[Stran 093]
Ko se je četrta adventna nedelja lani že nagibala k večeru, je v Čušperku v krogu najdražjih odšel k svojemu Bogu JOŽEF PODERŽAJ, po domače MARTINOVČEV ata. Rojen je bil 5. 2. 1928 kot peti izmed osmih otrok v ugledni družini Alojza in Ane Poderžaj. Brezskrbna otroška leta je preživel v zavetju rojstnega doma. »Uka žeja« ga je kmalu zvabila v Ljubljano oziroma v Šentvid, kjer je stanoval v Zavodu sv. Stanislava in obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo. Želel je postati duhovnik, toda kruti čas vojne in revolucije mu je, kot toliko drugim, prekrižal mladostne načrte.
Jožefov gimnazijski sošolec in kasnejši prijatelj dr. Tine Velikonja je v 36. številki revije Zaveza pod naslovom Kako se je začelo objavil precej natančno zgodbo Martinovčeve družine. Pravzaprav je to pričevanje Jožefa Poderžaja, ustanovnega člana Nove Slovenske zaveze, o njegovih koreninah in življenjski poti. Jožefov oče Alojz Poderžaj je s svojo žilavostjo in sposobnostjo tako rekoč iz nič ustvaril trden in prijeten dom, še več, iz nekoč skromne apnenice je naredil pravo podjetje, kjer so dobili zaslužek tudi nekateri sorodniki in sovaščani. Pri apnenici so seveda pomagali tudi sinovi in niti študent Jožef med počitnicami pri tem ni mogel biti izjema.
V do tedaj mirno življenje Martinovčevih je usodno posegla revolucija. Najstarejši sin Janez, rojen leta 1923, je bil od jeseni 1942 pri vaški straži, dve leti mlajši Lojze pa se mu je pridružil septembra 1943, ko so šli na Turjak, in devetnajstega septembra sta bila oba v navezi šeststotih ujetnikov, ki so jih odgnali v Velike Lašče. Janezova pot se je nekaj tednov kasneje končala v Jelendolu, Lojzeta pa so izpustili. Čez nekaj časa je šel k domobrancem in oktobra leta 1944 sodeloval pri odkopu jelendolskih žrtev, med katerimi je bil tudi brat Janez, ki so ga potem s še nekaterimi pokopali v blagoslovljeno zemljo na Kopanju. Maja 1945 je Lojze odšel s svojo enoto na Koroško in bil vrnjen na Teharje. Tudi oče Alojz se je 5. maja 1945 odločil, da se s preostalimi člani družine umakne pred „zmagovalci“. Na voz so naložili težko bolno mamo in nekaj prtljage, zapregli konje in se odpeljali. Mamo so pustili v bolnišnici v Ljubljani, oče, petnajstletni sin Tone in hčerke Anica, Marija ter komaj enajstletna Angelca pa so nadaljevali pot na Koroško. Po štirinajstih dneh je mama umrla; oče in štirje otroci so do konca leta 1948 ostali v begunskem taborišču v Avstriji, nato pa odšli v Argentino.
Velikonja piše, da si je Jože Poderžaj leta 1943 – bilo je to po mali maturi, ki so jo opravili že junija – podaljšal poletne počitnice in se šele sredi novembra pojavil v šoli. Hodili so v četrti razred Škofijske klasične gimnazije, ki je gostovala pri uršulinkah v Ljubljani, odkar so jo Nemci pregnali iz Šentvida. Jože ni bil preveč zgovoren, sošolci pa tudi niso rinili vanj z vprašanji. »Ni pravil zgodb o Turjaku, še tega ne, da leži starejši brat Janez umorjen neznano kje, saj se takrat ni vedelo, da v Jelendolu, pa da so Lojza v Velikih Laščah izpustili in je 20. septembra pritaval domov. Še tega ne, kako je atu, ki se je skupaj z Lojzom in sosedom skrival pri sorodnikih pod Ilovo Goro, dva meseca nosil hrano.« Čas je tekel in bili so že v petem razredu, ko so se spomladi 1945 Velikonja, Poderžaj in še nekateri pridružili domobrancem, ki so se pripravljali za umik na Koroško, in bili potem z njimi vrnjeni na Teharje. 2. junija je Jože skozi okno civilne barake na Teharjah zagledal brata Lojza, ki je prišel tja z zadnjim transportom. Poklical ga je in spregovorila sta nekaj besed.
Ko se je Jožef avgusta 1945 vrnil s Teharij domov, je na izropani in opustošeni domačiji našel samo teto. Opustil je načrte za nadaljevanje šolanja in se oprijel kmetije. Leta 1953 je znova »zagnal« apnenico in s tem tudi nekaterim sovaščanom omogočil zaslužek. Čeprav so mu nalagali nemogoče davke, je celih 15 let trpel in vztrajal, ko pa je ugotovil, da je apnenica na meji izgube, jo je dokončno ugasnil in se zaposlil najprej kot lesni manipulant pri Gozdnem gospodarstvu Grosuplje, kasneje pa kot varnostnik v Kliničnem centru Ljubljana.
Februarja 1952 se je Jožef Poderžaj poročil z Marijo Erčulj in Martinovčeva hiša, ki je bila od maja 1945 tiha in prazna, je spet oživela, saj se jima je rodilo sedem otrok. Danes je živih še šest, očeta Jožefa pa se s hvaležnostjo spominja tudi 22 vnukov in 14 pravnukov. Vsem je bil skrben ata in učitelj. Predvsem s svojim zgledom jih je učil[Stran 094]
Figure 1. Mala matura na Škofijski klasični gimnaziji leta 1943: prvi z leve v zadnji vrsti je Jožef Poderžaj 
Figure 2. Poderžajevi ob 60-letnici poroke očeta Jožefa in mame Marije
[Stran 095]spoštovanja, potrpežljivosti, odpuščanja, ljubezni do domače zemlje in domovine ter zaupanja v Božjo previdnost. Njegovo srce je bilo razpeto med otroki doma, v Nemčiji in Ameriki – hčerka Tadeja je namreč poročena v Nemčiji, Barbara pa v ZDA – ter domačimi v Argentini.
Kljub tolikemu garanju in skrbem za številno družino je našel čas tudi za udejstvovanje v vaški in farni skupnosti. Dolga leta je bil ključar pri kapeli Marije Tolažnice žalostnih v Čušperku, bil je član tamkajšnjega gasilskega društva, podaril zemljišče za izgradnjo gasilskega doma, s posebno vnemo je sodeloval pri cerkvenem pevskem zboru in še bi lahko naštevali. Verjetno je njegov zgled pripomogel, da tudi njegovi otroci in vnuki, ki imajo vsi pevski talent, radi sodelujejo pri pevskih zborih. Ne samo najbližjim, tudi vsem drugim, ki so ga poznali, bo oče Jožef ostal zgled vernega, pokončnega moža, vedno pripravljenega pomagati sočloveku. To je potrdila tudi množica pogrebcev, ki so 23. decembra lani od blizu in daleč prišli na Kopanj in pokojnega Jožefa pospremili v njegov zadnji dom pri cerkvi Marije Vnebovzete.
Omenili smo že, da je bil Jožef Poderžaj eden ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze, saj je sam doživel krutost revolucionarnega nasilja in čutil dolžnost, da pričuje namesto dveh bratov in tolikih drugih, katerih usta so bila prezgodaj zasuta s prstjo. Dokler mu je zdravje dopuščalo, se je redno udeleževal obletnih slovesnosti na Teharjah, v Kočevskem rogu in podobnih. Bil je zvest naročnik in bralec revije Zaveza. Svojo pripadnost je z besedo in zgledom prenašal tudi na potomce, zato ni bilo nič nenavadnega, ko mu je zbor, ki ga vodi njegov vnuk, pri pogrebu zapel pesem Oče, mati, bratje in sestre.
Jožefovim najbližjim izrekamo iskreno sožalje, njemu pa se zahvaljujemo za vztrajnost in zvestobo. Gospod, pravični Sodnik, ki je videl njegovo vztrajanje v Resnici, naj mu da svoj večni mir!