Duhovnikovo pričevan …
Duhovnikovo pričevanje o dolgoletnem jetništvu v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih
Založba Družina je p …
Založba Družina je pred dobrim letom izdala knjigo ameriškega jezuita poljskega rodu, ki je triindvajset let preživel v sovjetskih komunističnih zaporih, pretežno v taboriščih prisilnega dela. Svoja doživetja je avtor popisal že leta 1972. Opisano dogajanje je doživel, potem ko si je za svoj življenjski cilj izbral misijonarjenje v Rusiji. Povedano v enem stavku, knjiga predstavi pogled oziroma izkušnjo katoliškega duhovnika na to, kako se soočiti z nečloveškimi okoliščinami v komunističnem koncentracijskem delovnem taborišču. Ni odveč poudariti, da gre za avtorja, ki je trenutno v postopku za razglasitev za svetnika. Tako je lažje razumljivo, da se na preko dvesto straneh besedila skorajda ne srečamo z natančnejšim opisom pogojev ali dogodkov, ki bi bralcu omogočil, da se vživi v skrajnosti, ki so jim bile žrtve izpostavljene. Walterju Ciszeku gre pri pisanju predvsem za pričevanje o svojih duhovnih izkušnjah pri premagovanju težav. Posredovati nam želi svoje spoznanje, da je lažje prenašati neznosnost življenja, potem ko se prepustiš toku dogodkov in zaupaš Bogu. Dogajanje si je osmišljal z vero v Boga in v njegovo previdnost. Kalvarijo je prestal le zaradi popolne predanosti božji volji. Knjiga ima torej bogato in pretresljivo duhovno sporočilo. Upravičeno se torej ob branju lahko sprašujemo o sebi in svoji lastni veri.
Podnaslov pa pove o vsebini knjige več kot sam naslov, saj beseda GULAG v naslovu knjige pred očmi bralca izriše spomin na za tisti čas nekonvencionalno in dokaj natančno poročilo Karla Steinerja, napisano leta 1971, o njegovem 7000-dnevnem bivanju v komunističnih taboriščih. Spomin površno preletava Steinerjeve podrobne opise težkega življenja, upiranja zasliševalskim metodam in vsakodnevnega reševanja težav ter skoraj nemogočih situacij taboriščnika. Vse te napore pa želi Steiner premagati le za to, da bi si kolikor toliko pomagal ohraniti upanje, da dočaka izhod iz zapora, ki je bil otežen še z lakoto in prisilnim delom. Vodi ga le samoohranitveni nagon. Že fizični izzivi so za zapornika
na meji mogočega, psihične ovire, ki jim je vsakodnevno izpostavljen, pa segajo že preko te meje. Steiner je le eden od milijonov prebivalcev ruskih gulagov in tako kot skoraj vsi obsojen po nedolžnem.
Pričujoča knjiga pa na videz nima s Steinerjevimi spomini (skoraj) ničesar skupnega. Če ne bi iz literature, kakršna je Steinerjeva, vsaj bežno poznali različne vrste mučenja v Gulagu, bi si ob branju tokratnega pričevanja ustvarili povsem napačno sliko o taboriščnem življenju. Po uvodni petletni samici v Lubjanki (o kateri na Wikipediji v slovenščini ne najdem zapisanega ničesar) se je duhovnik Ciszek v skoraj športnem razpoloženju lotil prisilnega dela. Hitro je pridobil telesno kondicijo in v kratkem nedosegljivo normo pogosto presegal. Delo si je osmislil z dopovedovanjem, da s svojim početjem v nemogočih razmerah ledene Sibirije pripravlja pot naslednjim generacijam ljudi, božjih otrok. Ob rudarjenju mu je tako ruda predstavljala most do zadovoljnih uporabnikov različnih končnih izdelkov. Neverjetno se mi zdi, da avtor konkretnega vsakodnevnega dela skoraj nikjer ne popisuje. Tako ničesar ne izvemo o naporih, o načinu reševanja fizičnih težav. Govori le o duhovnem pristopu do sebe, do dela ter predvsem do sojetnikov.
Sprašujem se, ali je glede na osrednjo temo slovenski založnik izbral ustrezen naslov za omenjeno knjigo. V angleškem izvirniku namreč besede gulag v naslovu knjige ne najdemo. Je za naše knjigotržce duhovno branje lažje plasirati s to besedo, ki je kot nekakšna vaba? Knjigo naj torej v roke prime pripadnik protirevolucionarnega tabora. Skozi branje, ki je duhovno globoko sporočilno, se ponovno pregneta vanj že večkrat vbrizgano vprašanje o deležu lastne krivde, o odgovornosti posameznika za dogajanje v zgodovinskih danostih. Dejstvo je, da so na revolucionarni strani kar sproti kovali »zgodovinske nujnosti« ljudje, ki so bili manj občutljivi za drugega. Račun se je izšel le takrat, če sta se srečala dva nasprotno usmerjena partnerja: nekdo, ki je zgodovino oblikoval, in drugi, ki je to ‘zgodovinsko nujnost’ lahko le sprejemal. Bralec dobiva skozi besedilo vtis, da so težave, ki so jim bili izpostavljeni zaporniki, in vsi nečloveški (komunistični) postopki pravzaprav nekaj neizogibnega, tako rekoč nujnega, v bistvu pričakovane in morda celo od Kreatorja vesoljstva dane. Avtor ob pisanju besedila še ni slutil konca sovjetske ere, vendar je bil popolnoma svoboden in je lahko zapisal besedilo po svoji vesti. Ob tem se mi zastavlja vprašanje upravičenosti posameznikovega upora ali vsaj terjanja pravice, če že ne pri Bogu, pa vsaj v svoji duši … Ali ima slovenski založnik z novimi generacijami bralcev kakšne posebne načrte z oblikovanjem pogleda na totalitarizem, ki nas je tako kruto zadel? Slovenska protirevolucionarna stran je namreč po povojnem uničevalnem pogromu še vedno neprekinjeno pod udarom. Nanjo se poleg drugih pritiskov zgrinjajo tudi nasveti z vseh strani. Večina tega svetovanja nosi v sebi navodila o odpuščanju in pozive za samokritičnost in iskanje krivde predvsem pri sebi. Kot da naj si naš tabor nadene življenjsko vodilo v stilu: »Oprostite, ker živimo!« Verjetno je odgovor na tovrstne pomisleke najbolje zajet v pregovoru: »Boj se človeka, ki je prebral le eno knjigo!«
Seveda knjige kot take v prvi vrsti ne moremo razumeti kot zgodovinsko knjigo. Tako ni smiselno, da se knjige lotimo le površno. Gre za bogato duhovno literaturo, ki bralcu nudi vpogled v duhovni svet kristjana, ki se mora prebiti skozi izredne razmere. Prav v tem pa nam izkušnja duhovnika v gulagu lahko hitro postane aktualna. Omogoča nam premišljevanje o sebi, kakšno naj bo naše obnašanje v skrajnih situacijah. Dobro je znano, da se v izrednih razmerah obnašanje povprečnih ljudi pogosto sprevrže v moralno spornega. Lahko se samo spomnimo dogajanja v ameriško-iraškem zaporu Abu Ghraib. Sicer je jasno, da več podobnih primerov ni znanih le zaradi medijske blokade v nedemokratičnih delih sveta. Je pa znan razplet univerzitetnega »Stanfordskega zaporniškega eksperimenta« iz leta 1971. V raziskovalne namene so namreč iz študentov prostovoljcev vzpostavili sistem zapora: določili so vloge paznikov in zapornikov. Nepričakovano pa so morali zanimiv eksperiment predčasno ustaviti, zaradi neprimernega ravnanja vpletenih prostovoljcev. Stvari so kljub »laboratorijskim pogojem« vpleteni vzeli v svoje roke preveč dosledno. Torej dobimo še en dokaz, da je za uspešno sobivanje potrebnih vsaj nekaj moralno in etično čistih posameznikov. Darovati se morajo v blagor družbe kot celote.
Na platnicah knjige je zapisno, da naj služi kot navdih in spodbuda kristjanom, da bi poglobili vero ter zaupali v Boga tudi v najtežjih trenutkih in ob najhujših preizkušnjah. Patru Ciszeku je nedvomno uspelo ohraniti zaupanje v Boga, saj je ves čas, razen v samici, na skrivaj skrbel celo za duhovno oskrbo sojetnikov z opravljanjem svete daritve, delitvijo zakramentov, za zaprte sojetnike duhovnike pa je imel celo duhovne vaje. Morda pa bo knjiga navdihovala tudi nas, ko se bomo srečevali s takimi ali drugačnimi težavami.