Ne bom izbiral, ampak sprejel

N

Mengeš, Komenda, Mekinje

Moj oče je bil kmet v Zalogu pri Ljubljani. V družini smo bili štirje fantje in dve dekleti. Rojen sem leta 1915, še nekaj mesecev, pa bom dočakal devetdeset let. Moja domobranska zgodba se začenja 5. januarja 1945. Deloval sem kot redovnik lazarist pri Srcu Jezusovem v Ljubljani. Tega dne me je poklical naš vizitator Lovro Sedej. Med razgovorom me je vprašal, če sem pripravljen, da grem na Gorenjsko. Razložil mi je, zakaj in kako. Vojne bo kmalu konec, v Grobljah pri [Stran 081] Domžalah, kjer je bila naša podružnica, so Nemci zavzeli vse. Ob razpadu, ki ne more biti daleč, bo potrebno, da se tam pojavi eden od naših in lastnino prevzame. Obenem prosijo na škofiji za duhovnika, na Gorenjskem jih primanjkuje, zaradi Grobelj pa bi bilo kot nalašč, da bi šel eden od lazaristov. Kot tretje pa so domobranci v Mengšu, ki so se ravno ustanovili, zaprosili za kurata. Ponovil je: »Ste pripravljeni, da greste na Gorenjsko in opravljate te naloge?« Nisem dosti pomišljal in sem ponudbo gladko sprejel. Naslednje dni je prišlo do dogovora s sestrami usmiljenkami v Mengšu, da bom prebival in se hranil pri njih. Nemci so vse druge pregnali, nje pa pustili. Pripravljene so bile, da mi v svojem samostanu nudijo sobo in drugo oskrbo. Teden dni kasneje so prišli pome v Ljubljano domobranci iz Mengša, bilo je kakih deset veselih fantov. Pripeljali so se z navadnim kmečkim vozom z neko hrano, imeli pa so tudi uniformo zame. Oblekel sem se vanjo, si nadel tudi vojaški plašč, saj je bila zima, in se jim pridružil. Spominjam se, da smo imeli težave na meji v Črnučah. Nemški stražar nas je štel. Vedel je, koliko jih je spustil v mesto. Mi smo se pri tem sprehajali in gibali, da je prišel do vedno drugačnega števila. Nazadnje je odnehal in nas spustil naprej.

Tako sem prišel na Gorenjsko brez vsakih papirjev. Čez nekaj dni sem se s kolesom, dobil sem ga za darilo ob novi maši, odpeljal v Kranj in se prijavil na Wermacht. Tam so me popisali in mi dali dovoljenje, da skrbim kot kurat za tri postojanke: Mengeš, Komendo in Mekinje. Ustanovljene so bile na novo, štele so vsaka 50 do 60 mož. Postal sem njihov kurat, obenem župnik za tri župnije v istih krajih, zraven pa še hišni duhovnik za sestre. Zadeva je normalno tekla, vsak dan sem maševal dvakrat, najprej pri sestrah, nato pa na eni od župnij, pa tudi pri podružnicah, spovedoval in opravljal druga duhovniška dejanja. Cerkve, kjer sem maševal, so bile vedno polne, lahko rečem, da nabito polne. Ljudje niso imeli slovenskega duhovnika od napada na Jugoslavijo leta 1941.

Vetrinjsko polje 1945Figure 1. Vetrinjsko polje 1945

Zame so bile hude predvsem nedelje. Začel sem v Mengšu. Ob pol šestih sem bil že v spovednici, ljudje so potrpežljivo čakali. Saj so včasih prihajali duhovniki iz Celovca, bili so dobri gospodje, a kaj, ko niso znali jezika. Nekateri so se sicer skušali naučiti slovenščine, vendar jim ni šlo. Ob sedmih sem maševal, po njej pa se na kolesu odpravil v Komendo, čez pol ure sem bil tam. Spovedoval sem, kolikor je bilo časa, ob devetih je bila maša, nato pa v Mekinje. Vse s kolesom, lepo v uniformi domobranskega častnika. Ni bilo samo naporno, ampak tudi nevarno, zlasti tam, kjer je cesta peljala skozi gozd. Navada je bila, da so bile pridige dolge pol ure. Pri tem pa nisem smel ničesar piti, kaj šele pojesti in to od polnoči naprej. [Stran 082] Opoldne sem dobil prvo hrano v Mekinjah. Ob slabem vremenu, zlasti nasprotnem vetru, mi je komaj uspelo priti pravočasno, pa tudi ne. Tako sem imel v Mekinjah včasih zamudo. A ljudje so potrpežljivo čakali, peli in čakali. Po zadnji maši sem dobil kosilo, potem pa se odpeljal v Komendo, kjer sem imel krščanski nauk in krščeval, nato pa nazaj v Mengeš. Bil sem mlad in odporen, a je bila vseeno prehuda. Živci so bili do kraja izmučeni. Ko je bilo vse za menoj, nisem mogel brati, spati in ne sedeti. Pomagal mi je šele sprehod, nato spanec, da so se živci pomirili in je slabost prešla. Za domobrance sem imel zelo malo časa. Predvsem so jih mučila moralna vprašanja in so iskali pomoč. Nemci so me pustili pri miru. Le enkrat se je oglasil v Mengšu nemški orožnik in povedal, da me išče gestapo. Od njega nisem namreč imel nobenega dovoljenja za bivanje in delo. Ker mene ni bilo doma, je naročil sestram, naj se za nekaj dni skrijem, potem pa je vse teklo po starem.

Prihod v Buenos Aires leta 1949Figure 2. Prihod v Buenos Aires leta 1949

Ljubelj

Prišel je čas, da se umaknemo. Z datumi so težave. Po mojem smo iz Mengša odhajali 10. maja. Ustavili smo se v Cerkljah, kjer smo prenočili. Ker so bili vojaki peš, jaz pa s kolesom, sem šel naslednjega dne med potjo vstran na Golnik obiskat naše sestre, ki so imele hišo posebej. Ustrašile so se me: »Gospod, kaj bo pa zdaj. Partizani so že tu.« Zasedli so že sanatorij. Kar zagledam dva partizana s puškami, nista bila v uniformah, da se bližata redovni hiši. Znašel sem se. Rekel sem jima: »Fanta, če hočeta ohraniti življenje, izginita! Za menoj prihaja četa.« In res sta se obrnila in odšla, odkoder sta prišla. Jaz pa jadrno navzdol v dolino in z vojaki v Tržič. Tam je bila popolna zmešnjava. Popoldne nas je dosegla Hercegovska divizija in začela streljati po nas. Najlažja tarča je bila kolona z vozovi, ki se je pomikala po cesti proti Ljubelju. Ena od min je zadela voz, na katerem je bil tudi moj kovček. Vse skupaj je razneslo in tako sem bil ob vse. Šli smo navzgor proti Sv. Ani in skozi ljubeljski predor. Kot veste, je bil nedodelan, hodili smo po blatu in lužah v popolni temi. Zjutraj smo prišli na drugo stran.

Mirko Bitenc, Božo Berlot in moj brat Fanjo so s svojimi četami krili umik civilistov, da ne bi kdo napadel kolone tako na začelju kot s strani. Sam nisem šel po cesti, ampak z zdravnikom, katerega imena se ne spominjam, pod njo. Skrbelo naju je namreč, če ni v grapi obležal kak ranjenec ali onemogel, ki bi potreboval pomoč. Del naše skupine je šel skozi predor. Varovalne čete so se zvečine odločile za umik po stari cesti čez prelaz. Na drugi strani smo se dobili. Bila je sobota 12. maja. V Borovljah je bil prehod čez Dravo odprt, šli smo čez, še prej pa pred mostom oddali orožje.

Vetrinj

V taborišču se je začela domobranska množica organizirati. Nastala je divizija s polki in vso formalnostjo poveljstva: 4. polk – gorenjska vojska s komandantom Antonom Mehletom, 3. polk z Ignacijem Kunstljem, 2. polku je poveljeval Vuk Rupnik, 1. polku pa Emil Cof. Udarni bataljoni so bili predvsem v 1. polku: stiški, šentviški in višnjegorski, 2. polk je bil mešan. V 3. in 4. so bile predvsem domobranci iz posadnih čet. Mene so dali med Gorenjce, ker sem pač deloval na Gorenjskem. Življenje se je začelo počasi urejati, jasno pa je bilo, da dolgo tako ne bo šlo. Vojaki smo se imeli bolje kot civilisti. Imeli smo vsaj suho hrano in šotore. Pa se po tednu dni srečam s sošolcem Ivanom Remškarjem, ki je bil doma z Brezovice pri Ljubljani. Vedel sem, da je bil nazadnje domobranski kurat nekje na Dolenjskem. Reče mi: »Jože, lepo te prosim, ali mi narediš uslugo, zamenjajva! V Gorenjskem polku imam sorodnike.« Odvrnil sem mu: «Vojaka sva, ti si kurat, jaz kurat, sama tega ne moreva narediti. Pogovoriva se z višjim kuratom majorjem Ignacijem Lenčkom. Če se bo ta strinjal, sem takoj za to.« No, čez dva dni me sreča dr. Nace Lenček: »Si ti res Remškarju obljubil, da si pripravljen zamenjati svojo postojanko?« Ko sem pritrdil, je nadaljeval: »Kam pa hočeš ti?« »Kamor boste rekli, vojaki smo, vi odločate, ne jaz.« »Prav, prevzemi bataljon v 1. polku.« Vzamem tistih nekaj stvari, ki sem jih imel: v prsnem žepu piksido za sveto olje, robec v [Stran 083] hlačnem in nekaj nad petdeset mark. To je bilo vse. Zato s selitvijo nisem imel težav. Do menjave je prišlo nekaj dni pred vračanjem. Tako se je zgodilo, da sem ostal živ, Remškar pa je z gorenjskimi domobranci odšel v smrt in verjetno leži v Rogu.

V nedeljo 27. maja je šla na pot tehnična četa in redarstvena policija, v ponedeljek 28. maja pa Gorenjski polk in Remškar z njimi. A že tega dne zvečer so se začeli čuti glasovi, da nas morda vračajo Titu. Res je čudna stvar, govorica pride kar tako, eden reče nekaj, drugi drugo. Najhujše je bilo v torek zvečer, 29. maja, ko smo oficirji pripravili srečanje z večerjo. Moj starejši brat Zorko je bil tudi v Vetrinju. Bil je poročen in bil doma kot gospodar, zato ni šel k domobrancem, vseeno pa se je odločil za beg. Tega dne je kupil vola, da smo imeli meso. Zvečer smo se torej zbrali oficirji, med njimi tudi kurati. Imeli smo nekako večerjo, tudi vino se je dobilo. Začela se je razprava o tem, kam nas vozijo. Najbolj zaskrbljen je bil kurat Jakob Mavec. Poznal sem ga s fakultete. Neprestano se je vračal s svojimi dvomi in prekinjal pogovor. Kako prav je imel. Naslednji dan, v sredo 30. maja, je šel na pot s skupino, v kateri je bil Rupnikov bataljon. A tega dne je poveljstvo že resno dvomilo. Transport je zasledoval na tovornem vozilu Franc Šega in od daleč opazoval predajo na pliberškem kolodvoru. Ne vem, kaj da ni vodstvo prej odkrilo, kam nas vozijo. Saj so poskušali Marinšek in Drčar, vendar pri poizvedovanju niso šli do konca. Oh, ti Angleži! Da se je mogla zgoditi ta nesreča. Kaj je rekel general Murray našim, ko so ga šli vprašat, kam gremo: »Imam povelje, da vas pripeljem v določenem času do določene postaje, vas tam naložim na vagone, cilji mi niso znani.« Zakaj ni povedal resnice. Naši so to sprejeli kot dogovor, da gremo nekam na varno. A v sredo 30. maja popoldne se je razvedelo za prevaro. Vrnil se je dr. Janež, ki je dva dni prej pobegnil s postaje v Pliberku.

Sklicali naj bi zbor politikov in višjih oficirjev. O tem so mi pravili kasneje. Mene namreč tam ni bilo. Bil sem v Celovcu. Lepo peš, mladenič, ki mu nekaj kilometrov tja in nazaj ni delalo težav. Že prej sem bil v mestu, da si pomagam. Potreboval sem perilo, da se za silo oblečem. Vedel sem, da so v Celovcu usmiljenke, naš sestrski red, in sem jih obiskal. V mestu sem se najprej lovil. Pa sem naletel na fanta in ga vprašal, ali so kje tu redovnice, ki imajo bele klobuke v obliki letala. »Ja, ja«, je dejal, »tam na drugi cesti zavijte na levo, tam je lazaret, vojaška bolnišnica.« Našel sem jo, pred vhodom straža: »Rad bi govoril s sestro prednico.« Poklicali so jo, prišla je in sem se ji predstavil. Po uniformi je vedela, da sem domobranec in da smo v Vetrinju. Nadaljevala je: »Kar slovensko povejte!« Bila je Slovenka, druge pa Nemke. Razložil sem ji, po kaj sem prišel. Dobil sem prigrizek. Prinesla mi je pižamo: »Drugega nimam, tole pa vam lahko dam. Bom pa poskrbela še za drugo.«

Zato sem bil v sredo 30. maja popoldne nič hudega sluteč v Celovcu in se z bisago, v katero sem natlačil obljubljene reči, vrnil v taborišče. Bila je že noč. Najprej sem šel k našim in naletel na očeta: »Veš, kaj se je zgodilo? Janež je prišel nazaj. Ne gredo v Italijo, vračajo jih Titu. Oficirje so sklicali. Franjo in Miha sta že odšla.« V Vetrinj je prišla vsa naša družina razen mame, ki je ostala doma. Brat Franjo je bil poveljnik čete v višnjegorskem bataljonu, Miha pa njegov vojak.

Grem do našega taborišča in bataljona. Oficirjev ni bilo nikjer več. Vzamem dva vojaka in naravnost v domobranski štab. Pred poslopjem, ki je stalo zase, značilno rumeno hišo, v kateri je danes šola, stoji angleška straža. Salutiram, povem, kdo sem in da želim na poveljstvo. Spremljevalca ostaneta, mene pa spustijo noter. Grem kar naprej in v neki sobi dobim polkovnika Milka Vizjaka. Bil je v pižami in se odpravljal spat. Vprašal sem ga, kakšen je položaj in kaj nam je storiti. Odgovoril mi je: »Nič ne morem, sam sem ujetnik. Saj ste videli stražo pred hišo. Edino, kar morem narediti je, da vas odvežem prisege.« Kaj tako neumnega nisem pričakoval. Smešno se mi je zdelo, kakor je bilo hudo. Svet se podira, vse je izgubljeno, gre za rešitev življenj, ta človek pa fantazira o prisegi. Rekel sem mu: »Kaj to je vse, kar mi lahko svetujete?« »Da, na žalost. Nimam nobene avtoritete in nobene komande, da bi mogel kaj odločati.« Zamahnil sem z roko in odšel. Zunaj je močno deževalo. Ko sem se vračal k našim, sem videl žensko, ki je stala čisto na prostem na polju z otrokom v naročju, imela je dežnik, otrok je jokal, ona pa je bila nepremična kot kip.

Šel sem v svoj šotor in nemirno spal. Zjutraj sem šel v cerkev in ob 6. uri maševal v stranski kapeli, kjer je zdaj plošča, posvečena Meršolu. Cerkev je bila polna. Pri glavnem oltarju je maševal Pelan in pridigal tako nerodno in zmedeno, da je ljudi še bolj vznemiril. Ko sem končal, sem se preoblekel in odšel v taborišče. Poiščem trobentača in ukažem, naj zatrobi v zbor. Postrojil se je ves bataljon po četah, sploh ne vem, kateri je bil, saj sem bil med njimi šele nekaj dni. Stopil sem prednje in jim spregovoril:

[Stran 084]

»Fantje, zdaj veste, kako so se izkazali Angleži. Domobranci, ki so šli pred vami, so bili predani Titu. Izdani smo. Zdaj moramo ravnati po svoje in rešiti, kar se rešiti da. Saj imate tu v taborišču med civilisti kakšne znance, sorodnike, nekateri imate kaj civilnega tudi s seboj. Preoblecite se! Pustite vojaško taborišče in se pomešajte med civiliste.«

Zaslišali so se glasovi: »Kje pa so oficirji?« Odvrnil sem:« Jaz sem tukaj, saj me poznate, vaš kurat sem!« Nekateri se niso zavedali, kako resen je položaj. Vpili so: »Ko bomo v Italiji, bomo izbrali svoje oficirje izmed nas.« Komaj sem jih prevpil: »Oficirji so v hujši nevarnosti kot vi in so že odšli, da bi se rešili, kam, ne vem. Včeraj sem bil v Celovcu in se vrnil šele ponoči. Čutim se dolžnega, da vam povem, kaj nam je treba storiti, da se rešimo.« Pa spet nič: »Kaj ste res tako zaslepljeni, da verjamete, da greste v Italijo. Kaj ne vidite, da je vse izgubljeno!«

Potem so začeli ponavljati stavek: »Kamor so šli drugi, gremo pa še mi!« Nazadnje jim predlagam: »Če ste res prepričani, da je prav, kar delate, vam lahko pomagam samo še z enim. Dam vam lahko splošno odvezo. Štiri mesece sem bil med vami in vašimi, vsakega od vas sem sprejel, če je hotel. Ne vem, kaj se bo zgodilo z vami. Jasno pa je, da greste v nevarnost. Vsakemu posebej odveze ne morem dati, imam pa pravico in dolžnost, da jo v nevarnosti dam vsem. Izmolili bomo kesanje, opravili kratko spraševanje vesti: vsak naj razmisli, kaj je v tem času storil, da obžaluje. Obžaluje grehe in prosi Boga odpuščanja.« Nikogar ni bilo, ki bi dejal: »Jaz pa ne bom.« Vsi so pokleknili. Izgovarjal sem besede, jasno in glasno, da so vsi slišali: »Jaz vas odvežem … « Ko so vstali, sem se poslovil od njih z besedami: »Povedal sem vam, opozoril sem vas, prosil sem vas, več ne morem napraviti, zbogom!« Pa sem šel.

Vedel sem, kje so duhovniki župnije Devica Marija v Polju. Vsi so se odločili za pot na Koroško: dekan in župnik Janez Kete, kaplana Lamovšek in Tone Vukšinič. Dobil sem Toneta: »Veš, kaj se je zgodilo. Imaš kaj, da se preoblečem?« Našel mi je pumparice in jopico. Ura je bila že osem ali več. Slekel sem uniformo in šel kot civilist naravnost v tisto smer, kjer so že stali tovornjaki. Bilo jih je dvajset ali trideset, kaj jaz vem. Niso bili vsi polni. Zagledam svojega purša. Bil je naš redovni brat, Ciril Vernik. Nekatere naše brate so namreč mobilizirali v domobrance. Sedel je že na tovornjaku. Zaklical sem mu, naj zapusti vozilo. Branil se je: »Jaz grem tudi z njimi!« »Kot duhovnik ti ukazujem, kot lazarist, da greš z menoj.« Nazadnje se je pustil prepričati in je odšel na varno. Kasneje je šel kot misijonar na Kitajsko, nazadnje živel v Torontu in umrl v prometni nesreči.

Hotel sem že oditi, kar zagledam majorja Ivana Boha. Hodil je okoli tovornjakov in nekaj govoril z vojaki. Nisem bil več vojak, samo navaden civilist, zato nisem mogel kar skočiti do njega. Nekaj časa je kolovratil okrog, potem pa se povzpel na kamion in obsedel. Odšel sem. Ne vem, kdo ga je prepričal o nasprotnem, verjetno žena. Povedali so, da je v zadnjem trenutku skočil dol. Kasneje sem ga dobil v Kanadi. Tam se je ustalil in vodil manjše podjetje. Vprašal sem ga, čeprav mi je bilo težko, kaj je bilo z njim: »Zakaj ste to naredili, saj ste vendar vedeli, kaj vas čaka, če greste nazaj.« »Sam ne vem, kaj sem mislil. Ali sem bil zmešan ali kaj. Ne morem razumeti.«

Odšel sem k svojim in ostal pri njih. Čez nekaj dni sta se vrnila tudi Franjo in Miha. Angleži so Vetrinjsko polje kmalu izpraznili in počistili, ljudi pa razvozili po drugih taboriščih. Nas so odpeljali v Šentvid na Glini, druge v Kellenberg in Spittal. Čez nekaj dni me dobita škofijski tajnik dr. Jože Jagodic in kranjski dekan mons. Matija Škerbec: »Prošnjo imava. Ali bi šel v Wolfsberg, kjer je taborišče. Tja so Nemci pripeljali z Zlatega polja in Vranje Peči naše ljudi. Vasi so požgali, prebivalce pa odpeljali v Avstrijo. Vse je urejeno. Imeli boste svojo sobo, hrano bo zagotovljena.« Tistega dne, ko sem spoznal, da sem po čudnem spletu okoliščin ostal živ, ko bi moral umreti, sem naredil sklep, ne bi rekel obljubo:« Ne bom si izbiral, ampak sprejemal, kamorkoli me bodo poslali. Vzel bom tudi tisto, česar drugi ne bodo hoteli.«

Sv. Jedert v Labotski dolini

Dva angleška vojaka sta me z džipom zapeljala mimo Celovca in Velikovca v Labotsko dolino (Lavanttal). Malo za Wolfsbergom sta me odložila kar na cesti, češ, tu je vas, na drugi strani pa taborišče. Na levem bregu reke ob glavni cesti, ki pelje proti Judenburgu, je naselje Frantschach. Zraven je bila tovarna celuloze. Na desnem bregu Labotnice (Lavant) pod strmim hribom pa je stalo taborišče, v katerem so bivali delavci, ki so bili v tovarni zaposleni, med njimi tudi slovenski izseljenci. Čez reko je bil razpet lesen most, da si lahko prišel naravnost v [Stran 085] taborišče. Odkorakam čez in naravnost noter. Javim se upravniku. Bil je po činu stotnik, folksdojčar iz Maribora. Govoril je tudi slovensko. Predstavim sem se mu in razložim, zakaj sem prišel. Gleda me in zmajuje z glavo: »Nič ne vem o tem. Far, kaj bom z njim! Oprostite, ne morem vam nič dati, nimam sobe in sploh ne morem sprejeti novega člana brez privolitve Angležev. Zbogom!«

Zapustil sem taborišče. Bil je petek ob treh popoldne in slišalo se je bližnje zvonjenje. V želji, da se bolje razgledam, kje sem, sem se povzpel na bližnji grič in severno se je pokazal zvonik farne cerkve. Spustil sem se navzdol, cerkev zaprta, zraven veliko enonadstropno župnišče, nasproti gospodarsko poslopje. Vas je St. Gertraud (Sv. Jedert). Pozvonim. Skozi okno v prvem nadstropju je mladenič pomolil črnolaso glavo. Da je kaplan. Pojasnim mu, kaj želim. Nemško sem dobro znal, saj sem se učil jezika vseh osem gimnazijskih let, potem pa še tiste mesece, ko sem bil kurat na Gorenjskem. Zavrnil me je: »Nič ne morem dati.« Pokazal sem mu gospodarsko poslopje in rekel: »Pa vsaj dovolite, da bom lahko ponoči prespal na senu.« Bil je odločen: »Nič ne morem brez dovoljenja župnika.« »Pri nas sem vsakemu beraču kot otrok lahko dovolil, da je prespal pri nas, vi pa ne duhovniku.« »Ne, amen! Župnik pride okrog osme ure domov, pa njega vprašajte!«

V urah do večera sem hodil naokrog in si ogledoval kraj. Potem sem se okorajžil in šel nazaj. Župnik je bil že doma. Sam mi je prišel odpret. Povedali so mu zame. Pozdravi me: »Sam Bog vas prinaša.« V župnišču so bili namreč samo štirje, poleg župnika, pisal se je Joseph Suchor, še kaplan, kuharica in župnikova nečakinja, ki je študirala. Župnik začne: »Iz Standesamta mi hočejo na vsak način vsiliti eno žensko. Potem imam že raje vas.« Vprašal sem ga, kaj bo s hrano. Da to ni mogoče, da imajo komaj zase. Po kmetijah hodi in popravlja kmetom elektriko, da dobi kaj. »Pojdite zjutraj čez most, na eni strani je mesarija, na drugi gostilna. Povejte, da vas pošiljam jaz.« Mesarji so se pisali Keber, še danes vem za to ime. Sama mesarica pride: »Wir haben keinen Platz fur Ausländer.« Pa je bilo konec. Grem na nasprotno stran, v gostilno. Pisali so se Schepper. Starejša gospa, že malo nagnjena vstran: »Deset jih imam že na hrani, naj bo pa še eden.« In me je sprejela. O vsem sva se zmenila. Hčerka in sin sta bila oba v zaporu, sin zato, ker je imel vodilni položaj pri Hitlerjugend, hčerka, ker je bila med vojno v boljši državni službi. Stara gospa je bila vdova, njena sestra, ki je živela z njo, tudi. Prva je skrbela za navadno hrano, druga pa za priboljšek.

Slovenska vas v Lanusu v Buenos AiresuFigure 3. Slovenska vas v Lanusu v Buenos Airesu

Potem sem zahajal v taborišče, zbiral slovenske otroke in jih učil običajnih šolskih stvari, da se niso potepali okrog. Begunci se namreč niso mogli takoj vrniti v domovino. Tu so imeli zaposlitev, čeprav slabo plačano, doma pa vse požgano. Otrok je bilo nekaj več kot trideset. Nemški otroci, ki so bili v taborišču, so imeli redno šolo, slovenski pa nič. V šolskem poslopju sem dobil prostor tudi za naše, seveda popoldne. Pa me pokliče angleški komandant: »Slišal sem, da učite otroke. Kdo pa vam je dal dovoljenje?« Rečem mu: »Imam končano fakulteto in sem prepričan, da sem sposoben zastonj učiti otroke, da jim pomagam.« Zatožili so me nemški učitelji. Kaj vem, kaj se je skrivalo zadaj. Morda so mislili, da delam nekako propagando ali zaradi zaslužka. Gledal me je: »A tako.« Odšel je, se vsedel v svoj džip in odpeljal. Nisem še dobro zapustil taborišča, ko me je poklical nazaj: »Kakšna sredstva imate na razpolago?« Odgovoril sem mu, da tablo in kredo. Peljal me je v sobo. Na dolgi mizi naloženi zvezki, svinčniki, radirke, vse te reči. Nabral sem, kar sem potreboval, in se mu zahvalil.

Čez mesec dni me spet pokliče. Zdaj je bil slabe volje in začne: »Zakaj ste vi proti [Stran 086] angleški vojski?« Vprašam: »Kako, kje sem pa kaj takega naredil ali govoril?« »Z besedo ne, ampak indirektno. Da naša vojska ni taka, kot bi morala biti. Zakaj materam ne pustite, da bi njihove hčerke servirale v naši oficirski menzi?« No, pa smo tam! Angleži so bili namreč izbrali štiri ali pet deklet, starih okrog 16 let, luštkane, najbolj čedne, da bi delale v njihovi menzi. Dovoljenje bi morale dati njihove matere. Te so me vprašale, kaj naj storijo. Ker sem poznal zgodbe o oficirskih menzah in neumnih puncah, odraščajočih frkljah, sem se zresnil. Na razpolago so še čokolada, najlonske nogavice in vsi zlodji, hitro se lahko spozabijo in se spustijo v nesrečo. O tem sem materam povedal, odločijo pa naj same. Poveljniku sem razložil, da sem še vedno enakega mnenja: »Sam sem bil vojak in vem, kaj je vojska. Vi lahko ukažete karkoli hočete. Imam svojo čast. Kar sem rekel, je bilo premišljeno in svojega stališča ne bom spremenil.« Pa sva opravila in punce so ostale doma.

Slovenska ženska liga v WinnipeguFigure 4. Slovenska ženska liga v Winnipegu

Maševal sem v župnijski cerkvi. Župnik mi je dal na voljo: »Zjutraj ob 6. uri ali kot zadnji ob 11 uri, vmes so naše maše.« Izbral sem jutranjo uro. Cerkev je bila že prvič polna, naslednjič pa tudi glasna in slovesna. Imeli smo organista, Podlimbarski smo mu rekli, Urbanija se je pisal, pesnika in skladatelja. Orgle so pod njegovimi rokami donele po naše, vsa cerkev je pela. Ko so prišli malo pred sedmo Avstrijci k svoji maši, so strmeli. Všeč jim je bilo. Župnik me je prijel: »Ali znaš coprati ali kaj. Vabil sem jih, naj pridejo k maši, pa jih ni bilo. Ti si komaj prišel, pa imaš polno in živo.« Razložil sem mu: »Tako nastane tole. V tujini so, zdaj pa imajo svojega duhovnika, komaj so ga pričakali. Treba jih je razumeti.«

Potem so mi odpovedali prostor v šoli. Na pomoč mi je priskočil župnik. S stranskega oltarja sva snela sv. Notburgo in tja postavila šolsko tablo, otroci so dobili sedeže, pa je šlo.

Po svetu

Do konca poletja se je nekaj družin izselilo iz taborišča, slovenska samo ena. Tako je ostalo nekaj prostorov praznih. Iz našega taborišča v Kellenbergu so mi poslali dve učiteljici za pomoč in sredi jeseni sta začeli urejen šolski pouk kar v taborišču. Ena, gospodična Pepca Beričič, se je po dolgih letih vrnila v domovino in sedaj kot 91-letna upokojenka živi v starostnem domu v Mengšu.

[Stran 087]

Malo pred božičem sta me spet obiskala apostolski delegat za begunce dr. J. Jagodic in mons. M. Škerbec. Iskala sta duhovnika za oskrbo naših študentov v Gradcu. Tako sta razlagala: »Okrog sto naših fantov in deklet je vpisanih na graški univerzi. Živijo v begunskih barakah v Hochsteingasse. Nujno potrebujejo duhovno oskrbo. Tvoji avstrijski sobratje imajo v mestu svojo centralno hišo. Gotovo te bodo radi sprejeli.« Res so z veseljem dovolili, da pridem, saj bom tudi njim v pomoč. Nemci so namreč takoj po zasedbi Štajerske odpeljali večino sester usmiljenk v Avstrijo in jih namestili po bolnicah in vojaških lazaretih. Takoj so me prosili, naj prevzamem duhovno skrb zanje. V začetku januarja 1946 sem bil že v Gradcu s trojno nalogo: duhovna oskrba naših študentov, skrb za sestre usmiljenke ter duhovno in socialno delo med vsemi begunci iz Jugoslavije. Bilo jih je toliko, da smo ustanovili slovensko personalno župnijo s središčem v naši družbeni hiši in cerkvi. Kar tri leta je trajal moj graški misijon. Dela sem imel čez glavo.

Leta 1980 – Bratje in sestre: Zorko, Kati, Jože, Marija, Miha in FranceFigure 5. Leta 1980 – Bratje in sestre: Zorko, Kati, Jože, Marija, Miha in France

Proti koncu leta 1948 sem dobil vabilo, naj pridem v Združene države. Vse je bilo že dogovorjeno, ko prejmem istega dne pismo g. vizitatorja družbene province v Čilu, naj pridem na pomoč, in statististični pregled, koliko duhovnikov je v Severni in Južni Ameriki. V ZDA en duhovnik za 450 vernikov, v Južni Ameriki pa eden na deset do petnajst tisoč vernikov. »Kaj bom delal gnečo v ZDA, če je taka potreba v Južni Ameriki.« Prijavil sem se za odhod v Čile in 1. januarja 1949 začel svojo 50-letno misijonsko pot od Ognjene zemlje, Argentine, Peruja, do Teksasa, Kanade in Dominikanske republike.

Ko sem prišel leta 1956 v Argentino, so se v »slovenski vasi« v Lanusu v Buenos Airesu pripravljali na farno žegnanje. Pozdravil sem dva moška, ki sta delala klobase. Spogledata se, potem pa eden vpraša: »Ali ste vi nekdanji domobranski kurat Jože Mejač?« »Sem, odkod me pa poznate?« »V Vetrinju sva vas tistega usodnega 31. maja ubogala in šla med civiliste. Tako sva ostala živa. Tukaj sva se poročila, otroke imava in kar lepo nam je.« Eden se je pisal Rozina, drugi Zgonc. No, hvala Bogu, pri nekaterih je moja beseda takrat le padla na rodovitna tla!

Avtor Jože Mejač