Novomeška gimnazija v začetku okupacije in smrt sedmošolca Miha Turka
Novembra 1939 je postal ravnatelj novomeške realne gimnazije dr. Ivan Dolenec, eden od članov škofjeloškega profesorskega ceha. Po vsej verjetnosti tedaj niti slutil ni, kakšne težave bodo prav kmalu doletele njega in njegove dijake. Kar se cerkvenih in verskih zadev tiče, je njegova šola spadala pod šmihelsko župnijo, kjer je bilo tedaj versko in društveno življenje zelo razvito. Ko so Italijani kmalu po prihodu prepovedali slovenska društva in organizacije, so bile cerkvene oziroma verske iz prepovedi izvzete in so lahko delovale naprej. Tako je bilo tudi z Marijino družbo in Katoliško akcijo, kjer je bilo vključenih precej dijakov novomeške gimnazije. Seveda se je zgodaj pojavila tudi Osvobodilna fronta, ki glede svojih aktivnosti ni spraševala Italijanov. Dr. Dolenec piše v knjigi Moja rast, kako je bila po nekaterih ljubljanskih šolah za 29. oktober 1941 organizirana počastitev nekdanjega državnega praznika: ob določeni uri so dijaki po razredih vstali in z dveminutnim molkom počastili praznik. Okupator je takoj reagiral. Visoki komisar je sklical šolske nadzornike in ravnatelje ter jim zapretil, da bo v slučaju podobnih demonstracij šole zaprl. Dr. Dolenec je nedolgo za tem zvedel, da se podobna demonstracija pripravlja v njegovi šoli za 1. december – jugoslovanski praznik zedinjenja. Ko se je posvetoval s profesorskim zborom, so prišli do skoraj soglasnega zaključka, da je treba demonstracije preprečiti. Na gimnaziji je bilo tedaj vpisanih nekaj več kot šeststo dijakov, skoraj sto več kot leto poprej. Med njimi je bilo precej beguncev z nemškega zasedbenega področja – tudi profesorjev. Ali ne bi bila škoda, če bi zaradi demonstracij zaprli šolo, veliko večja od koristi?
Kljub takemu mišljenju in prigovarjanju profesorjev je 1. decembra 1941 na novomeški gimnaziji demonstriralo okrog dvesto dijakov. Čeprav je ravnatelj z velikim tveganjem skušal zadevo zatajiti, je v kratkem prišla na ušesa novomeškemu civilnemu komisarju Griselliju, ki je takoj zahteval seznam demonstrantov in izdal odlok o izključitvi. Kasneje je dovolil, da izključeni prosijo za pomilostitev, toda hkrati predložijo vpisnico za GILL (mladinsko fašistično organizacijo), ki je do tedaj na gimnaziji ni bilo, saj so bili vsi poizkusi za ustanovitev neuspešni. Le 67 dijakov je to naredilo, drugi pa so raje zapustili šolo. Otrokom beguncev je komisar grozil, da jih bo izgnal iz Ljubljanske pokrajine. OF, ki je demonstracije organizirala, je krivdo za izključitve naprtila ravnatelju, v nemilost pa je prišel tudi pri Italijanih. Poglejmo, kaj sam piše v knjigi Moja rast:
»Bil sem v dilemi, kaj storiti. Moral bi bil sklicati konferenco in izvršiti, kar je bilo striktno ukazano. Proti temu se je pa v meni vse uprlo. Kazen se mi je zdela tako krivična, da sem iskal izhode, kako bi dijake rešil. Naredil sem nekaj, kar po zunanji obliki ni bilo korektno, sem pa tega, kljub temu kar sem radi tega prestal, še danes vesel. Ne da bi sklical konferenco učiteljskega zbora sem šel k načelniku prosvetnega oddelka dr. Sušniku in mu predložil tale izhod: jaz bom manifestacijo novomeškega dijaštva zatajil in bom poročal, da ničesar ni bilo; prosvetni oddelek naj pa od mene ne zahteva zapisnikov, ki bi moje poročilo postavili na laž. Dr. Sušnik je bil s tem zadovoljen. Vrnil sem se v Novo mesto v upanju, da bom 201 učenca rešil izključitve. 8. decembra 1941 sem lastnoročno napisal kratko poročilo, da 1. decembra na novomeški gimnaziji ni bilo nikakih demonstracij proti Italijanom. Težko mi je bilo v uradnem poročilu zakrivati resnico, zato sem iskal obliko, da bi se pravemu odgovoru izognil. Sicer pa o kaki laži ne more biti govora, ker sem mu tako poročal v dogo-
[Stran 0]
Figure 1. Novomeška realna gimnazija Vir: Slovenski šolski muzej
voru s prosvetno upravo, ki sem ji ustno povedal vso resnico. Vem pač to, da sem ravnal v nekakem silobranu. Branil sem mladino pred krivico, ki ji je grozila od italijanskih oblasti in ki je nisem mogel na drug način preprečiti. V Graziolijevem odloku sem gledal dejanje nasilja, ne pa pravilnega izvrševanja oblasti. Kolikor mi je znano, se je celo italijanski šolski komisar pri našem prosvetnem oddelku nagibal k temu, da se zamolči, kar se da zamolčati, kadar pride mladina zaradi svojega narodnega čustvovanja v nasprotje z zahtevami okupacijske oblasti. Vedel je pač, kaj je mladina.
Dne 9. decembra sem oddal svoje poročilo na pošto. Isto jutro je pa imel neki Novomeščan opravka pri Chinzzelinu, šefu policije, s katerim sta bila znanca. Na policistovo vprašanje, ali je v Novem mestu kaj novega, se je, nič hudega sluteč, pošalil, da bo gimnazija zaprta, ker so dijaki 1. decembra demonstrirali. Chinzzelin se je o stvari takoj dal poučiti in še isto dopoldne sem bil klican k dr. Griselliju. Skušal sem stvar olepšati, kolikor se je pač dalo. »Ali ste poročali visokemu komisariatu?«
»Da, ustno in pismeno.«
Hvala Bogu, tega me pa ni vprašal, kaj sem poročal. 11. decembra me je Griselli ponovno poklical. Zahteval je seznam dijakov, ki so jih ugotovili razredniki kot udeležence demonstracije, in mi sporočil, da so vsi, o katerih je ugotovljeno, da so demonstrirali, izključeni in da morajo naslednji dan zapustiti šolo …
Dijaki so z eno samo izjemo prosili za omilitev kazni. Na prvo prošnjo menda nihče ni bil sprejet nazaj v šolo. Prav ko so bili pri meni starši izključenih učencev in smo sestavljali besedilo ponovne prošnje – besedilo prve so sestavljali dijaki oziroma starši brez mojega sodelovanja –, je prišel dr. Griselli in povedal, da mora vsaka prošnja vsebovati prijavo prosilca za vstop v GILL. Tretjina manifestantov (67 po številu) je to storila, dve tretjini pa sta rajši zapustili šolo. Tako se je popolnoma ponesrečil moj poizkus, da bi otroke rešil. Vesel ▶
[Stran 0]
Figure 2. Jože in Avguštin Ajdnik iz Bele Cerkve
sem moral biti, da so očividno na prosvetnem oddelku poskrbeli, da moje prvo poročilo ni prišlo nepoklicanim v roke. Ko sem nato izvedel, da se po mestu govori o moji krivdi za izključitev, sem imel roke zvezane. Ničesar nisem smel povedati, kako sem reševal zadevo. Molčal sem tudi, ko me je zaradi izključitve napadel mladinski list OF – ime sem pozabil –, da uganjam na gimnaziji teror. Še decembra 1941 sem izvedel od zanesljive osebe, da sem na seznamu tistih, ki so v Novem mestu od OF obsojeni na likvidacijo.«
Tako dr. Ivan Dolenec. Njegova pripoved ni samo zgodba o izključitvi novomeških dijakov, ampak tudi pretresljiva slika razmer tistega časa. Njegova občutljivost za okupatorjeve krivice in skrb za otroke je bila gotovo povezana tudi z njegovim slovenstvom, vendar je menil, da nikakor ni smotrno z demonstracijami izzivati Italijanov. OF pri tem ni imela pomislekov, ni je skrbelo, da bi begunce izgnali iz Ljubljanske pokrajine, saj bo to njej oziroma partiji samo v prid, pospešilo bo diferenciacijo med ljudmi in olajšalo odhod v partizane. Brez dvoma je OF razumela, da so ravnatelj in sodelavci skušali preprečiti demonstracijo zaradi varnosti in koristi otrok, pa vendar jih je osumila izdajstva, saj je že veljalo pravilo o takojšnem oboroženem uporu, ne glede na žrtve.
V naslovu tega utrinka smo omenili smrt Miha Turka. Zakaj? Kdo je bil Miha Turk? Iz Vpisne knjige Realne gimnazije v Novem mestu za šolsko leto 1941/42 je razvidno, da je bilo v VII.a razredu poleg Miha Turka vpisanih še 26 dijakov. Njihov razrednik je bil profesor nemščine Feliks Vernik. Pri demonstraciji je sodelovalo 13 dijakov in vsi so bili 12. decembra izključeni. V knjigi je pri vsakem posebej vpis, da je bil »na osnovi odloka vis. kom. IV št. 7941/1 z dne 2.12.1941 izključen za šol. leto 1941/42, ker je med poukom vstal skupaj z drugimi učenci«. Izključitev je bila brez pravice prestopa na kako drugo šolo v Ljubljanski pokrajini. Le trije od izključenih so bili po približno enem mesecu pomiloščeni. V vpisnici ne piše, da so morali to plačati z vstopom v mladinsko fašistično organizacijo, piše pa o tem dr. Dolenec v svoji knjigi Moja rast, kot smo že omenili. Miha Turk je bil med tistimi, ki niso vstali. Partizani so ga umorili v nedeljo 31. maja 1942, ko se je vrnil domov iz Šmihela, kjer so ga prejšnji dan zaprli Italijani. Italijani so tiste dni raziskovali Stamenkovićevo nacionalno ilegalo, ki je že 28. maja pri Potovem Vrhu na hitro razpadla; o tem bomo govorili nekoliko kasneje.
Poglejmo sedaj nekaj podatkov o 21letnem sedmošolcu Mihu Turku. Doma je bil v prijazni vasici Velike Škrjanče dobra dva kilometra od Šmihela. Po domače so Turkovim rekli Vičevi. Miha je bil rojen 5. septembra
[Stran 0]
1920 kot trinajsti otrok velike Turkove družine. Vseh otrok je bilo namreč petnajst – v letih med 1916 in 1925 se je zapovrstjo rodilo pet fantov. Martin je študiral, bil leta 1945 kot begunec na Koroškem posvečen v duhovnika in leta 1973 umrl v prometni nesreči blizu Vancouvra v Kanadi. Ciril je avgusta 1944 padel kot domobranec pri Žužemberku, najmlajši sin France je kot duhovnik deloval v Kanadi. Njemu dolgujemo zahvalo za podatke o Mihovi smrti. V pismu, ki ga je pisal leta 2001, se je podpisal: »Fr. Francis Turk, edino še živeča priča Mihatove smrti.« Najstarejši izmed Turkovih sinov je bil Tone, ki je leta 1928 odšel v Kanado; pred odhodom je bil nekaj časa predsednik šmihelske orlovske organizacije, ki je bila ena največjih v škofiji, kot piše France Turk. Družina je bila tesno povezana s šmihelsko župnijo in prav tako s samostanom šolskih sester Naše Gospe (de Notre Dame). Ko so leta 1886 prišle prve štiri sestre v Šmihel, so prvo leto pomagale na Vičevi kmetiji, da so laže preživele. Pet Turkovih deklet – dve sta umrli v otroških letih – je bilo članic šmihelske Marijine družbe in najmlajša Anica tudi Katoliške akcije. Vse so v samostanu opravile osnovno šolo in razen Ele, ki je obiskovala meščansko šolo, tudi gospodinjsko šolo. Razumljivo torej, da so na družino že zgodaj bili pozorni tudi komunisti.
Miha je bil član Marijine kongregacije in Katoliške akcije. Bil je zelo komunikativen in je znal pridobiti prijatelje. Kolikor je mogel, je rad pomagal pri delu v župniji. Bilo je nekaj posebnega, ko je dvanajst visokošolcev, med njimi seveda tudi on, vsako nedeljo v šmihelski cerkvi pred mašo pelo v latinščini jutranjice. Prvo grozilno pismo ga je čakalo v njegovi klopi v razredu po vrnitvi z božičnih počitnic, naj takoj zapusti Katoliško akcijo, sicer bo izgubil glavo. Ista grožnja se je ponovila februarja in marca 1942.
Na prvo pobinkoštno nedeljo, 31. maja 1942, so prišli k Turkovim partizani in spraševali zanj. Ni ga še bilo doma, ker so ga v sobo-
Figure 3. Domobranski poročnik Drago Furlan Oran
to, 30. maja, na gimnaziji skupaj s sošolcem Simonom Rajerjem prijeli Italijani. 28. maja jim je ob trku s Stamenkovićevo skupino na Potovem Vrhu, ko je bil ustreljen Ivko Lah, prišlo v roke pismo, kjer sta Turk in Rajer fantazirala, kako bo slovenska četniška vojska ob koncu vojne zasedla Koroško in Primorsko in ju priključila k Sloveniji. Italijani so takoj posumili, kje bi zapis lahko nastal. Odšli so na gimnazijo in po pisavi ugotovili, da sta pisala Turk in Rajer. Odpeljali so ju v zapor, proti večeru pa po posredovanju ravnatelja dr. Dolenca in prošta dr. Čerina izpustili. Miha je noč prespal v šmihelskem župnišču, zjutraj pa odšel domov na Škrjanče.
Ko so v nedeljo, 31. maja, zgodaj zjutraj partizani prišli k Vičevim, so se obnašali, kot da bi vedeli, da kmalu pride tudi Miha. V hiši – družinski sobi – so se zbrali oče, dva sinova in tri hčere, ob njih pa trije »varuhi«. Tudi pri kapelici na začetku vasi je bila straža. Ko jo je Miha zapazil, je bilo že prepozno, da bi se ▶
[Stran 0]
Figure 4. Farne spominske plošče v Stopičah z imeni, priimki in letnicami krivično pomorjenih Stopičanov
umaknil. Hotel je iti mimo nje in domače hiše naprej v vas, pa so ga ustavili. Čim je potem vstopil v domačo hišo, so ga oni trije »varuhi« zgrabili in začeli surovo pretepati. Zahtevali so, naj pokaže osebno izkaznico. Povedal je, da so mu jo prejšnji dan vzeli Italijani. »Lažeš! Saj si njihov. – Kje imaš kaplana Wolbanga?«
Miha je bil pretresen, vendar odločen: »Nimam pojma, saj nisem njegov varuh.« Ko so mu rekli, da bo šel z njimi, jih je zavrnil: »Nikamor ne bom šel, kar tukaj me ubijte.«
»Šel boš, šel, da te bomo lahko ubijali počasi, ker hitre smrti ne zaslužiš.«
Tedaj je nekdo pritekel in zaklical, da prihajajo Italijani. Kazalo je, da bodo oni trije zbežali, zato sta brat Ciril in ena od sester stopila k bratu, toda k njemu je skočil tudi eden od trojice in oddal dva strela. Miha je samo omahnil na posteljo, kamor se je po pretepanju sesedel, in bil takoj mrtev. Oni trije so hitro odšli, ko pa so ugotovili, da so Italijani zavili drugam, so prišli nazaj, da bi videli, ali je njihova žrtev res mrtva, in spotoma tudi opozorili sosede, naj ne hodijo na pogreb.
Kljub grožnjam ga je veliko ljudi prišlo kropit in tudi udeležba na pogrebu je bila velika. Pogrebni sprevod je vodil njegov katehet profesor dr. Kek, nosili so ga sošolci, ob grobu pa mu je spregovoril ravnatelj dr. Dolenec. Nepričakovano je prišel tudi poveljnik divizije Isonzo in z njim nekaj višjih oficirjev. Slovenski dom je sicer o smrti in pogrebu korektno pisal, toda na koncu dodal neresnico, da »je bil pokojni znan po svojih čustvih do Italije«.
Kot dokaz, da je bil Miha Turk »likvidiran« zaradi povezave s Stamenkovićem, navaja Saje v Belogardizmu, str. 280, pismo poveljnika polka Como v Novem mestu, s katerim je 31. maja 1942 poročal diviziji Isonzo sledeče: »O Turku Jožefu (ime je napačno), ki so ga danes zjutraj na Škrjančah ubili partizani, mi poročajo, da je bil pripadnik bele garde. Z več strani mi zatrjujejo, da sta župnik in kaplan v Šmihe-
[Stran 0]
lu organizatorja omenjene organizacije. Turk je bil z njima v tesnih stikih. Sumim, da je bil pri tej organizaciji tudi župan Šmihela in Stopič, saj vojaške pozivnice omenjene organizacije nosijo žig bivših jugoslovanskih pozivnic, ki ga je imel le župan. – Zdi se, da je bil tudi Lah, ki so ga včeraj ustrelili obmejni miličniki v bližini Malega Slatnika, pristaš bele garde.«
Ne moremo drugače, kot da se vprašamo, od kje Italijanom tako natančne informacije o beli gardi, ki je pravzaprav še ni bilo.
Novo mesto in okolica v času Mihove smrti
V Novem mestu se je v začetku leta 1942 osnoval protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali: Karel Jordan, šentjernejski župan, Franc Rataj, predsednik Katoliške akcije in župan občine Št. Peter (Otočec), profesor in kanonik Franc Kek, odvetnika dr. Zdravko Kalan in Demetrij Weble, šmihelska duhovnika Nande Babnik in Karel Wolbang in drugi. V marcu so Italijani pobrali in odpeljali v internacijo skoraj vse bivše jugoslovanske oficirje, ki so do tedaj razmeroma mirno živeli v Ljubljani in drugod v pokrajini. Slovenska legija, ki je bila ustanovljena že aprila 1941 – in prav tako Sokolska ter Narodna, ki sta bili osnovani kasneje – niso do pomladi 1942 imele nobenega oboroženega oddelka. Držale so se pravila, da brez potrebe ne izzivajo okupatorja, ampak čakajo na primeren čas za odpor, da predvsem varujejo slovenska življenja. Tako držo je priporočala tudi begunska vlada v Londonu. O tem in tudi o nevarnosti komunizma so konec leta 1941 govorili na zboru Slovenske legije pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo, ki so se ga udeležili predstavniki dolenjskih občin, večinoma bivši člani Orla oziroma Zveze fantovskih odsekov. Vodila sta ga odposlanca iz Ljubljane, ki sta s seboj prinesla in med udeležence razdelila nekaj izvodov ilegalnih listov Svobodna Slovenija ter Slovenija in Evropa, ki sta tedaj začela izhajati. Več udeležencev tega razmeroma »ne-
Figure 5. Milan Kranjc, poveljnik Štajerskega bataljona
dolžnega« shoda so partizani nekaj mesecev kasneje umorili kot največje odpadnike in izdajalce. Zakaj? Oba lista sta povedala resnico, ki je mnogi preprosti ljudje do tedaj niti opazili niso, še manj pa o njej govorili. Svobodna Slovenija je na primer v 8. številki pod naslovom Bratomor zapisala tudi sledeče: »Razumemo, če nas preganja in pobija zavojevalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo, premišljeno in z zverinsko hladnokrvnostjo koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci?! Skupina, ki nam oznanja osvoboditev, nas osvobaja s pištolo in nožem po programu, kakor ga človeška, zlasti pa slovenska zgodovina ne pozna. Prva točka njenega programa je bratomor. Fronta ni do sedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine …
Ali naj bo to slovensko narodno gibanje? OF ni do sedaj obsodila nobenega it. ali nem. sodnika, ki je po krivem poslal v smrt desetine nedolžnih Slovencev, obsodila je pa na smrt – ▶
[Stran 0]
Figure 6. Stopiško pokopališče – v ozadju farna cerkev in farne spominske plošče žrtvam komunizma, od katerih je kar 171 po vojni pobitih domobrancev.
1200 vodilnih slovenskih osebnosti! – Ali je to gibanje za srečo in boljšo bodočnost Slovencev? OF ni do sedaj naredila nobenega atentata na odgovornega tujega oblastnika (tuje nam je, da bi k temu hujskali, le ugotavljamo), dala pa je pobijati pregnance in begunce z Gorenjskega in Štajerskega … Ali je to slov. osvob. gibanje? OF se v Ljubljani in na deželi izogiba vsakemu odkritemu spopadu z ital. vojsko, v Ljubljani pa kolje neoborožene, nedolžne, trpeče in stradajoče brate – in uradno razglaša to delo za svojo poglavitno nalogo. Koga vse so ubili? … Ubili so gorenjskega begunca, dvakratnega pregnanca, tolažnika trpečih na Golniku župnika H. Leilerja. (Pred 10 leti je bežal pred italijanskim fašizmom iz Trsta, ker je bil Slovenec, lani pred Hitlerjevci, ker je bil Slovenec.) – Izgubili so dom in svoje drage, ušli so odkritemu sovražniku, pa so padli v roke morilskemu bratu – Kajnu! Pribežali so v slovensko zatočišče, tja kjer bi se naj vsak Slovenec vsaj za trohico odpočil in živ pričakoval vstajenje – pa jih je na domu ubil – brat!«
Spomladi 1942 so se partizanske enote okrepile, zato so Italijani iz manjših in bolj oddaljenih krajev odpoklicali svoje posadke. Zlasti je to prizadelo karabinjerske postaje, ki so bile tako po številu kot sicer prešibke, da bi vzdržale večji napad. Čeprav so marsikje odšli Italijani sami od sebe, so se partizani obnašali kot osvoboditelji in začeli uvajati »ljudsko oblast«, h kateri pa je obvezno spadalo odstranjevanje političnih in ideoloških nasprotnikov. Trditve, da so bili v začetku okupacije vsi Slovenci za OF in partizane, niso resnične. Da, skoraj vsi so bili proti Italijanom, niso pa bili za komuniste oziroma partizane, ki so ponekod že pokazali pravi obraz. Skromni, pretežno kmečki Dolenjci, navezani na svoje domove in zaplate zemlje, tradicionalno verni in pošteni – niso mogli kar čez noč vsega tega zavreči in postati nekaj povsem drugega. Mnogi so tudi o komunizmu vsaj nekaj vedeli, kar jih je odvračalo od njega. In kar je bilo predvsem pomembno – kruti umori posameznikov in družin, o katerih so vedeli v glavnem samo dobro, so to védenje dopolnjevali. Čeprav v marsičem nezadovoljni z dotedanjo ureditvijo, so težko verjeli agitatorjem, pri katerih so pogrešali znake delavnosti in poštenosti.
28. maja 1942 je štab Dolenjskega odreda, poveljeval mu je Urban Velikonja – dr. Dermastja, izdal »Naredbo o pobijanju belogardističnega narodnoosvobodilni borbi škodljivega delovanja, s katero je zapovedal vsem partizanom, narodnim zaščitnikom in poštenemu prebivalstvu, da takoj uničijo oboroženo belogardistično tolpo, ki se je pojavila na področju odreda. Vsakdo, ki bi bil član te tolpe, ki bi za-
[Stran 0]
Figure 7. Mišjakovi z Boričevega
njo vršil kakršnekoli usluge, ali zamolčal nje pojav, bo po kratkem postopku ustreljen, njegovo premoženje pa zaplenjeno«. Na to naredbo se je isti štab skliceval, ko je nekaj dni kasneje izdal Razglas o obsodbi in ustrelitvi sledečih članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji ter zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije. Na omenjenem razglasu so bili sledeči:
1. Škedel Anton, posestnik z Vrha pri Ljubnem,
2. Jakše Franc, njegov delavec z Vrha pri Ljubnem,
3. Turk Jožef iz Gornjih Sušic,
4. Mišjak Anton, posestnik in krojač v Boričevem,
5. Mišjak Alojz, njegov sin v Boričevem,
6. Kristan Alojz, njegov pomočnik iz Češče vasi,
7. Mavec Alojz iz Mirne Peči,
8. Žvan Ivan, orožnik v pokoju iz Toplic,
9. Turk Miha, dijak iz Škrjanč pri Šmihelu.
Pri vsakem od naštetih je v razglasu naveden vzrok obsodbe. Razglas ne omenja podžupana šmihelskostopiške občine Alojza Hrovata iz Petan, vemo pa, da je bil pošten ter veren in da je bil malo prej na njegovem domu sestanek članov Slovenske legije. Antona Mišjaka, njegovega sina Alojza in pomočnika Kristana so obtožili, da so delali za belo gardo in bili z njo povezani. Nič od tega ni bilo res, drži pa, da so bili ugledna in verna družina. Odpeljali so jih v gozd, in ko so domači zvedeli za grob, so jih šli iskat in jih pokopali na šmihelskem pokopališču. Anton Škedel in njegov delavec Jakše sta bila obsojena, ker »sta širila mobilizacijske pozive za ponovno zasužnjenje slovenskega naroda«.
Miha Turk naj bi bil kurir in vodič Stamenkovićeve ilegalne skupine, kar pa njegov brat France, »edina še živeča priča Mihove smrti«, kot je sam zapisal, odločno zanika. On – France – je 25. maja ponoči vodil Stamenkovića na Potov Vrh in že prej zanj opravil nekaj ▶
[Stran 0]
Figure 8. Vičeva domačija na Škrjančah
kurirskih poslov. Čeprav samo dve leti mlajši od Miha, ki je bil zelo močan, je France zaradi bolezni v rasti zaostal in bil videti kot nedorasel fante, zato nanj nihče ni bil pozoren. Italijani, ki so po razpadu skupine iskali begunce, Miha niso mogli prijeti, pač pa so ga prijeli na gimnaziji, zato se je ravnatelj dr. Dolenec zavzel zanj. Že nekaj mesecev prej so mu grozili s smrtjo, če ne bo prekinil sodelovanja s Katoliško akcijo. Ko so potem pisali razglas o smrtni obsodbi deveterice, so priključili še njega; tudi zato, da so ga obtožili belogardizma.
Ne, ni nam še zmanjkalo imen. Na znanega javnega delavca Franca Rataja, ki smo ga že omenili v zvezi z novomeškim protikomunističnim odborom, je že 12. aprila 1942 streljal domačin. Ni bil dober strelec in Rataj je ostal živ. On je bil v zvezi s fanti iz Bele Cerkve, ki so se udeležili zbora Slovenske legije pri Sv. Ani. Nekako ob istem času kot Rataja so poskušali ustreliti Milana Žlendra, organistovega sina iz Bele Cerkve. Oborožen neznanec je nenapovedan vstopil v organistovo hišo, poiskal Milana, nameril vanj pištolo in zahteval, naj gre z njim. Ko sta šla skozi vežo, mu je Milan zbil pištolo iz rok in sta se prerivala po dvorišču. Milanu sta tedaj hotela pomagati tudi oče in mati. Tedaj se je pojavil še drugi neznanec in streljal na očeta, vendar ga je krogla samo oplazila, Milan pa je medtem pobegnil. Terorista se menda nista hotela srečati z vaščani, ki so začeli prihajati, in sta hitro odšla. Partizani so sredi maja odpeljal očeta, mater in dve sestri. Vlačili so jih nekaj dni po Gorjancih in zasliševali, nato pa vendarle izpustili. V noči z 9. na 10. julij so na Klevevž odpeljali Jožeta
Ajdnika iz Bele Cerkve, Leopolda Klobučarja z Vinjega Vrha, Franca Gričarja iz Družinske vasi in še nekaj drugih. Odpeljali so tedaj tudi Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti.
[Stran 0]
Naslednje dni so jih zasliševali v štabu Krškega odreda. Po zaslišanju – zasliševali so jih o beli gardi, o zboru pri Sv. Ani in časopisih, ki so jih tam dobili, kaj so v njih prebrali in komu so jih dali v branje itn. – so Ajdnika, Klobučarja ter Gričarja ubili, Zorko jim je ušel, druge so pa spustili. Stanka Grahuta so čez nekaj časa spet prišli iskat in ga po hudem mučenju umorili. Okoliški prebivalci so slišali njegove krike. Umorili so tudi Avguština Ajdnika, mlajšega brata Jožeta Ajdnika.
V Dolenjem Kronovem pri Beli Cerkvi je živela Furlanova družina. Oče Franc je bil rojen leta 1890 v Studenem pri Postojni. Ko je njegov rojstni kraj po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, se je odločil za odhod na drugo stran meje. Tu je vstopil v orožniško službo in služboval najprej v Mirni Peči na Dolenjskem. Leta 1922 se je poročil, kmalu nato pa bil prestavljen v Kronovo pri Beli Cerkvi, kjer sta si mlada zakonca postavila skromno hišo. Rodili so se jima sinovi Drago, Marjan in leta 1940 še France. Aprila 1941 je oče, ki je medtem napredoval v narednika, odložil uniformo in živel doma v Kronovem kot upokojenec. Sin Drago je v Ljubljani obiskoval učiteljišče, Marjan pa v Novem mestu meščansko šolo. V začetku julija 1942 Drago ni prišel domov, ampak je ostal v Ljubljani, Marjan je pa bil doma, in ker so bile počitnice, ga partizanska prepoved potovanja v Novo mesto sploh ni motila.
V četrtek, 23. julija, okrog treh popoldne so partizani odpeljali očeta in sina Marjana. Kaže, da so ju umorili že naslednji dan. Ko je oče med zasliševanjem in mučenjem zgubil zavest, mu je moral sin pomagati, da se je zavedel, in potem so spet nadaljevali. V nedeljo, 26. julija, so odpeljali še mater Marijo. Sosedje so videli, ko so jo gnali po cesti proti Šmarjeti. V naročju ju imela manj kot dve leti starega sinčka. Stara mati je stala pred hišo in gledala za njimi. Preden so izginili za ovinkom, se je hči še obrnila in ji pomahala v slovo. Verjetno so jo umorili že naslednji dan, kajti v torek zgodaj
Figure 9. Sedmošolec Miha Turk
zjutraj je partizanka prinesla otroka in ga izročila stari materi. Menda je bila mama Marija v visoki nosečnosti, vendar niti to izvajalcev naredbe od 28. maja ni odvrnilo od njihovih načrtov.
Vesti so kasneje pisale, da je na njivi blizu gradu Klevevž zakopanih veliko žrtev komunističnega nasilja in da domačini vedo za nekatere grobove, čigavi so. Furlanovi naj bi bili zakopani blizu vasi Sela ob poti proti Šmarjeti; domačini naj bi tistemu kraju celo dali ime Furlanova dolina. Ko je sin Drago zvedel za grob staršev in brata, ga je obiskal; kmalu pa tudi poskrbel, da so jih prekopali na novomeško pokopališče. Kljub svoji mladosti, bil je tedaj star komaj dvajset let, je konec leta 1942 postal poveljnik vaške straže v Škocjanu. Ob kapitulaciji Italije je s svojo enoto prišel v Novo mesto in se potem z drugimi pod vodstvom Vinka Rupnika umaknil do Zameškega. Po ▶
[Stran ]
ustanovitvi Slovenskega domobranstva je prevzel poveljstvo 31. čete. O njem – nadporočniku Oranu – je bilo veliko napisanega v zvezi z bitko pri Javorovici 16. marca 1944, ki je bila usodna za 4. bataljon Cankarjeve brigade. V resnici se Oran zaradi bolezni te bitke sploh ni udeležil. 21. marca 1945 je bil pri Mraševem v boju z italijansko partizansko brigado Fontanot tako težko ranjen, da je naslednji dan v bolnišnici umrl in pokopali so ga na novomeškem pokopališču poleg staršev in brata.
Dve ilegali očitno nista bili možni
V tem poglavju bi radi nekaj povedali o dveh skupinah slovenske nekomunistične ilegale. Dokaj nenavadna in težka pot obeh se je končala v okolici Novega mesta. Seveda tale kratek zapis ne more biti temeljita razprava, po kateri kliče gornji naslov, zato se za morebitne napake vnaprej opravičujemo. Vemo, da so skromni začetki našega protikomunističnega odpora oziroma protirevolucije, kot na primer Sv. Vid nad Cerknico in Loški Potok, nastali v stiski zaradi komunističnega nasilja, čeprav F. Saje v svoji knjigi vneto našteva datume, ko naj bi tiste kraje že prej obiskovala kaplana Duhovnik ali Malovrh. Vidovski kaplan Pezdir je tik pred partizanskim napadom na Makovčevo hišo na Rudolfovem naročal fantom: »Branite se, a ne ubijajte. Ne pozabimo, da so to naši ljudje!« Tudi v Šentjoštu nad Horjulom se je nekaj mož in fantov že nekaj časa pred 17. julijem 1942 ob večerih zbiralo na skritih krajih in preživljalo noči z orožjem ob sebi, shranjenim od aprila 1941. Pri takih primerih knjiga Belogardizem ne piše o mobilizacijskih pozivih z žigom predvojne občine, ampak o zaostalih, fanatičnih kmetih, medtem ko pri Šentjernejčanu, ki je odklonil vstop v Stamenkovićevo skupino, uporabi zapisnik zaslišanja junija 1942 pod Gorjanci umorjenega kaplana Vinka Kastelica, češ da je eden prejemnikov mobilizacijskega poziva takole razmišljal:
»Proti Italijanom bi šel, vendar je to še prezgodaj, proti svojim pa ne grem.« In iz Šentjerneja se tedaj pozivu ni odzval nobeden. – Na šentjoškem pokopališču ob južni strani cerkvice sv. Jošta si lahko ogledate spomenik na grobu župnika Jožeta Nagodeta, ki je bolehen in ostarel umrl samo nekaj mesecev pred 17. julijem 1942, datumom nastopa prve vaške straže. Na spomeniku namreč piše: »Tu počiva naš pastir, ki delil je dušam mir, štiriintrideset let nas učil, večne zaklade župniji delil.« Kaplan Jože Cvelbar, ki ga Saje šteje med ustanovitelje vaške straže, je prišel v Šentjošt komaj dva meseca pred župnikovo smrtjo. V zvezi z župnikom Nagodetom celo dr. Cene Logar, organizator OF in partizanstva na tem koncu in politkomisar Dolomitskega odreda in partijski inštruktor za Primorsko, nazadnje pa skoraj sedem let robijaš na Golem otoku in drugod – piše v Spominih, da ne razume, od kod Šentjoščanom taka sfanatiziranost, ko vendar župnik Nagode nikoli ni bil fanatik. Enega od vzrokov za šentjoško fanatičnost je dr. Logar videl tudi v misijonu, ki so ga malo pred okupacijo vodili v fari jezuiti. Ko je prav nič fanatičen kmet to bral, se je nasmehnil: »Cene je očitno pozabil, da sta misijon in krompir samo za eno leto.«
To je samo nekaj primerov začetka ilegalnega protirevolucionarnega odpora. Vidimo, da je po raznih krajih nastajal različno, povsod pa ga je sprožilo nasilje nasprotne strani, poleg drugega tudi mobilizacija velikega števila fantov v partizane. Vemo, da v začetku maja 1942 niti Slovenska legija niti drugi dve še niso imele nobenega oboroženega oddelka, medtem ko so revolucionarji že imeli »osvobojena« ozemlja, kjer so izvajali svojo oblast: »odstranjevali« nasprotnike in mobilizirali moške v svoje enote. To je opozorilo legije in tudi Karla Novaka, namestnika generala Mihailovića za Slovenijo, da ne morejo več odlašati. Kot Slovenska legija ob ustanovitvi aprila 1941 ni mogla načrtovati boja proti OF in partizanom, ki jih pravzaprav še ni bilo, tako tudi odred prve nacionalne ile-
[Stran ]
Figure 10. Šmihelski kaplan Wolbang
gale in tako imenovana Stamenkovićeva skupina tega namena nista mogli imeti. 17. maja 1942 je iz Bizovika pri Ljubljani odšlo proti Dolenjski 17 oboroženih mož nacionalne ilegale. Računali so, da se jim bodo spotoma pridružili številni novinci; to naj bi dokazalo, da partizani niso edina protiokupatorska vojska v Sloveniji, in jih nagnilo k sodelovanju s Slovensko zavezo, ki je bila tedaj komaj ustanovljena. Žal so bili to načrti, realnost pa je bila veliko drugačna.
Ustavimo se torej sedaj nekoliko pri Stamenkovićevi skupini. Leta 1942 so bile binkošti 24. junija. Prav ta dan je na ukaz majorja Novaka prišel v Novo mesto kapetan Miroslav Stamenković, ki naj bi prevzel pri Škrjančah zbrane prostovoljce. Bilo jih je precej manj, kot so pričakovali. France Grum in Ivan Korošec, oba člana odreda prve nacionalne ilegale, pišeta o tem v Vestniku 1962, številka 10–12: »Že aprila 1942 so partizanski terenci ogrožali naše fante v okolici Mirne peči in Novega mesta. To in slaba priprava iz Ljubljane je bilo vzrok, da se centralni odred ni formiral že aprila v okolici Novega mesta. Čim pa je potem odred iz Bizovika odšel na pot, se je začelo zbiranje prostovoljcev tudi v Novem mestu. Prvenstveno so bili vabljeni le tisti fantje, ki so bili ogroženi ali po Italijanih ali po partizanih. Na binkošti je kapetan Stamenković prišel na zborno mesto blizu Velikih Škrjanč. Tam je že bilo 9 fantov iz Stopič, iz Mirne Peči pa je prišlo 12 fantov in z njimi tudi kaplan Anton Šinkar. Do 28. maja se je zbralo okoli 30 mož. Dotok prostovoljcev je bil zelo počasen, približno tako kot drugje. Mnogim se je ta akcija zdela prezgodnja, ker bo vojna še dolgo trajala. Fantje, ki so bili v nevarnosti, bi sicer šli v ilegalo, toda odred se jim je zdel številčno prešibek, da bi se nanj zanesli. Nesmiselna je trditev, da so ljudje množično bili na strani OF, res pa je, da so se partizanov bali, ker so vedeli, kako neizprosno likvidirajo vsakega, ki bi se jim postavil po robu.« Gornje dopolnjuje poročilo novomeških karabinjerjev, da so 29. maja partizani odpeljali kmeta Škedla z Vrha, ki je raznašal pozive za pristop k četnikom, in dva Mišjakova sinova, ki sta tudi imela zvezo z belo gardo.
Po podatkih »Babnikovega arhiva« je Stamenković s svojimi fanti 28. maja zjutraj že bil na Žontovi kmetiji na Potovem Vrhu. Isti dan je Stamenkovićev pomočnik Ivko Lah gnal konje k potoku blizu taborišča. Niti malo ni pričakoval, da bo pri tem naletel na Italijane, ki so takoj začeli streljati in so Laha zadeli. Po nenavadnem naključju so se prav tedaj tam znašli partizani in tudi začeli streljati na ilegalo, kot da odgovarjajo na strele Italijanov. Še dva četnika sta bila v tem navzkrižnem ognju ranjena, drugi so bežali, kakor se je kdo znašel. Alojz Mavec, najmlajši od štirih bratov iz Čemš – vsi so bili v skupini – se je hotel vrniti domov. Prestregli so ga partizani in z znanim Razglasom kmalu sporočili njegovo smrt. Antonu Mavcu, Alojzovemu bratu, ki je bil ▶
[Stran 0]
samo ranjen, se je rana zastrupila in je nekaj tednov kasneje umrl. Več se jih je zateklo v Šmihel ali v Novo mesto in se tam skrivalo. Nekatere od teh so Italijani kasneje zaprli. Kapetan Stamenković se je preoblekel v civilno obleko in se z vlakom vrnil v Ljubljano. Nekateri fantje, ki so bili z njim, so kasneje pristopili k odredu prve nacionalne ilegale, ki je prav tisti dan po naporni in malo uspešni poti prišel do Stopič in se utaboril v gozdu nad Šentjoštom. Poročnik Milan Kranjc, ki je odred vodil, je hitro ugotovil, da premoči Italijanov in partizanov ne bodo vzdržali, zato je odločil, da nastopijo kot partizani, kot partizanski Štajerski bataljon.
Ivan Korošec piše v knjigi Prva nacionalna ilegala – Štajerski bataljon, da je odred ob prihodu pod Gorjance štel 23 mož, medtem ko je Dolenjski odred, ki mu je tedaj poveljeval Urban Velikonja – dr. Dermastja (28. maja 1942 je izdal znano Naredbo o pobijanju belogardističnega delovanja), tedaj imel okoli dvesto mož, Belokranjski odred pa nekaj manj. Poveljnik Kranjc se je tega zavedal, bili pa so v nevarnosti tudi pred Italijani. »Še isti teden je bil sestanek vseh komandantov in političnih komisarjev v Gaberju pod Gorjanci. Tja sta šla tudi Kranjc kot komandant in Tomažič (Štajerc) kot politični komisar. Predstavila sta svoj »bataljon«, kar je bilo z navdušenjem sprejeto pri partizanskih veljakih; krstili so nas za Štajerski bataljon. Ta krinka je bila nujna, da nas je zavarovala do okrepitve odreda. Krinka Štajerski bataljon ni bila usmerjena proti partizanom, temveč v lastno kritje zaradi tedanje premoči partizanov ter ukaza njihovega poveljstva, naj uničijo vsako gibanje proti partizanom zunaj OF. Ta krinka je trajala šest tednov. Z bojem pri Zajčjem Vrhu in na Dolžu (11. julija 1942) je bilo imena konec.
V nedeljo, 12. julija, zjutraj je Gorjanski bataljon vdrl v taborišče »Štajercev« pri Šentjoštu, ki pa je bilo prazno. Zanimivo, da je bil vodič pri tem Jože Rukše, ki je aprila 1941 v
svoji vasi Hrušica priganjal sovaščane, naj izobesijo zastave s kljukastim križem, in se zavzemal, da bi vas prišla pod Nemce. V Hrušici so terenci že zgodaj zjutraj obvestili vaščane, naj ne hodijo k maši v Stopiče, naj gredo tokrat v Gaberje. Šmihelsko stopiški župan Franc Brulc, ki je slutil, da se nekaj pripravlja, ni šel nikamor. Sredi dopoldneva je partizanska patrulja že bila na njegovem domu in zahtevala, da gre z njimi na štab v Gaberje. Ko so spraševali za starejšega sina Alojza in domači niso vedeli, kje da je, so skupaj z očetom odpeljali 17letnega Jožeta. Očetu so očitali članstvo v Katoliški akciji in zvezo s »Štajerci«. Dokazovala naj bi jo pisma, najdena ob preiskavi taborišča, vendar niti vrstice teh pisem niso nikoli objavili. Oba, očeta in sina, so obsodili na smrt.
Hkrati z županom in njegovim sinom so umorili Franca Turka, 40letnega posestnika z Zajčjega Vrha; domnevamo lahko, da jim je bil na poti, ker je bil lastnik gozda v Gorjancih blizu Hrenove žage, kateri so že aprila 1942 prepovedali obratovanje in s tem marsikoga oropali skromnega dohodka. »Fabriko« in obenem leseno kapelo, posvečeno sv. Egidiju– Tilnu, zavetniku pastirjev, so požgali, hkrati pa vrgli med ljudi govorico, da kaplan Šinkar priganja Italijane, naj bombardirajo ta del Gorjancev. Na Zajčjem Vrhu so odpeljali tudi Franca Ovnička. V Verdunu so odpeljali in umorili očeta Matija Turka, mlajšega brata teološkega profesorja dr. Josipa Turka, ki je pisal tudi za revijo Katoliška akcija. V Šentjoštu so odpeljali dva brata bogoslovca Jožeta Vidmarja, Antona in Alojza. Njun grb so našli v gozdu pri Ljubnem. Jeseni 1942 so stopiški legisti izkopavali žrtve po gozdovih in 28. ter 29. oktobra so v Stopičah pokopali deset žrtev v blagoslovljeno zemljo.
F. Saje v Belogardizmu, str. 375, takole piše: »Koliko belogardističnih žrtev leži po gozdovih med Krko in Gorjanci, ne bo možno nikdar ugotoviti, ker so morilci skrbno zabrisali vsako sled. Po mrliških knjigah iz šmihel-
[Stran ]
Figure 11. Ta spomenik v gozdu pri Stopičah naj bi brez imen in drugih podatkov dokazoval, da je tu 1942 odred Nacionalne ilegale pod imenom Štajerski bataljon mučil in ubijal pristaše OF.
ske in stopiške župnije tudi zaman iščeš imena pobitih, čeprav sta kaplan Wolbang in Urbanč z mnogimi stanovskimi kolegi najtesneje povezana z ustanovitvijo in vsem delovanjem Štajerskega bataljona. Kaplan Šinkar, o katerem belogardistične listine ugotavljajo, da je kot kurat Štajerskega bataljona šel predaleč, pa je leta 1943 celo sodnikom v Kočevju izjavil: ‘Nikomur se ni nič žalega storilo. Nobenega kurirja niso ubili, kolikor jaz vem.’« Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala zanika Sajetova navajanja z argumentom, da bi kaj takega bilo nemogoče že zaradi konspiracije, saj je bilo partizanom vse sumljivo in so bili pozorni na vsako malenkost. Ne dvomimo, da je Saje tudi sam vedel, da vpis morebitnih četniških žrtev v mrliško knjigo ni možen, pa je o tem pisal po pravilu, da nekaj zmeraj ostane.
Navedemo naj še pismo kapetana Janka Debeljaka, Novakovega namestnika v Novem mestu, ki je brez dvoma pomembno za razumevanje takratnih razmer: »V smislu Vaše naredbe sem odredil delno mobilizacijo mladih fantov v vseh onih vaseh, ki so bile neposredno pod komunističnim udarom. Doživeli smo zopet, da se odredbe vojnega vodstva direktno sabotira, zaradi česar se pri protivniku vse izve, ostane pa neizvedeno. V prvem slučaju, ko se mi to še enkrat ponovi, sem primoran odložiti prevzeto funkcijo, s čimer odklanjam tudi vsako odgovornost za nadaljnje delo. Opozarjam Vas, da so vsi sklepi storjeni po predhodnem sporazumu z mlado duhovščino, ki gotovo pozna položaj bolje kot marsikateri gospod v Ljubljani.« Saje ni mogel drugače, kot da k pismu doda še svoj komentar: »Ko (Debeljak) priznava neuspeh novačenja, prav gotovo s tem ne misli na zanesenjaške kaplane, ki so se z vsem ognjem lotili izdajalskega dela, ampak le splošno nesposobnost bele organizacije.«
Upamo, da je s tem odgovorjeno tudi vprašanje, ali sta bili dve ilegali možni. ▶
[Stran 0]
Figure 12. Z urednikom Justinom na enem od neštetih obiskov pri pričevalcih za rubriko Kako se je začelo
Posvetilo
Vsako slovo je težko in grenko, vendar se prav ob tem nekoliko bolj poglobljeno spomnimo, kaj smo od odhajajočega prejeli oziroma koliko hvaležnosti smo mu za prejeto izkazali. Tele skromne utrinke posvečam začetniku in dolgoletnemu uredniku revije Zaveza, profesorju in prijatelju Justinu Stanovniku ob njegovem zadnjem slovesu.
Čeprav sam nikoli nisem občutil želje oziroma sposobnosti za pisanje, sem na njegovo pobudo pripravil za 2. številko Zaveze kratek članek Njihova smrt ni več skrivnost. Na njegovo pobudo in z njegovo pomočjo sem za 4. številko, ki je izšla marca 1992, prispeval že malo daljši članek Uboj na Dobrovi, v katerem sem opisal, kako so na Veliki šmaren 1947 na Dobrovi pri Ljubljani ustrelili Birtičeva sinova, 17letnega Matijo in 15letnega Francija, ko sta ob prvem svitu šla pritrkavat k znani cerkvi Marije Vnebovzete. V 5. številki je bil članek Ustanovitev vaške straže v Šentjoštu in potem skoraj v vsaki številki do sedaj, ko bo izšla 111. številka. Brez profesorja Stanovnika vseh teh člankov prav gotovo ne bi bilo.
Osnovne smernice za naše delo je Stanovnik napisal že v 1. številki Zaveze leta 1991 pod naslovom Preteklost: mera sedanjosti, temelj prihodnosti. Navajamo: »Organizacija, ki se danes ustanavlja, bo ne samo organizacija nosilcev nekega spomina, ampak široka skupnost ljudi, ki bo imela za eno od osnovnih nalog povzeti duha omike, iz katerega je zrasel slovenski protikomunističnih odpor. Hotela ga bo najprej razumeti, potem pa tudi uveljaviti. Zakaj po sesutju komunističnega projekta stojijo ideje, ki so nekoč nosile slovenskega človeka, kot temelji za biološko, duhovno in politično preživetje. Te ideje vodnice so bile: zvestoba narodovi biti, zvestoba narodovi kulturi in tradiciji, zvestoba podedovani veri, brez katere ni nobene zadnje utemeljitve in nobenega končnega smisla ne za posameznika in ne za narod. Organizacija ne namerava živeti samo v logiki spomina. V preteklost se bo vračala predvsem zato, da se ugotovi resnica o njej, ki so jo bili uničili do nespoznavnosti, da bo ugotovljeno in uveljavljeno, kdo je bil napadalec in kdo se je
[Stran 0]
branil, kdo je bil ubijalec in kdo je bil ubit, kdo je vztrajal v zvestobi in kdo ni; kdo je stal na odprtem in kdo je trgoval z ljudmi in njihovo ljubeznijo do domovine. Pa tudi, da se očistijo imena častivrednih ljudi, ki so umirali obmetani z najsramotnejšimi besedami, ki jih ima jezik: izdajalec, kvizling, kolaboracionist.« Samo tukaj je nakazanega ogromno dela, ki še ni narejeno in bo vedno težje, saj je prič vedno manj in razmere sploh niso naklonjene.
Čeprav je bil profesor dovolj obremenjen že s kulturnopolitičnim komentarjem Zaveze, je vedno našel čas za pomoč pri rubriki Kako se je začelo in za srečanja s še živimi pričevalci. Marsikoga sva tako obiskala tudi v bolj oddaljenih krajih: Stari trg ob Kolpi in Predgrad, Dragatuš, Metlika in Črnomelj v Beli krajini, Škrjanče, Stopiče in Hrušica pri Novem mestu, Šentjernej in še bi lahko naštevali. Tudi za to mu iskrena hvala, plačnik pa je lahko samo On, ki ga je zdaj poklical k sebi. Verjamemo, da bo On – seveda ne brez našega prizadevanja – tudi razdvojenemu narodu naklonil spravo, o kateri je prijatelj Stanovnik v že omenjenem članku zapisal sledeče: »Sprava – to ne samo smemo, ampak moramo reči – bo poglavitno dogajanje v naslednjih sto letih: v podtoku vseh dogajanj odigravajoče se drame sprave bo poglavitna politika tega ljudstva na poti k sebi … Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju velike zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre vsem velikim stvarem. Zaključimo z zadnjo kitico Slomškove pesmi, ki mu je bila vedno blizu:
Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi.
Delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite lepo,
klič’te k Očetu domov,
klič’te nas v sveto nebo.
Dragi Justin, spočij se v Očetovi hiši od svojega truda! ■
Figure 13. Janko Maček in Justin Stanovnik na šentjernejskem pokopališču[Stran 0]