Vsakič, ko se soočamo s krvavo zgodovino bratomorne vojne, nas spreleti srh. Po eni strani zaradi strašnih posledic, strahotnega krvavega davka, ki ga je plačalo nedolžno civilno prebivalstvo, po drugi strani pa zaradi nekritičnega poveličevanja tistega časa, partizanskih enot in posameznikov, ki so se mnogo bolj kot v boju proti okupatorjem ‘izkazali’ v pobijanju oz. masakriranju nedolžnih civilnih oseb. Vsak normalen, običajno čuteč človek bi se moral vprašati, zakaj se je to dogajalo, zakaj je bilo vse tako kruto, nečloveško, še posebej pa, zakaj je bilo tega toliko in zakaj se je daleč največji del rodomora dogajal po vojni, ko je nad vso Evropo, tudi pri nas, že sijalo ‘svobodno sonce’, ko je padel tudi drugi totalitarizem, nacizem.
Vest je ena pomembnejših lastnosti, ki jo ima človek in po kateri naj bi se ločil od drugih živih bitij. A ko listamo po naši zgodovini, ko poslušamo akterje vojnega časa, ki se prištevajo med zmagovalce ali njihove družinske ali duhovne naslednike, se pogosto zgrozimo. Namesto obžalovanja dejanj, izjav sočutja, želje po popravi krivic, želje po čimprejšnjem pietetnem izkopu in pokopu vseh žrtev poslušamo izjave nestrpnosti, sovraštva, obtoževanja pomorjenih na eni ter opravičevanje maščevanja in poveličevanje krvavih dejanj na drugi strani.
Tudi najvišji predstavniki države so s svojimi izjavami in dejanji večkrat pokazali svoj politikantski, ne pa državniški, še manj pa človeški odnos do množičnih umorov na naših tleh ter do trpljenja žrtev in njihovih sorodnikov.
Pravzaprav so dvolični. Prav je, da se vsako leto na spominske dni poklonijo žrtvam Srebrenice ali genocidom drugod po svetu. A prav tako ali še bolj prav bi bilo, če bi to vsakič storili doma. Da bi se spoštljivo in z jasno besedo poklonili žrtvam množičnih in posamičnih zločinov, ki so se med drugo svetovno vojno in po njej zgodili na naših tleh. Da bi dali jasen signal, da je vsak režim, ki je povzročal ali bo povzročal žrtve, nesprejemljiv in da bodo njegovi akterji sankcionirani. Da bi tako okrepili vero v demokracijo, v pravno državo, upanje na boljšo družbo, ki bo temeljila na spoštovanju in svobodi. S tem bi gradili podlago, da se zločini na naših tleh in drugod ne bi več ponovili.
A za nekatere je to drugorazredna tema, za druge posledica naravnega prava, eni kar na splošno umorjene imenujejo belogardiste, domobrance, sodelavce okupatorja, samo da bi si oprali vest in prevarali ljudstvo. Spet drugim je pomembnejši ali najpomembnejši spomenik žrtvam vojn. Bistveno pa se ne zgodi. Ni obsodb zločinov, ni obsodbe režima, ki je to povzročil, ni obsodb nosilcev oblasti, ki so te zločine ukazali, nadzorovali in izvajali.
Nasprotujejo tudi sprejemu Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmih, ki sta jo sprejela tako Evropski parlament kakor tudi Evropski svet, in v kateri so enako obsojeni vsi totalitarizmi – fašizem, nacizem in komunizem. Pravijo, da je bil njihov oz. naš komunizem, kljub deset tisoč nedolžno pomorjenih, 100 tisoč zaprtih, oškodovanih, izsiljevanih, izseljenih, … drugačen od ostalih komunizmov. A kot vidimo, je bil le še bolj krut, bolj neusmiljen in še bolj trdoživ.
Taka sporočila voditeljev države prežemajo vse državne institucije, ki razumejo in sprejmejo to stališče, in zato so tudi tisti posamezniki, ki imajo iskreno željo, da bi kaj storili, onemogočeni. Zato izkopi, identifikacije, forenzični in sodnomedicinski postopki potekajo tako počasi. Preiskovalno-kazenskih postopkov, ki so sestavni del obravnave vsakega umora, pa v teh primerih ni ali skoraj ni.
In jih tudi še ni pričakovati, saj je Vrhovno sodišče pred dnevi zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti hčerki Viktorja Habiča, enega od 16-ih umorjenih na kočevskem procesu oktobra 1943, s čimer je revolucionarno hitro sodstvo razglasilo za legitimno.
Dostojno pokopani umorjeni, katerih posmrtni ostanki ležijo razmetani po naši deželi, so predpogoj za pomiritev duš. Dokler to ne bo opravljeno, ne bo pogojev za spravo, saj se sprave ne da naročiti ali ukazati. Sprava pride iz duše, iz pomirjene duše. A če bodo izkopi iz kraških brezen, tankovskih jarkov in vse, kar je povezano z njimi, potekali tako počasi kot do sedaj, potem žrtev ne bomo pokopali še naslednjih 100 let. Za zdrav, misleč in čuteč narod bi to moralo biti nepojmljivo in vse obsodbe vredno. Režim ali ideologija, ki tolerira, opravičuje in ščiti nasilje ter ne dopusti pokopa mrtvih, nima vrednot. Tisti, ki tak režim slavijo, pa nimajo vesti.
Sedanji predsednik ZZB Tit Turnšek z vsakim svojim javnim nastopom in s svojimi brutalnimi, nečloveškimi izjavami samo nadaljuje delo svojih predhodnikov in onemogoča kakršnekoli korake k narodni spravi. Dobivamo občutek, kot da je um nekaterih z vsakim letom odmika od dostojnih pokopov vedno bolj zamegljen in njihova nestrpnost vedno večja.
Danes bomo s pokopom umorjenih žrtev Žiglovice storili majhen korak k spravi. To je naš prispevek k normalizaciji medčloveških odnosov v državi.
Žal se šele danes s krščanskim obredom poslavljamo od oseb, katerim so znani storilci, znanega dne, na znanem kraju in na znan način nasilno prekinili njihovo življenjsko pot. Zločin, pomor nedolžnih oseb, je 28. julija 1942
Figure 1. Justin Stanovnik ob odprtem grobu žrtev iz ŽigloviceAlenka Goričan
storila partizanska enota, ki ji je poveljeval Milan Venišnik. Tega dne je ta partizanska enota pri delu v gozdu v Vrtačah, le nekaj korakov od tu, ugrabila in odpeljala 9 oseb – 2 iz Dolenje vasi, 1 iz Žlebiča in 6 iz Prigorice. Prava tragedija je doletela družino Arko iz Prigorice, ki je poleg očeta izgubila še dva sinova.
Po ukazu poveljnika Venišnika so bili ugrabljeni ljudje še isti dan vrženi v brezno Žiglovica, tudi nedaleč od tod. Nihče izmed umorjenih ni bil vojaška oseba, nihče ni bil pripadnik kakršnih koli okupatorskih ali izdajalskih sil, nihče ni bil njihov sodelavec. Bili so to navadni kmečki ljudje, spoštovani, vajeni trdega in poštenega dela.
A taki niso šli v kontekst revolucije. Revolucija ne prenese delovnih ljudi, ki so samostojni in sposobni preživeti brez režima. Da so se tega revolucionarji še kako zavedali, je razvidno iz izjave enega najvidnejših revolucionarjev tistega časa, Moše Pijadeja, ki je med drugim dejal: »Vaščan, ki ima hišo, polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru …«
Nič drugače niso razmišljali slovenski komunisti in, žal, to tudi množično udejanjali. Tudi po vojni. Dostopne so izjave in ukazi Kardelja, Kidriča in drugih pomembnih revolucionarjev, v katerih zahtevajo kri nedolžnih Slovencev. »Likvidirajte, kjerkoli in kadarkoli morete,« je znano Kardeljevo navodilo.
Figure 2. Pogreb žrtev iz Žiglovice Alenka Goričan
Iz izjav in dejanj nekdanjih veljakov komunističnega režima se vidi, da je šlo za koncept, za sistematičen pristop, ki se je nadaljeval še po vojni in morda nam je po tem bolj jasno, zakaj je Jugoslavija kot država tako hitro propadla. Ker sistem ni bil zgrajen na pravu, pravičnosti, spoštovanju, poštenemu delu, znanju, vrednotah, ampak na demagogiji. Zato je država tudi razpadla.
A tako še danes funkcionirajo prav vsi socialistični/komunistični režimi po svetu. Poglejte Kubo, Zimbabve oz. bivšo Južno Rodezijo, Venezuelo … To so države z množicami revnih in brezpravnih, bogate komunistične klike v njih pa varuje vojska, sodstvo, policija in tajne službe z množicami ovaduhov.
Žal tudi pri nas ni bistveno drugače. Po zadnjih razkritjih korupcije in pranja denarja v bankah, korupcije v zdravstvu, pa pri TEŠ 6 in sedaj pri ‘drugem tiru’ je vsakomur jasno, da podsistemi, ki bi morali zagotavljati red, pravičnost, enakopravnost, preganjati kriminal, tega ne počnejo in ščitijo nadaljevalce politike bivšega režima.
Spoštovani, Žiglovica je le dober kilometer ali dva oddaljena od tod; od umora do pokopa je minilo skoraj 75 let. Skoraj 75! let. Vsi so/smo vedeli za ta pomor, pa se je izkop izpeljal šele nedavno; prej je bil prisoten strah, ljudje so se zavedali tihih, neizgovorjenih groženj in posledic, ki bi se lahko zgodile. Predvsem pa je bilo povsod čutiti sistemsko nasprotovanje ‘preštevanju kosti’, kar so kar naprej ponavljali predstavniki borčevske organizacije in njihovi podmladki, ki so se v času tranzicije iz KP prelevili v ‘demokratične’ stranke. Kako nespoštljivo, ponižujoče in nečloveško! Tisti, ki so duhovno ostali del nekdanjega režima, temu še danes nasprotujejo in na vse mogoče načine ovirajo izkope in pokope pomorjenih.
Šele po letu 1991 so nastali pogoji za evidentiranje, za popis brezen in žrtev. V naši, ribniški občini je Anica Benčina, nekdanja ravnateljica osnovne šole, s sodelavci, prav tako prostovoljci, naredila popis žrtev revolucije in komunizma za vsako vas posebej in izpeljala postavitev obeležij pomorjenim nedolžnim osebam med vojno in po njej na naših pokopališčih oz. cerkvah. Farne plošče opominjajo na strahote medvojnega časa. Ob nekaterih moriščih so bili postavljeni tudi križi, tudi pri breznu Žiglovica.
Gospa Benčina se je skupaj s sorodniki žrtev vseskozi zavzemala za izkope žrtev, tudi teh iz Žiglovice. Danes je trud vseh poplačan. Nesrečne žrtve bodo pokopane tam, kjer po naših običajih morajo biti – v posvečeni zemlji lokalnega pokopališča. Med svojimi sorodniki, prijatelji, sosedi.
Naj bo naše današnje slovo od vseh trinajstih umorjenih, od devetih Ribničanov in štirih Stržancev, poziv vsem, ki imajo/imamo moč v tej državi na lokalni ali državni ravni, da storijo/storimo vse, da čim prej pokopljemo umorjene, da obsodimo režim, zločine in zločince ter da čim prej začnemo živeti prave človeške vrednote – sočutje, spoštovanje, razumevanje …
Naj pomorjene in pokopane žrtve Žiglovice počivajo v miru! Naj se njihov mir razlije na nas in naše potomce!