[Stran 004]
Kakšna neki je bila v Sloveniji pomlad leta 1978? Kaj se je tedaj dogajalo? Katere stvari so ljudem – našim ljudem – legale na dušo s skrbjo in žalostjo? Morali bi odpreti časopise s poročili o revolucionarnih proslavah in izvlečki partijskih govorov, če bi si hoteli obuditi vzdušje tistih let; predvsem pa bi morali prisluhniti spominom tistih, ki so bili šikanirani in nadzorovani kot nasprotniki režima, spominom tistih, ki so v strahu in grenkobi molčali o smrti svojih bližnjih, prisluhniti bi morali tistim, ki so gledali v tla in tiho prenašali krivico ob zmagoslavju hudodelstva, na katerem je rasla tedanja oblast. Mnogo razlogov za to, da so bili naši ljudje malodušni in potrti.
Toda takrat, spomladi leta 1978, se je na belo soboto zgodilo nekaj izrednega. Kako povedati, da bomo opazili velikost in globino tega dogodka? Veličina in razsežnosti tistega na videz malega dogodka se namreč vidijo šele z razdalje desetletij in še to samo, ko sestavimo celotno zgodbo. Zgodilo se je tole. Takrat so tri slovenske sestre klarise pripotovale iz Zagreba in se ustavile na griču v Nazarjah. Nič dramatičnega. Vendar je v tem neznatnem dogodku skrita ena od velikih zgodb duhovne drame Slovencev v 20. stoletju. Zgodba, ki da prihodu treh sester tiste pomladi leta 1978 na nazarski hrib pravi pomen, ozadje in globino, je zgodba dekleta po imenu Marija Kozina, ki se je rodila v vasi Zapotok v Sodraški dolini leta 1905. O tej neverjetni zgodbi je pisal Janko Maček v 92. številki Zaveze, obsežno in poglobljeno pa je popisana v knjigi Dvoje sanj Marije Kozina (2015). Marija Kozina je odrasla v omikani in verni kmečki družini; njeno mladost so pospremile nenavadne duhovne moči, ki so jo, že odraslo, pri 24 letih privedle k sestram klarisam. In ker v Sloveniji že od časa Jožefa II. okrog 1780 ni bilo nobenega klariškega samostana, je Marija Kozina jeseni 1929 vstopila v samostan klaris v Splitu. Prejela je redovno ime s. Marija Imakulata. Duhovno, redovno življenje te sestre je bilo že spočetka nekaj posebnega: njena skrb za sestre, navzočnost, prizadevnost, a tudi ponižnost in zatajevanje močnega značaja. Tem bolj potem, ko je v letu 1942 izvedela, da so komunisti umorili njena brata, očeta in mamo. Ko sem prebral, kaj je storila sestra Imakulata ob tej novici, se mi je zdelo, da je tu nekaj kakor razodetje, na meji izrekljivega: vstala je, šla v samostansko kapelo in s solzami v očeh zapela prastaro hvalnico Cerkve – Te Deum laudamus, tebe Boga hvalimo …
Postopoma je gotovo izvedela tudi podrobnosti. Pričevanje preživelega brata Mirka – duhovnika Vladimirja Kozine vsebuje stvari, ki jih je težko prebrati do konca. V sestri Imakulati se je odprla globina, spričo katere so pozneje druge sestre govorile o svetosti. Globina, nad katero je potekalo to, kar je bilo moč videti v življenju sestre Imakulate, je delovala z neverjetnimi močmi in pisala zgodbo, ki ji moremo verjeti le, ker jo gledamo nazaj – ker se je že dogodila. To zgodbo je treba prebrati, kajti potem, ko jo razumemo, ji moramo verjeti. Poslanstvo te zgodbe je bilo, da je potem, ko je sestra Imakulata premagala neštevilne preizkušnje, bolezni in težave, z dvema sosestrama Slovenkama naposled lahko odrinila s Hrvaške, da bi po domala dveh stoletjih zasadila mladiko klariškega reda v Sloveniji. In ko je na belo soboto 1978 z njima stopila na nazarski grič, ki stoji nad sotočjem Drete in Savinje, je vedela, da je to pokrajino videla v mističnih sanjah, ki so ji bile poslane, da so blagoslovile njeno mladost in poznejše življenje z vero, upanjem in poslanstvom. Da, sotočje Drete in Savinje pod gričem, na katerem danes stoji samostan, s katerim je sestra Imakulata obnovila red klaris v Sloveniji, to sotočje je potopljeno v mistično pokrajino: s sanjami mlade Marije Kozina, sestre Imakulate, je postalo del mističnega načrta, v katerem so bili glavni
[Stran 005]
Figure 1. Na grič, v duhovne pokrajine Arhiv Zaveze
[Stran 006]protagonisti najprej njeni umorjeni starši in brata. Tri sestre klarise, ki so tedaj stopile na grič nad sotočjem, so vedele, da stopajo v duhovno pokrajino, v duhovni načrt, ki se je tistega dne, na belo soboto leta 1978, uresničil, hkrati pa se je šele zares začenjal: karizma svete Klare in sester klaris je oživela in se od tam razširila po Sloveniji s tolažbo molitve in blagoslova.
To je odgovor na vprašanje, s katerim smo začeli: kaj se je dogajalo spomladi leta 1978 v Sloveniji? Potekalo je sklepno dejanje zgodbe, ki je res velika slovenska zgodba: velika je bila zato, ker so v nji delovali veliki ljudje, in ti so postali veliki zato, ker so se pustili tudi v najhujši preizkušnji voditi Bogu, ne odstopiti od mesta, kamor jih je postavil. Potekalo je, če smem tako zapisati, eno od sklepnih dejanj, s katerimi se končujejo zgodbe mučencev in pričevalcev, eno od tistih dejanj, od katerih Slovenija duhovno živi in, upajmo, preživi. Takrat, spomladi leta 1978, je bilo sicer v Sloveniji videti vse kaj drugega, predvsem mnogo takega, kar jemlje veselje, vero in polet. Resnična, velika zgodovina Slovenije pa se je tedaj odvijala na nazarskem griču, kamor je pater Polikarp Brolih – menda z razmajanim fičkom – pripeljal sestro Imakulato in drugi soustanoviteljici klaris na Slovenskem. To zgodbo si skušam priklicati pred oči, kadar prihajajo slabe novice, ena za drugo, spomladi leta 2017. Tudi danes se prav tako lahko zgodi, da se trije fantje sestanejo nekje in se začnejo pogovarjati o tem, da … Kajti načrt je gotovo še mnogo obsežnejši in sega naprej. Pomembno je to, da je sestra Imakulata morala v tem načrtu seči s svojo vero zelo globoko, prav do krvi svojih staršev in bratov. Verjamem, da je v to smer mogoče seči tudi v sivini slabih novic leta 2017.