V samostojni Sloveniji praznujemo 27. april kot dan upora proti okupatorju. Pred tem, v skoraj polstoletnem obdobju domačega totalitarizma, ki je sledil štiriletni okupaciji fašističnih oziroma nacističnih totalitarcev, smo praznovali ta dan kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Zgodovinarji so že zdavnaj ugotovili, saj drugače niso mogli, da je bila 27. aprila ustanovljena PIF (Protiimperialistična fronta), kajti njen dejanski ustanovitelj je bila KPS, ki je, upoštevajoč navodila Kominterne, spoštovala pakt o prijateljstvu med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo, sklenjen v Moskvi 23. avgusta 1939. Tudi po 22. juniju 1941 – napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko se je PIF prelevila v OF in je Slovenski poročevalec po nekaj mesecih dobil podnaslov Informacijski vestnik OF, je tako nad OF kot nad partizanskim gibanjem ves čas držala roko partija, katere glavni cilj je bil vzpon na oblast.
In kaj naj rečemo o prvomajskem delavskem prazniku, ki ga uradno praznujemo že 73 let? Ne bomo tajili, da se naše misli vsako leto prav ob tem času mudijo pri eksodusu v začetku maja 1945 in povojnih pobojih, ki so mu sledili nekaj tednov kasneje ter velik del naše lepe domovine spremenili v morišče in grobišče, kjer tisoči nedolžnih žrtev še vedno čakajo na izpolnitev ene temeljnih človekovih pravic: pravice do groba in imena.
Kaj nam pove Kebetov članek v Borcu 1989?
Nekdanji krščanski socialist in partizan Tone Kebe je leta 1989, ko je že »dišalo« po slovenski osamosvojitvi, objavil v reviji Borec članek O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem. Žal v nekaj stavkih ne moremo razkriti laži, še manj pa lahko zavrnemo neresnice tega sestavka, lahko pa opozorimo na zgrešeno pojmovanje tako imenovanega osvobodilnega boja kot tudi na zadržanje tistih, ki so se mu morali upreti, če so hoteli ohraniti vsaj golo življenje. Naj najprej dobesedno navedemo nekaj Kebetovih stavkov: »Po okupaciji je bila oblikovana vseslovenska Osvobodilna fronta, ki je zapisala poleg boja proti nasilnemu okupatorju za narodni obstoj še en cilj: socialno preobrazbo družbe po končani vojni. In prav ta program je naletel na spotiko slovenskih najbolj reakcionarnih krogov s Cerkvijo na čelu. Zaslutili so nevarnost komunizma in 29. maja 1941, mesec dni po ustanovitvi OF, organizirali Slovensko legijo z nasprotnim, nebojevitim programom po načelu čakanja ugodnega trenutka. Prišlo je do vsenarodne polarizacije: na eni strani OF proti okupatorju, na drugi bela garda z njim proti upornemu ljudstvu … V tem razpihovanju bratomorne vojne se je v Ljubljanski pokrajini najbolj izkazala katoliška cerkev. Za kakšno svobodo naroda naj bi se borila Slovenska legija? Raje so šli v objem tujih zasužnjevalcev, kot da bi pristali na sodelovanje s komunisti zoper nje. Geslo čakanja je bilo obenem pasivizacija vseljudskega odpora in zoper OF … Vodstvo Slovenske legije je ponujalo roko liberalcem, ki so z dr. Kramarjem sprva pristali na sodelovanje, kasneje pa organizirali svojo Sokolsko legijo. Kasneje je nastala Narodna legija, spomladi 1942 pa še politična organizacija Slovenska zaveza – iz vrst bivših članov klerikalne stranke in v povezavi z begunsko vlado.« (Borec 1989, str. 943)
[Stran 013]
Figure 1. Šentjoški fantje z župnikom Nagodetom okrog leta 1935
Kebe pravzaprav s tem potrjuje, da je skoraj hkrati z OF oziroma PIF nastala ilegalna vojaška skupina Slovenska legija. Če pa upoštevamo, da je OF nastala iz PIF šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je Slovenska legija nastala prej kot OF in partizanstvo. Ustanovitelji Slovenske legije v začetku prav gotovo niso mislili na odpor proti partizanom, ki jih še ni bilo, pač na upor proti okupatorju, ko pride primeren čas. Načelo čakanja ni bilo nasprotovanje temu odporu, pač pa izogibanje represalijam in s tem varovanje slovenskih življenj ter premoženja. Kdo je sprožil slovensko polarizacijo? Mar ne OF oziroma partija z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda septembra 1941, ko je VOS že pobijal politične nasprotnike? VOS je bil podrejen neposredno CK partije, zato je treba tu iskati korenine bratomornega boja. V programu OF naj bi bila zapisana socialna preobrazba družbe po končani vojni, VOS pa je že jeseni 1941 »odstranjeval« idejne in politične nasprotnike komunizma in s tem trasiral pot za vzpon komunistične oblasti. Ko je spomladi 1942 po dolgih pripravah zaživela Slovenska zaveza, so Mačkovšek, dr. Šolar in Šuklje takole pisali v London: »Končno se lahko reče, da je koncentracija vseh narodnih političnih sil dosežena. Sodelujejo SLS (Slovenska ljudska stranka) in ves katoliški politični krog – z izjemo takozvanih krščanskih socialistov – vse prejšnje napredne stranke in tudi mlajše generacije, socialisti in nekatere nove politične tvorbe. Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti; pa tudi njim so odprta vrata, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje koristi samo sovražniku.« (J. Vodušek, Dosje Mačkovšek, str. 41–42)
Kdo je torej v Ljubljanski pokrajini, ki je bila zaradi številnih beguncev z nemškega zasedbenega območja tedaj Slovenija v malem, razpihoval bratomorno vojno? Kdo je govoril o narodni enotnosti, v resnici pa jo z Odlokom o zaščiti in zločinskim delovanjem VOS grobo rušil in zadajal narodu rane, kakršnih dotedanja tisočletna zgodovina ni poznala?
V nadaljevanju Kebetovega članka sledijo podrobnosti o nastanku vaških straž v Šentjoštu, Rovtah, Zaplani in drugih krajih tega območja. V to pripoved Kebe seveda vključi spomine dr. Ceneta Logarja, ki je po navodilih Borisa Kidriča prvi organiziral OF in KP v teh
[Stran 014]
Figure 2. Z leve katehet Srečko Huth in bogoslovec Mirko Gogala; taki »kaplani« so takoj po okupaciji prišli v Šentjošt: Hutha je poslala škofija, da bi skrbel za sosednje župnije, kjer so Nemci zaprli duhovnike, Gogala pa je prišel na počitnice, ker domov v Mojstrano ni mogel.
krajih: »Zakaj je spočetka Kidrič vodil organizacijo osvobodilnega boja na tem terenu, ki je teritorialno dejansko spadal pod Vrhniko? Zato, ker sva od leta 1937 do 1939 skupaj delala v Pragi in v Parizu. Razpad stare Jugoslavije me je našel doma, v Horjulu, kamor sem se leta 1940 po kapitulaciji Francije vrnil iz Pariza. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem poiskal Borisa Kidriča, ki mi je dal navodila za organizacijo OF in naročil, naj zaenkrat ostanem povezan z njim. Da bi prišel legalno v stik s čim več vasmi, sem od občine sprejel neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tedaj sem zvedel za vpliv jezuitov predvsem v Šentjoštu, kjer so tik pred vojno imeli neki misijon in od tedaj vzdrževali stike s temi kraji. Pred vojno je sem na izlete vodil svoje mladce Ernest Tomec in med ljudmi širil fašistično usmerjenost. Škofija je takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem poslala nekaj kaplanov, ki so najbrž pribežali nekje izpod Nemcev. Od nekod se je vrnilo nekaj usmiljenk, ki so se takoj vključile v to druščino. Vse to je iz Šentjošta napravilo pravo Vendejo in prav ta Šentjošt nam ni povzročal med vojno samo žrtev, pač pa tudi razdvojenost v naših vrstah v ocenjevanju položaja in vsakodnevnem ukrepanju. Zanimivo, da je do te sfanatiziranosti prišlo, čeprav je tu desetletja deloval župnik Nagode, ki je bil vse prej kot verski fanatik in ga ni bilo mogoče zaplesti v protiljudsko politiko bele garde.« (Dr. Cene Logar, Borec 1973, str. 366–367)
Ne bomo komentirali teh ekstremnih Logarjevih ugotovitev, dovoljujemo si pa pripombo, da dr. Logar tu kljub sedmim letom nečloveškega trpljenja na Golem otoku, Grgurju in v ljubljanskih zaporih ne odstopa od stališč, ki jih je zastopal kot politkomisar med vojno in kot član agitpropa CK KPS takoj po njej, pa vendar v intervjuju, ki so ga po njegovi smrti objavili Razgledi 3. februarja 1995, pove, da se mu je že med vojno upiralo delati vse po diktatu partije, toda tedaj je verjel, da je za zmago in osvoboditev potrebna disciplina. »Vse to sem razumel šele kasneje. Smatram, da se je že tedaj odločilo: ali parlamentarni, demokratični sistem družbe ali enopartijska diktatura, katere žrtev sem postal tudi jaz. Diktaturo je partija uvozila iz Sovjetske zveze, iz zaostale aziatske družbe. To so ves čas vojne strogo prikrivali, dejansko pa so naši voditelji – Kidrič in drugi – to politiko študirali v Moskvi na posebni ustanovi.« (Razgledi 1995, št. 3, str. 9)
Dobršen del svojega članka Kebe posveti razpravi o tem, zakaj je ravno v Šentjoštu nastala vaška straža, da sta se odred in dr. Logar od začetka strinjala z najstrožjimi protiukrepi, okrožni komite KPS Vrhnika oziroma sekretar [Stran 015]Stane Kavčič – Djuro pa je bil bolj popustljiv. Bolj ali manj ostre razprave glede tega so se začele že pred uradno ustanovitvijo šentjoške vaške straže in partizanskim napadom nanjo in niti leta 1985, ko si je Kebe neuspešno prizadeval pridobiti Staneta Kavčiča, dr. Logarja, Toneta Curka in Romana Potočnika za »skupni pogovor, v katerem naj bi s tedanjimi in sedanjimi očmi ter merili in strpnim presojanjem prišli do objektivnejše resnice«, (Borec 1989, str. 965) niso dobile epiloga.
Poglejmo, kaj piše Kebe o zaplanskem župniku Jožetu Geoheliju: »Partizani so ga aretirali, ko je že na široko zaoral v vrstah pripadnikov protikomunističnega boja, tik pred nastankom bele garde na Zaplani. 25. julija so ga z drugimi aretiranci izpustili, ker mu niso mogli konkretno dokazati krivde. Ko pa je partizan Žitko iz Logatca ob preiskavi našel v brevirju skrito vohunsko pismo, napisano z limoninim sokom, v katerem je Italijanom sporočal, naj na Zaplano kot prvo pomoč takoj pošljejo trideset pušk, se je razkrila vsa njegova protipartizanska in rafinirana izdajalska dejavnost. Še isto noč po izpustitvi se je župnik odpeljal v Logatec in od Italijanov zahteval izvedbo svojega naročila. Ko se je vrnil, je bil 26. julija ponovno aretiran in usmrčen. Geoheli je bil kot italijanski obveščevalec zelo rafiniran in precej previden. Z limoninim sokom si je dopisoval z vodjo trojk in centrom v Ljubljani in na Vrhniki, pa tudi z italijanskim poveljstvom v Logatcu, v cerkvi pa je celo pridigal in agitiral za Osvobodilno fronto oziroma pozival ljudi k uporu, da bi se zakril. – Izjava Karla Leskovca iz Rovt, 26. maja 1986.« (Borec 1989, str. 972)
Zakaj se od tiste Geohelijeve silne korespondence prav nič ni ohranilo? Ali je bil Geoheli obenem rafiniran in neumen? Karel Leskovec namenja Geoheliju celo v knjigi Križpotja I. – izšla je leta 1971 – krajše poglavje pod naslovom V zaplanskem župnišču, kjer med drugim pove, da na zaslišanju ni skoraj nič priznal. Niti Kebe niti Leskovec pa ne omenjata, da so župnika mučili in potem na pol mrtvega vrgli prek pečine. Niso ga pokopali, ampak samo zakrili z vejami in nekaj skalami. Svojo pripoved Leskovec zaključi takole: »Še tista peščica ljudi, ki je prej delala za nas, je zdaj partizanom obrnila hrbet.« Ali ni v tej njegovi izjavi vendarle del odgovora, zakaj so nastale vaške straže?
O rovtarskem župniku Jožetu Zalokarju piše Leskovec, da je kar s prižnice tolkel po partizanih, vendar je bil manj nevaren kot Geoheli. Očitali so mu druženje z italijanskimi oficirji, saj je bilo v župnišču od začetka okupacije nastanjeno poveljstvo italijanske posadke, kar pa je bilo župniku nedvomno bolj v breme kot v korist. 2. avgusta 1942 je nad okolico Rovt prihrumela posebna italijanska enota iz Logatca, ker menda rovtarski za tako akcijo niso bili usposobljeni. Požgali so Podlipo, Podpesek in tudi nekaj poslopij Praprotnega Brda, med njimi pri Pavletu Lukanu, ki so ga le nekaj dni pred tem ubili partizani. V Podpesku so Italijani delno po domovih, največ pa na poti od maše v Podlipi prijeli več mož in fantov, odbrali deseterico, jih postrelili v Lukančkovem gozdu ter kar tam površno zakopali. Odgovornost za ta kruti zločin so partizani naprtili župniku Zalokarju, češ da je Italijanom pripravil seznam deseterice z namenom pridobiti dovoljenje za ustanovitev bele garde v Rovtah. Zanimivo, da Zalokarja zaradi tega na sodni razpravi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 5. avgusta 1946 skoraj niso obtoževali, pač pa so ga predvsem prijemali zaradi bele garde in nagovarjanja partizana Modrijana k dezertaciji iz NOV. Obsojen je bil na sedem let zapora s prisilnim delom, po pritožbi pa mu je Vrhovno sodišče kazen znižalo na štiri leta zapora s prisilnim delom. – O župniku Jožetu Zalokarju obširno piše v knjigi Cerkev na zatožni klopi zgodovinarka dr. Griesser Pečar (str. 261).
[Stran 016]
Figure 3. Skupina rovtarskih domobrancev z Antonom Petkovškom, rešencem iz jame na Hrastniškem hribu, ki je nazadnje dobil zatočišče v Argentini.
Rovtarska vaška straža je bila ena izmed redkih, ki so po 8. septembru 1943 ostale na svojem mestu. Njen poveljnik je bil tedaj domačin Franc Kogovšek. Partizani sami se ji v ? tem času niso približali, so jo pa »ovadili« Nemcem v Logatcu. Ti so 29. septembra 1943, prav na god farnega zavetnika sv. Mihaela, v polni bojni pripravljenosti s kamioni pridrveli v Rovte, kjer česa takega niso pričakovali. Takoj ob nemškem prihodu so bili mrtvi naslednji stražarji: Janko Bradeško, Jože Bogataj, Tone Lukan in Jože Tušek; preostale presenečene stražarje so Nemci razorožili in jih pod močno stražo odgnali proti Logatcu. Ko sta do nemškega poveljnika prišla Franc Kogovšek in župnik Zalokar, ki sta oba znala nemško, je sprejel njuno pojasnilo, in ko je po preverjanju ugotovil, da je bilo naznanilo o partizanih v Rovtah zlagano, so fantje lahko odšli nazaj in tudi orožje so jim vrnili. Tako rovtarska vaška straža ni doživela preizkušnje Turjaka kot mnoge druge in se je vključila v Slovensko domobranstvo kot njegova 44. četa.
Naj omenimo še eno misel, ki se nam vzbuja ob Kebetovem članku. Zakaj tako vneto našteva napake vaških straž – resnične in tudi
samo namišljene, izogiba pa se priznati kak odklon svoje strani, ki ga bi težko imenovali drugače kot zločin in ga ni mogoče zatajiti pred zgodovino. Če je bil cilj partizanskega gibanja osvoboditev izpod okupatorja, zakaj so komunisti uveljavili monopol nad njim in ga pogosto zlorabljali za dosego ozkih partijskih ciljev, ki navadno niso imeli prav nobene zveze s svobodo oziroma blaginjo naroda. Zakaj so že med vojno, še bolj pa po njej s tako vehemenco odstranjevali politične ter idejne nasprotnike, da je bilo treba celo uvesti nov način pokopavanja, ki ga v naši kulturi dotlej ni bilo?
Ko smo že pri Rovtarjih, ali ne bi bilo prav, da bi po tolikem času bila končno razkrita usoda več kot devetdesetih mož in fantov, ki so se okrog 10. maja 1945 šli javit na izpostavo Ozne v Logatcu? Večina njih je bila v naslednjih dneh vpisana v knjige sodnih oziroma centralnih zaporov v Ljubljani, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Štiriinšestdeset jih je z imenom in priimkom ter letnico rojstva za- [Stran 017]pisanih na eni od farnih spominskih plošč. V kakšni zvezi z njimi so tisti, ki so jih pred leti izkopali na Cesarskem vrhu? Pri hitrem pregledu razpredelnice št. 4 na straneh 156 do 161 knjige Rovte v viharju vojne in revolucije, vidimo, da jih ima dobra polovica letnico rojstva pred 1910. Kaj to pomeni? Da so bili v začetku le kratek čas pri vaški straži, potem pa so kot družinski očetje s kopico malih otrok in kmečki gospodarji ostali doma. Ko so kmalu po 5. maju – ko so iz Rovt odšli domobranci in tisti, ki so se odločili iti z njimi na Koroško – brali plakate, naj se javijo v Logatcu, so komaj pomislili, da bi jim tisti tedni vaške straže – marsikdo je celo tedaj bil več doma kot pa v postojanki – mogli škodovati. Verjeli so, da je najbolje čim prej opraviti formalnost, ki jo zahteva nova oblast, potem pa se bodo lahko mirno posvetili delu za dom in družino. Žal je bila realnost popolnoma drugačna in posledica tega je, da je skoraj več znanega o tistih, ki so bili iz Vetrinja vrnjeni na Teharje. O njih so nekaj povedali redki mladoletniki, ki so po amnestiji avgusta 1945 srečno prišli domov; o sosedih in prijateljih, ki so prag večnosti prestopili na Hrastniškem hribu, pa je nekaj povedal Anton Petkovšek, Marjetin Tone, ki je po sklepu Previdnosti preživel tudi tisti prag in postal pričevalec »s prstjo zasutih ust«.
Dva svetilnika sredi viharja vojne in revolucije
Če pomislimo, v kakšnih razmerah se je znašla Slovenija leta 1941 in še bolj ob koncu vojne, se nam gornji naslov ne zdi nenavaden. Predstavljajmo si občutke mornarjev, ko se v temni noči sredi razburkanega morja do njih prebije medla svetloba svetilnika in pokaže smer rešitve. Njihov strah, da so izgubljeni, da bodo ladjo z njimi vred kmalu pogoltnili divji valovi, se naenkrat spremeni v novo upanje in jim da moči, da vztrajajo v trdem boju z besnečo ujmo. Tej viharni temi, temu turbulentnemu brezpotju so bile podobne razmere, v katerih
Figure 4. Zaplanski Župnik Jože Geoheli
so se znašli mnogi naši ljudje v času vojne in revolucije, ko je bilo očitno, da se vse podira, da nikomur ne morejo več zaupati oziroma od njega pričakovati pomoči. Grenkobo tiste stiske je izrazila begunka v Vetrinju, ko je ob novici, da Angleži vračajo domobrance v Jugoslavijo, vzdihnila: »Ali ne bo že sodni dan?«
Naj že povemo, da nameravamo v tem poglavju na kratko predstaviti zgodbi dveh duhovnikov – msgr. Franca Gabrovška in msgr. Janeza Hladnika. Oba sta izšla iz kmečkega doma v Rovtah, vsak pred svojo težko nalogo pa bila postavljena ob koncu druge svetovne vojne v tujini, ko sta se nenadoma znašla sredi nenavadnih sprememb svetovne politike, na katere sicer nista mogla vplivati, sta pa kljub temu veliko naredila za naše ljudi.
Franc Gabrovšek, rojen leta 1890, je pel novo mašo 14. julija 1913 in potem kaplanoval v Hrenovicah, Vremskem Britofu in na Jesenicah. Leta 1923 je bil imenovan za kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani in prav tedaj tudi prevzel
[Stran 018]
Figure 5. Zlata maša nekdanjega rovtarskega župnika Jožefa Zalokarja v Olševku pri Šenčurju.
tajništvo SLS. To funkcijo je obdržal do oktobra 1928, ko je postal ravnatelj Zadružne zveze v Ljubljani. V času Živkovićeve diktature, ko je bila SLS prepovedana, je bil član ilegalnega odbora stranke. Na državnozborskih volitvah 1938 je bil izvoljen z veliko večino glasov za poslanca na listi JRZ v logaškem okraju. Leta 1941 je še pred nemškim napadom na Jugoslavijo skupaj z dr. Alojzijem Kuharjem odpotoval kot uradni predstavnik SLS najprej v Grčijo, nato pa v Egipt in Palestino. Oktobra 1941 je prek Južne Afrike prišel v London. Spomladi 1943 ga je begunska jugoslovanska vlada poslala v ZDA, da bi tu pomagal pri delu vladne skupine. Sodeloval je pri Jugoslovanskem informacijskem centru v New Yorku, ki je tudi izdal njegovo brošuro Jugoslovanske meje z Italijo. Stanoval je najprej v župnišču slovenske cerkve v New Yorku, novembra 1944 pa se preselil v Cleveland v župnišče fare sv. Vida in tam pomagal pri dušnem pastirstvu. Tri leta je tudi pisal za Ameriško domovino stolpec Vesti iz Slovenije. Avgusta 1948 je odšel v Milwaukee za župnika slovenske župnije sv. Janeza Evangelista, kjer pa je kmalu zbolel za rakom na želodcu in leta 1951 umrl.
Od 30. marca 1941 do 8. oktobra 1950 je msgr. Gabrovšek pisal dnevnik. Ker je pisal z roko, nekatere opombe tudi stenografiral in uporabljal razne okrajšave, današnji povprečen bralec njegovih zapiskov skoraj ne razume, zato je dr. Janez Arnež, kateremu smo dolžni zahvalo, da so se ohranili, del teh zapiskov pripravil za tisk, jim dodal svoje komentarje ter jih leta 1997 izdal v knjižni obliki pri Studia Slovenica pod naslovom Gabrovškov dnevnik 1941–1945.
Na pot v emigracijo je Gabrovšek leta 1941 odšel z močno zavestjo odgovornosti za obrambo domovine in upanjem, da bo nesreča, ki je zadela Jugoslavijo, streznila njene politične zastopnike in jih napotila k resnemu delu, toda doletelo ga je razočaranje, ko je ugotovil, da so med njimi nepremostljiva razhajanja. Ustanovitev NDH in Paveličev nastop je dvignil Srbe proti Hrvatom: nekateri so ob tem že
[Stran 019]
Figure 6. London 1942 – z leve dr. Alojzij Kuhar, Ivan Kern, msgr. Franc Gabrovšek in dr. Miha Krek
začeli misliti na Veliko Srbijo, namesto na obnovitev Jugoslavije. Hrvati so se branili in Srbom očitali Nedića ter druge Nemcem naklonjene politike. Srbi so dobro poznali slovensko pripadnost Jugoslaviji in temu primerno ravnali s slovenskimi predstavniki v vladi. Zgodilo se je, da so glede izrazito slovenske zadeve odločili sami brez Slovencev. Ko se je zvedelo za imena Slovencev, ki so vstopili v konzulto Ljubljanske pokrajine, so jim Srbi očitali kolaboracijo. Gabrovškovo mnenje glede tega je bilo, da »Natlačen z dobrim namenom upogiblje hrbtenico, toda zakaj za to ne uporabi koga drugega«. Hrvat Krnjević pa je očital Kreku, da so on in njegovi kolegi zaradi strahu pred Srbi tako ostro napadli Natlačena, torej je ta njihova gesta bila pripogibanje pred Srbi (Gabrovškov dnevnik 1941–1945, str. 14).
Ko so jugoslovanski politični emigranti jeseni 1941 prišli v London, se je tam že nekaj vedelo o Mihajlovićevem četniškem gibanju v Srbiji. Srbski politiki so to z veseljem poprijeli, in ko jim je uspelo priti do medijev, veliko govorili o uspehih tega gibanja, tudi zato, ker se Hrvati in Slovenci s čim podobnim niso mogli hvaliti. S časom pa je Tito s svojimi partizani zaradi podpore svetovne komunistične mreže in somišljenikov na zahodu pridobil popularnost in se uveljavil tudi pri zahodnih zaveznikih, ki so bistveno spremenili svoje poglede na Jugoslavijo.
Gabrovšek je vse to zaskrbljeno spremljal, kolikor mu je ob pomanjkljivih informacijah bilo mogoče. Imel je sicer dovolj dela, vendar ga je samotarjenje ubijalo in je čutil, da so ga v ZDA poslali tudi zato, da bi se ga znebili. Njegova želja, da bi se povezava med zastopniki SLS – Krekom, Kuharjem, Snojem in njim izboljšala, je ostala neuresničena. Eden glavnih agitatorjev v ZDA za partizane je bil Louis Adamič s svojimi govori, osebnimi stiki, predvsem pa s članki v raznih listih in revijah; dosegel je celo, da so njegovo knjigo The native’s return (Rojakova vrnitev) tiskali v petdeset tisoč izvodih za ameriško vojsko. Neki republikanski kongresnik je Adamiču v zvezi s to
[Stran 020]
Figure 7. Šentjoško žegnanje v Buenos Airesu leta 1952 – sedijo z leve Tine Malavašič, Janez Maček, dr. Mirko Gogala, msgr. Anton Orehar, msgr. Janez Hladnik in Marjan Jesenovec.
knjigo oponesel, da je nevarnejši agitator za komunizem kot Earl Browder, tajnik razpuščene komunistične stranke.
Iz domovine je Gabrovšek dobival vedno slabše novice. Slovenski komunisti sploh niso hoteli slišati o kakem dogovoru. Avgusta 1943 mu je Miloš Stare poročal o tajnih pogajanjih s komunisti, da bi nehali izvajati poboje in uničevati – seveda tudi tokrat uspeha ni bilo. Še bolj zaprepaščajoče pa je bilo poročilo z dne 18. novembra 1943, po Turjaku in Grčaricah. Pod njegovim vtisom je Gabrovšek 8. decembra 1943 zapisal v dnevnik sledeče: »Danes je očitno, da podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci, kaj počno pri nas komunisti? Tako imamo sedaj sovražnike povsod in se praktično nahajam v sovražni deželi, ki dejansko podpira morilce mojih tovarišev, morilce mladih slovenskih katoličanov … Angleški minister Low je baje danes izjavil, da angleška vlada podpira partizane, ker se bore z Nemci. V resnici pa jih podpira, ker se boji Rusov. In verjetno se da preslepiti po ruski propagandi in po svojih tajnih agentih, ki so levičarji. Kam in kako se bo to razvilo? Ali smo res umirajoči narod? (Gabrovškov dnevnik 1941–1945, str. 54–58)
Po znanem Churchillovem govoru v spodnjem domu britanskega parlamenta februarja 1944 je Gabrovšek zapisal sledeče: »Zdi se, da so tudi Amerikanci na istem tiru kot Angleži: za Tita in komuniste, četudi ne kot komuniste. Sedaj smo torej politično na tleh kot še nikoli: Naši ljudje doma popolnoma zapuščeni. Če bi šlo tako naprej, jih bodo naravnost porinili v naročje Nemcem ali v smrt. Zdi se, da je Atlantic Charter in beseda o svobodi malih narodov postala čista fraza. Churchill in njegovi so besedo pojedli. Ta očitek se čuje tu in tam v lepi obliki iz ameriškega časopisja. Mali narodi bodo pa ostali drobiž, s katerim veliki poravnavajo račune.« Konec maja istega leta se je Gabrovšek mudil na Floridi in iz časopisnih komentarjev Churchillovega govora razbral, da je Jugoslavija pri delitvi Evrope pripadla Rusiji. »Torej politika angleške koristi, za katero je treba Jugoslavijo žrtvovati komunizmu. Časti si Churchill s tako politiko in takim govorom gotovo ni pomnožil. Kaj bo torej z našim narodom? Koliko svobode in pod kom? Ali bomo Slovenci združeni? Vedno bolj se bojim, da ne. Zdi se, da smo to vojno že izgubili, če je bila vojna za svobodo. Miami 30. maja 1944.« (Prav tam, str. 60)
25. avgusta 1944, ko je bila zmaga zavezni-
[Stran 021]
kov že blizu, je Gabrovšek zapisal: »Vse misli na zmago, na zlom Nemčije. In jaz? Jaz, ki se veselim konca našega največjega sovražnika, se ga obenem tudi bojim. Kako bo doma? Če Titovi s pomočjo zaveznikov zavzamejo vso Slovenijo, potem bo divje klanje naših ljudi. Zmerjali jih bodo kot izdajalce in izpeljali oni načrt, da se pokolje nekaj tisoč vodilnih ljudi in tako omogoči komunistična diktatura. Tako zvani zavezniki hočejo povsod ustreči Rusiji. Mi smo žrtve tega.« (Prav tam, str. 66)
Gabrovšek je bil nezadovoljen tudi z ameriškimi Slovenci. Nobena skrivnost ni bila, da SANS (Slovensko-ameriški narodni svet) stalno navija za OF in partizane. Predvsem na pobudo frančiškana Bernarda Ambrožiča je bila kot protiutež Svetu v Clevelandu ustanovljena Zveza slovenskih župnij, ki naj bi se pri ameriškem zunanjem ministrstvu zavzela za reševanje slovenskih katoličanov pred komunističnim pokolom. Gabrovšek je sestavil poseben memorandum in bil član delegacije, ki je zaprosila za sprejem na ministrstvu. Bili so lepo sprejeti, vidnega uspeha pa ni bilo.
11. septembra 1944 je Gabrovšek dobil brzojavko od Šubašića, ki jo je dejansko napisal dr. Kuhar: »18.000 domobrancev priseglo Hitlerju. Voditelji SLS v Rimu podpirajo to strahotno politiko. Samuel (Snoj) šel v Slovenijo, da reši položaj, če sploh mogoče. Jaz in drugi bomo pozivali naše strankine pristaše preko BBC, naj se pridružijo osvobodilnemu gibanju, da dosežemo združitev našega narodnega ozemlja in novo zvezno ureditev Jugoslavije.« Gabrovšek je brzojavno odgovoril naslednje: »Informacije so lahko dvomljive. Ljudje se bojijo komunistov. Pomiri se jih lahko samo, če dobijo solidno zagotovilo za svoje svoboščine. Besede same in BBC ne morejo pomagati. Nujno prosim, da mi omogočite prihod v London, da grem tudi v Rim in v Slovenijo. Obvestite Kuharja, da sem tu popolnoma izoliran. Zakaj?«
Naslednji dan je dobil še Kuharjevo pismo od 28. avgusta: »Vsebina: opis situacije, ki je
Figure 8. Msgr. Janez Hladnik
pripeljala do tega, da sta se Snoj in Kuhar odločila, da gre Snoj domov reševat, kar je še mogoče. Poročilo o domobrancih in Kuharjevih resolucijah, o tem, da v Rimu Krek, Avsenek in Ahčin nočejo slišati o Titu in odobravajo domobrance. Snoj se bo obrnil na periferijo stranke – Šolar, Finžgar, Gosar, ki se ni umazala z Nemci. Jaz (Gabrovšek) se s pismom v celoti ne strinjam. Kdo je kolaboracionist? Da bi naši držali z Nemci? Da se ne bi smeli braniti pred komunisti? Boli dalje, da pismo pomeni razkol v stranki. In zakaj? Zakaj sedaj sama odločata, ko smo vendar toliko govorili, da moramo držati skupaj!« (Gabrovškov dnevnik 1941–1945, str. 68–69)
Septembra je imel dr. Kuhar na BBC že prej napovedane »partizanske« govore. Tekste govorov je sicer razpošiljal SANS, vendar jih je Gabrovšek dobil z veliko zamudo – šele 18. novembra – in že naslednji dan potožil svojemu dnevniku: »Težko je brati te govore brez občutka, da je šel Kuhar mnogo predaleč in da je onim tam, naj so naredili še take napake, krivičen. Govorjeno je kot angleška propaganda za vlado. Zakaj meče okoli tolike izraze izdajalci, zakaj jim pripisuje večje prijateljstvo
[Stran 022]
Figure 9. Možinetova stara mati in osiroteli otroci pred pogrebom staršev in tete
z Nemci, kot je res, zakaj ne upošteva, da so se branili, zakaj morilce malodane proslavljati? Ali so tako pritiskali nanj? Saj bi se vendar dala dobiti druga oblika za obsodbo tega, kar je narobe. Ali je imel kake informacije, ki jih ni poslal meni?«
Ko je msgr. Gabrovšek čez nekaj časa dobil od dr. Kuharja kratko sporočilo o neuspehu Snojeve misije v Sloveniji, niti ni bil začuden. Od štirih predstavnikov SLS v tujini je on razmere v domovini med vojno in po njej brez dvoma najbolje poznal, saj je o tem tri leta pisal v Ameriški domovini. Kaj se je zgodilo septembra 1943 na Turjaku, v Grčaricah in drugod? Kaj so že dve leti »molče trobentala« grobišča v Jelendolu, v Mozlju in Bavdlah? Ali ni že pred dobrega pol leta zaupal svojemu dnevniku, da ga je strah konca vojne, ker bodo komunisti spet pobijali?
Toda kljub skrbem je bilo treba delati. Ko je
od Kreka iz Rima dobil pismo, da je treba misliti, kako pomagati beguncem, ki se bodo iz Slovenije umaknili pred komunističnim nasiljem, je takoj odšel v Washington na ameriško zunanje ministrstvo, hkrati pa obvestil Zvezo slovenskih župnij, ki je nato 12. februarja 1945 sklicala posebno sejo svojega odbora in na njej razpravljala o begunskem vprašanju. Iz Rima se je s prošnjo za finančno pomoč tamkajšnjim slovenskim beguncem oglasil tudi jezuit p. Prešeren. 8. maja 1945 je Gabrovšek zabeležil v svoj dnevnik naslednje: »The News je danes objavil vest Associated Pressa, da je 20.000 ljudi zbežalo iz Jugoslavije k angleški osmi armadi.« Takoj je pomislil, da bi to utegnili biti Slovenci, in pisal v Buenos Aires rovtarskemu rojaku in sobratu v duhovniški službi msgr. Janezu Hladniku, ki je že od leta 1936 tam deloval kot izseljenski duhovnik med primorskimi Slovenci, ki so večinoma šli od doma zaradi fašističnega
[Stran 023]
Figure 10. Stanko Guzelj med šentjoškimi skrivači, z leve Guzelj, Jože, Jakob in Pavle Žakelj
nasilja. Pa poglejmo še mi na kratko nekaj podatkov o tem velikem Slovencu, ki ga je Božja Previdnost že celo desetletje pred slovenskim eksodusom poklicala v daljno Argentino.
Rojen je bil 22. decembra 1902 na Petkovcu pri Rovtah v znani Hladnikovi, po domače Ruparski družini. Poleg njega se je v družini rodilo še trinajst bratov in sester. Osem razredov klasične gimnazije z maturo je opravil na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po končanem bogoslovnem študiju v Ljubljani je leta 1927 pel novo mašo v Rovtah. Njegov novomašni pridigar je bil rojak Franc Gabrovšek, o katerem govorimo v tem članku. Po novi maši je bil kaplan v Metliki, eno leto duhovnik za Slovence v Zagrebu, nato pa kaplan v Kostanjevici, dokler ni v začetku leta 1936 odšel v Argentino, kjer je potem do svoje smrti leta 1965 opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi izseljenci in Argentinci.
Dejstvo, da so Slovenci, ki so v letih 1947 in 1948 prišli v Argentino, toliko naredili na gospodarskem in kulturnem področju, predvsem pa, da so kljub oddaljenosti od matične domovine, ki precej dolgo zanje ni hotela niti slišati, obdržali svojo slovensko narodno identiteto skozi tri četrtine stoletja skoraj neokrnjeno, navadno imenujemo argentinski čudež. Pa bi tudi temu, da jim je vstop v Argentino odprl preprost slovenski duhovnik, lahko rekli čudež. Dekan slovenske teološke fakultete dr. Alojzij Odar je o tem drugem čudežu takole zapisal: »To je bil uspeh, ki bi ga bil vesel zunanji minister vsake države. Hladnik ga je dosegel sam, brez zaledja domače države, brez pomoči diplomatov, sam s svojo žilavostjo in vztrajnostjo. Njegovo delo ga je napravilo legendarnega med Slovenci.«
Sam msgr. Hladnik pa piše takole: »Po mnogih neuspešnih prizadevanjih se je končno
[Stran 024]
odprlo. Minister javnega zdravja dr. Ramon Carillo mi je odprl vrata do predsednika Perona. On sam me je spremil v vladno palačo 20. novembra 1946, na praznik sv. Feliksa Valois, ustanovitelja trinitarcev, reda za reševanje jetnikov iz arabske sužnosti. Kako pomembno, sem premišljal, ko sem čakal na sprejem in molil brevir. Nato me pokličejo in pred menoj stoji Peron ves uslužen in ljubezniv ter pravi: »Že vem, zakaj prihajate. Dam vam častno besedo: vsi, ki imajo pogoje, ki jih določa ustava, naj pridejo, pa naj jih bo deset tisoč ali več. Takih ljudi mi potrebujemo.«
In Hladnik dodaja: »Naslednji dan me je minister pospremil na vseljeniško direkcijo in pisal sem v Rim na Via del Colli 8, naj mi pošljejo sezname. Čez en teden sem na uradu za vseljevanje že izročil prvih tisoč imen. Tako se je končno odprla pot. Bil sem srečen, da sem res nekaj naredil, in tudi zato, ker sem tedaj doumel, da je bilo to v načrtih Božje Previdnosti, ki me je poslala v Argentino.
21. januarja 1948 je pristala ladja Santa Cruz z blizu tisoč potniki. Prišli so z njimi moja sestra Angelca, trije bratranci in ena sestrična, semenišče s profesorji, veliko število duhovnikov in množica rojakov. Ko se je ladja bližala pristanišču in deželi, kjer ne bo več nevarnosti, da jih ugrabijo ali nasilno vrnejo v domovino, je vsa množica prepevala Zmagala si, Devica slavna, zmagala kačo pekla. Za naslednji dan, ko je bila nedelja, sem najel dvorano in smo tam zbrali vse novonaseljence na ustanovnem občnem zboru Društva Slovencev. Prav tisti dan je pod vodstvom Miloša Stareta in v nepopisno zadoščenje vse nove slovenske skupnosti izšla tudi prva številka Svobodne Slovenije.« (J. Hladnik, Od Triglava do Andov, str. 190)
Za msgr. Hladnika je bilo to hkrati zadoščenje in nova skrb: zadoščenje, ker je hkrati potekala jugoslovansko-slovenska akcija, katere cilj je bil preprečiti novim vseljencem življenje v Argentini. Čakali so nanje že v pristanišču, jih zmerjali z izdajalci in celo fizično napadali; nova skrb pa, ker je čutil, da prav nanj pada naloga organizirati za vso to navdušeno množico kolikor toliko znosno življenje.
Tako rekoč od prvega dne po prihodu v Argentino je gospod Hladnik imel na skrbi slovensko revijo Duhovno življenje, ki jo je leta 1934 začel izdajati njegov predhodnik Jože Kastelic in izhaja še danes. Urejati revijo je tedaj pomenilo, da je moral urednik po potrebi dobršen del tudi sam napisati. Hladnik s tem ni imel težav, saj je že kot bogoslovec imel pisateljsko žilico in dopisoval v Slovenca. Takratni semeniški vodja dr. Nadrah je to cenil in mu za počitnice leta 1926 priskrbel od Katoliškega tiskovnega društva denar za časnikarski tečaj v Strasbourgu. Veselje za pisanje je Hladnik ohranil do smrti, kar dokazuje tudi knjiga njegovih spominov Od Triglava do Andov, ki jo je leta 1978 izdala Goriška Mohorjeva družba.
Kot napovedujejo, bo v kratkem izšel ponatis te knjige in tedaj bo v Rovtah posebna slovesnost v spomin na msgr. Janeza Hladnika in njegovo veliko delo v službi Cerkve in naroda, kar je tudi podnaslov omenjene knjige.
Grenki spomini z Vrha Sv. Treh Kraljev
Ko je msgr. Janez Hladnik po nekaj desetletjih življenja v velemestu Buenos Aires pisal spomine, je še živo imel pred očmi, kako je na mali šmaren 1912 šel z očetom na shod na Vrh Sv. Treh Kraljev. Bilo je tik pred njegovim odhodom v škofjeloško šolo, zato je le površno poslušal očeta, ko mu je razlagal, kam vse se vidi z Vrha. Tudi Kebetu je Vrh znan kot razgledna točka. Takole piše v svojem članku: »Septembra ali oktobra (1942) so ustanovili belo gardo tudi pri Sv. Treh Kraljih. Postojanko so šteli za najboljšo izvidniško točko. Z Vrha (tako se imenuje vas danes), se je dalo videti daleč naokrog, tako da so imeli zelo dober pregled nad vso okolico. Organizatorji postojanke so bili župnik Ramšak in nekateri domačini.« Kebe seveda ni mogel vedeti, da bo trideset let po njegovem
[Stran 025]
članku izšla knjiga Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, kjer bodo zbrani spomini in pričevanja domačinov o njihovih stiskah in trpljenju v času druge svetovne vojne in revolucije. Kot mnogi drugi je pač mislil, da zgodovine, ki jo pišejo on in tovariši, ni mogoče spremeniti, čeprav je tudi sam zavestno napisal marsikaj drugače, kot se je dejansko zgodilo.
Tale kratek zapis nima namena niti ne more biti recenzija knjige, v katero je vloženega toliko truda avtorice Marije Treven kot tudi prizadevnosti njenih pričevalcev, da so ohranili verodostojen spomin na ljudi in dogodke polpreteklega časa in da so ga bili pripravljeni razkriti pred javnostjo. Bog povrni vsem!
Fara Svetih Treh Kraljev je razmeroma majhna tako po obsegu kot po številu prebivalcev, pa vendar jo je okupacija razdelila na dva dela in s tem ljudem povzročila velike težave, za katere so že malo oddaljene župnije, ki jih ta delitev ni zadela, komaj vedele. Nemški del župnije je doživljal vojno precej drugače kot del, ki so ga okupirali Italijani. Večino fantov so Nemci vpoklicali v vojsko, mladoletne pa poslali na delo v Avstrijo. Fante, ki so jih Nemci iz tega ali onega razloga pustili doma, so potem mobilizirali partizani. Ker so bile nekatere domačije v neposredni bližini nemško-italijanske meje, v obmejnem pasu, so gospodarji teh domačij od Nemcev dobili nalog, da morajo svoje domove podreti, sami pa se izseliti. Nobene prošnje niso pomagale. Le v redkih primerih so Nemci priskrbeli nadomestno bivališče, večinoma pa se je vsak moral znajti, kakor je vedel in znal. Nemški vojaki so silili domače, da bi podirali svoje domove, a seveda ti tega niso mogli, zato so Nemci pripeljali delavce, ki so jih posebej za to mobilizirali. V župniji Vrh Sv. Treh Kraljev so podrli devet domačij.
Za družine, ki so jim porušili domove, je bil to hud udarec. Nekateri so se po koncu vojne vrnili na svojo zemljo in z velikimi težavami obnovili dom, drugi se niti niso vrnili. Zgodilo se je, da je oče take družine pred koncem vojne pristopil k vrhovskim domobrancem in šel z njimi na Koroško. Žena, otroci in stara starša, ki so po koncu vojne zaman čakali njegove vrnitve, so sami in s pomočjo dobrih sosedov obnovili dom. Nova oblast jim ni pomagala, saj so bili zaznamovani kot domobranska (»izdajalska«) družina.
Čeprav je vaška straža na Vrhu Svetih Treh Kraljev jeseni 1942 uradno nastala na italijanski strani okupacijske meje, so se v njo, predvsem pa v kasnejšo domobransko postojanko vključili tudi fantje z nemške strani. Ustanovitvi vaške straže v prid, predvsem na italijanski strani, pa so z nekaterimi svojimi dejanji veliko pomagali partizani sami. V knjigi Grenki spomini je opisan primer Marjančnikove, Guzeljeve družine iz Lavrovca: Marjana Vehar in Franc Guzelj iz Lavrovca sta se poročila leta 1904 in zaživela pri Marjančniku. Rodilo se jima je osem otrok: Pavlina (1905), Franc (1906), Marjana (1908), Janez (1910), Pavel (1913), Jožef (1915), Stanko (1920) in Albina (1925). Ker je bilo pri hiši veliko lačnih ust, je moral oče pogosto na dnino k okoliškim kmetom. Ko so otroci odraščali, so drug za drugim odhajali od doma in si iskali kruha drugod. Temu primerne so bile njihove usode med vojno. Franca, ki je delal v Žireh, so Nemci odpeljali v Dachau in po koncu vojne se je vrnil domov. Pavle je dobil zaposlitev v Ljubljani, se poročil, med vojno pa se pridružil partizanom. Janez je delal kot hlapec na veliki kmetiji na Vrhniki. Stanko je bil še doma. Na začetku vojne je verjetno simpatiziral s partizani, vendar že zgodaj pristopil k vaški straži v Šentjoštu, kjer je tudi imel zaročenko. Partizani so mu povezavo s Šentjoštom silno zamerili in zelo verjetno so se zato znesli nad celo družino.
Poleti 1942 so bili doma samo še Jože, Albina ter starša. Jože je z očetom hodil na dnino in prav dnina na Možinetovi kmetiji v Potoku je bila zanju usodna. 30. julija 1942 so Šubičevi, po domače Možinetovi v Potoku pri Šentjoštu kosili zadnjo travo in sejali repo. Sredi dopoldneva se je pojavila partizanska patrulja in od doma oziroma od dela odpeljala naslednje:
[Stran 026]
Figure 11. Leopold Žust in Jakob Mivšek odkrivata farno spominsko ploščo 12. septembra 1993; oba sta se kot mladoletnika vrnila s Teharij, blagoslovitev plošč in spominsko slovesnost so združili z jesenskim romarskim shodom.
-
Jakoba Šubica, kmeta in očeta štirih otrok, starega 34 let;
-
njegovo ženo Marjano, rojeno Malavašič, staro 29 let, najmlajši sin Tone je bil rojen 14. junija 1942;
-
njeno sestro Albino Malavašič, staro 32 let;
-
Frančiško Kavčič, služkinjo, staro 17 let;
-
Viktorja Jereba, hlapca, starega 19 let;
-
Janeza Gantarja, hlapca, starega 18 let;
-
Franca Guzelja, dninarja, starega 64 let;
-
njegovega sina Jožeta, dninarja, starega 27 let.
Niso jim dovolili, da bi vzeli karkoli s seboj. V gozdu so se ustavili. Mamo Marjano je skrbelo za najmlajšega. Prosila je, da bi ga šla nahranit in se potem vrnila. Niso ji dovolili, čeprav so v gozdu čakali do mraka. Naslednji dan so prišli še k Šelovsu v Smrečje in odpeljali Janeza Kogovška, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem umorili v gozdu nad Kajndolom in zakopali v skupnem grobu. 7. novembra 1942 so vaški stražarji iz Šentjošta trupla izkopali in jih prepeljali v blagoslovljeno zemljo. Ker so bili oba hlapca in oba dninarja iz vrhovske fare, so bili prepeljani na vrhovsko pokopališče in tam pokopani.
9. avgusta 1942 pozno zvečer so k Marjančnikovim – Guzeljevim v Lavrovec prišli partizani. Slučajno je tisto noč na hlevu prenočeval 67-letni sovaščan Zagrabnar. Ker so partizani pred stopnicami na hlev opazili njegovo palico, so ga najprej hoteli videti, nato se pa niso zmenili zanj. Možakar je bil že tako prestrašen, ko pa je čez nekaj časa slišal več strelov, se je zaril v seno in šele zjutraj prilezel s hleva. Komaj je stopil
[Stran 027]
Figure 12. Šestčlanski spominski odbor je skrbel za popis žrtev in postavitev farnih spominskih plošč. Drugi z leve je predstavnik Nove Slovenske zaveze profesor Pavle Kogej.
v vežo, je zaslišal stokanje. Za stopnicami v veži sta na tleh ležali v krvi mrtva mati Marijana, ustreljena v prsi, in komaj še živa hči Albina, prerešetana od krogel. Poln groze je hitel po pomoč k prvemu sosedu, ki pa ga ni hotel poslušati; šele tretji sosed, na katerega se je obrnil, je bil pripravljen pomagati. Sporočili so v Šentjošt in vaški stražarji so prišli po ranjenko ter jo odpeljali v bolnišnico. Albina jim je povedala, kdo so bili zločinci, saj je nekatere prepoznala po glasu. Med partizani naj bi bili Albinina sestrična in še nekateri domačini.
Italijani so potem aretirali štiri Lavrovčane: Martina Razložnika, Nikolaja Žaklja, Cirila Kržiča in Franca Klemenčiča, jih odpeljali v Horjul in postrelili. Ljudje o tem dogodku skoraj niso govorili. Tudi Albina, ki je zaradi poškodbe postala invalidka, ne. Ko je bila zadnja leta v domu za ostarele na Vrhniki, je o vsem, kar se je zgodilo, zaupno pripovedovala Jakobu Mivšku. Kaj je Lavrovčane vodilo k temu grozodejstvu, bo ostalo skrivnost. Nikolaj Žakelj je vrhovskemu mežnarju potožil, da se boji partizanov in je prisiljen delati marsikaj. So bile mogoče kakšne zamere? (Grenki spomini, str. 89–97)
Ozna se je za Guzeljeve zanimala še dolgo po koncu vojne, čeprav je Stanko leta 1948 odšel v Argentino. Janez je bil leta 1953 obsojen na eno leto zapora in tudi invalidna Albina je morala v zapor za deset mesecev. Vrhovcem pa sta prav pokol hlapcev, dekle in dninarjev pri Možinetu ter kruti napad na Guzeljevo mamo in hčerko Albino odpravila še zadnje pomisleke: stopili so skupaj in ustanovili vaško stražo.
Po kapitulaciji Italije so se vključili v Slovensko domobranstvo. Formalno so bili
[Stran 028]
dislocirani vod 44. čete, ki je imela sedež v Rovtah. V začetku maja 1945 so tudi oni šli na Koroško in bili potem vrnjeni na Teharje. O tem križevem potu objavlja knjiga obširno pričevanje Jakoba Mivška iz Hlevnega Vrha, ki se je kot mladoletnik vrnil domov, medtem ko so njegova brata Johan in Tomaž ter večina drugih Vrhovcev morali na Hrastniškem hribu prestopiti prag večnosti. Povzeli bomo nekaj odlomkov, saj celega pričevanja zaradi obširnosti ne moremo vključiti.
»Bil sem na robu polnoletnosti in odločil sem se, da grem z brati na Koroško. Večina domobrancev z Vrha je šla proti Šentjoštu že prej, jaz pa sem šel z bratom Johanom med zadnjimi okrog 10. ure dopoldne (v soboto, 5. maja). Brat Kajetan je bil tedaj v bolnišnici v Ljubljani, ker je hudo zbolel po nekem cepljenju v začetku aprila. Brat Anton pa je bil 7. aprila ubit kot domobranec v Hotedršici. Bil je ravno na straži, ko so priletela letala in začela bombardirati. Pokopali so ga doma v Hlevnem Vrhu. Ivan Korošec je kasneje v Vetrinju povedal, da sta bila s Kajetanom skupaj na ranjeniškem vlaku, ki je zaradi partizanske zapore obtičal pri Lescah. Korošec je od tam s pomičnimi bolniki nadaljeval pot peš, Kajetan pa je s težko bolnimi ostal na vlaku.«
V Vetrinju so domobrance reorganizirali v enote Slovenske narodne vojske. Govorili so, da bodo šli v Italijo, in dejansko so jih Angleži 28. maja vkrcali na kamione. Nekateri so kmalu opazili, da se ne peljejo v pravo smer. Res so jih pripeljali v Pliberk, kjer je že čakal vlak in prevzeli so jih partizani, ki pa niso bili Slovenci. »Natlačili so nas v vagone in zaprli. Bilo je strašno vroče in skoraj se ni dalo dihati. Pa kljub temu so nekateri še upali, da odhajajo v Italijo. Pač niso mogli verjeti v izdajstvo. Pripeljali so nas do Slovenj Gradca do kasarne. Tu so že prihajali v sobe slovenski partizani, ki pa so bili veliko bolj grobi. Iz Slovenj Gradca smo se samo del poti peljali z vlakom, nato pa ponoči pešačili po neki ožini in grmovju, kjer ni bilo nobene hiše. Ko pa smo se iz Velenja z vlakom pripeljali na celjsko železniško postajo in so odprli vagone, se je odprl pekel. Partizani, sami Slovenci, so začeli kričati, preklinjati, tepsti. Rovtarji in Vrhovci smo imeli še srečo, saj med partizani ni bilo nobenega domačina, Domžalčane pa so strašno pretepali. Celo pot do Teharij smo morali kričati: Mi smo izdajalci slovenskega naroda. Če tega nisi počel, je padel bič po tebi. Ob prihodu v taborišče so ločili od nas oficirje – med njimi je bil tudi šentjoški – ki so se sami javili.
Noč smo prespali v neki baraki, zjutraj pa je prišel oficir in ukazal, naj civili gredo z njim. Na prigovarjanje brata Tomaža sem šel. V baraki, kamor nas je pripeljal, nas je bilo kakih 80, na drugem koncu barake so bile ženske z otroki, vsi drugi pa zunaj na šodru. Vsak večer smo videli, kako jih zvezane odvažajo iz taborišča. Brata Tomaža so odpeljali že prvi teden, Johan je pa ostal skoraj do konca. Pripovedoval mi je, kako so tepli domobranske oficirje. Nekega dne so ženskam pobrali otroke. Kljub joku, prošnjam in vpitju so jih odpeljali. Potem se je govorilo, da so jih zmetali na dero in so pomrli na soncu.«
Prav na svoj osemnajsti rojstni dan se je Jakob Mivšek vrnil domov. Kot je zapisala hčerka Marija v nekrologu – umrl je 12. novembra 2017 – je tedaj, ko je povedal, da bratov Tomaža in Johana ne bo več, tudi rekel: “Nikoli več se ne bom smejal.” Mati, ki je v nekaj mesecih izgubila štiri sinove, se je oblekla v črnino in v njej ostala do smrti. Prav tako so ravnale Dolinska in Brnkova mati z Vrha Svetih Treh Kraljev – prva je izgubila šest sinov, druga pa pet – ter Čerteževcova mati z Žirovskega Vrha, ki jih je tudi izgubila pet. Čeprav poznamo mnoge domobranske družine, ki jim je kruta revolucija vzela več sinov, družine s petimi ali celo šestimi pomorjenimi izstopajo. Koliko naših mater je tedaj trpelo in mnoge se niso niti upale odeti v črno, saj je bilo žalovanje prepovedano, saj se poboji uradno nikoli niso zgodili. Tudi zato potrebujemo spravo in prav gotovo tudi te matere skupaj s sinovi mučenci prosijo zanjo. ?
[Stran 029]