionalna Slovenija, ali bolje, ki nosi tradicionalno Slovenijo, je v svoji dejanskosti državotvoren. Spomin, ki z njim prihaja revolucionarna Slovenija, pa kljub bleščeči retoriki, ki ji jo omogoča mit, ta spomin te naravne prednosti nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti, je sprejetje logike zgodovinskih in naravoslovnih dejstev, ki jih človek mora rešpektirati, če hoče obstati v svetu, kakršen dejansko je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega nasilja izkazujejo bistveno dvojnost, ki jim zgolj v uporabi revolucionarnih mitov zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko
[Stran 50]Figure 5. S prijatelji iz Nove Slovenske zaveze
prej nakaže svojo bodisi naravno bodisi življenjsko nezanesljivost in celo brezizhodnost.
V navedenem ne gre samo za stvari, ki stojijo v papirjih, izražene z besedami in številkami. Tu gre tudi za stvari, ki jih narekujeta kot vedno čas in prostor in moralna in zgodovinska logika s svojimi vsakokratnimi zahtevami. Na primer: ali ni bil pristanek na osamosvojitveni plebiscit leta 1990 videti kot nekakšen nedokončan stavek, iz katerega je sledilo, da sile, ki so podpisale tiste papirje, spričo njihovega spomina na Hudo jamo, na Macesnovo gorico, na Hrastniški hrib in tako dalje in tako dalje – v zadnji analizi na 600 različnih slovenskih bolečih krajevnih podatkov, niso nadaljevali začetnega stavka in zapustili parlamenta, ki ga ne bi bilo, če ga ne bi izsilile politične sile tradicionalne Slovenije. Ali ni bila po vsem, kar se je bilo zgodilo, slehernemu dostopna misel, da imajo primarno, če že ne izključno pravico sedeti v slovenskem protoparlamentu najprej in predvsem mučenci; ljudje, ki so zanj umirali. (Neovrgljivo dejstvo je, da so tisti, za katere se lahko reče, da so v slovenski revoluciji umirali, umirali za Evropo in demokracijo.) To bi se morali vprašati, in potem ko bi vse premislili, stavek, ki so ga začeli, na nakazani način dokončati.
A tu ne polagamo na tehtnico samo življenj ljudi. Tu so tudi še ljudje z manjšim vložkom. Koliko pa je bilo Slovencev, ki v boljševiškem polstoletju ne bi kdaj – ali pa velikokrat – doživeli muk, da so morali poslušati govore, ki so bili dvakrat žaljivi: ki so najprej žalili besede, ki so jih nevredno uporabljali, žaljenje je bil torej jezik, ki je duša narodove duše, najbolj pa so bili žaljeni tisti, ki so tam stali in poslušali in vedeli, da morajo molčati. Pol stoletja!
Ne samo izrekanje predpisanih besednih obrazcev, tudi molk, posebej zahtevani molk sicer jezikovno kompetentnih bitij, ne more trajati, ne da bi puščal za sabo mutacijam podobne spremembe, nastale iz pričakovanega molčanja. Vsaj kar zadeva moje védenje, so posledice takega molka usodne za narodovo kulturo. Pomislimo za trenutek na kulturo narodnih pesmi. Ali ni jasno, da so bile pri njihovem nastajanju odločilne pomenske finese posameznih besedi in besednih sklopov? V takem stanju pa neopazno vstopa v jezik določena
[Stran 51]
nedodelanost, ki celoten jezik − neopazno sicer, a v resnici bolj in bolj − spreminja v nekaj, kar ni daleč od začetkov svojevrstnega barbarstva.
A tu je vseeno, važen je predvsem človek. Kaj se zgodi s človekom, ki v pravem pomenu besede ne govori? Morda ste opazili, da nisem govoril o molčečem človeku. Molčeči človek v svoji notranjosti še vedno lahko oblikuje besede in jih sestavlja. Morda bi moral reči nemi človek ali utišani človek. Človek, ki svojih stavkov sploh ne dela, ne potihoma ne naglas. K temu moramo dodati še to, da se v tistih prostorih, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – počasi, a usodno – za posameznika pa tudi za govorečo narodno skupnost – dogaja sprejemanje neke ideološke sugestije, da je tisto, kar nastaja v posamezniku, ne samo negativno in nezadostno, ampak tudi nevarno. Tako se spleta osnovno tkivo totalitarne družbe. Namesto da bi v posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev obveznih ideoloških resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik poleg vsega drugega vedno večja neznanka samemu sebi.
Tu se mi zdi umestno, da navedem neko misel Vaclava Havla iz leta 1992. Havel: »Groza obide človeka, ko se mu postopoma odkriva, kaj se je zgodilo z družbo.« Tedaj je bil Havel že toliko časa predsednik Čehoslovaške republike, da je vedel, kakšnim ljudem je predsednik. Leta in desetletja, ki so omogočila graditev totalitarne boljševiške Evrope, so bila povsod, kjer je napočil njihov čas, tako enaka, da je po tisti polovici Evrope, ki jo je »perverzni um naključja« dodelil novi ideologiji, uvedla enotno »kulturo«. V Sloveniji je odigrala posebno vidno vlogo stara elita, ki je že na začetku polagala pred noge novih nosilcev moči mobilizacijske energije svojih imen in priimkov.
Na Kongresnem trgu je »v imenu svojega naroda« pozdravil »osvoboditelje« Župančič z mislijo, da je »po težkem in dolgem času oblast spet prišla v neomadeževane in čiste roke«. Potem se je v luči tega spoznanja largiozno še vprašal, »če naj zmagovalcem spričo te resnice zagotovi vdanost vseh Slovencev in obljubo njihove zvestobe«.
Posebno velikopotezen pa je bil Edvard Kocbek, ki je kar iz Beograda, kamor so ga iz previdnosti že prej poslali v službo, pozdravil zborovalce na Kongresnem trgu kot predstavnike naroda, »ki je danes prišel na Akropolo, da si tam položi na glavo venec zmagoslavja«. V osvobodilnem zanosu je še izrekel misel, da bo današnji dan ostal kot »vnebohod slovenske misli in slovenskega duha«.
Tako približno je bil videti introitus slovenske boljševiške ere. Nihče od učenih in razgledanih govorcev ni pomislil na vznemirljivo dejstvo – ali na katero od brez števila slovenskih analogij politične prakse, na katere je pozneje opozoril Wolfgang Leonhard: »V letih 1936−1938 je bilo v SZ aretiranih sedem milijonov ljudi – deset tisoč na dan, dve leti vsak dan«.
Tudi tu je etablirana in manj etablirana Ljubljana slavila dan na dan. In ko je Josip Broz 26. 5. 1945 z balkona ljubljanske Univerze naznanil slovenski genocid, je množica na Kongresnem trgu zavalovila in zahrumela. Takrat seveda ljudje večinoma niso vedeli, napoved česa natanko prihaja z balkona Univerze; čez nekaj mesecev pa se je vse razvedelo in vedelo. A čudo prečudno, nikomur od njih ni prišlo na misel (ne takrat ne pozneje), da bi nekdanje sotrudnike še enkrat povabili na Kongresni trg, da bi tam skupaj zmolili Confiteor.
»Nismo še svobodni«, kakor nam je dal oni dan vedeti Janez Janša. »Nismo še svobodni!«
Nedvomno brez večje rodnosti, brez večje ljubezni do novega življenja med Evropejci, med Slovenci ne bo šlo. Kje vidite dolgoročno rešitev za Evropo, za Slovenijo, za njeno preživetje? Za spremembe na bolje?
Najdoslednejši kritik francoske revolucije Edmund Burke je imel prav, kakor se je izkazalo: »Edina varna pot za zagotovitev varne spremembe in izboljšanja v politični in družbeni tkanini naroda je v zgodovini utemeljena
[Stran 52]Figure 6. Justin v domačem delovnem okolju Matic Štojs
in v kulturi zasidrana lastnina − varujoča pot, ki poteka tako, da eno nogo prijateljsko zadržuje v preteklosti, medtem ko z drugo previdno tiplje proti prihodnosti, tako da eno roko trdno drži na množicah, predvsem pa se skrbno izogiba obljubam utopije.«
(Edmund Burke, Reflections on the Revolution in France)
Čisto na koncu pa o ta čas spet aktualni temi, ki je vezana na to, o čemer ste govorili. Kje bi po vašem mnenju morale biti pokopane žrtve boljševističnega nasilja po koncu druge svetovne vojne, ki zdaj še ležijo v Hudi jami in drugod, da bi zadostili pravici in resnici?
Petsto let pred Kristusom je Heraklit iz Efeza zapisal besede, ki so ljudi njegovega časa tako prevzele, da so jih ohranili v spominu in jim zagotovili trajnost tako, da so jih postavili za temelj grške polis, nepogrešljive vrednote v vseh demokracijah. Heraklitove besede so ljudi klicale v skupni svet prebujenosti.
Skupni svet prebujenosti! Mnogo knjig bi moral človek prebrati, če bi hotel najti besede, ki bi bile bolj primerne in bolj potrebne za sedanjo Slovenijo. Naj postanejo lastnina vseh naših ljudi: Skupni svet prebujenosti! Slovenija naj postane skupni svet prebujenosti! Ko pa bomo začeli nositi na Trg republike v Ljubljani iz velikih slovenskih grobov pa tudi iz manjših slovenskih grobov, če bodo njihovi ljudje dovolili, da ostanejo pri svojih, jim bomo na podnožje njihovega spomenika zapisali:
ZAVEZUJEMO SE, DA SE BOMO TRUDILI, DA Z VAŠO POMOČJO POSTANEMO BOLJŠI LJUDJE IN OČISTIMO SLOVENSKO DVAJSETO STOLETJE.
HVALA AMEN
ZAVZEMAMO SE ZA SKUPNI SVET PREBUJENSOTI VELIKO ČISTIH SLOVENSKIH STOLETIJ
HVALA AMEN
[Stran 53]