Stala sva torej tam in gledala na nastajanje doline, kot bi to bilo pred milijardami let,
stala sva tam in se spreminjala
iz majhnosti v velikost in iz velikosti v majhnost; stala sva tam in poslušala
in sprejemala sveto opojnost zvonov,
ki je vstopala v naju s svojimi velikimi obljubami.
Potem pa so zvonovi drug za drugim začeli odhajati.
Eden za drugim so z molkom dajali vedeti, da jih ni več tukaj.
In tišina, ki se je z vsakim njihovim odhodom vrnila,
je bila večja, bolj mirna in bolj tiha.
Tako mirna in tiha, da bi lahko bila večna.
Za pero Justina Stanovnika smo precej gotovi, da se ni nikdar posvečalo svojim verzom. Tako tudi zgornje vrstice niso njegova pesem, pač pa del odgovora iz intervjuja v stoti številki Zaveze. Pred temi stavki pripoveduje, kako sta z bratom nekoč za vse svete zvečer zvonila, a končala prej in stopila pred obzidje cerkve, da sta lahko prisluhnila dolini …
Z objavo odlomka v tej obliki želimo prikazati, kako je njegov jezik ne samo lep, pač pa čestokrat poln poetičnosti.
Naslov in prelom vrstic sta torej uredniška.
[Stran 0]
Figure 1. Stala sva in gledala nastajanje doline … Lovro Stanovnik[Stran 0]