[Stran 001]
Ob mehkem prelomu s totalitarno predhodnico navdušenja v mladi državi Sloveniji ni manjkalo. Čeravno je bilo veselje iskreno, pa mu je bila očitno primešana tudi lahkotnost, ki se ni zavedala resnosti položaja niti ni kazala omembe vredne volje, da bi ga premotrila. Jasno je, da je dosti lažje stvari ocenjevati prek polstoletne razdalje, zato ne kaže preveč radodarno moralizirati, kako in kaj vse bi takratni Demos lahko bolje uredil. Bolj straši očitnost, da nekateri ključni ljudje iz tistega časa še dandanes niso zmožni dojeti, kaj se je takrat dogajalo in s čim so imeli (in imamo do danes) po deklarativni smrti boljševizma opraviti.
Skozi zgodovino opažamo, kako se človeštvo slabo uči iz preteklih zgledov. Enako velja za posameznega človeka, ki redkokdaj uide zakonitosti mladostne zaletavosti, zrelodobne vsevednosti in umiritve na jesen življenja. Slednja pri nekaterih vendarle prinese tudi modrost – a zmotni kolobar ne dovoli, da se bi njena spoznanja prenašala na mlajši rod, saj ta vase zaverovano stopa po svojih poteh.
Tranzicijo imamo, pa še slaba je povrhu
Podobno je s prepoznavanjem tranzicijskih zablod. Spoznanja prihajajo počasi in pri premajhnem številu ljudi. Kakovostni premik je na ta način zelo omejen, dodatno pa ga na obrobje vedno znova spravljajo po eni strani nasprotne ideološke sile, po drugi strani pa odhod kolikor toliko izmodrenih generacij in prihod mladih, ki nimajo izkušnje niti osamosvojitve, kaj šele totalitarizma. Najprej so ujeti v družine, ki jih ustanavljajo pol izdelani starši, za njimi pridejo v laicistični šolski sistem, neprestano pa jih bombardira »splošna družbena klima« z mediji in javnim mnenjem. Med tem odrastejo, začnejo ustanavljati svoje družine, ki se jim po nekaj letih hitre erozije komaj še sme reči družina, in spirala gre naprej.
Četrt stoletja, kakor v zreli dobi hipoma mine, vendarle ni tako kratka doba. Niti za državo ne, če nanjo gledamo z vidika človeškega življenja. Večina državljanov, se zdi, odšteva lastna leta in leta svoje države brez kake omembe vredne refleksije. Pri nekaterih pa se je po vseh teh letih vendarle uveljavilo spoznanje, najprej sploh, da je tranzicija, ki je bila v letih navdušenja tudi kot pojem nekako izgnana iz javnosti in zavesti, dejstvo, v zadnjih letih pa tudi to, da je doživela polom. Od tu do ponotranjenja opozoril, kako dolgotrajno je zdravljenje po totalitarizmu, ni več daleč. Je pa še daleč do sanacije same, saj jo modri ljudje ocenjujejo v večkratnikih nesvobodnega obdobja. Kolikokrat je samo urednik Justin Stanovnik naglasil dvestoletne posledice tako rekoč hipne manifestacije jakobinizma. S tem smo mimogrede povedali tudi to, da je Zaveza ves čas krepko predhajala ta počasna spoznanja, a slišana je bila malo in upoštevana praktično nič.
Vem, da bom umrl, a ne verjamem
Z vsebino Zaveze je bilo najlažje pridobiti zavest, kako si ne kaže delati utvar glede hitre in samodejne (!) sanacije. A skoraj gotovo je vsakogar tuintam prešinjala optimistična misel, da bo šlo hitreje, da bo mogoče kak klanec ali kak ovinek vendarle izpustiti. Ni šlo in tudi razočaranje ni izostalo. Ko se slaba napoved začne uresničevati, ni bistveno lažja zato, ker je bila napovedana … Težko je zlasti zato, ker je očitno, da bi se bilo premnogemu klancu, ovinku, trku ali zastoju s prisebno politiko mogoče izogniti.
Spoznanje torej, da politični človek kljub še žívi izkušnji diaboličnega časa zori tako počasi, je vsekakor porazno. Sorodne občutke poraženosti zbudi tudi opazovanje opotekave pomladne politike skupaj s klavrnim zadržanjem [Stran 002] vseh drugih segmentov družbe. Na dan je treba zvleči ocene o času okrevanja, ki zna biti, kot rečeno, večkratnik totalitarne dobe …
Vsekakor človek upa na najbolje in tako smo tudi tukaj pričakovali neko sicer zelo podaljšano, a vendar linearno sanacijsko pot. Težko bi komu, ki pozna oziroma skuša začutiti neznanskost nasilja in trpljenja, s kakršnim je boljševizem bičal podjarmljene ljudi, prišlo na misel, da bo izhod iz tega oviral še zunanji svet.
Podaj mi roko, sovražnik …
Prva stvar je razplod marksizma, ki se ni omejeval na Srednjo in Vzhodno Evropo, če ostanemo pri tej celini, pač pa je svoje metastaze učinkovito zasajal tudi po svobodnem Zahodu. Ne gre le za marksizem, pač pa tudi za druge odklone razsvetljenstva, ki jih raznaša, poenostavljeno rečeno, levičarstvo. Čeprav ni primerjave med totalitarizmom in demokracijo, destruktivne sile delujejo tudi v slednji. Preoblečejo se v tako ali drugačno »bratstvo«, »enotnost«, »napredek« in z neodjenljivo voljo skušajo uničiti »zatohlost«, »zadrtost«, »nazadnjaštvo« starega sveta. Stari red je treba diskreditirati in likvidirati ter vzpostaviti novega.
»Antropološki prerod, se pravi odločna težnja po preoblikovanju sedanjega človeka in njegovi nadomestitvi z drugim, izraža temeljni cilj francoskega razsvetljenstva – pri čemer tega razsvetljenstva ne razumemo kot toka, ki bi sledil emancipacijskim obljubam lastne kulture, temveč kot tok, ki bi svojo kulturo rad popolnoma zamenjal z neke vrste protikulturo.« Tako filozofinja Chantal Delsol ponazarja dogajanje, ki traja, zdi se, da nevarno pospešeno, do danes. Ne gre za grobo uporabo sile, mehkih oblik prisile pa je brez števila: od vsiljevanja teorije spola do prepovedi ugovora vesti za zdravnike, ki morajo izvajati splav. Da o tem, kako slabo je skrita simpatija do (skrajnega) islama, ki je vabljen nad Evropo, ne govorimo. Taka miselnost, ki prepreda Zahodni svet, seveda ni zmožna obsoditi komunizma, saj je ta le njena totalitarna različica. Zdaj nam je bolj jasno, kakšen Zahodni svet je pričakal Slovenijo na pragu njene samostojnosti in jo spremlja na njeni petindvajsetletni poti. In lažje razumemo, zakaj ga nič ne moti, če novinko obvladujejo komaj kaj maskirane stare sile.
Ni dovolj demon preteklosti in sedanjosti?
Tu bi lahko krog sklenili in še vedno razmeroma optimistično ugotovili: zopet je na naši poti ovira, kjer smo pričakovali podporo, vendar moramo naprej, čeprav po dodatno podaljšani tranzicijski poti. Težava je v tem, da smo ugotovili isti izvor, pravzaprav identičnost destruktivnih sil, ki so na eni strani železne zavese uresničevale totalitarizem, na drugi strani pa z mehkimi načini najedajo demokracijo in sploh veljaven vrednotni svet. Ker poznamo izvor in totalitarno inkarnacijo, si pač ne moremo delati utvar, da so se te sile pripravljene ustaviti pred čemer koli. In zato smo na tem mestu prisiljeni pogledati neugodne politične spremembe na svetovnem in evropskem zemljevidu. Ta hip za nas še niso drastične, ni pa več prav velike gotovosti, da drastične ne postanejo. Na eni strani gre za velike migracije, katerih predokus smo nedavno doživeli, potem so tukaj nedemokratični režimi Rusije, Kitajske ipd., tu so Združene države Amerike z vprašljivim predsednikom in njegovo krvoločno opozicijo, tu je Turčija, ki prav ta čas od daleč razkazuje svoje neprijazno zobovje, tu je strašljiv potencial islama, mnogo kje sprožen, raztresen pa po vsej zemeljski obli in tako naprej. Evropa ob britanski poniglavosti, ki jo načenja tudi formalno, vse to gleda v kombinaciji dolge brezbrižne mirnodobske ležernosti in levičarskega aktivizma, ki pere možgane: »Sprejemanje novega je dobra novica, sprejemanje negotovosti je vrednota, sprejemanje nestabilnosti je nujnost in mešanje je bogastvo« (C. Delsol).
Sloveniji od znotraj vladajo idejni dediči [Stran 003] totalitarizma in ji preprečujejo razcvet, navzven pa je ujeta v nezavidljiv evropski in svetovni kontekst, ki zagotavlja neprimerno manj varnosti, kot je bilo to videti še pred kratkim. V takih perspektivah, ko je na kocki varnost planeta, postane posameznik še manjši. Njegova odgovornost, da naredi, kar je mogoče, za mir in zdravo pamet, pa vse večja.
Figure 1. Koliko možnosti ima urejen, lep svet? arhiv Zaveze