Osemindvajsetega maj …
Osemindvajsetega maja 2023 bo poteklo 80 let od ugrabitve Jožeta Lobode iz vasi Podgora v občini Dol pri Ljubljani. To je datum v najbolj žalostnem in najstrašnejšem obdobju slovenske zgodovine. Skupine, ki jih je organizirala komunistična partija, imenovane Kamniško zasavski odred, ki so jih imenovali po domače hostarji, so pričeli moriti že veliko prej. V tem letu pa je bilo z domov ugrabljenih in na neznanem kraju mučenih in pokončanih veliko ljudi. V ljudi sta se naselila strašanski strah in negotovost, kdaj bo kdo na vrsti, saj se ni vnaprej vedelo, kdaj se je kdo zameril kakemu vplivnemu tam gori v hribih. To so povedali šele po dejanju in žrtev okarakterizirali kot najhujšega izdajalca slovenskega naroda, nevrednega, da živi.
Jože Loboda je bil pokončen Slovenec, poznavalec slovenske biti in tribun in kot tak moteč izvajalcem komunistične revolucije. Komunisti so ga imeli na muhi, saj so vedeli, da se ga ne bo dalo gnesti po njihovo; dal jim je tudi vedeti, da to, kar govorijo, ni nobena morala niti ni dobro za slovenski narod.
Ko so se zgodili šenčurski dogodki 22. maja 1932, so liberalci organizirali zborovanje v podporo kralju, ki je prepovedal vse politične stranke, tako tudi stranko SLS, torej konkurenčno stranko liberalcem. Zavedni Slovenci so v tem dogodku začutili veliko teptanje demokracije in demokratičnih pravic. Tudi člani od kralja prepovedane stranke SLS so se množično udeležili zborovanja in preglasili liberalce z glasnimi zahtevami za samostojno Slovenijo in s parolami Dol s kraljem in diktaturo. To je bilo pa čez rob takratnim oblastem in so veliko udeležencev aretirali in jih na sodnem procesu v Beogradu enajst obsodili na strogo ječo v Sremski Mitrovici. Med obsojenimi zaradi šenčurskih dogodkov je bil tudi Jože Loboda.
Po prestanem zaporu je Jože spet živel za
slovenstvo, organiziral katoliške akcije, ki so vsebovale veliko narodnoprebudnih kulturnih prireditev, in se jih udeleževal. Do okupacije je bil zaposlen v Ljubljani pri dnevniku Slovenec, po okupaciji pa je Ljubljana postala del Italije in njegove službe je bilo konec. V času zaposlitve pri Slovencu so si ga ljudje zelo zapomnili, ker je na poti iz službe marsikomu na pragu pustil časopis Slovenec, če je bila priložnost, pa tudi pokramljal z ljudmi in jim vlival upanje kljub mračnosti tistega časa.
Njegove besede so bile velikokrat: »Ta ubog slovenski narod …« Iz teh besed je bilo vidno, kako rad je imel svoj narod in domovino.
Dobro se je razumel tudi z ljudmi, ki so drugače mislili, posebno s Stanetom Pavčnikom, ki pa je bil simpatizer partizanstva, vendar glede naroda in svoboščin na Jožetovi relaciji. Stane mu je dajal zagotovila, da se mu ni
ničesar bati in ga bo pravi čas opozoril, če bo v nevarnosti.
Tukaj pa nastopi do danes neodkrita, še neznana hitra odločitev o Jožetovi ugrabitvi. Neznanka je tudi njegova hitra odločitev, da odide na Koroško, in prav tisti večer so prišli ponj. Za to odločitev ni znano, ali mu je kaj sporočil prijatelj Stane ali kdo drug. Očitno se je nekomu zelo mudilo Jožeta pospraviti. Ugibanja in govoric je še vedno veliko. Jožeta so dobro poznali krajani in farani, seveda pa najbolje sosedi in verjetno prav zelo dobro sodelavci. Vzrok za nenadno odločitev, da odide, je bil lahko občutek, ki ga je začutil v okolju, kjer je živel, to pa je vas, predvsem pa služba.
Po pripovedovanju nečaka Marjana, ki je bil takrat star 12 let, so ugrabitelji prišli ponj v poznih večernih urah. Takrat je pri njih stanoval geometer Janez Jenšterle, ki je delal na novi progi Laze–Vižmarje, in tudi vanj so uperili orožje. Jože se ni branil, saj ni imel orožja. Kasneje se je izvedelo, da je imel samo eden od ugrabiteljev uporabno orožje, in še to z enim nabojem. Izvedelo se je tudi, da je ugrabitev vodil Viktor Janež. Za večer ugrabitve ni zanesljivih podatkov, ali so Jožeta in domnevno še Franca Kadivca odgnali skozi Veliko vas do Dešna ali drži pripoved starejšega krajana, da so bili Jože, France in še nesrečnik iz Zaboršta kar v Podgori dobro zaprti v neki kleti, nato pa bili drugo noč odpeljani do mučilnice na Dešnu. Dober teden do štirinajst dni po ugrabitvi sta prišla do domačih dva lepo oblečena moška in jim govorila, da je Jože v štabu neke enote na Dolenjskem in da prosi za obleko in stvari, ki jih je imel. Mama jima je izročila vse stvari, za katere je vedela.
Mučenje na Dešnu
Jožeta in še dva sotrpina so verjetno že drugi dan vodili do zaselka Dešen nad Ribčami, natančneje do nekega manjšega gospodarskega poslopja. Nekoč so tisti del imenovali pod in je bil namenjen pripravi krme za govejo živino in za rezanje sena. V tem prostoru so Jožeta in sotrpina zasliševali in zelo mučili, najbolj mučen je bil prav Jože. Sotrpin, doma iz Zaboršta pri Dolu, je svojemu sinu zaupal, da so Jožetu rezali jermene s hrbta, on pa je bil deležen psihičnega mučenja in nazadnje batin. Bil je tako izmučen, da ni vedel, kje se je to dogajalo, ko se je zatekel k sorodnikom v Podgoro. Tu je le vedel povedati, da prihaja iz Ribč in da je bil mučen tam v hribih. Bil je tako prestrašen in izmučen, da nekaj dni ni bil sposoben nadaljevati poti do doma. Bilo mu je pa tudi zagroženo, da če bo črhnil le besedo, se mu bo zgodilo
isto kot Lobodi. Na dan pa je prišlo tudi nekaj skrivnosti, ki so jih zelo zaupno povedali svojim bližnjim prav ljudje, ki so bili na strani mučiteljev.
Nekdo iz Zajelš se je zaupal sovaščanu, da je bil prisoten pri tem zasliševanju in je povedal, da se je Trobentar dobro zagovarjal in dobro držal, a ni nič pomagalo in ga je po končanem zaslišanju nekdo s puško odpeljal, vrnil se je pa brez Jožeta. Za Trobentarja je mislil Jožeta Lobodo, to je bilo njihovo domače hišno ime.
Ta človek je o Jožetu govoril vedno spoštljivo in se je čutilo, da še zdaleč ni odobraval nečloveškega ravnanja z ljudmi. Poznal pa sem še enega od prisotnih, ki pa ni nič govoril o zaslišanju, ampak je povedal in pokazal, točno kje se je to dogajalo in da so takrat zasliševali tri: Jožeta Lobodo, Franca Kadivca in Igličarja iz Zaboršta. Le zadnjemu se je uspelo nekako izvleči, kako, niti sam ni vedel.
Poročilo VOS-a o tem dogodku pravi, da so na srednjem sektorju rajona aretirali dva organizatorja, ki bi lahko poskušala organizirati belo ali plavo gardo. To sta bila Jože Loboda in Franc Kadivec. Jože Loboda je bil občinski tajnik na občini Dol pri Domžalah. V poročilu piše, da je bil zagrizen klerikalec in že v Jugoslaviji proti strankam, posebno proti partiji, Kadivec pa je bil njegova desna roka. Zanimivo je poročilo, da mu niso mogli očitati sodelovanja z okupatorjem, kot je bila njihova utečena navada, niti ne Kadivcu.
Po pripovedovanju Franca Klandra krajanu Podgore Šimencu naj bi bila Jože Loboda in Franc Kadivec skupaj pokopana v Joškovem grabnu. Tako se imenuje potoček, kjer sta bila skupaj umorjena. Ni pa Klander točno pokazal kje, povedal je le, da tam, kjer po poti prideš do vode. Na mestu, ki je po grobem opisu ustrezal pripovedi Franca Klandra, smo z vsemi dovoljenji in s Komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč opravili pregled v določeni globini, a sledi o grobu tam ni bilo.
Velika želja nečaka Marjana je, da se poišče Jožetov grob, da ga pokopljejo v družinski grob na pokopališču ob cerkvi svete Marjete v Dolu pri Ljubljani. Ta sestavek o domoljubu Jožetu Lobodi sem napisal ob bližajoči se obletnici njegove mučeniške smrti in v želji, da se najde človek, ki bi vedel kakršen koli podatek, ki nas bi pripeljal do njegovega neznanega groba.
Vsem, ki ste mi na kakršen koli način pomagali, mi svetovali, mi utrli pot do prič, ki so karkoli vedele, da se je ta tančica skrivnosti vsaj delno odstrla, se iskreno zahvaljujem, ljudem, ki me niso razumeli, ampak so me zavrnili, se pa opravičujem.
[Page 34]