Pričujoče besedilo je prevod nekaterih misli iz predavanja, ki ga je imel François Furet4 v Oxfordu o francoski in deloma evropski revolucionarni zgodovini. Organiziral jo je v tri vedute in jih podnaslovil z letnicami 1789, 1917 in 1989. V nadaljevanju vas bomo bežno seznanili tudi z nekaterimi avtorjevimi opažanji, predvsem pa z nekim daljšim odlomkom, s katerim je, mislimo, posredno zajel tudi slovenski moderni čas.
Tako že v začetku izvemo, da je to, kar je »v Franciji 1789 doseglo značaj revolucije, bila želja, da bi bila »univerzalna« in da je že od začetka postavljala tja, kjer so nekoč stale božje obljube, svoje obljube, ki so jih dajale »človekove pravice« – pravice, ki jih ni mogoče vsiliti, ker so »naravne ter pripadajo vsem in vsakomur in ki so edina možna podlaga za družbo, ki je sestavljena iz svobodnih in enakih posameznikov«. (Takšna je bila napoved bojna francoske revolucije krščanstvu.)
Nadalje avtor ni mogel – pa tudi ne hotel – spregledati, da je »francoska revolucija v svojem trajanju razgaljala protislovje med svojim filozofskim sporočilom in naravo režima, ki ga je uveljavljala«. Potem, ko je poizkusila ohraniti »monarhični ʹancien régimeʹ v popolnoma republikanskem sistemu, so revolucionarji utemeljevali svojo diktatorsko republiko na strahu pred giljotino, in ta republika je nazadnje končala v vojaški diktaturi, neprimerno bolj gospodovalni, kot je bila kadarkoli kaka monarhija, ali če povemo tako, kakor je to čez eno leto izrazil Tocqueville, ‘enakost je uničila svobodo’«.
Furet si ni zakrival oči pred resnico, ki mu jo je o sebi v začetku 19. stoletja nudila francoska revolucija: francoska revolucija na poseben način ni bila takšna, kot je hotela biti: »Ne samo, da francosko stanje ni dajalo videza »srečnega konca«, »do katerega je pripeljala angleška v letu 1688«, ampak je odkrila še celo vrsto protislovij in političnih konfliktov, ki so grozili, da bodo odtlej neločljivi od politike. Na eni strani je bila do tedaj moderna družba utemeljena na ruševinah aristokratskega sveta, ki je predstavljal tradicionalno odvisnost med ljudmi, odslej pa bodo gradbene prvine družbe svobodni in enaki posamezniki – ker bo vsak človek imel nepreprečljivo pravico do svobodnega druženja. Toda to druženje, temelječe na političnih vzorcih popolnoma nove zgodovine, je bilo nepredstavljivo krhko. »Avtonomnost posameznikov in njihova enakost, od nje neločljiva, je sprožila veliko politično nestabilnost in omogočila režime, ki so bili dejansko nesoobstojni s svobodo, ki so jo nosilci teh režimov sicer proglašali za svoje načelo«.
Preden se lotimo Furetove analize osnovnega evropskega političnega dogajanja, za katero smo rekli, da s svojim razkritjem ne bo ustavilo tudi slovenskega bralca, naj na kratko povzamemo nekaj črt o težavah, ki jih je Furet izrisal iz časa, v katerega se je Francija podala z letom 1789.
»Bog ve, da se je Francija morala prebiti skozi veliko težav, da ji je vzelo kar nekaj časa, da je obvladala to dediščino in ji jo je končno uspelo pripeti na kolikor toliko trdne in stabilne in svobodne državne ustanove.
Prvi »konec« te revolucije lahko pripišemo trenutku, ko je Napoleon uveljavil svojo diktaturo in ustvaril centralizirano državo, v kateri živimo še danes.
Toda če je ta »konec« revolucije v resnici zapustil sodobni Franciji državo, ji je hkrati tudi podaril ločitev med demokracijo in poli-
Figure 1. Otroci dveh velikih zgodovinskih katastrof arhiv Zaveze
tično svobodo ter nerealistično politiko francoske prevlade nad Evropo. Francoska revolucija je povzela svoj kurz spet l. 1815, in Francija 19. stoletja je zmogla čudovit značaj, morda edinstven v zgodovini, da je njeno ljudstvo že drugič ponovilo repertoar poznega 18. stoletja – vrnitev legitimne monarhije, ki je bila kmalu spet ovržena, in ji je sledil nov poskus ustanoviti ustavno monarhijo kot 1789. Nato je l. 1848 prišla nova revolucionarna republika in celo drugi Bonaparte, ko se je že prvi zdel tako izjemen tako po svojem geniju kot po okoliščinah, ki so ga pripeljale na oblast. In končno, po novi novojakobinski revoluciji in zadnjem poskusu restavracije Bourbonov je prišlo oblikovanje Tretje republike, prve trajne sinteze revolucionarne demokratične tradicije.«
Sedaj pa končno obljubljeni evropski politični pasus. Furet stopi z njim in medias res:
»Mi smo otroci dveh velikih zgodovinskih katastrof, fašizma in komunizma. Obema od njiju – vsaki od njiju – je možno slediti nazaj do skupnega izvira. Kot vemo, sta ti dve ideologiji imeli velik vpliv na evropsko demokratično javno mnenje. Trdili sta, da sledita črti, ki jo je nakazala letnica 1789 in so jo podpirala izročila človekovih pravic, o čemer pa sta zmogli hkrati primerljivo, če ne že identično kritiko. Kar se jima je obema zdelo vprašljivo, je bila univerzalistična abstrakcija začetne francoske revolucije. Odklanjali sta ideje leta 1789 kot temelj moderne demokracije. Res pa je, da sta se po tej točki tudi razšli: fašizem sedaj še naprej tolče univerzalnost človeka, a le zato, da bi jo uničil v imenu nacije in rase. Komunizem tudi še naprej tolče idejo univerzalnosti kot buržoazno utvaro, a spet zgolj zato, da bi jo potem uresničil v imenu proletariata.
Fašistična kritika demokracije je prva umrla. Uničila jo je vojaška sila. Njen poraz leta 1945 je zgroženim očem sveta odkril, kako temeljito in kako daleč v nepovrat je nacistična diktatura pognala eno najbolj civiliziranih držav evropskega sveta – v kakšno politično in moralno uničenje. Verjetno je s tem veliko prispevala, da se je končalo naraščajoče nacionalno tekmovanje, ki je bilo značilno za pozno 19. in 20. stoletje. Od leta 1945 dalje je nemška izkušnja nehala dajati Evropejcem lekcije, da je nacionalna država – proizvod monarhije in demokracije – najbolj eksplozivna sila demokratičnega časa. Cena teh lekcij je bila neverjetno velika, poleg tega pa neločljivo povezana z upadanjem pomena narodnosti. Vsi smo se naučili sebi bolj modro nalagati zavest narodne pripadnosti. Šele prihodnost pa nam bo povedala, kakšne razsežnosti zmorejo sedaj razmerja, ki so jih v nas ustvarili naziranja in okoliščine, ki smo jih s tem pridobili.
Komunizem pa je poraz nacizma ne samo preživel, ampak je od njega tudi veliko pridobil, ker je Sovjetska zveza osnovni spor končala v zmagovitem taboru. Toda tiranija, ki jo je izvajala postrevolucionarna boljševiška država v imenu »osamosvajanja proletariata«, je kmalu odkrila svojo pravo totalitarno naravo. To se je dogodilo takoj po Stalinovi smrti, ko je leta 1956 Hruščov obsodil zločine svojega predhodnika in »kult osebnosti«, s čimer je označil, kar je na njem odkril.
Danes pa smo priča začetku procesa, za katerega ni misliti, da se bo kdaj obrnil – to je konec ideje, ki je bila eden od stebrov (morda eden od poglavitnih stebrov evropske levice zadnjih 100 ali 150 let).
Komaj je Vzhodna Evropa začela klicati po človekovih pravicah, po svobodnih volitvah, skratka po tem, čemur so marksisti v svojem političnem žargonu rekali »formalna demokracija«; komaj se je to zgodilo, že smo gledali preobrat komunistične dediščine, predvsem kar zadeva odnos med revolucijo v Franciji in revolucijo v Rusiji. Leta 1917 so boljševiki upali in verjeli, da so rešili abstraktne univerzalizme, ki jih je uveljavila začetna francoska revolucionarna gesta. To naj bi storili z »resnično emancipacijo delavskega razreda«. V marksistični vulgati 20. stoletja, ki je razširila svoje ideje krepko čez vrste komunistov, je bila francoska revolucija univerzalna v svojih idejah; »buržoazno« dejstvo »človekove pravice« na primer so bile namreč samo afirmacije »formalnih« načel in celo energij, ki so bile sprožene leta 1793 in so bile tedaj najdene in uporabljene. Leta 1789 je bila v resnici revolucija, a je to bila »buržoazna« revolucija in tako zelo neresnična do svojih lastnih načel, da je samo nadomestila eno obliko izkoriščanja z drugo. Prava revolucija je bila tista iz leta 1917. To je bila prava revolucija, uspešno obložena z nalogami tiste, s katerimi je bila tudi sama seznanjena (besedno), pa jih ni videla in rešila.
To je tudi vizija revolucije, ki še enkrat, neumestno, paradira pred nami še danes.
Boljševiki so mislili, da so leta 1917 pokopali leto 1789.
Mi pa, ljudje 1989, vidimo, da se dogaja nasprotno. Leta 1917 je tisto, kar se danes pokopava – tudi v imenu 1789.
Zato je beseda univerzalnost ali celost ali celotni človek ključna in ne morda kaka bojna oznaka kake na vse pripravljene skupine. To je načelo, ki mu sledimo iz pozornosti, ki jo posvečamo energiji, ki nam daje moč, da sledimo človeku atenske polis. Samo če bomo vedeli, kaj se je z nami zgodilo, ali bolje, kaj so z nami naredili, kot, v emfatičnem pomenu, z ljudmi, bomo lahko prišli k sebi. To je beseda, ki nas pošilja nazaj v zgodovino. Nikomur od nas ni dovoljeno, da bi se imel za nepoklicanega.