Potem ko smo imeli v četrtek in petek v Cerkvi na Slovenskem poseben dan posta in molitve in smo v petek obhajali v ljubljanski stolnici mašo za domovino z navzočnostjo državnega vrha, se to nedeljo horjulska župnijska in krajevna skupnost v molitvi spominja dogajanja izpred 75 let. Naše srečanje na to zadnjo junijsko nedeljo, ko obhajamo tudi dan državnosti, je shod posebne vrste: z molitvijo in z mašno daritvijo molimo za pokoj duš rajnih in kličemo blagoslov živečim horjulskim župljanom ter se pridružujemo vsem vernim, ko molijo za državo Slovenijo ob njenem rojstnem dnevu. Razočarani namreč opazujemo pri nas, kako se brez sramu poveličuje peterokrako zvezdo in vse tisto, kar ta zvezda simbolizira, saj je kriva za neizmerno množico zločinov, zatiranja in krivic, za največje število mrtvih v našem narodu v vsej njegovi zgodovini, in se ovira že začeti proces sprave ter razvoj naše države v svobodno in demokratično družbo. Z današnjim bogoslužnim shodom hočemo povedati to, kar so že ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne zapisali naši škofje: »Vernim v primeru, ko se ena stran ne zmeni za spravo, ne preostane drugega, kot vztrajna molitev.« Verujemo, da je molitev tista, ki zmore narediti čudeže, kakor so žrtve med vojno in po njej pobitih zaslužne, da smo pred 27 leti dočakali zmago demokracije in pred 26 leti svojo samostojno državo Slovenijo.
Zakaj smo danes zbrani na tem kraju? Obuditi hočemo spomin na zločinsko dejanje nad lastnim narodom, nad slovenskim človekom, nad nedolžnimi ljudmi in tako opozoriti na resnico, da je šlo v teh krajih, kakor drugje v Sloveniji, za revolucijo in ne za narodnoosvobodilni boj, kot so ali še vedno poudarjajo pri nas nekateri. Ustrahovanje, ropanje in pobijanje nedolžnih slovenskih ljudi pod krinko partizanskega boja ima svoje začetke prav v teh krajih.
V spomin hočemo priklicati, kaj se je zgodilo v usodni noči 20. novembra 1942, ko so se pri Dolinarjevih, po domače Kašparjevih, ustavili nočni obiskovalci posebne vrste (ustrahovalna ekspedicija, kot je zapisal o njej vaš rojak prof. Justin Stanovnik). Doma so našli 65-letnega očeta Janeza in 57-letno mamo Marijo z dvema hčerama (19-letno Ivanko in 16-letno Bernardo) in jih vzeli s seboj v noč. Še prej so izropali domačijo in oče je moral vse to peljati v njihov tabor. Ustavili so se tudi pri Zalaznikovih in tam vzeli s seboj 60-letno mamo Ivano in 25-letno hčer Katarino. Temu žalostnemu sprevodu so pridružili še 22-letno Marijo Fajdiga, po domače Kovačevo, in vse pripeljali na Široki potok, kjer smo zdaj, in ki je postal kraj mučeništva teh sedmih Zaklančanov. Kakšna je bila njihova smrt, sklepamo iz zapisa horjulskega župnika Nastrana, ki ob prekopu Dolinarjevih in Fajdigovih 20. aprila 1943 zapiše: »Dne 20. 11. 1942 od partizanov odpeljani od doma in umrli nasilne smrti (zaklani)«. Mama Ivana in hči Katarina Zalaznik sta bili prekopani aprila 1945. Partizanski kronisti, ki sicer radi poveličujejo dogajanja v Polhograjskih Dolomitih, o tem zločinu na Širokem potoku molčijo, najbrž zato, ker so se ga tudi sami sramovali. Eden med njimi pripoveduje o odkritju trojke Katoliške akcije, ki so jo likvidirali, drugi govori o rekviziciji (recimo temu kar ropanju) in uboju šestih izdajalcev, a nihče ni zvest resnici in predvsem ne pove vsega. Dejstva o nasilni smrti ne morejo zabrisati ne lažne besede in obtožbe niti molk zločincev in njihovih podpornikov.
V današnjem evangeliju zato posebej pomenljivo za nas tu zbrane odmevajo besede: »Ne bojte se ljudi … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo … Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!« (Mt 10, 26; 28; 30; 31) Predragi! Strah je naša bivanjska pogojenost; spremlja nas od otroštva do groba. Strah je izraz našega temeljnega instinkta po ohranjanju. Je odziv na grožnjo, ki zadeva naše življenje, odgovor na resnično ali pa na domnevno nevarnost. Od največje izmed vseh nevarnosti, ki je smrt, do posameznih nevarnosti, ki ogrožajo človekov notranji mir, ki človeka telesno ogrožajo ali pa ga čustveno vznemirjajo. Tega so se zavedali tudi zločinci, ki so med drugo svetovno vojno sejali strah nad slovenskim ljudstvom v imenu revolucije.
Strah, tudi kroničen, pa sam po sebi ni nekaj slabega. Pogosto je to priložnost, da se pokaže nesluten pogum in moč. Samo tisti, ki pozna strah, ve kaj je pogum. A prerok Jeremija nam v take trenutke kliče z besedo: »Gospod je z menoj kakor silen junak. Zato se bodo preganjalci opotekli in ne bodo zmagali …« (Jer 20,11). Apostol Pavel pa je v pismu Rimljanom zapisal opogumljajoče besede, ki nam tudi v trenutkih, ko nas strah lahko popolnoma prevzame, dajejo moč: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31b) Ne vemo, kakšni občutki so v zadnjih urah življenja prevzemali nedolžne žrtve iz Dolinarjeve, Zalaznikove in Fajdigove družine, ko so jih zločinske roke odpeljale z doma in pobile na tem kraju. Gotovo je bilo v njih veliko strahu, saj so vedeli, da se bliža smrt. A prepričani smo lahko, da so zato, ker so izpričali zvestobo Jezusovim besedam »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (Mt 10, 28b), ko so občutili sovraštvo okoli sebe, začutili tudi božjo bližino, ki jim je dajala moč, da so vztrajali.
Na tem kraju moramo zato obnoviti temeljno spoznanje, ki pomaga razumeti to, česar se danes spominjamo: druga svetovna vojna je pri nas pomenila začetek nečesa, kar se ni dogajalo nikjer drugje v takratni Evropi. Plemeniti izraz narodnoosvobodilni boj je bil pri nas izrabljen za revolucijo in razredni boj pod vodstvom komunistične partije. V Sloveniji je bilo pobitih več Slovencev kakor pa okupatorjevih vojakov. Prvi strel je padel na Slovenca in ne na okupatorja. Načrtno pobijanje, ali kot so rekli likvidiranje vseh uglednih ljudi in karizmatičnih osebnosti, ki bi ogrožale revolucionarne cilje, med vojno in krvavo masakriranje idejnih nasprotnikov po njej, to resnico najbolj potrjuje. Zavedamo se, da ne bomo doživeli notranjega očiščenja in sprave niti svobode, dokler se bomo izmikali dejstvom. Resnica je nad vsem, na to ne smemo nikoli pozabiti. Prava pot iz začaranega kroga, v katerem se nahaja naša država, pa je v tem, da je treba priznati zločin in ga iz srca obžalovati. Te pa, ki so bili sedem desetletij in pol nasilno izločeni, je treba sprejeti v narodovo občestvo. Tistim, ki so umrli zaradi vere, dati čast oltarja. Naj pa spomnim pri tem na vprašanje našega nadškofa Zoreta, ki je pred tednom dni (18. junija) ob pogrebu žrtev iz Žiglovice (Dolenja vas) poudaril nekaj, kar velja za žrtve s Širokega potoka: »Ali smo tem žrtvam sposobni /…/ priznati tudi, da niso bili izdajalci, da niso bili kolaboranti. Pri nas se zločin vedno znova prikriva tako, da se žrtvam prilepi etiketa izdajstva. Vsa zamegljevanja in opravičevanja pomorov, storjenih med vojno in po njej, s teh dejanj ne morejo izbrisati pečata zločinskosti. Nobena odločba jim ne more dati ne legalnosti in ne legitimnosti. Bili so zločini.«
To je tudi pot ozdravitve naše zavesti. To je pot k virom narodovega zdravja. To je pot do veselja, ki veje iz očiščenih src. Vsak kristjan je zavezan k tej poti po svoji biti, pa tudi vsak človek, ki iskreno in pošteno misli in živi. Današnji evangelij, ki nam ponuja pomembno zdravilo, da bi premagali svoje strahove, je opogumljajoč: Kristus nas hoče osvoboditi strahu! Zdravilo lahko povzamemo z eno besedo: zaupanje v Boga, vera v Božjo previdnost in ljubezen.
Ob 26. rojstnem dnevu si državljani Slovenije upravičeno lahko želimo, da bi prihodnost zmogli gradili na resnici o nas samih in naši preteklosti, na realni presoji naše sedanjosti in na odnosih pravičnosti in solidarnosti. Upravičeno si želimo, da bi z zgodovinsko resnico, potrebnim odpuščanjem in konkretno ljubeznijo do vsakega človeka znali zdraviti premnoge rane na našem narodovem telesu, ki so se tudi skupaj z različnimi rovi in grobovi boleče odpirale v minulih letih. Ko se oziramo v preteklost, to ni zgolj spominjanje, je tudi oblikovanje naše prihodnosti, kjer ne sme biti napak, ki so se zgodile in ob katerih smo se nekaj naučili kot posamezniki in skupnost. Jezus nas uči, da ne smemo pozabiti, da moramo delati za zmago resnice v svetu. Trudimo se torej, da bomo vedno iskali in delali za resnico! Če bomo zavzeto delali za to, bo naša prihodnost lepa, naš narod in naša domovina pa blagoslovljena.