V petek, 11. marca, …
V petek, 11. marca, smo se z mašno daritvijo v cerkvi sv. Štefana v Štepanji vasi poslovili od našega zvestega sodelavca Marjana Štefančiča in ga nato pospremili v njegov zadnji zemeljski dom poleg cerkve. Pred odhodom na božjo njivo mu je Slovenski oktet, katerega član je bil Marjan dolgih 32 let, zapel pomenljivo pesem Glejte, že sonce zahaja: Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli. Takrat, zvonovi, zvonite lepo, klič‘te k Očetu domov, klič‘te nas v sveto nebo.
Marjan Štefančič je bil rojen 10. avgusta 1928 – pred 88 leti – v Ljubljani. Po maturi na klasični gimnaziji je študiral slavistiko, glasbeno izobrazbo pa je pridobival na srednji glasbeni šoli in ob študiju klavirja pri znanem učitelju in opernem pevcu Juliju Betettu opravil tudi tri letnike solopetja na akademiji za glasbo.
Prvo službo je kot profesor slovenščine nastopil leta 1957 v Vipavi, poučeval pa tudi glasbo in vodil stočlanski mladinski ter manjši moški pevski zbor. Prosvetnim delavcem je bilo v tistem času prepovedano hoditi v cerkev, toda Štefančič se te prepovedi ni držal, ampak je ob nedeljah dopoldne sedel na kolo in se odpeljal k maši v kako okoliško župnijo. Seveda to ni moglo ostati skrito in začele so se mu nabirati črne pike. Ko se je leta 1958 poročil, s soprogo, ki je vodila laboratorij v vipavski bolnišnici in ji ni bilo treba skrivati obiska cerkve, nista mogla iti skupaj k nedeljski maši: ona je normalno šla v cerkev v Vipavi, on pa je sedel na kolo in se odpeljal „nekam na deželo“. Njegova doslednost glede tega se je pokazala tudi kasneje, ko je bil pri Slovenskem oktetu: na začetku turneje po ZDA leta 1987 je vodiču, ki je bil hkrati tudi njihov šofer, izrazil željo, da bi bil ob nedeljah rad pri sveti maši. Proti pričakovanju mu je vodja, ki je tudi sam bil veren, željo izpolnil. Šolske oblasti so mlademu profesorju zaradi njegovega verskega prepričanja napovedovale črno prihodnost, ki pa se je, kot je sam večkrat s ponosom povedal, spremenila v Slovenski oktet.
Pravijo, da je Marjan Štefančič dobil ljubezen do petja po mami. Že kot 17-letni mladenič je na povabilo organista Zdešarja pristopil k pevskemu zboru cerkve sv. Petra v Ljubljani. Ko je stanoval v Mostah, je pel v salezijanskem zboru na Kodeljevem. Kot študent je bil član APZ (Akademskega pevskega zbora), od leta 1951 do 1955 pa je pel v zboru Slovenske filharmonije, kjer je spoznal večino članov prve zasedbe Slovenskega okteta. Februarja 1960 je opravil zahtevno avdicijo in bil sprejet med člane Slovenskega okteta – kljub njegovemu prepričanju, ki nikakor ni bilo po volji takratnim oblastnikom in njihovi predstavi o slovenski kulturi; prevladale so pač njegove pevske in umetniške lastnosti, pripomogle pa [Page 092]
tudi njegove značajske posebnosti, saj je bil po naravi potrpežljiv in preudaren. „Nikoli se ni silil v ospredje, zato je tudi bolj poredko nastopal kot solist. V oktetu je vedno spodbujal k razumevanju in strpnosti. Najpomembnejša mu je bila zlitost glasov celotnega ansambla. Petje je sprejemal kot danost, ki je izjemna in ne doleti vsakogar, in kot darilo od Boga; še več – petje v oktetu je sprejemal kot nagrado za prestane krivice v vipavskem obdobju. Dejstvo, da je ostal neuklonljiv in trden, mu je dajalo neko notranje ravnovesje,“ je o Marjanu Štefančiču zapisal Boris Pangerc, avtor knjige Slovenski oktet, ki je izšla leta 2007 ob oktetovi 50-letnici.
Čeprav je bil Slovenski oktet ustanovljen leta 1952 na željo ameriških Slovencev in je bila že tedaj načrtovana turneja po ZDA, do realizacije te zamisli dolgo ni prišlo. Marjan Štefančič, ki je postal član okteta leta 1960, se je udeležil prve ameriške turneje leta 1963. Zapomnil si jo je tudi po tem, da se je tik pred njegovim odhodom na pot rodila najmlajša hčerka Tatjana. Sprejem pri slovenskih izseljencih je bil izreden, saj so pevce iz domovine pričakovali celih deset let. Ko so se z italijansko potniško ladjo vračali, jih je sredi oceana dohitela vest o smrti predsednika Kennedyja. Štefančič je tedaj pel bas v dvojici z Dragišo Ognjanovičem, kasneje pa dolga leta s Petrom Čaretom. V 32 letih se je zvrstilo veliko nastopov in turnej, med njimi Argentina, kjer so se prvič srečali s povojnimi izseljenci, Danska, Norveška, Kitajska. Posebno ponosen je bil, ko so 25. junija 1991 peli ob ustanovitvi samostojne slovenske države. Poleg domačih pesmi je zelo rad pel ruske pravoslavne in črnske duhovne. Ko je po 32 letih nehal peti v Slovenskem oktetu, je še naprej do svoje smrti sodeloval pri cerkvenem zboru v Štepanji vasi. Leta 2005 je ob šestdesetletnici sodelovanja pri cerkvenem petju prejel posebno nadškofijsko priznanje.
Marsikaj bi bilo še treba povedati o življenju in delu Marjana Štefančiča, o njegovem družinskem življenju, o udejstvovanju pri Marijinem delu, vendar se bomo omejili samo še na eno poglavje njegovega življenja, ki pa ga je posebej zaznamovalo in brez katerega bi bila njegova zgodba nepopolna, če že ne kar neresnična. Marjan se še ni dobro navadil gimnazijskih klopi, ko so v Ljubljano prišli okupatorji – začel se je tudi „osvobodilni boj“, ki pa je bil v resnici komunistična revolucija. Marjan je dobro vedel, kaj je komunizem, zato se je jeseni leta 1944 komaj šestnajstleten pridružil kakim desetim prijateljem iz gimnazije, ki so se prijavili za vstop v domobranstvo. Začetek njihovega vojaškega življenja je bil v šoli na Vodnikovi cesti v Šiški, po mesecu ali dveh pa so jih že poslali na Vrhniko. Tam so stanovali v kasarni, dokler niso bili odrejeni v zaščito Štampetovega mostu, kjer so stražili [Page 093]in tičali v bunkerjih, hodili na patrulje, vmes pa počivali v zasilni baraki. Posebnih bojev v tistem času ni bilo. Menda je bilo 5. maja 1945, ko so zapustili Štampetov most in odšli proti Vrhniki in Brezovici, čez dan ali dva pa naprej proti Ljubelju. Pot je bila dolga in težka, polna vojaštva in civilnih beguncev. Pri mostu čez Dravo so že bili Angleži in tam so morali odložiti orožje, nato pa so odšli na Vetrinjsko polje. Konec maja je bil tudi Štefančič z drugimi vrnjen v Slovenijo. Prek Jesenic so jih pripeljali v Kranj, približno dva tedna so pretrpeli v barakah na Zlatem polju. Bili so lačni, pretepeni in njihova življenja so vsak dan visela na nitki. Nič bolje se jim ni godilo, ko so jih po kakih štirinajstih dneh premestili v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. V veliki dvorani v pritličju, kjer imamo mi sedaj občne zbore in srečanja, so bili nagneteni, da nekateri niti pošteno ležati niso mogli; noč za nočjo so jih klicali na hodnik in mnogi se potem v dvorano niso več vrnili.
Vsak, ki je tisti pekel preživel, ima nanj nekoliko drugačne spomine, vsi pa so soglasni, da je čudno, da so sploh mogli toliko prestati. Proti koncu julija so tudi mladoletnike zaslišali in le redki med njimi tedaj niso bili še enkrat tepeni. Kmalu potem, ko so jih fotografirali, so nekega dopoldneva na dvorišču razglasili amnestijo in razdelili odpustnice. Marjan Štefančič je bil odpuščen 8. avgusta 1945, le dva dni pred svojim rojstnim dnevom. Razumljivo, da so mu tisti meseci nečloveškega trpljenja vtisnili neizbrisen pečat, ki ga na zunaj niti ni bilo opaziti.
Z odhodom Marjana Štefančiča se je zmanjšalo število tovarišev, ki so jeseni 1944 zapustili šolske klopi na klasični gimnaziji in šli potem skozi hude preizkušnje, pa kljub vsemu ostali zvesti svojemu prepričanju. Z njegovim odhodom je tudi Nova Slovenska zaveza izgubila dolgoletnega sodelavca in prijatelja, saj je bil ustanovni član društva, v nekaj mandatih član izvršnega odbora in kadarkoli je bilo potrebno, vodja našega petja. V spominu nam ostajajo tudi nekateri njegovi solistični nastopi na večjih spominskih slovesnostih, na primer leta 1992 v Kočevskem rogu, o katerem piše 6. številka Zaveze takole: „Zdaj pa je skozi gozd zadonela lepa slovenska narodna Kaj ti je, deklica. Zapel jo je naš odlični basist Marjan Štefančič. Spremljava z rogom se nam je v tihoti gozda zdela nekaj posebnega in je dajala pesmi nenavaden poudarek. Fantič, le vstani mi! Kako bom vstal, ko me krogla teži. – Da, ne ena, mnogo krogel, min in zemlje.“
Svojcem pokojnega Marjana izrekamo iskreno sožalje. Naj Vam grenkobo slovesa lajša upanje, da že uživa večno veliko noč pri Bogu! Prijatelju Marjanu pa se zahvaljujemo za sodelovanje in zvestobo in se mu priporočamo, naj iz večnosti še naprej podpira naše delo. Naj počiva v miru!