Moja pot v Teharje 1945

M

Od doma smo odšli trije bratje domobranci 8. 5. 1945 v neznano. Po treh dnevih potovanja smo srečno prišli v Vetrinj.

Okoli 20. maja se je raznesla med nami govorica, da gremo v Italijo, smer Palmanova. Planirano je bilo tako, da nas dnevno odpeljeta dva vlaka, in sicer prvi vlak iz Podrožce ob osmih zjutraj, drugi pa ob dvanajsti uri iz Pliberka. Iz vetrinjskega taborišča so nas vozili angleški kamioni do železniških postaj. Seveda s stražo. Okoli 25. in 26. maja se je dogodilo, da se je vrnilo iz teh transportov nekaj domobrancev živih, zdravih, ampak prestrašenih. Ko so povedali, od kod so pobegnili in kam so bili poslani, jim dva dni ni nihče verjel, celo zapreti so jih hoteli, a ni bilo kam. 29. maja pa se je z enega od transportov vrnil kapetan M. Stamenković, kateri je hotel vse poračunati z generalom F. Krenerjem. Ta pa je med tem časom že pobegnil v neznano (k Vrbskemu jezeru). Tako smo prišli do prave resnice.

Dne 31. maja zvečer je najstarejši brat (bil sem najmlajši) razložil celo situacijo ter po krajšem razgovoru zaključil: »Naredili nismo nobenemu nič, gremo domov!« Bil sem edini proti. Vedel sem, da sta bila oba zaljubljena in da je bil tudi to vzrok želje po vrnitvi. Potem pa je nadaljeval, kot da je vedel, kaj se doma dogaja z družino. Dejal je, da ne bomo šli vsi trije skupaj. On bo šel zjutraj na Podrožco, midva pa ob 12. uri na Pliberk in pri tem je ostalo. Tedaj smo bili zadnjikrat vsi trije skupaj. V tem času so doma zaprli očeta,[Stran 054] ga obsodili na leto dni prisilnega dela, češ da je bil organizator bele garde. Dokaz: trije sinovi domobranci.

Za starejšega brata so doma kmalu zvedeli, da se nahaja v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.

Družina, v kateri je rastel Janez – Zgoraj ubiti brat Lojze, sestre Fanči, Pavla in Milka in ubiti brat Zvone, spodaj oče Lojze, mali Janez in mama FrančiškaFigure 1. Družina, v kateri je rastel Janez – Zgoraj ubiti brat Lojze, sestre Fanči, Pavla in Milka in ubiti brat Zvone, spodaj oče Lojze, mali Janez in mama Frančiška

Dne 1. junija 1945 leta sva bila ob dvanajsti uri tudi midva z drugim bratom z angleškimi kamioni odpeljana na železniško postajo Pliberk. Na koncu vsakega kamiona je sedela angleška straža. Okoli ene ure so nas peljali skozi Celovec in ceste so bile še okrašene z vejami od jutranje binkoštne procesije. Razložili so nas na nekem travniku, tako da železniške postaje nismo videli. S tega travnika se je oddvojilo še nekaj naših fantov v bližnje grmovje in v svobodo. Angleški vojaki so to videli, pa niso reagirali. Ob 16. uri pa smo se morali dvigniti in pešačiti do železniške postaje Pliberk, ki je bila ob našem prihodu popolnoma prazna, le kompozicija tovornih vagonov je stala pripravljena. Nihče od nas ni obračal pozornosti k železniški postaji, temveč k železniški kompoziciji. Naenkrat pa so se za našimi hrbti odprla vsa vrata, okna in vse, kar se je dalo odpreti, in iz vseh odprtin so lezli partizani (Hercegovci). Vlak nas je peljal v neznano. Vagoni so bili nabito polni. Vsak vagon je imel oboroženo spremstvo iz 3 do 4 vojakov, ki so se med vožnjo tudi med seboj menjavali, ker so bili slabo oblečeni. Jasno, slačili so nas poljubno in karkoli je bilo kaj vredno, je bilo njihovo. Prvo noč je vlak obstal na neki postaji, katere nisem poznal. Drugo noč so nas ustavili v Mariboru. Zjutraj sem videl, da stojimo na stranskem tiru ob Železniški ulici, kjer sem imel po mami teto. Kmalu so nas odpeljali naprej in so nas ustavili v Hočah. Tu smo ostali dlje časa, nato so nas odpeljali proti Celju in zaustavili ob nekem velikem travniku med Štorami in Celjem. Tam so nas v vagonih pustili čakati dlje časa. Vse te tri dni smo bili v vagonih brez hrane in vode. Slišali smo, da se pred vagonom preliva voda, vendar ne za nas, temveč za stražarje. Ko so nas po daljšem času začeli izpuščati iz vagonov, vagon za vagonom so odpirali od zadaj proti lokomotivi, so nas ob progi že čakali slovenski fantje partizani, o Hercegovcih ni bilo sledu.[Stran 055] Ko si skočil iz vagona te je le brzina reševala udarcev kundakov, bičev, jermenov in kolov. Vsem ni nihče utekel. Ko sva z bratom pritekla do travnika ob železniških zapornicah, ki sekajo glavno cesto Celje–Teharje in železnico Celje–Maribor, je bilo tam že čez 1000 domobrancev, ležečih na tleh. Okoli njih in po ležečih in partizani nemilostno tepli ter iskali sebi znane obraze. Tudi nas je isto doletelo, ne da bi vedeli zakaj. Ko sva z bratom ležala tesno drug ob drugem in je padalo tudi po nama, je moj brat prvič izrazil resnico: »Pobili nas bodo!« Po moji oceni nas je bilo v tem vlaku preko 3000 in to je bil zadnji transport iz Vetrinja. Brata sta bila takrat stara 22 in 21 let, sam pa sem bil star 17 let. Domov sem se vrnil in se svojim staršem še enkrat rodil na Marijin praznik 15. 8. Brata sta pokopana s prijatelji, starejši v kočevskih breznih, srednji pa nekje pri Teharjah.

Bajčevi fantje – Z leve Lojze, Janez in ZvoneFigure 2. Bajčevi fantje – Z leve Lojze, Janez in Zvone

To sem podoživljal 1000-krat in še enkrat 8. junija 1990.

Zgodovina se ne ponavlja, človeštvo dela iste napake.

Janez in Zvone, brata in prijateljaFigure 3. Janez in Zvone, brata in prijatelja

Avtor Janez Bajec