98 RADUŠE
grobišče Žančani
Grobišče potrjeno 29. 11. 2007
vojaki in civilisti različnih narodnosti
Komisija Vlade RS za reševanje
vprašanj prikritih grobišč
november 2016
Gornje besedilo je napisano na bakreni ploščici, ki je pritrjena na sredini 2,5 metra visokega lesenega križa, ki stoji ob ograjenem morišču – grobišču dolžine 69 metrov in širine 4,30 metra.
Znani novinar Miro Petek je v Večeru 23. julija 1990 zapisal: »Bil je velik pokol« in tako prvi objavil vest o grobišču Žančani in kosteh, ki jih iznašajo lisice. Množičnega zločina ni bilo mogoče še naprej zakrivati.
In kdo je bil zločinsko pokončan v tej sedemsto kubičnih metrov obsežni (dr. Linasi) globači v Žančanih?
Dr. Marjan Linasi: »Številke, ki prihajajo na dan, se gibljejo od 150 prek 300 do 1000, 3000, 4000 do največ7000.« (Žrtve 2. svetovne vojne mestne občine Slovenj Gradec, 2002)
Dr. Jože Dežman, sondiranje leta 2007: »Ob grobišču Žančani lahko na osnovi sondiranja sklepamo, da žrtev verjetno ne more biti manj kot2000, možno pa je, da držijo ocene, ki to število krepko povišajo.« (Poročilo Komisije Vlade RS 2005–2008)
Marko Štrous: »Posmrtni ostanki žrtev so bili najdeni v 90 metrov dolgem odseku nekdanje grape, kar potrjuje ocene, da je bilo tam pobitih najmanj3500 ljudi.« (NEME PRIČE – 2014)
Dva tisoč, tri tisoč ali sedem tisoč? Kdaj bo izkop žrtev pokazal pravo število, narodnost itd. in vsaki žrtvi namenil grob? Pomemben je vendar vsak človek, kot pravi dr. Dežman: eno življenje – ena smrt – en grob!
Najprej moj oče Vinko Vrhnjak, rojen leta 1900! Kot begunec iz Pameč pri Slovenj Gradcu je zbežal pred Nemci na Dolenjsko v Stražo z najstarejšima hčerkama. Maja 1941 me je sam pripravil na prvo sveto obhajilo in že junija1941 na sv. birmo v Žužemberku pri škofu dr. Gregoriju Rožmanu! To me je zaznamovalo za vse življenje!
Že avgusta 1941 so Italijani zaprli očeta nekam v Italijo za približno šest mesecev. Ker sva s sestro ostali sami, je mama dobila dovoljenje in prišla iz Pameč z mlajšima sestrama po naju na Dolenjsko. Ni se vrnila, zatočišče pa smo dobile v graščini – logarnici na Brezovi rebri. Za kratek čas sem ostala učenka šole v Ajdovcu. Medtem se je oče vrnil iz zapora. Začelo se je preseljevanje družine na Sela, nato v Vavto vas in po kapitulaciji Italije v Novo mesto, kjer se je oče priključil domobrancem. Nazadnje je bil prestavljen na postojanko pri Šentjerneju, družina pa v Dobruško vas. Nepozaben ostaja zadnji Veliki petek, ko sta oče in mama v cerkvi v Škocjanu po kolenih drsala od vrat do križa z razpelom, ki je ležal na tleh pred oltarjem, nas šest otrok pa v gosjem redu za njima. In naš križev pot se je nadaljeval. 8. maja 1945 sta se na hišnem pragu v Dobruški vasi oče in stric, oba domobranca, le mimogrede poslovila od svojih družin, saj sta šla v koloni z vso skupino domobrancev iz Šentjerneja v smeri proti Zidanemu Mostu in dalje proti Celju. Stric Milan je hitro nasedel partizanski propagandi in se prijavil ter menda končal v Kočevskem Rogu. Oče pa se je pred domom ustavil za dan ali dva v Turiški vasi pri sestri pri Marovšku, nato pa doma v Pamečah z vaščani začel čistiti vaška polja za odhajajočimi ubežniki pred partizani. Imel bi čas, da bi zbežal k znancem čez mejo. Ali je računal na pravično sojenje ali je ohranil samo vero v Boga? Ve samo Bog! – Za prvo silo je mama nas šest otrok od enega do enajstih let najprej preselila na Sela pri Dobovi v izpraznjeno hišo od Nemcev izseljenih staršev in brata z družino, ki se še niso vrnili iz Šlezije. 2. junija 1945 pa je odšla naša družina z vlakom iz Dobove prek Maribora proti domu v Pamečah. Ob enajstih ponoči smo prispeli na za nas končno postajo v, Dravograd. In dalje deset kilometrov peš: mama je potiskala skromen športni voziček in na njem dva najmlajša brata in sestrico, tretja se je obešala na stopničko, najstarejše tri s culicami na ramah pa smo se na straneh tiščale mame. Tema, tema, strah, da si še jokati nismo upali. Pred domačo hišo ob cerkvi tudi vse v temi … Na tiho trkanje dolgo ni bilo odziva. Očka je pri slovesu rekel, da nas bo počakal doma! Vsa prestrašena je odprla vrata teta, očetova mlajša sestra Ančka, zgrožena ob pogledu na bolnega najmlajšega bratca. »Kje je očka?« smo še izdavili. – »Ni ga! Ni ga, odpeljali so ga.« Nismo mogli dojeti. Čez čas se nam je zarezalo v spomin: 20. maja, na binkoštni praznik, so ga aretirali, ko je šel od večernic v domači cerkvi v Pamečah.
Leta so tekla, v domačem kraju pa smo ostali odtujeni zaradi drugačnih vojnih izkušenj iz Dolenjske in negativne oznake očeta. Mama, predvojna ravnateljica OŠ v Pamečah, politično ni bila primerna, da bi še kdaj poučevala. Domače očetovo posestvo (33 ha) pa je bilo takoj nacionalizirano; ostala nam je samo ohišnica in mamine priložnostne zaposlitve kot točajka, tipkarica itd. – Preživljali smo usodo vseh domobranskih družin, le osamljeni v drugačnem okolju. Le očetov stric Alojz Vrhnjak, župnik v Ribnici na Pohorju, nas je prišel tolažit, vendar je sam čez štiri leta končal v komunističnem peklu.
Za nas, pet deklet, ni bilo prostora v dijaškem domu, ko smo hodile v gimnazijo na Ravne na Koroškem. Najprej peš tri kilometre na Jedrt na vlak ob 5. uri zjutraj s prestopanjem v Dravogradu, nato enaka pot nazaj ob 5. uri popoldne. Tolažili so nas mamin kruh in domača jabolka.
Februarja 1950 me je pretresla in zaznamovala smrt 57-letnega pisatelja Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja. Množica pogrebcev, med njimi vsi dijaki Gimnazije Ravne. Slovesno slovo s solzami v očeh in v spominu na njegove Solzice. – Odsotno me je zaneslo v drugi svet premišljevanja: Kje je moj in naš oče? Dosti mlajši je bil pokončan neznano kako, kje in kdaj? Nepozabno! Kje je njegov grob, kje njegovo človeško dostojanstvo?
Po maturi smo dobili vprašanje, kaj načrtujemo v prihodnje. V spomin na očeta se bom vpisala na gozdarsko fakulteto, sem pismeno odgovorila. Mamo je odločitev presenetila, ravnatelj dr. Sušnik pa je sprejel z razumevanjem, saj sta bila z očetom znanca iz dijaških let. V študentskih letih pa sem krepko občutila svoj izvor, se med študijem poročila in namerno obdržala ob moževem tudi očetov priimek: Vrhnjak Duler.
Moji sodelavci in nadrejeni v Gozdarskem obratu Slovenj Gradec so svoje izkušnje in znanje pridobivali v partizanskih letih. Na primer Ferdo Flajmiš je bil nekakšen okrajni gozdarski nadzornik. Na težkem motorju me je peljal v gozdove pod Uršljo goro na pregled mojega delovnega področja. Od strahu sem trepetala, kdaj bo konec vožnje v dolini. – Čez pol stoletja pa sem našla zapis v knjigi »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo: … se je streljanja nasilno odvedenih Korošcev v Lešah udeležil Ferdo Flajmiš – Iztok. – In še eno neprijetno srečanje: še kot srednješolka sem tekla v skromno vaško trgovino po sol in sladkor. Nepričakovano me je okrog pasu zagrabil prodajalec Rado Radšel. Na srečo je v trgovino vstopil naslednji kupec, da sem bila rešena neprijetnega objema. – Tudi to srečanje se je pozneje izkazalo po svoji temni plati. V knjigi Žrtve 2. svetovne vojne je dr. Marjan Linasi 2002 zapisal: »Aretacije domačinov je izvajala patrulja OZNE, ki jo je do 24. julija 1945 vodil sedemnajstletni Rado Radšel in pripadnica patrulje Milka Tretjak.« – Oba navedena pa sta 20. maja 1945, na Binkošti, na poti iz cerkve aretirala mojega očeta in druge krajane. Po letu 1990 sem njej pisala, naj mi pove, kdo je naročil aretacijo in kam so ga zagrebli. Ni bilo odgovora, le svojega brata Jožeta Tretjaka je poslala k meni z izgovorom, da ona o ničemer nič, nič ne ve. Čez čas pa sem v DELU zagledala: »20. 2. 2002 v 80. letu starosti umrla Milka Misson, roj. Tretjak, voj. voj. invalid in vojni veteran.« – Laž seže do smrti izvajalcev!
Prvi zapis Mira Petka o Žančanih in prve demokratične volitve so me ojunačile, da sem do očetovega 90. rojstnega dne 19. 12. 1990 z vsemi soglasji na cerkveni zid v Pamečah dala vzidati spominsko ploščo z napisom: »Vinko Vrhnjak *19. 12. 1900 inž. gozdarstva – 20. 5. 1945 na Binkošti iz te cerkve odpeljan v neznano smrt – za vero in dom – njegova nesmrtnost – potomci.« Pri spominski maši za očeta je zgrožena mama samo dahnila: »Vida, razbili ti bodo ploščo!« Pa niso.
Že julija 1991 je bila ustanovljena podružnica Združenja lastnikov razlaščenega premoženja v občini Slovenj Gradec, kjer se nas je zbralo okrog sto oškodovanih za premoženje in predhodno za pobite svojce. Kot razlaščenka in gozdarka na tem območju sem poznala vse razlaščene gozdove, ki so bili dodeljeni v upravljanje in koriščenje Gozdnemu gospodarstvu. In takrat sem od znanke mimogrede izvedela za 33 imen po vojni izginulih oseb iz te občine, ki se niso vrnili na svoje domove.
Nenehno me je obremenjevalo sočutje do svojcev od komunistov pobitih občanov, ki niso vredni javnega spomina. Kot članica Slovenskih krščanskih demokratov sem bila izvoljena v Mestni svet za mandat 1994 do 1998. Velika reklama za proslavo TRIUMF ob 50. obletnici zmage nad nacizmom me je vzpodbudila, da sem na seji MS marca 1995 podala predlog za imenovanje Komisije za nedokumentirana smrtna izginotja oseb med vojno in po njej v mestni občini Slovenj Gradec. Predlog je bil sprejet in naslednjič imenovana komisija iz predstavnikov vseh strank. Na prvi seji komisije so odrekli sodelovanje vsi levičarji in delovni smo ostali predsednik odvetnik Boris Marčič, direktor muzeja in zgodovinar Marjan Linasi, za SLS Slavko Slemenik in za SKD Vida V. D., ki sem prostovoljno prevzela vse tajniške posle, in še to takrat samo z ročnim pisanjem. – Do praznika mestne občine 19. septembra 1997, ko mesto praznuje nazivMesto glasnik miru, naj bi bil postavljen na pokopališču spomenik z imeni vseh zamolčanih žrtev komunizma. Pred tem je bilo v proračunu v ta namen namenjenih 2,5 milijona tolarjev, naročena izdelava spomenika in že narejen temelj na pokopališču. Naša komisija pa je že pri svojcih zbrala podatke na predpisanih popisnih listih za 162 oseb. V pomoč pa je M. Linasi pridobil graški Totengebuch, kjer so zapisani meščani z nemškimi priimki itd. Nemški mobiliziranci pa so odpovedali sodelovanje, ker niso hoteli, da bi bili njihovi padli zapisani skupaj z »okupatorjevimi sodelavci«. Zato še sedaj nimajo spominskega znamenja.
Seveda sem večino popisov, več kot osemdeset, naredila sama, saj sem poznala območje vse občine med grebenom Pohorja do Uršlje gore. Pri svojcih sem najprej naletela na zadržanost do te zamolčane teme, nato smo jokali oboji. Pismeno pa sem se obračala na svojce do Ljubljane, Maribora in do Gradca. Hkrati sem od svojcev pobitih, bližnjih krajanov območja, kjer je skrito morišče – grobišče Žančani poslušala zgodbe iz takratnih časov in trditve, da so poleg ustašev tam pobiti tudi meščani.
Na pritisk območnega ZB in Združenja mobilizirancev je župan sklical konec avgusta 1997 usklajevalni sestanek njihovih predstavnikov in članov Komisije za poboje, ki smo svoje delo do takrat že zaključili. Protest proti spomeniku je uspel, vse žrtve, zbrane na seznamu, pa so označili za okupatorjeve sodelavce in izdajalce z grožnjo, da bodo razbili spomenik. Kritike in groženj je bil deležen zgodovinar Linasi, največ zmerljivk pa je bilo namenjenih meni na račun očeta – edinega domobranca. In ves spor se je nadaljeval v vseh medijih in Mesto glasnik miru so preimenovali v Mesto zdrah. Temelj za spomenik na pokopališču pa so prekrili z zemljo. Vse leto 1998 je bila problematika spomenika na vseh sejah MS, nazadnje celo predlog spomenika brez imen, kar so svetniki SKD in SLS preprečili, in sprejet je bil moj predlog, da se sredstva, namenjena za spomenik, namenijo za izdajo zbornika o vseh žrtvah vojne in povojnih pobojev, kar naj izdela zgodovinar Marjan Linasi. (Komentar na te zdrahe je podal dr. M. Linasi na Radiu Slovenj Gradec na državni praznik 25. junija 2012).
Za grobišče Žančani je bilo znano, da je prepredeno s lisičjimi luknjami in da lisice iznašajo človeške kosti, o čemer so varuhi tradicije NOB sproti zakrivali dokaze. – Z možem Lojzom Dulerjem sva 5. avgusta 1999 že drugič našla sledi kot dokaz: lobanjo in spodnjo čeljust z belimi mladimi zobmi brez dveh sekalcev (bil je usmerjen udarec). Zgrožena sem poklicala televizijskega snemalca, ampak preden je 26. avgusta 1999 prišla v Slovenj Gradec Komisija za popravo krivic Janeza Lukača s številno ekipo, da ugotovi razmere v Slovenj Gradcu, so dokazi izginili. (Prisotni: A. Drobnič, Šemrl, I. Pučnik, Peter Simoniti, podpredsednik občine, predstavnik SKD, novinarji, TV …) Podana je bila kazenska prijava na tožilstvo in zadevo je prevzel preiskovalni sodnik Cvitanič. Na zaslišanju sem kot priča podala vse svoje vedenje o ljudeh, ki so v teh časih odločali in izvajali. Toda nihče o ničemer nič ni vedel, nič ni storil, na poziv Milki Tretjak Misson pa se nihče ni javil! Preiskava se je nadaljevala in aprila 2002 je preiskovalni sodnik že povedal tudi novinarjem, da je vse pripravljeno za izkop grobišča Žančani na površini stokrat pet metrov in do 3,5 metra globoko. MS občine pa je dal soglasje za pokop okostij z morišča Žančani na mestnem pokopališču ter predlagal, da se pri razširitvi mestnega pokopališča predvidi prostor za večnamensko kostnico. (Že spomladi 1996 je ing. arh. France Kvaternik na mojo prošnjo izdelal idejni projekt za kostnico na slovenjegraškem pokopališču, kar je sedaj vključeno v zadnji načrt razširitve.) – Na pritisk iz Ljubljane do izkopa ni prišlo.
Aprila 2000 sta dr. Mitja Ferenc in dr. Tine Velikonja delala popis grobišč od Velenja do naših Žančanov. Zaradi sodelovanja pri popisu sem se čutila dolžna poskrbeti, da se grobišče uredi.
Dan po državnem prazniku, 26. junija 2002, je bila končno v Knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu javna predstavitev knjige dr. Marjana Linasija Žrtve druge svetovne vojne. Poslušalci so bili pretežno člani ZB, na drugi strani pa Justin Stanovnik (komentiral načelno), Tine Velikonja in Berkopec. Po moji skromni pripombi, zakaj naslovu knjige ni dodana beseda »revolucija« in da sem ponosna na očeta domobranca, se je name vsul očitek, češ da sem kljub oporečnim staršem lahko študirala, imela službo in položaj itd., itd. Na splošno lahko rečem po branju knjige, da imajo režimski dokumenti večjo težo kot podpisane izjave svojcev na popisnih listih. – Moj komentar: »Zgodovinar ni sodnik.« Knjigo Marjana Linasija sem 4. avgusta 2002 poslala na Demokracijo, Zavezo, Ampak in dr. Janezu Zdešarju.
Leta 2000 se je prvič en avtobus romarjev po poteh vetrinjske tragedije ustavil najprej pri kasarni in nato pri skromnem znamenju za grobišče Žančani. Nato spet čez dve leti kar štirje avtobusi romarjev. Ko so slišali mojo zgodbo o kosteh in lisičjih luknjah, smo lezli gor v globačo. Dva novinarja in nekaj domačinov so imeli kaj zapisati in povedati. – In leta 2003 sta spet dva avtobusa peljala romarje do grobišča Žančani, kjer sta jih čakala Gačnik in Pušnik. – In z njima smo začeli leto 2004, da javno zapišemo imena vseh žrtev.
Napetost se je povečevala v letu 2004 zaradi priključitve Slovenije EU in v naši civilni iniciativi za spomenik z imeni žrtev komunizma. Mestni župnik Peter Leskovar, župnik Polde Korat, pri njem se je skupina srečevala, poleg še dva duhovnika, pa še nekaj vernih občanov in jaz, ki sem prevzela vse tajniške posle in pridobivanje soglasij: mariborska škofija, Zavod za kulturno dediščino, arhitekt za načrt, zbiranje denarnih sredstev od svojcev žrtev in še vse s kamnosekom, ki je prevzel izvedbo in vgradnjo spominskih plošč. – V nedeljo, 17. oktobra 2004, popoldne je bila slovesna posvetitev spominskih plošč s 133 imeni na cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu. Mašo in blagoslov spominskih plošč na cerkvenem zidu je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, somaševalo je še devet duhovnikov. Moški zbor Ksaver Meško je zapel pesmi Slovenec sem in Sonce zahaja. V govoru je Jože Dežman razložil nasprotje, ko ni več veljalo pravilo ne laži, ne kradi, ne ubijaj. Oglasila sta se še župnik Polde Korat in župan Matjaž Zanoškar. – Poleg množice od blizu in daleč so s svojo prisotnostjo poudarili pomen dogodka člani NSZ iz Ljubljane, predstavniki Komisije za popravo krivic in moj gozdarski kolega z Bleda Marjan Šolar z enako usodo. (Prisotni: Tine Velikonja s sestro Zoro, Janko Maček, Berkopec, Štrbenk, Hočevar, Lukač z ženo, Šemrl). – Lahko trdim, da so naše molitve in vsakoletne oktobrske sv. maše za žrtve od leta 1997 dalje pripomogle, da so sedaj žrtve v javnosti dobile imena in priimke.
Število imen se je s 162 zmanjšalo na 133, ker nismo dobili podpisnikov za med partizani pobite žrtve, ki so jih medtem zapisali na partizanske spomenike. Neznano ostaja tudi število iz vojne vračajočih se nemških mobilizirancev, ki so se tudi znašli v kasarni ali bili ubiti na poti proti domu. Med imeni na ploščah je 34 žensk, od teh je bila najmlajša stara 15 let, najstarejša 75 let; 51 oseb je bilo iz mesta Slovenj Gradec, drugi iz okolice, osemdeset oseb je bilo pobitih po vojni.
Že aprila 2006 sem imela priložnost, da pri spominskih ploščah na cerkvi sv. Elizabete pripovedujem zgodbo zapisanih žrtev in težko vrnitev njihovih imen v javni spomin. Udeleženci – romarji NSZ so nato poslušali še dodatno razlago župnika Petra Leskovarja pri ploščah, nato v cerkvi in Sokličevem muzeju. Bil je pohvaljen.
Slovenj Gradec je dobil leta 1989 naziv MESTO GLASNIK MIRU na račun umetnostne galerije, kjer so se zbirali in razstavljali svetovno znani umetniki in se z njimi družili pomembni politiki. Sedaj pa časten naslov pomeni vsakoletno srečevanje kulturnikov iz pobratenih mest, ki nosijo enak naslov. In zato smo Mestni občini Slovenj Gradec upravičeno očitali neetičen odnos do grobišča Žančani, ker še vedno odločajo leve stranke in ZB. – Končno je leta 2003 župan Zanoškar na naš opomin postavil smerne table do grobišča, dal obnoviti lesen okvir pri znamenju Žančani in uvedel tradicijo vsakoletnega polaganja občinskega venca za »dan mrtvih«.
Pravočasno sem pridobila soglasje lastnikov zemljišč, da dovoljujejo sondiranje grobišča. Na zanimiv datum, nekdaj praznik SFRJ 29. novembra 2007 je prišla Dežmanova ekipa in izvedla sondiranje po uveljavljenih predpisih. Pri delu so bili navzoči predstavniki sodišča in tožilstva, policija in kriminalisti, novinarji, TV, radio itd., seveda tudi župan Zanoškar in gospod Tadej, župnik iz Pameč. Na moje vabilo se je odzval tudi upokojeni sodnik iz Ljubljane oz. domačin is Šmartna Ivan Knap. Z njim in dr. Velikonjem smo ravno eno leto prej obnovili njuni zgodbi iz leta 1945, najprej pri kasarni Velikonja kot vrnjeni domobranec, nato na morišču Žančani, kjer je Knap kot vpoklican nabornik za služenje roka v JLA tukaj poleg drugih nabornikov moral zagrebati gole krvave mrtvece, nakopičene do vrha globače. Zdaj pa je solznih oči in s tresočim glasom obnavljal spomine iz tistih dni pred novinarji. Resnica je vse prizadela in potem še izjava dr. Dežmana: »Nad 1500 – gre v tisoče!« Uradna izjava je v Poročilu Komisije Vlade RS 2005–2008.
Osmega maja 2008 sem že na operacijski mizi nagovarjala dr. Kovačiča, naj gre naslednji dan v Žančane pozdravit vetrinjske romarje in gledat razstavo Prikrito in očem zakrito. Operater je namreč vnuk Maksa Kovačiča, ki je zapisan na spominskih ploščah na Žalah. Naslednji dan naj bi na Žančanih sprejela vetrinjske romarje, pa sem samo iz sobe za intenzivno nego naročala možu Lojzu, da me tam opraviči in dobro nadomesti.
Hrvaški peš romarji iz Zagreba so se ustavljali po vseh znanih grobiščih na poti in za 15. maj 2008 so se najavili pri župniku Petru Leskovarju v Slovenj Gradcu, on pa je takoj obvestil mene, da jih vodim na grobišče Žančani. Ob 6. uri sem bila z njimi pri sv. maši v cerkvi sv. Elizabete, nato pa smo pešačili v Žančane, spredaj z evropsko, nato slovensko in hrvaško zastavo. Ob grobišču so prebrali del križevega pota in molitve za to priložnost. Potem so dali besedo meni za razlago o morišču. Prižgali so sveče in odložili manjši spominski križ. Ustavili smo se še pri kasarni in pri tankovskem jarku. In nadaljevali so pot proti Pliberku. – Naslednji obisk hrvaških romarjev na Žančane je bil spet naslednje leto, ko me je nadomestil Ivan Gačnik. – Leta 2010 pa se je dvajset romarjev po maši najprej ustavilo pri spominskih ploščah na cerkvi za mojo razlago. V Žančanih pa smo se tudi povzpeli gor v globačo. – Nato se je število odloženih križev povečevalo leta 2011, 2013 so me spet poklicali in leta 2015 sem bila spet med njimi. Leta 2016 sem naštela že osem hrvaških križev. Moj mož pa jih je sproti pritrjeval na ogrodje grobišča.
Novembra 2016 je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč brez naše vednosti ogradila zemljišče morišča površine 69 krat 4,3 metra zgoraj v globači s leseno ograjo in visokim križem. Kot vsako leto, sem tudi takrat za VSE SVETE počistila znamenje spodaj ob cesti, da so tam odložili občinski venec. Leta 2017 me je član župnijskega sveta Gačnik obvestil, da je po navodilu škofije treba blagosloviti grobišče. Zbrala sva okrog dvajset vernikov, da je župnik Ernest 17. oktobra 2017 blagoslovil obcestno leseno znamenje Žančani. Nato smo bili še pri vsakoletni maši 17. oktobra, na dan posvetitve spominskih plošč. Občinski venec se je tam spet pojavil pred dnevom mrtvih. S svojcem po vojni ubite stare mame in tete sva se peljala okrog gor po cesti, nato pa približno sto metrov po brezpotju skozi gozd do vrha ograjenega grobišča. Lepo in dolgo pričakovano. – Zaključek: Komisija Vlade je obvestila škofijo o ograditvi grobišča in verjetno tudi občine na tem območju. Že prejšnjemu županu sem pisala pismo o neodgovornem ravnanju po Zakonu o prikritih grobiščih, v letu 2018 izvoljen novi župan Klugler pa me je letos sicer lepo sprejel na pogovor, na moje pismene pripombe, kaj je potrebno, da po zakonu stori občina, pa ni odziva. Le občinski venec je bil odložen še l. 2018 spodaj ob cesti.
Romarji NSZ po poteh vetrinjske tragedije so se o tem lahko prepričali na romanju 18. maja letos.
Konkretno o morišču – grobiščuŽančaniali98 Radušev državni evidenci:
Grobišče leži približno dva kilometra jugozahodno od Slovenj Gradca na vzhodnem gozdnatem predgorju Uršlje gore. Skrita, zelo strma, globoka vlaka, oblikovana kot kanjon, je bila zelo primerna za zločinsko dejavnost. Bližnja kasarna, zgrajena tik pred vojno, je najprej služila okupatorju, potem pa tako imenovanim zmagovalcem nad nacizmom za vse vrnjene in bežeče ubežnike pred partizani. Več o doživetjih v tej natlačeni kasarni so povedali in zapisali mladoletni domobranci, ki so preživeli tudi teharsko taborišče. (Dr. Tine Velikonja, Marjan Tršar: Dotik Smrti, Ludve Potokar, ki mu je uspel pobeg iz kasarne, itd.). Pisnih dokumentov o dogajanju ni, čeprav preživeli vedo, da so jih popisovali in sortirali po činih in hitro odpeljali – v smrt. Na morišče so vozili ujetnike kot drugod slečene, zvezane po dva z žico, v pokritih tovornjakih petkrat do šestkrat na dan. Le en Slovenjgradčan je pred moriščem nag ušel in se šele po letu 1970 upal javiti iz Avstrije. Dolgo je veljalo, da so v Žančanih samo ustaši. Dr. Linasi pa je na poizvedovanjih in po raznih dokumentih Udbe le ugotovil, da so med pobitimi poleg ustašev, hrvaških domobranov tudi domobranci, vrnjeni iz Vetrinja (pričevanje Staneta Žitnika – piše o najmanj tristotih) in neznano število nemških mobilizirancev, ki so se vračali domov v Slovenijo. Med pobitimi naj bi bile tudi ženske in otroci. Pobijanje se je izvajalo s strelnim in hladnim orožjem in naj bi se končalo okrog 20. junija. Aretacije domačinov so se začele 20. maja in trajale dobrih pet dni. Pri županu Draušbaherju iz Mute sem videla velik debelo zvezan sveženj partizanskega seznama oseb, ki jih je treba likvidirati po vojni. Zgrožena sem v njem zagledala stran za Slovenj Gradec in v njem znana imena, tudi moj oče in stric Milan. Večinoma so sedaj ta imena zapisana na naših spominskih ploščah. Zanimivo, da se moje ugotovitve pri ljudeh v času popisa in v tistih krajih bistveno ne razlikujejo od Linasijevih, le da so bile zame osebno bistveno bolj boleče.
Po zapisu dr. Velikonje v Zavezi o doživetjih pri ogledu SREBRENICE in primerjavo s HUDO JAMO 2009 sem oktobra 2014 dobila priložnost, da je naju z možem sin Matjaž peljal z avtodomom v Srebrenico, da na veliki valoviti čistini doživim množico belih marmornih stebričkov. In na vsakem ime in priimek ter letnica rojstva. – Srebrenica se je zgodila petdeset let po slovenski tragediji! Kako se naj primerjamo?
Za konec pisanja: Najprej mora biti spomin, nato beseda, da ne postanemo anonimni, ampak pričevalci časa, ki nas je zaznamoval.
Hvaležna sem predvsem očetu Vinku, možu Lojzu, ki me je spremljal po vseh teh žalostnih poteh, in seveda vsem članom NSZ, ki so mi svetovali, spodbujali, me tolažili … na srečanjih v Ljubljani, na grobiščih in tudi pri meni doma!