Slovenci smo narod dveh spominov. Ali njuna različnost še dovoljuje skupno državo, ali pa je ta različnost tako velika, da nekaj takega, kot je skupna država, izključuje. To je zdaj vprašanje. Seveda obstaja, hvala Bogu, še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi ponovna interpretacija in ponovna razumetja obeh spominov le omogočili skupno državo.
Spomin, ki ga nosi tradicionalna Slovenija, je v svoji dejanskosti brez dvoma državotvoren; spomin, s katerim prihaja revolucionarna Slovenija, pa kljub bleščeči začetni retoriki te naravne prednosti – da tako rečem – nima, vsaj v taki meri nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti in nanjo pristati, je sprejetje logike, ki jo je razbrati iz gibanja zgodovinskih in naravoslovnih dejstev in življenja samega – dejstev, ki jih mora človek spoštovati, če hoče obstati v svetu, kakršen je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega spomina izkazujejo neko bistveno dvojnost, ki jim v doseganju zgolj prevratnih ciljev zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko prej pokaže svojo zgodovinsko nekompetentnost in nezanesljivost.
V navedenem ne gre samo za stvari, ki stojijo na papirjih, izražene z določenimi besedami in številkami. Tu gre tudi za stvari, ki jih narekujeta čas in prostor s svojo moralno in zgodovinsko logiko. Ali ni bil pristanek na osamosvojitveni plebiscit leta 1990 kot nekakšen nedokončan stavek, iz katerega je sledilo, da sile, ki so podpisale tiste papirje, spričo njihovega spomina na Hudo jamo, na Macesnovo gorico, na Hrastniški hrib, in tako dalje in tako dalje, niso mogle nadaljevati začetega stavka in umakniti svojih sil iz parlamenta, ki so ga postavile in omogočile politične sile tradicionalne Slovenije? Saj za splošno slovensko občutje ni tako nepremagljivo tuje, da se v življenju včasih sestavijo prizori in scene, ki ne dovoljujejo prisotnosti prav vsakomur, ki bi želel tisti sceni prisostvovati. Ali ni bilo, po vsem, kar se je zgodilo, slehernemu dostopna misel, da imajo primarno, morda celo izključno pravico v slovenskem parlamentu najprej in predvsem mučenci – ljudje, ki so zanj umirali. Toda tu ne moremo polagati na tehtnico samo tistih, ki so dali življenje za domovino in njeno politično zgradbo, tu so bili tudi ljudje z manjšim vložkom.
Koliko pa je bilo Slovencev, ki v boljševiškem polstoletju ne bi kdaj – ali pa pogosto – doživeli muke, da so morali poslušati govore, ki so bili dvakrat žaljivi: ki so najprej žalili besede same, ki so se tam izrekale, se pravi jezik sam, ki je duša narodove duše, posebej pa so bili žaljeni tisti, ki so tam stali in poslušali in vedeli, da smejo samo molčati? Ali bolje, da morajo molčati! Pol stoletja!
Ne gre torej samo za izrekanje predpisanih besednih obrazcev, gre tudi za molk, posebej za pričakovani molk jezikovno kompetentnih bitij, ki ne more trajati, ne da bi puščal za sabo mutacijam podobne spremembe – v praktikantih ritualnega političnega molčanja. Kar zadeva moje védenje, ne tvegamo preveč, če že postavimo tezo, da so posledice takega molka posebej usodne za narodovo kulturo. Kako da ne, saj je jasno, da ob opreznosti, ki spremlja govor, prizadeva nujne fine pomenske odtenke besed in besednih sklopov. Neopazno vstopa v jezik določena nedokončnost in neobdelanost, ki se s trajanjem spreminja počasi in, kar je najhuje, neopazno v določeno barbarstvo. Ker so opažanja takšnega razvoja politično seveda nezaželena, se omenjeni proces odvija bolj in bolj uspešno in avtonomno.
Kaj se zgodi s človekom, ki ne govori – ki ne govori v pravem pomenu besede? Morda ste opazili, da nisem rabil besede molčeči človek. To sem storil zaradi tega, ker molčeči človek v svoji notranjosti kljub zunanjemu molku v sebi izdeluje stavke. Moral bi reči nemi človek. Ali morda utišani človek. Človek, ki svojih stavkov na noben način ne izdeluje. K temu moramo pripomniti še to, da se v tistem prostoru, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – da se tam počasi, a usodno – za posameznika, pa tudi za govorečo narodovo skupnost usodno – dogaja tisto, kar postaja tudi za posameznika nevarno. Tako se namreč spleta osnovno tkivo totalitarne družbe: namesto da bi v upornem posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev in varuhov obveznih resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik vedno bolj in vedno večja neznanka samemu sebi.
Tu se mi zdi umestno, da navedem neko misel Václava Havla iz leta 1992. Kar je Havel spoznal, je bilo naslednje: »Groza ubije človeka, ko se mu odkrije, kaj se mu je zgodilo z družbo. Tedaj je bil Havel že toliko časa predsednik Češkoslovaške republike, da je že dobro vedel, kakšnim ljudem je predsednik! Leta in desetletja, ki so omogočala gradnjo boljševiške Evrope, so bila povsod, kjer je napočil njihov čas, tako enaka, da so za tisto polovico Evrope, ki jo je »perverzni um slučaja« dodelil novi ideologiji, uvedla enako »kulturo«. V Sloveniji je odigrala posebno vidno vlogo stara elita, ki je že na začetku polagala pred noge novih nosilcev moči mobilizacijske energije svojih imen. Požrtvovalnost!
Že na Kongresnem trgu je »v imenu vsega naroda« pozdravil »osvoboditelje« Oton Zupančič z mislijo, da je »po težkem in dolgem času oblast spet prišla v neomadeževane in čiste roke«. Potem se je v luči tega spoznanja še velikodušno vprašal, »če naj zmagovalcem spričo te resnice zagotovi zvestobo in vdanost vseh Slovencev in jim izreče obljubo njihove zvestobe«.
Posebno velikopotezen pa je bil Edvard Kocbek, ki je kar iz Beograda, kamor so ga poslali službovat – če bi slučajno prišel k sebi in začel mešati slovenske reči – pozdravil zborovalce na Kongresnem trgu kot predstavnike naroda, »ki je danes prišel na Akropolo, da si tam položi na glavo venec zmagoslavja«. V osvobodilnem zanosu je še izrekel misel, da bo današnji dan ostal kot »vnebohod slovenske besede in slovenskega duha«.
Tako približno je bil videti introitus slovenske boljševiške ere. Nihče od učenih in razgledanih govorcev ni pomislil na vznemirljivo dejstvo ali na katero od brez števila slovenskih analogij, na katere je pozneje opozoril Wolfgang Leonard: »V letih 1936–1938 je bilo v Sovjetski zvezi aretiranih sedem milijonov ljudi – 10.000 na dan, dve leti vsak dan.«
Tudi to je etablirana in manj etablirana Ljubljana slavila dan na dan. In ko je Josip Broz 26. maja 1945 z balkona Ljubljanske univerze naznanil slovenski genocid, je množica na Kongresnem trgu vzvalovala in zahrumela. Seveda takrat zvečine ljudje še niso vedeli, napoved česa natanko prihaja z balkona; čez nekaj mesecev pa je večina od njih za to izvedela. A čudo prečudno. Nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi nekdanje sotrudnike še enkrat povabil na tisti znameniti kraj, da bi tam skupaj zmoliliconfiteor.