[Stran 053]
V Tovarniški ulici v Zeleni jami je doživljal svojo mladost Janez Bajec v krogu številne družine. Iz slike je razvidno, da so bila tri dekleta in trije fantje. Ni bilo lahko skrbeti za toliko lačnih ust in težavno je bilo živeti v soseski s tako različnimi pogledi in slabimi vplivi na mladino okoli sebe. Oče Alojz je bil po poklicu železničar, doma iz okolice Cola, mati pa prav iz istega kraja. Ostala je doma, skrbela za vrt, dom in preživetje. Otroci so odraščali in dozoreli v poštene ljudi. Od vseh šestih otrok sta bila dva ubita takoj po vojni, a tudi od ostalih ne živi danes nobeden več. Fantje so bili zdravi, igrivi, polni življenja in dejavni. Udejstvovali so se na raznih področjih, ter se družili s svojimi sovrstniki v okviru župnije in v mladinskem domu na Kodeljevem. Ko je prišel čas, da fantje niso smeli živeti več doma, so odšli k domobrancem. To pa je bil največji »greh« za očeta treh domobrancev. Domača ljudska oblast je poskrbela, da se je čuteči oče znašel v zaporu in na prisilnem delu v taborišču na Kočevskem. Čeprav povsem nedolžen, brez dejanske obsodbe, je prišel iz delovnega taborišča strt, bolan in žalosten samo še umret.
Velika žalost, izguba dveh sinov, odvzem pravice do pokojnine in bolezen so mu skrajšali življenje. Kako zelo težko je živela družina brez rednih denarnih sredstev, opljuvana, zaznamovana, ožigosana kot ostanek preteklosti. Družina je bila dolgo časa brez kart, obiskovali so jo predstavniki oblasti in stalno povpraševali, kje sta fanta, čeprav so vedeli, da jih ni več med živimi. Tako so se odpirale hude rane v družini. Prihajala pa je tudi nesebična pomoč, ki jim jo je nudil v zdravstveni in denarni obliki neki zdravnik.
Otroci so imeli pridne roke, držali so skupaj, čeprav so bili na različnih koncih zapostavljeni, tlačeni navzdol v svojem zaslužku in poklicu, a so ostali verni in pošteni. Taka je bila podoba mnogih »domobranskih« družin po vojni v Zeleni jami.
Janez, najmlajši sin, ki je ostal živ edini izmed fantov, je po dokončanem šolanju stopil v službo v Koteksu v Ljubljani, kjer je dočakal pokojnino, a zaradi kapi umrl nenadoma pri 67 letih. Tudi po vojni je ostal cerkveni pevec, tam se je videval z Albinco, mladim dekletom iz Most, tudi iz številne verne družine, ki je srčno rada prepevala na koru. Tako je iz tega druženja nastala skupna življenjska pot Janeza in Albince. Imela sta dva fanta, Zvoneta in Petra. Dobra vzgoja je pomagala, da se je Peter odločil vstopiti v semenišče. Ob koncu drugega letnika je ves vesel odšel v gore, a tam omahnil v prepad in umrl. To je bil zelo hud udarec za družino, ki ga je še posebno težko doživljal oče.
O tem, kako je bilo ob koncu maja in dalje do jeseni 1945, pa je svoje spomine zapisal še Janez sam in mi jih dal v hrambo.