V raznih člankih smo doslej že lahko zasledili pripovedi o obvezni oddaji kmetijskih pridelkov v povojnih letih. Vsi takšni opisi, ki sem jih doslej spoznala, pa so le splošne predstavitve teh izredno težkih obremenitev za takratne lastnike kmetij, s poudarkom na posledično siromašenje njihovih posestev ter psihične pritiske, ki so jih kmetje ob tem doživljali. Konkretnih podatkov o sami obvezni oddaji pa nisem nikjer zasledila. Zato sem se razveselila, ko sva z možem našla v zapuščini njegovega očeta izvirno dokumentacijo o obvezni oddaji, ki se nanaša samo na njegovo takratno kmetijo, in to v letih od 1947 do 1952. Ob natančnem pregledu najdene dokumentacije pa sem iz besedila, ki so ga vsebovale odločbe o obvezni oddaji, ugotovila, da so morali kmetje dokumentacijo o izvršeni obvezni oddaji dostavljati takratnemu Krajevnemu narodnemu odboru (KNO) kot dokaz, da so svoje pridelke oddali po »vezanih« cenah. To je pomenilo, da so svoje pridelke oddali po nižji ceni od takratne tržne cene, vendar ne za gotovino, ampak za vrednostne bone, ki jih pa niso mogli porabiti za nakupe v takratni trgovini. Kot otrok se spomnim večkratnih pogovorov kmetov, ki so bili vedno enotnega mnenja, da so boni, ki jih dobijo za svoje pridelke, papir brez vrednosti. Če teh dokumentov niso dostavili KNO-ju, pa jim je takratna davčna komisija odmerila še dodatne davke od razlike med tržnimi in vezanimi cenami. Ker kopirnih strojev takrat še ni bilo, so verjetno zaradi tega izvirni dokumenti le malo kje ohranjeni. Skoraj gotovo jih tudi oče ne bi ohranil, če ga ne bi dodobra ohromili nenormalno visoki davki že v letu 1946 in 1947, v letu 1949 pa poleg visokih davkov še neverjetno obsežna obvezna oddaja. Vse navedeno ga je postavilo pred dejstvo: ali ga čaka poboljševalno delo ali pa mora poiskati odvetniško pomoč. Odločil se je za odvetnika in zato je moral njemu dostavljati vse dokumente, KNO-ju pa jih je verjetno prinašal le na vpogled. Vse prošnje oziroma pritožbe mu je potem sestavljal odvetnik dr. Dušan Smodej iz Novega mesta in ga je tako reševal poboljševalnega dela ali pa vstopa v takrat načrtovano »kmetijsko zadrugo«, ki naj bi se ustanovila po vzoru ruskih kolhozov. Takratni politiki so ustanavljanje takšnih zadrug šteli za svojo prvenstveno nalogo. Tega so se kmetje zelo bali in se temu upirali. Zato pa so doživljali velike pritiske od oblastnih organov, predvsem pa od lokalnih veljakov.
Cvelbar Franc iz Gorenje vasi 15, Šmarjeta, je bil po »Zemljiškem listu za skupno gospodarstvo« iz leta 1947 lastnik 22 ha in 61 a kmetijskih površin. Od tega: 5 ha in 93 a njiv, 77 a sadovnjaka, 43 a vinograda, 4 ha in 75 a travnikov, 53 a pašnika, 10 ha in 52 a gozda ter 38 a neplodne zemlje (močvirje). Torej je gozd pokrival skoraj polovico njegovih kmetijskih površin .
Na hrbtno stran navedenega »Zemljiškega lista« pa je moral takrat Cvelbar navesti še, na koliko arov svoje zemlje je posejal ali zasadil svoje pridelke v tem letu, in sicer natančno po vrstah žit, krompirju, fižolu, čebuli, česnu, paradižniku, korenju, bučah, ločeno pa krmne rastline, oljno repico itd.
V letu 1947 je bilo pri Cvelbarjevih 9 družinskih članov, in sicer poleg obeh staršev še 7 mladoletnih otrok. Najstarejši je bil sin, ki je takrat dopolnil komaj 15 let. Njemu so sledile še 14, 12 in 11 let stare sestre, potem še 8- letni bratec in 7- letna sestrica ter najmlajši, 7-mesečni dojenček. Ker je bilo pri hiši premalo delovne sile, je Cvelbar občasno najemal vsaj enega tujega delavca, občasno pa tudi dva. Najstarejši, komaj petnajstletni sin je takrat že bival v Novem mestu, kjer je obiskoval tamkajšnjo gimnazijo. Nižjo gimnazijo v Novem mestu pa je obiskovala tudi njegova 11 letna sestra. Vzdrževanje obeh šolajočih se otrok, ki sta bila nastanjena v Novem mestu, je bilo za družino velika obremenitev, saj takratna oblast kmečkim otrokom ni dodeljevala nikakršnih štipendij, pripadala pa jim tudi ni pravica do udeležbe v takratnih »zdravstvenih kolonijah«. Te pravice so pripadale le otrokom iz delavskih družin. Oba odseljena otroka pa je družina zelo pogrešala doma pri kmečkih delih. Zato je bilo povsem normalno, da sta se oba dijaka ob koncu tedna najpogosteje peš vračala domov iz 15 km oddaljenega Novega mesta in doma pomagala staršem pri kmečkih delih, kolikor je bilo največ mogoče.
Davčna komisija pri KNO Šmarjeta je gospodarju že za leto 1946 in 1947 naložila nenormalno visoke davke. V začetku je gospodar skušal priti do denarja za poravnavo davkov tako, da je izsekoval svoj gozd in prodajal drva. Zato pa je potreboval tuja delavca, ki ju je bilo potrebno plačati. Kmalu pa se je izkazalo, da je gozd skoraj že izsekan, denarja za poravnavo davkov pa ni bilo.
Za leti 1946 in 1947 mu je Davčna komisija pri KNO Šmarjeta odmerila kar 123.000 din davka. Zato je šele med letom 1947 poravnaval preostanek davka za leto 1946 in prav tako v letu 1948 preostanek neporavnanega davka za leto 1947. Primanjkovalo pa mu je denarja tudi za potrebe svoje družine. Med najdenimi dokumenti obstaja dokument, ki potrjuje da je Cvelbar dne 11. 12. 1947 v državnem skladišču zamenjal 98 kg krompirja za 14 kg sladkorja, da ga je porabil za svojo družino. Torej je opravil menjavo, brez denarja.
V letu 1947 je oblast že uveljavila obvezno oddajo kmetijskih pridelkov, vendar odločb o tem med najdenimi dokumenti ni ohranjenih. Ohranjena pa so potrdila o prodaji kmetijskih pridelkov po vezanih cenah, to je cenah, po katerih so vsa leta potem odkupovali pridelke, ki so jih morali kmetje oddajati kot obvezno oddajo. Ohranjeno je tudi potrdilo o oddaji predpisane obvezne oddaje: 40 kg pšenice, 105 kg ječmena, 95 kg koruze, 639 kg krompirja in 405 kg sena. Obstaja pa tudi potrdilo o prodaji 499 kg krompirja v prosti prodaji, kar pomeni po tržni ceni. Potrdila o obvezni oddaji in potrdila o prodaji po tržni ceni so se v tem letu razlikovala celo po barvi. Živine pa v letu 1947 verjetno ni bilo potrebno oddati, ker o tem ni nikakršnega dokumenta, čeprav je bila reja živine nadzorovana že v letih 1945 in 1946. To dokazujejo ohranjeni dokumenti iz let 1945 in 1946, ko je moral Cvelbar za vsak zakol svojega prašiča dobiti od Okrajnega NO Novo mesto pisno dovoljenje. Ohranjena so tri taka dovoljenja iz let 1945 in 1946.
V letu 1947 so morali kmetje registrirati tudi nove kmetijske stroje. O tem obstaja dokument. Cvelbar je v tem letu najel posojilo za nakup mlatilnice. Potem je moral za vsako mlačev, ki jo je opravil sosedom, ki niso imeli mlatilnice, dobiti dovoljenje za natančno določen dan, ko naj bi to delo opravil. V dovolilnici je navedeno tudi število »oken« v kozolcu, ki jih bo omlatil. Ker takrat v njihovi vasi večji del kmetov še ni imel priključka za trifazni tok, so mlatilnico priključili neposredno na vaško napeljavo. V dovoljenju, ki je ohranjeno, piše, da mora elektriko plačati lastnik mlatilnice (torej ne lastnik žita) in da je potrebno odvesti »mlatilniško merico«. Za to je poskrbel predstavnik zadruge, ki so ga kmetje imenovali »rajonski«. Ta je bil ves čas prisoten pri mlačvi z nalogo, da je popisal količino žita, ki so ga omlatili, in poskrbel za takojšnjo oddajo »mlatilniške merice« Kmetijski zadrugi.
Dne 22. 1. 1948 je odvetnik Dušan Smodej iz Novega mesta za Franca Cvelbarja sestavil pritožbo za znižanje davka ali vsaj za odložitev plačila davka za leti 1946 in 1947, ker je Cvelbarju zaradi premalo plačanega davka grozila visoka denarna kazen ali nekaj mesecev poboljševalnega dela. Iz najdene pritožbe sledi:
Da so mu 1 ha in 73 a zemlje preveč všteli v njegovo davčno osnovo, saj je bila to zemlja njegovih treh sester, ki so jo podedovale po svoji materi in je ni podedoval on.
Da iz pojasnila v 25. štev. Finančnega zbornika iz leta 1947 sledi, da so zemljišče Cvelbar Franca uvrstili v prvo kategorijo, to je najvišjo možno kategorijo (kot npr. Ljubljano okolico ali Kranj), namesto v nižjo 3. kategorijo.
Da mu niso priznali nikakršnih olajšav za mladoletne otroke, čeprav bi mu po takrat veljavnem davčnem zakonu pripadalo za vsakega mladoletnega otroka po 5 %.
Da ima 140.000 din uradno priznane vojne škode, ki je še ni dobil povrnjene.
Odvetnik je naslovil pritožbo na Okrajni narodni odbor v Novem mestu in nato še na Davčno komisijo pri Ministrstvu za finance v Ljubljani. Za tiste čase se zdi skoraj neverjetno, da je s pritožbo deloma uspel. Dne 23. 2. 1948 je prispelo obvestilo ONO Novo mesto, da se
»… z ozirom na vaše gospodarsko stanje ter povojne dajatve zniža davek za leto 1946 za 33.000 din in za leto 1947 za 20.000 din …«. Kljub znižanju davka za leti 1946 in 1947 pa je iz ohranjenih listin vidno, da je plačal v letu 1948 kar 85.442 din davka, kar pa še vedno ni bilo dovolj za poplačilo vsega. Za to je 30. 3. 1948 dal državi še apno in nato še pesek, v skupni vrednosti 2.830 din, kar so mu všteli med plačila za davek. Dne 3.8.1948 pa mu je ONO Novo mesto za dajatve vojski po osvoboditvi znižal davek še za 1.700 din. S tem je bil končno davek v celoti poplačan, čeprav je bilo pri tem potrebno veliko iznajdljivosti gospodarja in odvetnika.
Iz dokumentacije je vidno, da so bili v letu 1948 največji problem visoki davki. O tem obstaja nekaj dopisov. O obvezni oddaji kmetijskih pridelkov pa skoraj ni dokumentacije. Lahko da je potrdila o prodaji pridelkov gospodar izročil Krajevnemu narodnemu odboru kot drugi kmetje. V arhivu so iz leta 1948 ohranjene odvetnikove pritožbe le zaradi davkov, ne pa še pritožbe v zvezi z obvezno oddajo pridelkov ali živine, sicer bi mu odvetnik gotovo
Figure 1. Ana in Franc Cvelbar
svetoval, da mora hraniti potrdila o obvezni oddaji.
Dne 18. 8. 1949 je bila izdana odločba, ki je že določala posamezne vrste in količine živali, ki jih mora gospodar obvezno rediti v svojem hlevu, in sicer:
3 konje (od tega 1 plemenska kobila), 8 govedi (od tega 3 krave), 10 prašičev (od tega 3 plemenske svinje), 30 kosov perutnine.
Že 31. 8. 1949 je dobil novo odločbo, ki je določala, da mora na 0,20 hektarjev zemlje obvezno posejati tudi oljarice.
Temu je sledila nova odločba, brez datuma, ki določa, da mora do 30. 12. 1949 oddati:
100 kg fižola, 80 kg ajde in 70 kg prosa.
Dne 12. 12. 1949 je bila izdana zopet nova odločba , ki določa, da mora obvezno oddati 2736 kg krompirja. Iz dokumentacije je vidno, da je gospodar pred obvezno oddajo letno prodal le 1.000 do 1.400 kg krompirja po tržnih cenah. Krompir je potreboval tudi za prehrano svoje družine, za rejo prašičev, ki jih je moral obvezno rediti po izdani odločbi, pa tudi za spomladansko sajenje. Zato je odvetnik pritožbo takoj posredoval KNO-ju Šmarjeta, s prej navedeno utemeljitvijo. Žal pa je 20. 12. 1949 KNO Šmarjeta pritožbo v celoti zavrnil.
Poleg vsega že navedenega je moral oddati tudi 800 litrov mleka, kar je tudi izpolnil,
Figure 2. Družina Cvelbar iz Gorenje vasi
saj je takrat imel še poln hlev živine. Ob tem pa se le zastavlja vprašanje, koliko mleka je po taki oddaji še ostalo za mladoletne otroke.
Iz dokumentacije je vidno, da so bili tudi v letu 1949 velik problem visoki davki. O tem obstaja kar nekaj dopisov, o obvezni oddaji za to leto pa razen odločb skoraj ni dokumentacije. Ohranjen je le še »poziv za izostanek obvezne oddaje za leto 1949«, ki ga je gospodar prejel šele v marcu leta 1950. Iz poziva je vidno, da je bila obvezna oddaja v tem letu že zelo obsežna in da je vključevala poleg ostalih pridelkov še oddajo mesa in masti, na kar kmetje verjetno še niso bili pripravljeni. Zato svojih obveznosti tudi Cvelbar za to leto ni v celoti izpolnil. »Poziv« določa: »… da mora takoj oddati izostanek navedenih artikljev za leto 1949 …«, in sicer: 250 kg fižola, 30 kg ajde, 35 kg prosa, 1908 krompirja, 395,5 l mleka, 11,5 kg masti, 459 kg govejega mesa in 486 kg prašičev.
Zelo veliko odvetnikovih pritožb glede obvezne oddaje pa je bilo v letih 1950 in 1951, ko se je obseg obvezne oddaje po količini in vrstah kmetijskih pridelkov še povečal. Poleg še vedno visokih davkov so obvezne oddaje v teh dveh letih predstavljale največji problem za vse kmete. Že v avgustu 1949 je gospodar dobil »odločbo o obvezni reji živine v letu 1950«, ki določa: 3 konje (od tega 1 plemenska kobila), 8 govedi (od tega 3 krave), 10 prašičev (od tega 3 plemenske svinje) in 30 kosov perutnine. Odločba v nadaljevanju določa tudi, »… da je dolžno imenovano kmetijsko gospodarstvo popolniti po določenih vrstah in kategorijah živine … 100% do 31. XII. 1949, in to iz lastne prireje, z zamenjavo ali z dokupom od drugih …«. Ob ugotovljenem dejstvu, da gospodar ni imel dovolj denarja niti za poravnavo davkov, gotovo tudi ni imel denarja za nakup živine, da bi zadostil odločbi in napolnil hlev za oddajo mesa. Dobil pa je tudi odločbo, da mora na 0,20 ha posejati oljarice.
V letih 1950 in 1951 so bile obvezne oddaje najbolj obsežne, čeprav so se hlevi zaradi obvezne oddaje v letu 1949 že začeli prazniti. Tega pa nove odločbe niso upoštevale. Celo natančno so določale, koliko žive teže živali mora kmet oddati v posameznem mesecu in koliko maščobe ali mesa mora imeti živina. Tudi za poljske pridelke so bile natančno določene količine oddaje po mesecih, čeprav to ni bilo usklajeno z dejanskim stanjem kmeta. Pri odmeri obvezne oddaje niso bili upoštevani izredni dogodki, kot npr.: slabši pridelek zaradi suše ali pozebe, manjši prirast živali, bolezen živali ali celo pogin več živali. Za vsako zamudo pri obvezni oddaji pa je sledila denarna kazen ali dva do tri mesece poboljševalnega dela. Vse to je v letih 1950 in 1951 krepko občutil tudi Cvelbar. V letu 1950 je prejemal skoraj vsak mesec po eno odločbo o obvezni oddaji, saj je prejel v celem letu kar trinajst odločb! Na osnovi teh je moral v tem letu rediti: 3 konje (od tega 1 plemensko kobilo), 6 govedi (od tega 2 kravi ), 10 prašičev (od tega 3 plemenske svinje), 25 kosov perutnine, 1 ovco in 10 kuncev.
Po izdanih odločbah je moral v letu 1950 oddati naslednje pridelke: 717 kg žive teže govedine (2 odrasli govedi), 140 kg debelega prašiča, 4 mesnate prašiče po 110 kg in 11 mršavih prašičev po 40 kg in 11,5 kg masti (za vse to so določeni meseci oddaje), 200 kg repe, 50 kg pese, 50 kg korenja, 800 litrov mleka (mesečno od 60 do120 litrov), 450 kg fižola, 95 kg ajde, 35 kg prosa, 80 kg ovsa, 1.399 kg pšenice, 250 kg ječmena, 240 kg koruze, 650 litrov vina in 5 kokoši. Vino in kokoši je moral oddati pred božičnimi prazniki, kar se najbrž ni zgodilo naključno. Po prejetem pozivu za preostanek obvezne oddaje za leto 1949 in po prejemu vseh odločb za obvezno oddajo za leto 1950 ter ob dejstvu, da mu je spomladi 1950 poginilo več prašičev, je bil Cvelbar zopet prisiljen najeti odvetnika. Temu je s svojimi številnimi ugovori deloma uspelo znižati obveznosti za oddajo goveje živine, in sicer namesto 717 kg na 510 kg ter namesto 11 mršavih prašičev 5 prašičev po 50 kg. Sredi julija je zaprosil še za znižanje obvezne oddaje pšenice, ker ob izpolnitvi obveznosti po prejeti odločbi gospodar ne bi imel dovolj za prehrano svoje družine in ne za spomladansko setev. S pritožbo mu je deloma uspelo znižati obveznost za pšenico, in sicer namesto 1.399 kg na 800 kg. Toda že v juniju tega leta zaradi spomladanskega pogina prašičev Cvelbar ni mogel oddati 40 kg masti in 1 debelega prašiča. Zato se je odvetnik pritožil na vse nivoje oblasti, a ni uspel, Cvelbarju pa je bila zato naložena denarna kazen v znesku 20.000 din (povprečna plača je bila takrat okrog 3.000 din) ali 3 mesece poboljševalnega dela. Ker v avgustu iz istega razloga zopet ni mogel oddati 40 kg masti, mu je OLO Novo mesto zopet naložil denarno kazen v višini 3.000 din ali 2 meseca poboljševalnega dela. Odvetnik se je tudi za to denarno kazen pritožil, a je bila pritožba zavrnjena na vseh pritožbenih ravneh. Po posredovanju odvetnika so Cvelbarja oprostili kazni šele potem, ko je gospodar namesto manjkajočih dajatev oddal 10 kg olja in enega nedorejenega prašiča ter še 51,5 kg masti. Koliko masti je ostalo za prehrano Cvelbarjeve družine, seveda oblastnikov ni zanimalo.
V septembru 1950 je Cvelbar prejel odločbo, da mora v dneh 17., 19. in 21. september opravljati prevoze s svojimi konji in vozom za državno posestvo Klevevž. Ker je vedel, da zaradi nevoznosti obeh konj to ni mogoče, je takoj vložil prošnjo na KNO Šmarjeta in v njej obrazložil, da naj bi kobila dobila žrebička v najkrajšem času, konj pa ima poškodovano koleno. KNO Šmarjeta bi moral posredovati njegovo prošnjo na OLO Novo mesto, a tega ni storil. Zato je bil Cvelbar zopet kaznovan z denarno kaznijo 6.000 din ali dvomesečnim poboljševalnim delom. Šele po posredovanju odvetnika na višji stopnji, kjer je predlagal pregled živinozdravnika in ga je ta tudi opravil, je bil Cvelbar oproščen kazni.
Nič manj zahtev in nič lažje pa ni bilo v letu 1951, čeprav je bila Cvelbarjeva kmetija že na začetku tega leta povsem izčrpana, z napol praznimi hlevi in kaščo. Že v januarju sta prispeli dve odločbi za obvezno oddajo 850 litrov vina. V februarju je sledila odločba o oddaji 400 kg govejega mesa in 300 litrov mleka (po 100 litrov v prvih treh mesecih leta). Odvetnik je zaprosil za preložitev obveznosti za mleko, in sicer na zadnje tri mesece leta, in da se črta oddaja mesa, ker ima gospodar v hlevu le še dve kravi, ki pričakujeta teleti, in dve teleti izpod enega leta starosti, ki obe skupaj ne bi izpolnili zahtev. KNO Šmarjeta bi moral spet posredovati prošnjo Novemu mestu, a tega zopet ni storil, ampak je prošnjo enostavno vrnil Cvelbarju, ob tem pa mu sporočil : »… V prošnjo, oziroma pritožbo morate vedno navesti, ako ste član katere masovne organizacije, kako posečate sestanke in kako se vaša družina udeležuje raznih volitev.« To je torej dokaz o tem, kakšni kriteriji so takrat veljali pri odločanju o strokovnih stvareh. »Masovne« organizacije so bile takrat Osvobodilna fronta in vanjo vključene Antifašistična fronta žensk, Ljudska mladina Slovenije ter Enotni sindikati.
V februarju je zopet prejel odločbo, ki je odločala, da mora v dveh dneh oddati Jugoslovanski ljudski armadi 600 kg sena, 70 kg slame
Figure 3. Odziv KLO Šmarjeta
in 1000 kg detelje lucerne. Zopet je moral odvetnik ugovarjati, saj je moral gospodar pred tem ob obisku »agenta« že oddati 400 kg sena in 400 kg slame. Deteljo pa je tudi že porabil za krmljenje plemenske kobile in žrebeta, zato je ni imel več niti kilograma.
V februarju je prispel še odkupni list (odločba), ki je določal, da mora oddati 90 kg masti (20 kg v aprilu, 30 kg v novembru in 40 kg v decembru), 560 kg mesa (4 mršave prašiče po 40 do 60 kg, v mesecih april, maj, junij in julij). Za razliko do skupne obvezne teže mesa mora oddati še goveje meso. Poleg tega mora oddati še 750 litrov mleka (v prvih treh mesecih po 100 litrov, ostale mesece v letu pa 50 litrov), 1.738 kg belih žit in 2.500 kg sena. Odvetnik se je pritožil zaradi oddaje belih žit, z utemeljitvijo, da je bila v tem letu elementarna nezgoda in bi zato njegovemu klientu ob izpolnitvi obveznosti zmanjkalo žita za prehrano svoje družine. Dosegel je znižanje oddaje belih žit na 1.500 kg. Zaprosil je tudi za znižanje oddaje sena, ker ga potrebuje za krmljenje živine, da bo lahko oddal 560 kg mesa. Odgovora na to pritožbo ni v arhivu.
Že 26. 2. 1951 je KLO Šmarjeta izdal odkupni list (odločbo), ki je poleg obveznosti za leto 1951 določal tudi obveznosti za leto 1952, in sicer: 1.388 kg pšenice, 350 kg ječmena, 290 kg koruze, 2.600 kg krompirja (!), 30 kg fižola in 2.500 kg sena.
4.10.1951 pa je bila izdana odločba, ki je določala obvezno oddajo živine in pridelkov v letu 1952, in sicer: 90 kg masti (35 kg do 15. 1. in 55 kg do 15. 11.), 1 debelega prašiča do 15. 1. 1952, z najmanj 25 kg čiste masti, in še 2 debela prašiča z najmanj 25 kg masti (do 15. 11. 1952), 700 kg pšenice in rži, 100 kg ječmena in 100 kg ovsa.
Druge dokumentacije iz leta 1952 ni ohranjene. Zato ni jasno, koliko obveznosti je bilo dejansko izpolnjenih iz naslova obvezne oddaje v tem letu. Iz pripovedovanja mojega moža pa vem, da so imeli pri Cvelbarjevih ob začetku obvezne oddaje 10 glav goveje živine v hlevu, ob koncu obvezne oddaje pa le še eno kravo. Samega gospodarja pa so ob vsakodnevnem opravljanju težkih kmečkih del in vedno manjši tuji pomoči vsi našteti davki in obsežne obvezne oddaje ter z njimi povezani hudi psihični pritiski povsem zlomili. Ker je bil že pri svojih osemnajstih letih operiran na želodcu, ne bi smel opravljati težkih fizičnih del in doživljati takih hudih stresov. Zato je bil vedno oproščen vojaških obveznosti. Vsi našteti napori v povojnih letih pa so bili zanj prehudi. Zbolel je in potem bolehal še vsa naslednja leta, čeprav je bil pred tem skrben, dober in za tiste čase napreden gospodar. V neomejen vsakdanji delavnik in skromnost na vseh področjih pa je bila prisiljena tudi vsa družina, ne glede na mladoletne otroke. Najbolj pa je bila zaradi obveznih oddaj prikrajšana hčerka Marija, ki je prav takrat dokončala osnovno šolo, zaradi novonastalih razmer pa ni mogla nadaljevati šolanja. Očetu je bila čez dan edina pomoč pri prelaganju tovora in pri vsakodnevnih prevozih drv, lesa, živine, sena, slame, žita, krompirja in drugih pridelkov, kar je bilo gotovo preveč za mlado, komaj štirinajstletno dekle. Posledice je zaradi prezgodnjega in prenapornega fizičnega dela čutila vse življenje. Drugačne rešitve pa takrat niso našli, ker je bila najstarejša hči tudi slabega zdravja in je zato opravljala le lažja dela.