Izzvan sem bil, da napišem pričevanje iz svojega življenja in doživljanja, kar bi utegnilo kaj predstaviti minevajoči čas. Sem duhovnik. Ob zelo različnem delu, sam ali z ljudmi, sem se bogatil v spoznavanju življenja in ljudi. Obenem je to bila zame tudi šola o preteklosti in za sedanjost. Da je Bog Resnica, se vedno potrjuje –, soočenje s tem ni vedno lahko, a najboljše. Videz je lahkotnejši, vendar prazen. Nekateri tudi to prenesejo … Poleg dela mi je bilo ljubo branje tega, kar so imeli povedati sicer neznani, a vredni, da se jim prisluhne. Vsako življenje je dragoceno in zaklad.
Beseda bo o mojem očetu in ob njem še nekaj prizorov z razstave življenja. Moji viri, prepleteni z lastnimi spomini, so pričevanje mame, pogovori starejših ljudi, očetova skrinja, pa tudi zapisi (arhiv). Oče Ivan Jarc je bil rojen 9. novembra 1902 na Logu pri Brezovici kot tretji od sedmih otrok Jožefu in Marjani. Moj stari oče Jožef je bil udeležen v I.prvi svetovni vojni kot avstrijski vojak na Krasu v okolici Fajtovega hriba. Za reševanje ranjencev je bil odlikovan in tudi sam ranjen. Jožef je bil čevljar in sin Ivan se je pri njem izučil iste obrti. Najprej se je zaposlil pri zidarjih, kasneje pa pri raznih čevljarskih mojstrih. Prevzel je domačijo in izplačal brate in sestre, da so šli na svoje. Pri hiši sta ostala njegova ostarela mama in brat, ki je ostal neporočen. Oče Ivan je bil zelo delaven in uspešen pri delu. Imel je smisel za lepo in čut za skupnost. Gojil je čebele, sadil sadno drevje in zelo cenil knjige. Zato je bil v svojem okolju razgledan človek, širokega srca po pravilu: kar je dobrega zame, naj bo tudi za druge. Leta 1936 je bil izvoljen za župana občine Log, ki je obsegala tedaj tudi vasi Dragomer in Lukovico. Pri volitvah je dobil večino glasov prav v teh vaseh. V času njegovega županovanja je bila izvedena na Logu elektrifikacija, urejene so bile vaške poti in meje, v delu vasi Log je bil napeljan vodovod, plačevali so se dolgovi za gradnjo nove šole, izvrševala se je redna dejavnost občine, za kar je v Mestnem arhivu v Ljubljani shranjena dokumentacija. Po končanem mandatu, se je oče kot čevljar spet redno zaposlil v Ljubljani. Kmetija je bila majhna, saj je imel le dve kravi, tudi za vožnjo in obdelavo njiv. Kar pa tedaj za večje kmete ni bilo ugledno.
Leta 1942, v času italijanske okupacije, se je poročil s Pepco Jelovšek, po domače Papeževo, z Drenovega Griča. V zakonu sem se najprej rodil jaz, Janez, v porodnišnici v Ljubljani, nato Irena v stari domači hiši in nazadnje Mojca v hiši Zogarjevih, kjer smo gostačili. Čas očetovega družinskega življenja je bil zelo kratek, a poln dogajanja in trpljenja zaradi človeške hudobije. Z vso ljubeznijo in odgovornostjo je skrbel za družino in zanjo storil vse, kar je mogel. Moral se je soočiti z okupatorjem, opravljati službo župana in se kasneje soočiti tudi z revolucijo in novimi razmerami. Do zadnjega je ostal zvest svojemu prepričanju in krščanskim načelom. Ni napravil koraka iz strahu ali kake človeške preračunljivosti. Zavedal se je pravilnosti in poštenosti svojega ravnanja, kar je potrdil tudi s ceno svojega življenja. In kakšno dogajanje je izpolnilo to kratko dobo sedmih let družinskega življenja?
Kot župan je moral ob praznikih razdeliti darove okupatorske oblasti družinam z malimi otroki. Ker je bil dosleden, se sam ni okoristil, nikoli pa ne manjka takih, ki bi se radi, ali pa bi radi obrnili darove drugam … Tako sem kasneje sam slišal žensko, ki je rekla moji mami: »Vašega pa ni bilo nič škoda, kot župan nam ni namenil pomoči.«. Imela pa je že odraščene sinove … Kasneje, ko so bile organizirane že vaške straže, so prišli z zahtevo, da kot župan odobri nabavo drv za kurjavo v postojanki iz gozda, čigar katerega lastniki so bili v partizanih. Uprl se je z utemeljitvijo, da je privatna lastnina še vedno zaščitena. A hkrati je doživljal pritiske za sodelovanje z revolucijo, na kar ni pristajal. Hudo je bilo soočenje z dogodkiz pobojev uboji županov na Plešivici, v Horjulu in drugod po Sloveniji. Po poboju v družini Birtovih na Brezovici je zjutraj prišla ženska iz vasi, ki sicer ni imela nobenih stikov z našo družino, z vprašanjem, ali je kaj novega …? Postopki so bili lahko zelo prefinjeni, čeprav so bile razmere in učinki kruti.
Po vojni so bile pri nas mnoge hišne preiskave v pričakovanju obremenilnih dokazov iz časa županovanja, vendar niso našli ničesar, za kar bi lahko obračunali z očetom; in so zamudili so prilikopriložnost, ki jim jo je nudila ponujala vojna. To pa je stopnjevalo bes in sovraštvo pri nekaterih, ki so se hoteli izkazati pri novi oblasti ali pa so imeli svoje osebne načrte na vidiku. A življenje vedno teče dalje z novimi prilikami priložnostmi za dobro ali hudo.
Konec vojne v naši vasi Log je bil značilen. Ko se je umikala zadnja nemška vojska skozi vas, so jo začeli obstreljevati iz gozda nad vasjo partizani. Nemška zaščitna enota se je odzvala s streljanjem. Ob tem je zagorelo gospodarsko poslopje kmetije, hlev, v katerem je bila živina. Gospodar in dekla sta v strahu iz hiše bežala ob živi meji med travniki. Žena in otroci so lahko le nemočno iz hiše opazovali smrt obeh. Hiše ogenj ni zajel. Nekaj dni za tem je prišel partizan – oborožen – po našega očeta, Kovačevega očeta in Vrbičevega gospodarja z zahtevo, da vzamejo s seboj lopato, kramp in deko. Prepričani so bili, da grejo v smrt. Vsak je imel za to svoj razlog. Partizan jih je vodil v neko grapo v gozdu, do dveh trupel, ubitih s strelom v glavo. Bila sta ženska in moški. Imela sta čudno izjedena obraza. Na zahtevo, da ju pokopljejo, je oče pripomnil, da so to partizanske relikvije. Dobil je odgovor, naj molči, da tudi sam ne postane relikvija.
S koncem vojne se je začela priprava na gradnjo in nato gradnja sedanje regionalne ceste med Ljubljano in Vrhniko. Zato je bilo potrebnoa nekaj zgradb podreti. Med temi tudi našo hišo z gospodarskim poslopjem, ker je sta bilo bili eno stavbi druga za drugim drugo ob cesti. Ministrstvo za gradnjo je izdelalo načrte nadomestnih parcel za prizadete. S tem se sosedje niso strinjali. Po intervenciji krajevnega ljudskega odbora je ministrstvo spremenilo prvotno odločitev v škodo našega očeta tako, da s ceste ni bilo dostopa na dvorišče. Tako je bil oškodovan pri velikosti nadomestne parcele, za vrt in dostopnost. Poleg tega je izgubil tudi del drugih dveh parcel s sadovnjakom. Kljub temu je za vse našteto dobil najmanjšo odškodnino v primerjavi s sosedi, katerim je bila podrta samo hiša. Med gradnjo nove hiše je bil deležen vedno nove hudobije tako od izvajalcev del na trasi nove ceste, kakor tudi od sosedov. Bile so kraje, uničenje pripravljenega materiala za novo hišo, zasipavanje s ceste na parcelo … Tudi hudobija je lahko neizčrpna v idejah. Pisal je prošnje, a na vse je bil odgovor: ne. V tem času je družina stanovala pri Zogarjevih (Pezdir) na Logu. Živino je namestil pri Vrbičevih in zaradi stiske v stanovanju tudi sam spal v senu na hlevu. To je trajalo leto in pol. Toliko, da je za silo zgradil hišo. Novembra 1947 smo se preselili vanjo, čeprav še ni bilo vseh oken niti vrat. Živali pa je namestil v kletne prostore. Ob zahodni strani dodeljene parcele pa je bil pod cesto napravljen neplaniran prepust za odplake iz zgornjega dela vasi, ki se je iztekal v nepokrit globok jarek ob njegovi hišni parceli.
Med gradnjo hiše so bile še druge težave. Ena teh je bila tudi slavna ‘konspiracija’ (potuhnjenost). Ko je oče iskal prevoz lesa za ostrešje, ni nihče hotel pomagati niti zvoziti lesa. Nazadnje je šla mama prosit družino, kjer so bili otroci vsi partizani. Starša sta bila verna. Gospodar ji je povedal, da imajo ukaz, da nihče ne sme pomagati, dal pa bo na voljo konje in voz. To je tudi storil. Novi vaški funkcionarji so na očeta pritiskali, naj opusti gradnjo in gre drugam, da pač ne sodi v to vas. Sedaj so novi časi, on pa ni stopil vanje. Nova oblast je dovolila in podpirala, da so ljudje brez vesti lahko delali v imenu svobode, kar so hoteli. Še več, hudobija je bila zaželjena. To se je imenovalo ‘napredno’. In to sprevrženo razumevanje še kar traja v novih prilikah priložnostih in oblikah.
Vselitev v še sveže zidano in delno odprto hišo je povzročila imela svoje posledice. Najprej sem zbolel na očeh jaz. Zato sem delno oslepel, kar nekaj tednov preživel v bolnišnici med otroki, ki so bili poškodovani zaradi eksplozivnih sredstev. Sledila je enoletna sestrica s pljučnico. Nazadnje se je hudo ustavilo pri očetu. Verjetno se mu je zaradi naporov vnel slepič. Z veliko težavo je po službi prišel domov. Mama je bila huda, zakaj ni šel naravnost v bolnišnico. Zavedala se je ‘prijaznosti’ vaščanov. Poklicala je rešilca. Kasneje je ob obisku v bolnišnici ugotovila, da so mu postavili čudno diagnozo. Bil je na oddelku za nalezljive bolezni. Imel je prešpikane roke zaradi neprestanega jemanja krvi in je povedal, da mu stalno kažejo tudi uro z vprašanjem: »Koliko je ura?«. Dan pred smrtjo so mamo ob obisku napotili na drug oddelek. Ob srečanju z zdravnikom je vprašala, kje je sedaj. Ta je vedel zanj in se začel opravičevati, češ da je vse zamujeno in on ne more storiti ničesar več. Oba, oče in mama, sta vedela, da je pred vrati smrt, ki je naročena. Mama je zvečer prosila sosedovo Vrbičevo Pepi, ki je bila zaposlena v bolnišnici, naj se pozanima, kako je z našim očetom. Naslednji dan po službi je povedala, da je umrl. Mama je šla v bolnišnico in zahtevala, da ga pripeljejo na dom. Niso takoj dovolili, češ da ima nevarno nalezljivo bolezen. Zato bo v zacinjeni krsti. Prosila je vsaj za stekleno okno, tudi to so zavrnili. Na parah na domu je bil lahko le tri ure in takoj pogreb. Ta je bil 12. aprila 1948 na Brezovici. Telegram iz bolnišnice pa je prišel na Krajevni urad Brezovica in so ga mami dostavili šele po pogrebu … Na mrliškem listu je pisalo, da je umrl zaradi bolezniMeningitis cerebrospinalis epidemica. Ves čas, ko je bil na parah, je bilo dogajanje pod kontrolo človeka, ki ni kazal nobene naklonjenosti ne do očeta ne do njegovih. Ob vsem, kar je oče doživljal, je ob neki priliki priložnosti izjavil: »Še so hlapci Jerneji.« V zapisniku občinske seje z dne 15. 9.septembra 1946 je tale zapis: »Tovariš predsednik poroča, da tovariš Ivan Jarc, Log 46, preklicuje vse žalitve, ki jih je govoril napram komisijo Ministerstva za gradnje.«
Novozgrajena škarpa nad novo cesto z ograjo je postala ob nedeljah tribuna za psovanje in vpitje, namenjeno naši družini. Vendar jim to ni zadostovalo. Spominjam se prvega božiča po očetovi smrti. Dva vaščana sta vse ves dopoldne dopoldan v hiši vpila na mamo. Eden pa je to raboto nadaljeval še do večera. Sledili so tudi moralni pritiski na mamo, a ni podlegla. Nastopili so novi pritiski z obvezno oddajo, davki, vzeli so tudi očetovo kolo, češ saj ga ne rabi več … Kakor smo otroci rasli, tako se je stopnjeval tudi teror nad nami. Mama ni dobivala otroških doklad, ker smo imeli manjšo kmetijo. Vložila je prošnjo za družinsko pokojnino. Nekaj let iz začetka očetove zaposlitve niso priznali, češ da ni ustreznih potrdil in prič. Tudi let županovanja niso priznali, češ da je to bila le častna funkcija. Tako smo za kratko priznano očetovo delovno dobo otroci dobili nekaj male družinske pokojnine. Pa tudi ta se je zmanjšala, ko sem šel v versko gimnazijo v Zagreb.
V otroškem okolju, v šoli in pri igri, sem od sovrstnikov vedno doživljal zavračanje. Po končani osemletki sem se najprej vpisal v gimnazijo na Viču. Proti koncu šolskega leta sem bil ‘povabljen’ v mladinske delovne brigade. Ker sem odklonil, sem bil opozorjen, da mi bo žal. Pomen opozorila sem dojel ob treh ‘cvekih’, brez možnosti ‘popravcev’. Ob moji želji, da nadaljujem z gimnazijo z mislijo na duhovništvo, se je mama pozanimala o možnostih zame pri lazaristih. Po nasvetu gospoda Tomaža Tavčarja sem se vpisal na klasično škofijsko gimnazijo v Zagrebu. Bival sem v študentskem domu lazaristov v Vrapčah. V četrtem letniku sem bil dva meseca pred maturo poklican k vojakom, kljub prošnji za nekajmesečni odlog poklican k vojakom. Poziv sem dobil le dva dni pred rokom. Vojsko sem služil v Makedoniji, najprej pol leta v Kočanih, nato leto dni v Debru. Imel sem srečo, da sem se lahko prebral karakteristiko, ki mi jo je dala domača občina in sem jo nesel s seboj. Tako sem brez naivnosti vedel, s čim se bom soočal. Kasneje sem ob dogajanju med služenjem vojaščine dobil tudi potrditev pravilnega razumevanja vsega, kar je bilo navedeno v napotilu občine o naši družini. Ne bi navajal raznih političnih provokacij in spremljanja KOS-a, tudi po fantih iz iste gimnazije. Navedem naj le sklepno dogajanje, ki pove vse. V zadnjih dneh služenja vojske sem bil zastrupljen. Posledice sem čutil še nekaj let. Sodelavec v jedilnici, ki je za to moral vedeti, je ob mojem slovesu jokal, ne da bi mi povedal, zakaj, čeprav sva se komaj kaj poznala.
Za mojo novo mašo, ki je bila zelo skromna, je mama v kleti ob kokoših gojila piščance. V istem prostoru je bilo tudi žaganje za kurjenje peči. Dvakrat v dveh dneh je bil podtaknjen ogenj, da so se zadušile kokoši in piščanci. Ob tem smo se spominjali, da so tudi očetu zažgali gozd, potem ko je bil izvoljen za župana. V letu po njegovi smrti je del gozda ponovno spet pogorel, – po vnaprejšnji grožnji sovaščanke.
V letih odraščanja sem moral trdo delati za preživetje. A delal sem rad. Pri večjih delih je bilo treba odslužiti usluge na večjih kmetijah. Ker je bilo ob tem tudi soočenje s pogovori starejših sodelavcev, sem marsikaj dojel o preteklosti. Moj ded je imel hišo na samem in je imel navado ob košnji okoli spati v kopicah. Tako je slišal pogovor dveh domačinov z neznancem o načrtovanju umorov v vasi Drenov Grič. To se je v naslednjih dneh tudi izvedlo. Temu je sledilo dostavljanje vagonov z italijansko robo na postajo za partizane. Ko sem pomagal pri žetvi in mlačvi na kmetiji, s katere so po vojni odvedli brez pojasnila oba sinova, je mati velikokrat potožila z vprašanjem: »Kaj praviš, ali bodo fante izpustili, potem ko bodo izkopali vse podzemne rove v Kočevju?« Starša nista dočakala izpolnitve upanja. Ob gozdni poti, kjer smo velikokrat hodili, je grob, verjetno nemškega ujetnika, ki je delal na pri gradnji nove ceste skozi našo vas. Ubil ga je stražar, ko je obiral borovnice, češ da je nameraval pobegniti. Ne bom navajal še drugih doživetij, ker bi z njimi le obremenjeval bralce. Jezdec nikoli ne ve za težave pešca.
Oče je zapustil zelo močno dediščino. To je bila stara skrinja na podstrehi in knjižnica, v kateri je bila med drugim tudi zbirka knjig Mohorjeve družbe in Slovenčeve knjižnice. V skrinji so bili časopisi: Domoljub, Bogoljub, Slovenec, knjige: V znamenju Osvobodilne fronte, Črne bukve in knjižica o Turjaku. Vse je bilo preveč močno, da bi me moglo preslepiti uradno prikazovanje, s katerim sem se soočal v šoli in javnem življenju. Bog bodi zahvaljen za očeta in mamo, katerih trud in vzgoja sta bila silnejša od vse človeške hudobije.
Kakor je družina doživljala teror, tako se je na svoj način sovražnost do vere odražala v splošnem in javnem življenju. ‘Kulturna revolucija’ je podrla v vasi vse križe. Kapelica, ki je bila podrta zaradi nove ceste, ni dobila nadomestila. Zatrto je bilo zbiranje in fantovsko petje na vasi ob nedeljskih večerih. Nepokorni so bili za prepevanje kaznovani. Ko smo se vračali v nedeljo od maše, smo bili pospremljeni s psovanjem in posmehom moških, ki so na to čakali v gostilni. Veliko število žena je bilo pokritih s črnimi rutami žalovanja. Pri oznanilih v cerkvi pa je bil najpogostejši namen svetih maš v prihodnjem naslednjem tednu ‘za pogrešane …’ Ob nedeljah se je v času za obisk svete maše stalno organiziralo pobiranje koloradskega hrošča. Udeležba je bila obvezna.
Nekoč pa se bo morala začeti nadomestna akcija v dušah ljudi, zasvojenih s strahom, lažjo, pretvarjanjem in neumnostjo. Edino tolažbo in moč za preživetje smo mnogi imeli v veri. A tudi to so skušali v tem času vzeti. Velikokrat se je slišal vzdih, ki je bil veliko več kot gola beseda: »Bogu bodi potoženo.«. Bog ima svoja pota s svojim ciljem.
Dolžan sem še nekaj besed o mami. Nekaj dekliških let je preživela v Ljubljani pri peku kruha Dolinarju. V času bivanja v Ljubljani se je soočila tudi s partijsko propagando po Vidi Tomšič, a se ni zapletla. Zadoščala ji je luč vere in pripadnost Cerkvi. V družini Jelovšek je bila osmi od štirinajstih otrok. Večkrat sem jo slišal navajati pregovor: »Na vdovo laja tudi pes, ki poginjen leži že sedem let za plotom«. S težavo je sprejela tudi mojo izbiro poklica, kar mi je bilo razumljivo in sem storil vse, da bi bila zaradi tega čim manj prikrajšana. Rada je imela rože in vedno odprto dejavno srce za stiskanega. V tem je ob vseh svojih težavah vzgajala tudi nas. So stvari, ki so večje od vsake trenutne sreče.