3. februarja letos je v Lipi ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem dokončal zemeljsko življenje naš član in dobrotnik – slovenski izseljenski duhovnik Ciril Turk. Zadnje slovo od pokojnika je bilo 5. februarja v Lipi, vodil pa ga je novomeški škof Andrej Glavan v spremstvu številnih duhovnikov iz Slovenije, zamejstva in zdomstva.
Ciril Turk je bil rojen v kmečki družini, po domače pri Španovih v Ratjah – župnija Hinje v Suhi krajini. Osnovno šolo je obiskoval v Hinjah, leta 1940 pa se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. (Tako gimnazija kot tudi Zavod sv. Stanislava sta bila tedaj še v Šentvidu, aprila 1941 pa sta se morala zaradi nemške zasedbe preseliti v Ljubljano.) Do leta 1944, ko je – kot večina njegovih sošolcev – odšel k domobrancem, je dokončal nižjo gimnazijo. V začetku maja 1945 je s svojo enoto odšel na Koroško. Božja previdnost je hotela, da se je izognil vrnitvi iz Vetrinja in že isto leto nadaljeval šolanje na Bajukovi begunski gimnaziji, kjer je leta 1949 maturiral. Teologijo je študiral v Salzburgu in bil 12. julija 1953 posvečen v duhovnika. Po novi maši, ki jo je pel v Šmihelu, rojstni župniji škofa Rožmana, je kaplanoval po raznih krajih salzburške škofije, leta 1959 pa na predlog škofa
Figure 1.
[Stran 096] Rožmana odšel za izseljenskega duhovnika med Slovence v Nemčijo: sedem let je potem opravljal to poslanstvo v Oberhausnu, kar 27 let pa v Stuttgartu. Svojim slovenskim »faranom« ni bil samo dušni pastir, ampak tudi socialni delavec, prevajalec, buditelj narodne zavesti in še bi lahko naštevali. Pred letom 1990, ko ni mogel prihajati v domovino, pa tudi kasneje, je rad prišel na sv. Višarje, kjer je vedno našel košček svobodne Slovenije in ob Mariji, Kraljici Slovencev in Evrope, dobil novih moči za svoje delo.
Kljub svoji zahtevni službi je bil g. Turk od ustanovitve povezan z Novo Slovensko zavezo. Če je le mogel, se je udeležil vsakoletnega občnega zbora, predvsem pa spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah in podobnih. Vedel je, da Nova Slovenska zaveza opravlja zahtevno delo, ko naj bi po polstoletni zamolčanosti in splošni totalitarni poškodovanosti znova uveljavila verodostojen zgodovinski spomin. Kako naj se ljudje zbudijo iz otopelosti, če nimajo primernih vzpodbud! Marsikdo pozna zvočno kaseto »Slovenske zemlje čuvarji«, na kateri so posnete pesmi, ki jih je med vojno pel domobranski pevski zbor, ne ve pa, da je pobudo zanjo dal g. Ciril Turk. Leta 1995, ob 50-letnici »največje tragedije slovenskega naroda«, je v Celovcu izšla brošura Pesmi slovenskih domobrancev. V njej je osem pesmi, med njimi Moja domovina, za katere je note na podlagi petja na omenjeni kaseti napisala Irma Močnik, g. Turk pa je napisal daljši uvod, kjer med drugim beremo sledeče: »V nobeni domobranski pesmi ne najdemo najmanjšega namiga, da bi domobranci držali z okupatorjem. S svojim petjem so dokazovali prav nasprotno, da se namreč borijo za svobodo človeka, slovenskega naroda in za njegovo kulturo ter vero.«
Čeprav je Ciril Turk zaradi šolanja že kot otrok zapustil rojstne Ratje in župnijo Hinje, ki je med vojno in po njej ogromno pretrpela, se je vsaj v mislih tja vedno vračal, kar dokazuje tudi knjiga »Hinje in Žvirče v plamenih«, ki je leta 2001 izšla pri Družini. Ni je pisal sam, ampak je zbral prispevke nekaj avtorjev, jih uredil in dodal uvod. Za jedro knjige je izbral dva članka gospe Vanje Kržan: »Hinje v plamenih« in »Žvirče v plamenih« in to v svoji uvodni besedi takole pojasnil: »Avtor se v svojem zapisu ne spušča v razvoj dogodkov med vojno in po njej v župniji Hinje. To je storila gospa Vanja Kržan z opisom požiga Hinj in Žvirč. Njen opis teh žalostnih dogodkov je bil objavljen v 34. in 35. številki Zaveze in ga tu ponatiskujemo. Kržanova je z veliko osebno prizadetostjo opisala nezaslišano trpljenje v krajih hinjske župnije. Iz njenega pisanja postane jasno in razumljivo, zakaj so se prebivalci župnije Hinje skoraj 100% postavili proti komunistični revoluciji oziroma kaj se je v revolucionarnih letih v resnici dogajalo v deželi pod Triglavom in kdo nosi krivdo za toliko slovenskih življenj.«
Gospod Turk ni nikoli pozabil, da je za las ušel smrti v temnem breznu, kjer je moralo umreti toliko njegovih tovarišev in prijateljev, zato se je čutil z njimi na poseben način povezanega in poklicanega za razkrivanje resnice o njihovem križevem potu. Leta 1998 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla knjiga Ušli so smrti. Gradivo zanjo, to je pričevanja treh rešencev iz brezna v Kočevskem rogu: Milana Zajca, Franca Dejaka in Franca Kozina, je zbral in uredil gospod Turk in dodal še nekaj svojih spremnih besed. Zanimiva je njegova Misel o spravi, kjer med drugim piše sledeče: »Prvi pogoj za slovensko narodno spravo je, da se žrtvam medvojnega in povojnega nasilja vrne dobro ime in da se mrtvim vrnejo njihovi zatajeni in izravnani grobovi ter pravica, da počivajo v nemotenem in častnem spominu svojih sorodnikov.«
Gospodu Cirilu Turku smo hvaležni za pomoč in podporo pri našem delu. Naj mu Božji vinogradnik, katerega vinograd je toliko let skrbno obdeloval, tudi to obilno poplača in naj v miru počiva v koroški zemlji!