Pokojna Marija Ana K …
Pokojna Marija Ana Krajc, bližnjim znana kot gospa Marjanca, je bila rojena 6. julija 1920 v ljubljanskem hotelu Štrukelj kot prvi otrok očetu hotelirju in posestniku Jerneju Černetu in mami Franji z dekliškim priimkom Ocvirk. V nekaj letih se ji je najprej pridružil brat Jernejček, ki je umrl še kot otrok, nato sestra Marjeta (Meti ali Metka) ter brata Jernej (Nejče) in Marko. 3. maja 1945 se je poročila z Nikolajem Krajcem, lesnim trgovcem iz Grahovega pri Cerknici. V zakonu sta se jima rodila sinova Nikolaj in Marko. Umrla je na svojem domu v ponedeljek, 8. februarja 2016, pokopana pa v ožjem družinskem krogu v Krajčevo grobnico na pokopališču v Grahovem.
Ti skromni in banalni matični podatki, ki bodo zapolnili statistiko države, bodo uradna verzija več kot 95 let in pol življenja pokojne gospe Marjance. Vsi, ki smo jo imeli čast poznati, pa vemo, da je bilo njeno življenje mnogo več.
[Page 094]Njeno otroštvo je bilo sicer vedno opisano kot srečno, a iz pripovedi tako pokojne sestre Mete, kakor tudi pokojnega brata Jerneja in mlajšega brata Marka, ki svojo bolezen potrpežljivo prenaša v negovalnem domu v Clevelandu v ZDA, je bilo to otroštvo v znamenju dela za družinski hotel in gospodarstvo, ki je bilo povezano s posestništvom. Očka Jernej pač ni bil uspešen brezdelnež, marveč garač, ki je svoje otroke videl kot poklicane v delo za družinsko dobro. Res, Marjanca je bila kot prva deležna nekaj manj fizičnega napora, a zato je bila šolana, vzgajana in tako določena kot tista, ki bo skrbela za gostoljubnost hotela. Omika, jeziki, splošna izobrazba ter znanje vseh opravil okoli hiše so bile v očetovem pojmovanju vzgoje postavljeni pred zabavo, igro in prosti čas. Tako se je vzgajalo mlado meščanko tudi v daljnem Milanu, da bi bil razgled širši. Da je bila Marjanca lepa, postavna in razgledana, je bilo menda v tistih dneh kar znano po Ljubljani.
Mlada leta je grobo prekinila okupacija in vojna, še bolj pa komunistična revolucija. 12. julija 1942 je pri Lavrici 1. četa bataljona »Ljuba Šercerja« pod vodstvom komandirja Milana Vandeka in politkomisarja Janeza Japlja ugrabila in nato neznanega dne »justificirala« (beri: umorila) njenega očeta Jerneja in njenega strica, mesarja Franca Ocvirka. Zakaj, uradno ni bilo nikoli pojasnjeno. Revolucija pač ne potrebuje pojasnil. Za umor se ni nihče nikoli opravičil ali kako drugače odgovarjal. Ta tragični dogodek, ko družina več mesecev, do novembra 1942, ni mogla dobiti ne trupla in ne uradne potrditve, kaj se je zgodilo, je bil za Marjanco še posebej travmatičen, saj je s svojim bratrancem morala po ilegalnih poteh iz Ljubljanske pokrajine domov pripeljati očkovo truplo. Da je bil to prelomen trenutek v njenem življenju, nam je postalo jasno šele v zadnjih letih, ko je občasno glasno razmišljala o teh dogodkih: prej se o tem enostavno ni govorilo.
Ob skrbi in delu, da bi hotel in družina lahko obstala, je spoznala hotelskega gosta, trgovca Nikolaja Krajca. Ljubezen, ki je bila potrjena s poroko 3. maja 1945, je trajala ne le do njegove smrti 29. marca 2012, ampak vse do njene zadnje ure. Tragična begunska pot 5. maja 1945, ko je kot gospa Krajc odšla z možem preko Ljubelja v Avstrijo in s seboj vzela še brata Jerneja, domobranca, se je za nekaj časa ustavila v Lienzu, kjer je oktobra 1946 povila sina Nikija.
Razmere v domovini, kjer je pustila bolno mater in mlajšo sestro ter brata, so narekovale nov začetek življenja v daljni Avstraliji, kjer je aprila 1952 povila sina Marka. Uspešnost Krajčeve družine je dovoljevala, da se je na jesen svojega življenja in ob spremembah v domovini skoraj letno lahko vračala v domovino, kjer je skupaj z bratoma in sestro bíla boj za vrnitev odvzetega jim premoženja. Ob končnem uspehu je tako dozorela tudi priložnost, da se vrne na svoj prvotni dom in tako zadnjih deset let življenja preživi med nami.
Njeno bivanje med nami nam je dalo spoznati nekatere njene osebnostne lastnosti, ki smo jih cenili in se jih bomo tudi spominjali. Najprej, da je dala smisel pojmu »meščan«. Revolucionarno pojmovanje meščanstva nam je do ljudi tega sloja vgradilo upor, skoraj gnus. Stereotipno naj bi bil to delavstvu sovražen razred izkoriščevalcev. To podobo so posebej uspešno slikali zaposlenim v hotelu, ko je bilo potrebno hujskati delavski svet proti Krajcem in Černetom. In vendar je meščanka Marjanca izžarevala spoštljiv odnos do vsakega zaposlenega, ki ga je brez izjeme naslavljala z gospodom, gospo ali gospodično. Brez oholosti, vzvišenosti, zagrenjenosti. Imela je topel in prijazen pristop, ki je ostal hvaležen do njene zadnje ure. Skrbelo jo je za vse, ki smo bili okoli nje, kar je znala tudi pokazati. Bila je gospa, ki je v zadnjih letih ponovno uživala v tem, da je v svoj hotel sprejemala goste. Meščanstvo izumira in z gospo Marjanco je mladi rod izgubil možnost izkustva žlahtnosti tega pojma.
Poosebljala je zvestobo. Zvestobo v ljubezni do pokojnega moža Nikolaja, v kateri smo občudovali ter dojemali vso globino besednih zvez »v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …« Kdo bi mogel zapustiti domovino, dom, mater, brata, sestro, življenje in se podati v neznano, če bi ne imel zvestobe v srcu? Kdo bi mogel biti oči, roke, ušesa in spomin pešajočemu možu? Zvestobo narodu, ki je v daljnih krajih in kulturi vzdrževala jezik, običaje. Zvestobo veri, ki je bila na preizkušnji ob smrti očeta in izgubi vsega premoženja. Zvestobo domu, ki je narekovala večleten sodni boj in obilo denarja, da je bil vrnjen v družinsko last.
V frančiškanski cerkvi je bila gospa Marjanca krščena, tu je bila maša zadušnica za njenim pokojnim očetom, tu je bila poročena, to je bila zadnja leta njena župnija in prav je, da se je v tej cerkvi še zadnjič poslovila od mesta: od Ljubljane, po kateri je hrepenela v dnevih izgnanstva. Iz zvestobe do moža je zapisala, da si želi svoje zemeljske ostanke pridružiti njegovim v Grahovem. Brez kančka dvoma pa smo lahko, da sta se v večnosti že objela.