[Stran 077]
Celica na Beethovnovi 3 … Sive stene se zgrinjajo nad zatohlo praznino brezčasnega. Tlak prekriva jesensko listje, ki se je tihoma prikradlo skozi moje misli. Da mi je topleje, da se ne čutim zapuščena. Njih šelest mi tolaži krvaveče v srce. Skozi razbito steklo ozke stenske line pronica kanček Svetlobe in riše v kotu križe … Ah, Svetloba, te bom smela še kdaj svobodna objeti?
Prišla sem na ta sveti kraj, da bi te, preljubi brat, zadnjič dvignila v naročje, ti obrisala rane, zazibala v poslednjem spanju in pritisnila na srce; da bi odšel v miru, da bi tvoje lice postalo spokojno. Prišla sem, da ne bi bil tako sam … Tako rada bi ti obrisala srage krvi – lepljive gmote, ki se raztezajo kot neskončne reke preko tvojega telesa. Podoba tvojega obraza bi znova zasijala. Tako rada bi poljubila modrice, podplutbe, zadane z udarci pesti. Tako me srce boli, kaj vse si moral pretrpeti ti! Prenašal si bolečine iz ljubezni do vsega, kar ti je bilo drago, sveto … Rada bi ti povedala, da nam je doma težko brez tebe, da te pogrešamo, da nam manjka tvoj zvonki smeh, tvoj dobrohotni nasvet, tvoja moč, tvoja presoja in umirjenost ob reševanju vsakodnevnih težav. Praznina po tebi kriči! Vrni se …
Vse to in še mnogo več bi ti povedala, ko bi te smela še enkrat objeti …
Pa mi ni bilo dano …
Sive stene se zgrinjajo nad prazna tla, kjer te več ni. Ni te. Kje si? Kje ležiš, moj dragi brat? Na katero blazino si položil glavo, ko si za vedno pod rdečo zaveso zaspal?
Klečim pod okenskim križem in zrem v Svetlobo. In v tisti delček strehe na oni strani line, ki ti je v samotnih dnevih postal prijatelj. Upanje. Ljubezen. Tisti, ki te je spremljal na pot Kalvarije. Tolažba. Zakaj Gospod, je morala biti tako težka njegova pot? Zakaj mi ni dano, da brata objamem še zadnjič v slovo? Megli se pogled. Solza za solzo drsi, se izteka … Potok solza žubori, potok solza se suši od prejokanih dnevov in noči. Ali bo res uspelo času, da se tvoj obraz izbriše iz mojega spomina? Ne smem, ne morem te pozabiti!
V tej celici sem in ostanem. Ob tebi, pri tebi, s teboj, da te objamem, izjočem, pokopljem! Izkričim svojo bol! Bol naroda, ki ima toliko nepokopanih, neizjokanih žrtev …! Da ne boš pozabljen, da ne boš postal nič, ki se kot smet zavrže. Drag si mi! Nihče ni bil in ne bo tebi enak. Neponovljiv. Kajti On, ki je slehernemu podaril življenje, te je že pred rojstvom zapisal na svojo dlan. Edinstvena božja stvaritev. Da bi postal sol zemlje. Da bi na njej sejal dobro, da bi preko tebe spoznali Njega, ki je Ljubezen sama. Postavil te je v krog ljubeče družine, ki skupaj z drugimi tvori veliko družino človeštva. Človek si in zato vsega spoštovanja vreden! Vreden, da si izvzet pozabi! Vreden dostojanstvenega pokopa!
In ti? Kreon? O čem razmišljaš, Kreon? Tudi ti si bil poslan, da postaneš sol zemlje … Ali posnemaš lastnosti soli in daješ stvarem prijeten okus? Ko deliš sol za isto mizo, je res trenutek in znak prijateljstva …?
Zakaj se izmikaš? Zakaj prikrivaš srce v zakulisju zgodovine? Odgovori mi! Rotim te! Posejal si širom slovenske zemlje nad šeststo celic, iz katerih tisočero bratov kliče in hrepeni po odrešujočem prekopu – pietetnem pokopu. Dovoli jim, da spregovorijo!
Iščeš morda utemeljitve, samopotrditve nad dejstvi, dejanji? Morda si ju našel … Morda si v samogovoru našel primerno besedo, ki ti je za trenutek v tolažbo. Besedo, ki opravičuje grozodejstva bratomorne morije in jih tlači v prosojno dno …
Toda zakaj ne moreš do konca zasuti rdeče preteklosti? Zakaj se vedno znova in znova vračajo izmaličeni obrazi preživelih dni? Zakaj ne moreš pozabiti? Zakaj je tvoj korak težak, poln prazne vedrine? Zakaj je tvoje srce še vedno utrujeno in žalostno? Zavijaš ga z neizprosno trdoto, v brezbrižnost do »preštevanja človeških kosti« …
Kako to boli! Boli, ker ne moreš z iskrenim pogledom prodreti v moje oči. Ker se srce zapira pod neizrečeno težo, ki jo – prepovedano – ne smeš deliti. Boli me, saj si tudi ti del mojega življenja. »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.« (1 Kor 12, 26). Tudi ti si mi brat, s katerim naj bi delila usodo naše rodne zemlje – pa čeprav so najini pogledi tako različni. Si del moje družine – slovenske družine, ki ima še vedno vsebino zgodovine, ki ni potolažena …
Brat moj … postoj! Ustavi, vsaj za hip ustavi korak! Da bo trenutek dobrohotno usoden. Omogoči mi, da me to zlo, ta krivica ne zagreni![Stran 078]
Figure 1. O čem razmišljaš, Antigona? Tatjana Splichal
Da lahko sebi in tebi odpustim! Da ne bova v celici ostala sama do konca najinih dni.
Za vse obstaja čas pod soncem – tudi zate in zame. Morda je ta dolgo zaželeni čas nastopil. Čas, kjer ne bo več sovraštva. Čas, kjer bova hodila drug poleg drugega.
Vabim te! Stopi na pot … Stopi na hodnik samotne celice, odstri zaveso enajstih pregrad. Da bova objela razbičana telesa; da bova ljubeče zbrala ostanke ljudi; da bova zaznala, da je vsako človeško bitje vredno življenja kakor jaz in ti! Stopi na pot z menoj. Na pot odrešenja, da bova odprla prostor svobodne, iskrene sprave, brez sovraštva, da se ne bo življenje iztekalo v prosojen nič, da ne bomo za večno ostali ujeti v bolečo preteklost.
Naj narod zasanja o tem, kar lahko postane, da bi postal to, kar bi moral postati: spravljen med seboj preko vseh človeških ovir. Če bo naša dežela – jaz in ti – s pogumom sprejela svojo preteklost, bo potomcem ustvarila svetlejšo prihodnost. In midva bova v polnosti in upanju zaživela sedanjost!