Vrnitev v domačo dolino

V

Po zadnji bolezni in tudi zaradi starostne oslabelosti Justin Stanovnik ne bi mogel živeti več sam doma v Ljubljani. To dejstvo je težko sprejel in na hitro bi moral iti skoraj v katerikoli dom. Zadnji trenutek pa se je dobil prostor v domačem Horjulu, kar je bilo zanj vendarle ugodno. Vrnil se je v ljubljeno domačo dolino, v kateri je poznal veliko ljudi, vsak kotiček in tudi njeno usodo skozi čas. Prijazno so ga sprejeli in mu podelili naslov častnega občana. V Horjulu smo ga lahko obiskovali tudi njegovi prijatelji. Z gospo Jano sva tja hodili tedensko, včasih pa tega zaradi kakšne okoliščine nisva mogli. Obiskov je bil vesel, ker je le tako lahko šel iz doma. Sprva je imel še nekaj moči in smo se lahko sprehodili po Horjulu in nama je pripovedoval o usodi vsake hiše in družine, ki je živela v njej, in to zmeraj dobrohotno, tudi hude stvari. Obiskali smo njegov dom na Lesnem Brdu ob lepo vzdrževani baročni cerkvici in skupaj smo uživali pogled po mirni zeleni dolini. Šli smo še k utrjeni cerkvi sv. Urha. Vesel je bil, da je zmogel pot, in se čudil: »Kako lep je svet!« Pokazal nama je spomenik pomorjenim v kamnolomu in razkrival svoje razmišljanje o tem, kaj žene ljudi v tako okrutna dejanja. To razglabljanje je bila njegova zadnja muka, saj ni mogel priti do dna. Zelo si je še želel iti na Koreno, pa tej želji takrat nisva mogli ustreči zaradi del na cesti, potem pa je bil že preveč oslabel in se je naša pot skrajšala na bližnje pokopališče pred čudoviti spomenik pomorjenim. Prižgali smo svečko, pomolili in v glavnem molčali. To je bil molk iz bolečine in spoštovanja, pa tudi nemoči, da bi izrazili misli, ki so se oblikovale v nas. Počutili smo se podobno kot preostali na vetrinjskem polju ob novici, da so njihove izročili Jugoslovanom. Ob počasnem odhajanju je rekel kak stavek: »Kakšni fantje so to bili; joj, kakšni fantje!« ali »Ne smemo jih pozabiti, pripovedujte, pišite o njih!« Na kratki poti do doma se je ustavljal, morda zaradi želje, da bi bil čim dlje zunaj, pa tudi zaradi težav pri hoji, ki jih ni rad priznal. Včasih si je zelo želel, da bi ga peljali domov, pa je bilo to neizvedljivo, zato sva se poslovili bolj na hitro in odhajali žalostni, navadno že v bližajoči se mrak.

Ob zadnjem obisku je bil že zelo bolan. Imel je vročino in težko je dihal, vseeno je bil vesel in sva ostali kratek čas. Rekli sva, da prideva čez en teden, ko bo boljši. Odločno je odgovoril: »Prej morata priti!« Seveda je vedel, kako je z njim, pravzaprav sva tudi midve vedeli, da je to najbrž naše zadnje srečanje, in nama je bilo težko. Morali bi ga obiskati vsaj čez dva dni, potem je odšel k svojim.

Po enem letu so se zgodile stvari, ki bi jih bil vesel. Odkopavati so začeli domobrance pod Macesnovo gorico in kot po čudežu so odkrili, da domobransko pokopališče na Orlovem vrhu še obstaja. Tvoja pravda, Justin, še teče, in to ne v prazno. Kar je grajeno na sovraštvu, se sesuva, ker Resnica tega ne prenese.

[Stran 77]

Avtor Ivanka Kozlevčar