V Sloveniji komunize …
V Sloveniji komunizem stoji na nekaj dogodkih, eden od teh so Dražgoše. Leto 1942 je za vedno zaznamovalo Selško dolino. Govori se o dražgoški bitki, tragediji, a o pravi resnici ne rado. Bili so časi, ko so nas učili, da je dražgoška bitka dejanje čistega junaštva, in skoraj nihče o tem ni niti podvomil. Ko je ideološki in politični primež popustil, se je zaslišalo, da to ni res. Čuvarji »večnih resnic« najbrž sodijo drugače. Razlika je v dveh zgodbah, v eni prirejeni, druga je še vedno neslišana, kar še danes koristi neki politični skupini. Ljudje so skozi to kruto in težko zgodovino, ki je skalila narod ter ljudi tudi glede dražgoške tragedije, veliko pretrpeli. Vedno več ljudi tudi pove, da praznovanja v taki obliki potekajo zaradi denarja, ki se »siplje« v naročje društev. A podobo Dražgoš zrcalijo zgodbe. Kakor koli, vas so načrtno potisnili v ogenj, na vsak način so jo imeli namen uničiti.
»Kar je pisal Ivan Jan o Dražgošah, je popolna izmišljotina. Od leta 1976 je spomenik. Ob proslavah so ležale po travnikih klobase in kruh. Zelo težko živim, ko imajo to slavljenje v Dražgošah. Ljudje, ki hodijo v Dražgoše, bi morali malo pomisliti, kakšna groza je bila in zakaj se je to zgodilo. Razmišljati bi morali v pravem smislu. Spomin na tragedijo bi moral biti na nivoju. Vživijo naj se v ljudi, kako so ljudje trpeli,« je povedal žal pokojni domačin Franc Zupanc (1929–2022) leta 2019.
Nobene herojske, partizanske zmage ni bilo. Sloneli so na domačih žrtvah, ki so jih spretno potisnili v roke Nemcem. Zakaj v Dražgoše hodijo proslavljat iz roda v rod? V družinah gre vse od ust do ust, tudi po toliko rodovih ni nič skrito, je neodžalovano.
»Kdo je kriv za dražgoško tragedijo? V prvi vrsti vsekakor Nemci kot okupatorji. Žrtev med nedolžnimi domačini pa zagotovo ne bi bilo, če bi partizanski štab prisluhnil številnim prošnjam dražgoških gospodarjev. Pikcov oče Andrej mi je večkrat pravil, kako je na mitingu prosil in prepričeval partizanski štab, naj se bataljon umakne iz vasi. Potrebno hrano so bili Dražgošani pripravljeni partizanom voziti na Jelovico. Pikcov oče je dejal, da so ga ob predlogih partizani tako obstopili, da je moral utihniti in odnehati. Tudi sam se spominjam 1 pogovorov starejših ljudi, ki so že pred dražgoško tragedijo trdili, da partizani za vas ne pomenijo nič dobrega. Pa kako prav so imeli.«
»Danes normalen človek težko verjame, da so bile mogoče take strahote, ki so jih povzročili komunisti. Če gledamo nazaj, se prepričljivo pokaže resnica. Komunisti so pospravljali svoje nasprotnike s tem, da so jih izdajali Nemcem, pri tem pa ostali čisti. Tipičen tak primer so tudi bogata kmečka vas Dražgoše. Partizani so se naselili v njej in pri tem razglašali, da so ustvarili svobodno ozemlje brez Nemcev. Tri dni so s streljanjem izzivali Nemce, vse dokler ti niso privlekli topov in pričeli streljati nazaj. Zvečer, tretji dan te ‚bitke‘ so se partizani iz Dražgoš umaknili na Jelovico, ne da bi o tem obvestili domačine. Namen je bil jasen. Nemci, razjarjeni zaradi odpora, naj bi jih pomorili. Tako bi se komunisti znebili svojih največjih nasprotnikov – kmetov, ne da bi bili obtoženi, da so jih sami ubili. To se je seveda nadaljevalo ves čas vojne, in to tako vešče, da ljudje sploh niso pomislili, da je partizanski odpor pravzaprav prikrita revolucija.«[2]
1 Janko Pintar, Kako smo Miklavževi bežali med drugo svetovno vojno, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 152–153.
2 Alojz Žumer, e-pismo 22. 3. 2021.
Skriti rokopisi
Vsaka družina ima svojo zgodbo. Še vedno se najdejo rokopisi, tipkopisi, s katerimi so si ljudje olajšali bolečine. Pred kratkim sem odkrila daljši arhivski, rokopisni zapis Anice Kržišnik (1912–2006), p. d. Arnolove. Dotaknila se je tudi Dražgoš. »Nekateri še vedno živijo v tem, da je bilo to potrebno. Hodila sem k Šimnovim, ki so takrat živeli na Češnjici, po mleko, pa mi je mama rekla, da je pokleknila pred štabom in prosila, naj gredo v ‚goro‘ pa jim bodo hrano gor dobavljali, da ne bo vas nesrečna. Nič ni pomagalo – in Šimnova mama je bila ob tri sinove.« In še: »Nemci so prišli s pismom, da ga jim je gospa Košmelj prevedla v nemščino, kjer je pisalo, da Nemci ne upajo gor, to je v Dražgoše, podpisan pa je bil Žagar. Seveda tega nikomur ne preberite …«
V svojih spominih se je tudi J. P. dotaknil nesrečne Šimnove matere: »Ko sva šla z mamo na Češnjico, sva srečala Šimnovo mamo v Dašnici, šla je proti Podlonku; vsa zbegana je vprašala mamo in druge ljudi, če so kje videli njihove, ona je izgubila moža in tri sinove.«
To je del zapisa Anice Kržišnik (1912– 2006),[3] ki je v svojih zapisih opisala Železnike in tamkajšnje prebivalce pred vojno. Omenila je tudi nekatere v nebo vpijoče dogodke v drugih krajih. Zapisi so hranjeni v župnijskem arhivu Železniki. Opisana tragedija je bila nepotrebna.
Kdaj je Anica Kržišnik napisala spomine, ni znano. Noben dokument nima datuma niti ga nima pismo župnika Miheliča, ki je bil upravitelj župnije Bukovščica med letoma 1997– 2005. Anica Kržišnik je v tem obdobju pri njem iskala podatke. Poiskati je bilo treba, kdo
je bil sploh takrat župnik v Bukovščici. V NŠAL sem našla nekrolog duhovniku Ivanu Miheliču (Sporočila slovenskih škofij 12/2017, str. 274, 275). Anici Kržišnik je na pismo, v katerem ga je prosila za podatke o svojih sorodnikih, odgovoril s pismom brez datuma. S hčerko Anice Kržišnik Tinko Grošelj (1943) iz Lesc sva lahko le ugotovili, kdaj je dala zapis v župnišče v Železnikih. Zelo težko je najti podatke in pisati, ker se je po toliko desetletjih prisilnega molka, zatiranja in enostranskega podajanja zgodovine marsikaj izgubilo.
3 Alojz Žumer, e-pismo, 2. 6. 2022. Alojz Žumer (1932–avgust 2022): »Anica Kržišnik je bila zavzeta cerkvena pevka. V Železnikih je bila znana kot Lešarjeva Anica. Njen brat Tone (Lešarjev Tončk) je prodajal šivalne stroje po hišah. Imeli so hišo Na Grivi, ob prvem obokanem mostu čez Soro, ko gre cesta na Racovnik. Več pa žal ne vem. Vse skupaj spada v moja otroška predšolska leta. Kržišnik Anica (Lešarjeva) je bila poročena z enim od Arnolovih fantov, ime mu je bilo Valentin in je igral violino. Imela sta sina Andija, ki je prav tako igral violino. Arnolovi so bili v Železnikih znani pod domačim imenom Ferjanovi. Vsi so bili glasbeniki in so imeli celo svoj ansambel, s katerim so nastopali ob raznih dogodkih. Igrali so večinoma na plesih. Po poklicu so bili vsi, razen Valentina, priznani tesarji. Več vam pa o tem ne vem povedati.«
Dražgoše in prva dražgoška žrtev[4]
Po spominu zapisal Peter Polajnar, junija 2022:
»To so bila krvava leta, leta morije ali kot se je izrazil F. Prešeren: ‚Slovenec že mori Slovenca, brata, kako strašna slepota …‘ Pričelo se je že v avgustu 1941 v Selcih. Prvi žrtvi krvavega nasilja v dolini sta bila oče in sin Luznar, Žanetova iz Selc. Vsak dan so sledile nove žrtve, vse pisane s krvjo. Ljudi se je polaščal strah. Sledili so umori po vaseh, sledile so aretacije, preselitve, streljanje talcev, Rovte, sledili so zločini in požigi, tako v naši kot Poljanski dolini. Okupator je bil stalno izzivan in vseskozi pripravljen na povračilne ukrepe, na maščevanje.
Najhujši izziv zanj so bile v tistem času Dražgoše. Te niso bile kot vaba slučajno izbrane. Kot bogata vas so bile zavestno načrtovane za uničenje. Propagandno so potrebovali podobo, kako krvavo in maščevalno je početje okupatorja. Kljubovalno so s tem takratni gošarji izzivali okupatorja in hoteli s tem pokazati svojo moč, čeprav ni bilo upanja na uspeh. Prihod enote v Dražgoše je zapečatil usodo vasi. Kako neodgovorno početje do ljudi, do vaščanov. Kako oholo in izzivajoče ponašanje, hkrati pa tako neodgovorno. Okupator se je odzval, in to z veliko silo, z vso krutostjo. Že v četrtek, 8. januarja, ponoči je s svojimi silami zasedel vas Češnjico in jo zatrpal s tovornjaki in policijo. Od tu naj bi potekalo vodenje in glavni udar na Dražgoše. V dveh ločenih kolonah naj bi policija še v teku noči peš krenila na pot. Ena od kolon se je napotila proti Novaku v Jelovici, druga pa po levem pobočju Rudenske grape proti Kališam. Kolona proti Novaku je za svojega vodiča določila kmeta iz vasi Petra Mesca, Prevca. Oblečeni v bela ogrinjala, so bili družini neprepoznavni; to je povzročilo tudi strah, zato je v družini prevladalo mnenje, da so ga odpeljali gošarji. Šele ko se je gospodar po deseti uri vrnil in povedal svojo zgodbo, se je zadeva razkrila. Kolona proti Kališam je na poti naletela na vaščana Kališ Lovrenca Peternelja, Ožbovtovega,[5] ki je vsak dan kot sodar hodil na Češnjico na delo. Odgnali so ga na Češnjico in ga zaprli v klet gostilne Stara zadruga. V tej gostilni je bivakiralo poveljstvo Gestapa. Tu so imeli zaprtega tri dni, nakar so ga v vasi za Jakopinovim kozolcem ustrelili v glavo. Bil je umsko nekoliko moten, pa so Nemci ocenili, da se pretvarja, da se iz njih norčuje, to pa je bilo za njihovo oholost preveč. Družbo v kleti mu je vse dni delala Ančka Rozman, žena prvoborca Andreja Rozmana iz Križ pri Tržiču, sicer vaščanka. Ker je bila v drugem stanju, so ji prizanesli in jo izpustili.
Vojske v vasi (Češnjica, op. a.) je bilo vsak dan več, gibanje vaščanov pa omejeno. Odrasli vaščani so se umaknili v domove in se izognili javnosti. Vas je bila popolnoma ohromljena. Povsod sama uniforma. Vse, kar je bilo opravkov v vasi, smo opravljali otroci. V gostilni Ratitovec je bilo nameščeno poveljstvo operacije. Vas je bila vsa prepredena s telefonskimi kabli, ki so se iztekali v poveljstvu. To je bilo označeno tudi s tablo z napisom TODT. Že sicer uveljavljena policijska ura, ki je veljala od 20. ure zvečer do 6. ure zjutraj, se je še zaostrila. Dogajalo se je, da so jo uveljavili tudi čez dan, od 2. ure popoldne, preklicali pa šele ob 7. uri zvečer. V soboto, 10. januarja, so v pomoč napadalcem prispele okrepitve v težkem orožju. Takrat smo prvič bežno videli topove in oklepnike. Živeli smo v negotovosti, ujeti v zanko. Kaj se dogaja v Dražgošah, nam ni bilo znano.
4 Jože Rihtaršič, p. d. Percov, poročen pri Švebu v Lajšah, je bil prva žrtev dražgoške bitke, je povedal Mirko B. (1931), Lajše. Jože Rihtaršič (22. 3. 1905–9. 1. 1942), Selške Lajše; Jože Rihtaršič: https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=71412, ogled 20. 6. 2022.
5 Ustni vir: P. P. (1928), pogovor 9. 6. 2022. »Lovrenca ni nikoli nihče omenil. Star je bil okrog 60 let, samski. O revežih zgodovina ne piše. Ni bil v nobeni organizaciji, nikoli ni deloval politično. Bil je le navaden revež. Ustrelili so ga Nemci za Jakopinovim kozolcem na Češnjici. Po tem dogodku so določili selškega grobarja Tomaža Habjana, p. d. Bitenca, in Toneta Kejžarja, da sta ga pobrala in pokopala na pokopališču v Selcih.« Minka Habjan (1936) je povedala, da je priimek Peternelj v Kališah nosila Minka, p. d. Ožbovtova. Njen oče je bil Franc Peternelj.
Vse informacije so bile prekinjene in zato neme, tudi še nekaj dni po končani operaciji nismo nič vedeli.
Šele z vrnitvijo Dražgošanov iz zapora v Šentvidu so pricurljala na dan opravljena grozodejstva, pa še ta iz strahu omejeno. Dražgošani so bili v šoku, ki je vplival na razsodnost. Duševnost je bila preveč prizadeta, rane pregloboke. Krvavi masaker, izvršen predvsem nad moškimi iz vasi, je zaznamoval vas še za dolga leta po vojni. Ovdovele vaščanke so izgubo svojih mož složno prenašale. S podvojeno močjo so obnavljale svoje domove in vas kot celoto. V svojih hotenjih so v celoti uspele. V nasprotju z okupatorjem, ki je hotel zabrisati sledi vasi, ki je rušil, so se one postavile v bran, v fronto, ki je gradila. Sla po obnovi, sla po življenju je bila močnejša od napovedane smrti. Po pričevanju očividcev je bila izbira za masaker zajetih Dražgošanov izvedena na dokaj nenavaden način, brez obtožbe, brez zaslišanja (ni šlo za krivdo, ampak za povračilni ukrep okupatorja). Poveljujoči policist je držal roko v odročenju in določil mimohod moških v eni vrsti mimo sebe. Tiste, ki so po velikosti šli pod njegovo iztegnjeno roko, je usmerjal v eno skupino, tiste pa, ki so po velikosti njegovo roko presegali, v drugo. Tako je bil določen izbor za masaker. V to drugo skupino je bil izločen tudi Markonov sin, izredno visoke rasti, čeprav mu je bilo šele enajst let. Masaker so opravili takoj po odbiri, vpričo žena in otrok.
Le dva dni po požigu vasi so ukazali reševanje živine. Za to so določili Občino Železniki. Brez vsakih pozivov, brez vsakih obvestil so ji naložili dostavo 20 moških v Dražgoše. Zbrali so jih s prisilo. Zjutraj na cesti, ko so odhajali na delo. Med zajetimi je bil tudi moj brat Jože, po poklicu mizar. Skupino je v Dražgoše vodil župan Občine Železniki Jože Demšar. Skupina je peš le počasi osvajala zasneženo strmino proti vasi. Med nestrpneži zaradi počasnega potovanja se je skupina treh odločila, da krene po svoje, po bližnjicah. Med temi tremi je bil tudi moj brat. V Dražgoše so prišli pred preostalo skupino. Tam so jih zajeli Nemci in jih, misleč, da so vaščani, postavili pred zid. K sreči se je takrat že približala cela skupina z županom, ki je hitro doumel položaj. Z glasnim vpitjem: »Ne streljaj!« je preprečil najhuje, nov zločin, novo tragedijo. Skupina je potem od enega do drugega praznila hleve in živino vodila na določeno mesto. V popoldanskih urah so formirali kolono in se z njo podali v dolino, v vas Češnjico. V vasi je bil večji prostor, imenovan Johanov vrt, ograjen z visoko ograjo, neočiščen, poln snega. Tja so usmerili živino. Bilo je kakih 70 govedi, brez števila ovac in prašičev. Snega je bilo skoraj meter. Ovce in prašiči so se poganjali v zrak in hlastali za njim. Jagnjeta so bila zakopana v sneg. Ne vem, kako so sploh preživela. Živina je prestrašena in premražena mukala, ovce so blejale, prašiči so krulili in cvilili. Izstopalo je oglašanje jagenjčkov, ki je kot otroški glas paralo ozračje. Vse skupaj je bil en sam jok, strah in groza. Trušč, da ti je paral živce, kar je trajalo pozno v noč. Živino so razporejali po hlevih kmetij v vasi, ki pa prostorsko niso zadoščali potrebam. Živino, ki je ostala zunaj hlevov, so razporedili kar po kozolcih, samo toliko, da je bila pod streho, pa čeprav na mrazu.
Brata mizarja so še z drugimi tremi, katerih imen ne vem, določili za demontažo oltarjev v cerkvi. Nemci so se zavedali vrednosti umetnine in pozlate oltarjev, zato je demontaža potekala ob stalni prisotnosti policije, poleg nadzora pa je ta predstavljala stalno grožnjo delavcem, ki so opravljali demontažo. Gonjači živine z županom vred so se že po 12. uri odpravili v dolino. Štirje delavci na demontaži pa so na delu ostali. Zdaj brez zaščite župana. Delo so nadaljevali do konca, do poznih popoldanskih ur. Po opravljenem delu so jih še vedno v spremstvu policije napotili v vas, na poveljstvo. Po opravljenem pogovoru s poveljujočim in spremljajočim policistom so jih postavili na cesto. Kam zdaj? Obšel jih je strah in zle slutnje. Strah se je stopnjeval. Kam jih
policaj vodi? Krenili so po hribu navzdol, ven iz vasi. Bili so čudna druščina. Za tisti čas nevarna. Štirje civilisti in policist z avtomatom. Čakali so samo povelja, da skrenejo s poti za kak grm, v kako globačo. Spremljajoči policist je od njih zahteval celo petje. Pričel je peti sam, drugi so morali prispevati vsak po svojih močeh in znanju. To je v skupini samo še utrdilo strah in negotovost. Prepričani so bili, da je pravi sadist, da jih izziva ali se iz njih norčuje, da ve, kakšno delo mora opraviti. Pa ni bilo nič od tega. Strah je bil odveč. V bistvu je bila pesem v noč signal lastnim silam, kdo se zunaj giblje. Pa kdo bi to vedel. Približali so se vasi Rudno. Strah je plahnel.
Porajalo se je novo upanje na rešitev. Ko so prišli v vas, jim je policist povedal, da niso več pod njegovim nadzorom in njegovo zaščito, da lahko gre vsak po svoje. Toda kam? Nočilo se je. Grapa polna policajev, oni pa brez vsake
zaščite, brez vsakih papirjev. Sla po rešitvi z nevarnega območja je botrovala tudi brezizgledni usmeritvi proti dolini. Grapo so srečno prehodili, brez nevšečnosti. Šele ob prihodu v vas Češnjica jih je ustavila kontrola. K sreči je bila ta seznanjena z dogodki dneva, tudi z vlogo skupine, napotene v Dražgoše, zato jim niso delali težav. Končno je brat prišel domov, na smrt prestrašen. Komaj je v presledkih spravil iz sebe, kaj se mu je čez dan dogajalo, za vedno pa mu je ostalo v zavesti. V koloni med živino so vozili tudi avtobusi, natovorjeni z Dražgošani. Žalosten je bil pogled nanje. Njihovi obrazi, njihove oči so izžarevali strah, grozo in obup. Brezciljen je bil njihov pogled. Prestano gorje in negotova prihodnost sta jih zaznamovali za vedno. Kam jih peljejo, je bila neznanka, bili so zaznamovani, bili so izgnanci iz svojih domov, ki so jih pogoltnili plameni. Kje so jih takrat odložili, nismo izve-
deli. Sled za njimi je bila zabrisana. Po nekaj tednih pa so se pojavili v vasi. Hodeč od hiše do hiše, so iskali nastanitev in prosili zanjo. Iskali so tudi svojo živino in poslej v okviru možnosti sami skrbeli zanjo. Vas sama ni omogočala nastanitve. Bila je do kraja opustošena, izropana, požgana do poslednjega krova. Nekaj za tem je prispela enota minerjev, da dokonča zločin. Nastanila se je v vasi Rudno, od koder so vsakodnevno odhajali v Dražgoše opravljat svoje delo. Minirali so skupinsko, po šest stavb naenkrat. O končanih pripravah za nameravano sproženje min in umiku na varno so se obveščali s piskom piščalke. Ti piski so bili tako močni, da so se slišali v dolino in širšo okolico obveščali o nameri. Enota je na Rudnem bivala dva meseca. Njeno vzdrževanje in dostava potrebnega eksploziva sta zahtevali veliko transporta. Bil je zimski čas. Zima je bila huda, z obilico snega, ki je sproti naletaval in oteževal promet. Za vzdrževanje cest in prometa je bila odgovorna občina.
Po njeni odločitvi je bila za čiščenje ceste proti Rudnemu pritegnjena vsa razpoložljiva moška delovna sila pa tudi šolska mladina v starosti od 12 do 15 let. Dolžina ceste se je razpolovila. Prvo polovico od Češnjice do klanca pri Prešnikovi žagi so čistili odrasli, druga polovica do Rudna je pripadla nam, šolski mladini. Pri tem delu smo bili očividci dogajanja v Dražgošah, sicer na daljavo. Zaslišal se je pisk, zazrli smo se v vas in opazovali, kaj se bo zgodilo. Sledila je močna eksplozija, skupino stavb je zajel dim. Ko se je polegel, smo opazovali posledice. Tako smo videli tudi, ko sta v zrak zleteli skupina okoliških stavb ob cerkvi in tudi cerkev sama. Ko se je dim polegel, smo videli le še ruševine. Cerkev, župnišče, šola, prosvetni dom so bili le še kup kamenja, štrleč iz okoliške ravnine.
To je bil le del dražgoške tragedije. Nemci so dokončali svoje zločinsko početje. Izstavili so krvav račun, ki so ga bili nehote prisiljeni poravnati vaščani Dražgoš.«[6]
»V času poteka dražgoške bitke nismo smeli iz hiše. Nemški policist je prišel k nam (na Češnjico) ob dveh popoldne in povedal, da je policijska ura in ne sme nihče iz hiše. Češnjica je bila v času dražgoške bitke zatrpana z nemško vojsko. Naprej je vojska šla peš do Rudna zaradi visoke snežne odeje. Naprej v Dražgoše pa tako ni bilo ceste. Kasneje, ko so minirali Dražgoše, so pobrali nas, otroke iz Železnikov in Češnjice, da smo čistili cesto do Rudna – kidali sneg. Skupina za miniranje je morala imeti prosto pot za prevoz tovora: razstrelivo in hrano. Za minerce in nemško vojsko so kuhali na Rudnem pr Gašperju in v drugih hišah. V Dražgoše ceste ni bilo. Otroci smo potem opazovali, kaj se dogaja. Zaminirali so več hiš skupaj. Zabrlizgali so na piščalke, potem pa so se hiše zrušile. Spomnim se miniranja cerkve in okoliških hiš. Piščalke in sesutja v prah.«[7]
Različne usode Dražgošanov
Po »slavni bitki«, po zlorabi, so se Nemci znesli nad prebivalci. Pokol je znan. Koliko je bilo partizanom do ljudi, je razvidno iz več pričevanj.
Na spletni strani Družine so 8. januarja 2022 ponatisnili odlično pričevanje Franca Kavčiča: https://www.druzina.si/clanek/resnica-o-drazgoski-bitki. Ogled 31. 10. 2022.
Alojz Žumer je temu dodal še nekaj dejstev. Zapisal je, da je bil komunistom že od vsega začetka največji nasprotnik uspešen kmet, zato ga je bilo seveda treba čimprej odstraniti. »Nikakor pa ne vseh, kdo bi jih pa sicer hranil, medtem ko so izvajali revolucijo. Priložnost za
6 Peter Polajnar, e-pismo 9. 6. 2022.
7 Ustni vir: Peter Polajnar (1928), pogovor 29. 5. 2022.
8 Alojz Žumer, e-pismo 10. 1. 2022.
to jim je seveda dala druga svetovna vojna s pomočjo dražgoške tragedije. Vas Dražgoše leži na lepi sončni, južni strani Jelovice. Tu so bili doma uspešni kmetovalci, navezani na zemljo, katere so bili tudi večinoma lastniki. Poleg tega so bili tudi lastniki gozdov na Jelovici. Da so lahko izkoriščali bogastvo gozdov, so celo zgradili žičnico (rekli so ji prems) z Rudnega na Dražgoško goro.
V januarju so se prvi partizani naselili v Dražgošah. Vedeli so, da Nemci, takrat na višku svoje moči, ne bodo trpeli te provokacije. To je bil tudi namen omenjene naselitve. Zakaj bi si komunisti mazali roke z uničenjem uspešnih dražgoških kmetov – prepustimo to Nemcem. Po treh dneh medsebojnega obstreljevanja so se tretjo noč umaknili na Jelovico in vaščane prepustili razjarjenemu okupatorju. Po vojni so bili komunisti največji sovražnik zahodnih buržujev, potrebovali pa so njihove dolarje. Tako so s pomočjo mladinskih brigad zgradili cesto na Jelovico, po kateri so vozili hlodovino z Jelovice in jo na žagi razrezovali v deske. Namesto da bi čakali, da se deske posušijo, so jih takoj vozili na ladje na Reko. Ko so deske prispele v London, so jih tam prodajali kot kurjavo, ker so se med plovbo na ladji ‚skuhale‘, sparile, in tako postale neuporabne. Moj stric Lojze je bil gozdarski inženir in je zato komuniste opozarjal na omenjeno škodo. Bil je zaposlen na ministrstvu za gozdarstvo in lesno 8 industrijo. Namesto da bi upoštevali to njegovo svarilo, so ga z ministrstva odstranili.«
»Ko so Nemci vdrli v Dražgoše, so med drugim v neki skedenj zaprli veliko žensk z otroki. Okrog stavbe so že nanosili drva, da bi vse skupaj zažgali, vendar so na prošnjo kasneje od partizanov umorjenega župana Dražgoš in Selc (Franca Benedika) to opustili in vse zaprte izpustili. Tudi sicer je ljudem v marsičem pomagal. Zato tega umora ni bilo mogoče razumeti. Najprej so umorili župana Železnikov Jožeta Demšarja. Kasneje sem slišal starejše, ko so govorili, da je šlo za osebno maščevanje. Ali res? Na žalost pa ni ostalo le pri tem. Kmalu za Jožetom Demšarjem je na selškem polju umrl smrtno ranjen od partizanske krogle tudi župan občine Selca, prav tako domačin, Franc Benedik, p. d. Mlinarjev iz Dolenje vasi. Za njega so govorili, da so ga ubili zato, ker je povedal Nemcem, da so se v Dražgošah naselili partizani. To je bil seveda jalov izgovor, saj so prebivalci Dražgoš sami obvestili Nemce, da so pri njih partizani, da bi se s tem izognili nemškim represalijam. Nasprotno, znano je bilo, da je ravno ta župan rotil Nemce, naj prizanesejo prebivalcem. Vendar s tem takih dogodkov še ni bilo konec. Neki večer so na Češnjici partizani v domači hiši vpričo vse družine ubili kmeta Habjana (Cvernovega). Iskali so tudi kmeta Prevca (Peter Mesec), vendar se jim je skril in si tako rešil glavo. Nihče od njiju ni imel nikakršnega greha na sebi. Bila sta le večja kmeta in precej razgledana. V januarju 1943 so v Dolenji vasi umorili še ženo in sina pokojnega selškega župana ter njihovega soseda, lastnika gostilne Pri Jurju. Za tiste čase so bili to nerazumljivi dogodki. Očeta sem v otroški naivnosti vprašal, ali niso partizani za to, da preganjajo Nemce, 9 ne pa da streljajo domače ljudi. Odgovora nisem dobil.«
»Povedal mi je Tomaž Habjan, p. d. Bitenc iz Selc, bil je toten, grobar. Nemci so izvedeli, da pokopuje. Mobilizirali so ga in moral jih je pokopati. Vse dražgoške žrtve je pokopal on, zato je vedel, kako je bilo v župnišču. Žrtve so zaprli najprej v prosvetni dom. Že tam so izpustili Jernejčka, ki je bil star čez osemdeset let, in Tinetovega Matevža, otroka. Preostali so bili stari od 22 let naprej. Ubili so tudi dva mamina brata, stara 22 in 23 let. Kuhinja v župnišču je bila dve stopnički nižje. Zaprli so jih v kuhinjo. 18 mladih! Polili so jih z bencinom in zažgali. To mi je povedal Bitenc. Vsi so bili v enem kotu, zogleneli. Zadušili so se, zgoreli, nobenega strela. Kaj je to, če pomisliš na svoje otroke ali svoje vnuke. Tega ne moreš niti misliti, nerazumljivo! V Grogovcovo klet, kamor so se domačini zatekli pred topovskimi izstrelki, je vojak vrgel bombo; v eksploziji sta umrla Janko Habjan in triletna Rezika Šolar.«[10]
Umik na Jelovico
Začelo se je januarja, vaščani Dražgoš so se zatekli v kleti, jokali, molili, trepetali. Bila je zelo 11 huda zima. Mnoge hiše so bile polne partizanov, celoten Bičkov vod se je razporedil po hišah in poslopjih. Ko je začelo pokati, so se partizani umikali. Del ljudi se je reševal na Jelovico v gozdarske bajte.
»Oskrbnika Eggrovega posestva Hornitzkyja so partizani ubili na Mošenjski planini, tam kjer so Nemci po dražgoški tragediji ubili 12 partizanov. Partizani so se umaknili, presenetili so jih nemški smučarji. Tam so ubili tudi Henrika Bička, njegov brat Franc je bil potem poveljnik Gorenjskega odreda.«[12]
»Kje je v dražgoški bitki zaznati tovarištvo? Ali je tovarištvo to, da partizani pri umiku iz
9 Alojz Žumer, Minuli spomini, 2012. Avtobiografija je bila objavljena v lokalnem zborniku Železne niti; Aleš Primožič, Prelet življenja, 1. del, 2016, 2. del, 2017. Iz besedila A. Žumra Minula leta so bili ob objavi biografije v Železnih nitih izpuščeni detajli, bistveni dogodki nekega časa, ki dajo zapisu jasen, popoln pomen, ga predstavijo in nazorno prikažejo zgodovinski čas polpreteklega obdobja. S tem je bilo izjemno Žumrovo besedilo osiromašeno, zmanjšala se je njegova odlika in ne prikazuje določenih elementov tistega časa. Žumer mi je povedal, da v današnjem času tega ni pričakoval. »Iz moje knjige so izbrisali določeni tekst, da ne bi delal špetira,« je dejal Alojz Žumer, ki je veliko prispeval k razvoju naše doline, a tudi v publikaciji Železni kruh. Domelovih 70 let (1946–2016) mu niso namenili besede. Veliko sva se pogovarjala, tudi bolečino ob neobjavi v publikaciji Železni kruh mi je izrazil večkrat.
10 Ustni vir: F. Z. (1929–2022), p. d. Maticev iz Dražgoš, pogovor 7. 11. 2019.
11 Ime partizan se je pri nas pojavilo šele leta 1944 in v začetku leta 1945, pa še to negotovo. Polno in razumljivo se je izraz partizan pojavil šele po vojni. Prej so bili med ljudmi uveljavljeni izrazi gošarji, gmajnarji. Zaradi lažjega razumevanjauporabljam izraz partizani.
12 Ustni vir: Peter Polajnar (1928), pogovor 29. 5. 2022.
Dražgoš niso hoteli pomagati domačinom, niti starim in onemoglim ljudem, ko so se nekateri prav tako umikali v gozdove za Dražgošami? Ali je tovarištvo to, da so partizani na Jelovici zasedli najboljše gozdarske koče, stari in onemogli ljudje pa so morali bivati v slabih ter mrzlih barakah? Po nekaterih informacijah tovarištva ni bilo niti med navadnimi vojaki in vodstvom Cankarjevega bataljona niti med samimi partizani.«[13]
Kljub težkim zimskim razmeram so se domačini po prihodu partizanov morali umikati iz gozdarskih bajt. »Žrtve so nič krivi ljudje, 14 tisti, ki so krivi za povzročeno gorje, pa se kitijo s slavo in junaštvom.«
Štab je ostal na Kališniku. Kališnik je na planini nad Dražgoško goro. Ko so prišli borci okrog enajstih ponoči na Kališnik, kjer je bila gozdarska bajta, so nagnali dvajset civilistov iz bajte. Moški so gazili dobro uro, da so delali pot za ženske in otroke. Civilisti so se morali umakniti na Pstine. Pred morijo se je na Jelovico umaknil tudi Matičev stari ata, star 85 let. Pot do Kališnika je bila za starega človeka zelo naporna, zato je moral večkrat počivati. Nekako na sredi poti med Dražgošami in Kališnikom, kraj se imenuje Počivalo, je moral spet počivati. V tem času ga je dohitel štab Cankarjevega bataljona. Ko je soborec Staneta Žagarja videl, da je stari mož skoraj omagal, je prosil druge, da bi pomagali staremu človeku, da nekako pride do Kališnika. Vodstvo pa ga je zavrnilo, češ da se zdaj nima časa ukvarjati s temi ljudmi. Za borci pa je mimo Matičevega starega ata prišla Brinovčeva mama, ki je bila noseča, z leto in pol starim otrokom v košu. Pomagala je Matičevemu očetu, da so skupaj nekako prišli do bajte na Kališniku. Nemci so streljali v golcarske bajte. Lenartov Miha je skočil ven z belo tkanino, znakom za predajo, a je bilo že prepozno. Nemci, ki so prišli na Rovtarico iz smeri Martinška, so ob vdoru v delavsko naselje hudo ranili Marijo Šolar, staro 36 let, mater petih majhnih otrok, ki je nekaj dni za tem umrla v bolnišnici na Golniku.[15]
Trnjeva pot na Jelovico
Nekaj otrok so starši že prvi dan bojev gnali na Jelovico, kjer so bile »golcarske bajte«. Golcarji so namreč pozimi »premzali« les, vzdrževali poti in so čez teden ostali v teh bajtah. Odločitev za umik na goro je bila še toliko težja, ker je bila izredno huda zima, z obilico snega, na Jelovici je bilo tudi do dva metra snega, poti pa slabo prehojene. Nekateri otroci so bili sprva v bajtah na Jelovici tudi sami, ker so starši morali v vasi poskrbeti za živino. Zadnji dan pa so se na planino umaknili še starši teh otrok z mlajšimi otroki in starčki. Odpravili so se na težko pot v mraz, sneg, nevarnostim naproti, oziraje se na domove, ki so izginevali v ognju. Strah pred maščevanjem se je izkazal za upravičen. S kopico majhnih otrok, ki niso zmogli ničesar brez staršev, opotekajočih se v snežni gazi, žalosti, popolni temi, so starši prišli kasneje. Preživeli domačini so si reševali golo življenje. Neizbrisljiv spomin se je za vedno živo zarezal v otroške duše. Kolikšen napor je bil potreben otrokom, ki so sami premagovali pot, še koliko večji pa odraslim, ki so nosili vse, kar so vzeli s seboj, nesli so še otroke, ki še niso bili sposobni hoditi v snegu. Za domačini je na »premz« prispel tudi Bičkov vod. Ker so za njimi prišli partizani, so morali domačini večkrat zapustiti gozdarske bajte, da so se v njih nastanili partizani in se posušili. Nekaj domačinov je bilo sprva v bajti na Kališniku. Tam so bile že nekatere matere z otroki. Starši so zakurili in pogreli mleko, ki so ga prinesli iz vasi. Partizani so spet prišli na
13 Janez Tušek, Dražgoška proslava in dražgoška bitka, Demokracija, 20. januar 2022, str. 50, 51.
14 F. Šolar, Strto domače ognjišče, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 142.
15 Franc Kavčič: https://www.druzina.si/clanek/resnica-o-drazgoski-bitki. Ogled 31. 10. 2022; Janko Maček: https://www.zaveza.si/zaveza-st-88/. Ogled 31. 10. 2022.
Kališnik in ob pol desetih je bilo treba spet iz bajte, dve uri stran, na Pstine, kjer so se spet nastanili ter zakurili. V eni izmed takih bajt je bil en pograd, v njej se je stiskalo 35 ljudi. Ko so zakurili, se je močno kadilo. Tisto mrzlo noč so ostali notri. Naslednje jutro je bilo treba na pot. Preživeli, premraženi vaščani so se reševali po različnih poteh, nekateri čez Jamnik in na Podblico. Iz Dražgoš so se ljudje razselili po Gorenjski, Selški dolini, po bližnji in daljni okolici: na Trato, Češnjico, na Češnjico pri Dobravici pri Podnartu, v Radovljico, v Lajše, na Sv. Lenart, Podlonk, Selca.
»Nadaljevali smo pot čez Jamnik in na Podblico. Tam je bil plakat, da je prepovedano vzeti begunce. Tako Kosove mame njena sestra ni upala sprejeti v svojo hišo. Šli smo dalje, nas je vzela družina v Prevalu pod Lajšami.«[16]
»V Selcih smo šli po Selnici. Vsi smo bili razmršeni. Tresli smo se. Oče je nesel koš. Prihajali smo iz vasi, ki je ni bilo več. Srečali smo orožnike. Pogledali so stran,« je v aprilu 2022 pripovedovala gospa, takrat deklica.
»Čeprav so starši govorili tiho, so utihnili, če so prišli zraven otroci. Vse smo vedeli, čutili, brez besed. Spomin na dražgoško tragedijo je teža, trpela je cela družina. Poslušali smo bobnenje in se stiskali na peči. Mama Angela (1899–1976) je jokala in molila. Oče Franc Rihtaršič (1897–1962) je večkrat pripovedoval: ‚Ko so zažgali Dražgošane v cerkvi, so možje iz doline prenesli umorjene iz cerkve ter reševali, kar se je dalo rešiti iz cerkve.‘ Oče je bil popolnoma sesut. Prepoznali so samo eno žrtev, p. d. Peskarja, ki je imel ‚dratena‘ očala. Oče je potem pripeljal peš domov, v Selca, p. d. Grogčevo družino. Otroci niso mogli pozabiti, kako smo jih presušili in kakšno dobroto jim je skuhala mama, ko jim je postregla z ješprenjem. Nekaj časa so bili pri nas, pri Ažmanu, potem so se preselili k Figelcu v Selcih.«[17]
»V hiši smo bili zaprti v ponedeljek, v torek zjutraj pa so nas peš gnali do Rudna. Vedel sem, da nimam več očeta. Vas je gorela. Neznansko sem jokal. Eden od Nemcev, očitno sem mu šel na živce, je potegnil pištolo, vendar je drugi vojak strel preprečil. Nismo vedeli, kam gremo.«[18]
Ostajajo tudi zapisi in spomini o beguncih, ki so se razkropili ter se jim je uspelo rešiti, in o njihovih usodah. Skupino ljudi so Nemci naslednji dan odpeljali v Šentvid, v škofove zavode.
Nadaljevanje rušenja Dražgoš
»Veliko Dražgošanov, predvsem žena in otrok, se je rešilo v sosednje vasi, veliko tistih, ki so ostali v vasi, pa so Nemci odpeljali v Šentvid. Tam so ostali šest tednov. Potem so jih s tovornjaki pripeljali v Selca in tam izpustili. Dražgoš pa takrat ni bilo več. Bivališče so si morali poiskati pri sorodnikih in prijateljih v okolici. Medtem so okoličani nekaj stvari odpeljali iz Dražgoš. Vsaka družina in vse Dražgoše v celoti so doživeli pretresljivo tragedijo, saj je bilo vse požgano, razen Novakove hiše v Jelovici, ki je od drugih hiš zelo oddaljena. Pa to Nemcem še ni bilo dovolj. V februarju so v Dražgoše prišli minerci in sistematično porušili še vse ostanke zidov. Dražgošani in okoličani so upali, da bodo vsaj cerkvi prizanesli. Pa niso. Okoličani so rešili nekaj cerkvenih reči. Dva manjša zvonova so odpeljali k Novaku na Češnjico, velikega pa niso mogli.«[19]
Vseh Dražgošanov je bilo v Šentvidu 81, in ko so se po šestih tednih vrnili, so bili brez strehe nad glavo, brez najnujnejšega. Tisto,
16 Ustni vir: domačini, takrat otroci, ki se še danes bojijo izpostaviti.
17 Ustni vir: Angela (1944) in Marinka (1934) Rihtaršič, p. d. Ažmanovi, Selca.
18 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), pogovor 6. aprila 2016.
19 Maksimiljan Ocepek, Dražgoška kronika, Loški razgledi, letnik 41, 1994, str. 280, 281.
kar so rešili vozniki,[20] ki jih je poslal Benedik, se je večinoma porazgubilo. »Vaščani Studena, Češnjice, Rudna so šli z vozovi in pomagali rešiti iz Dražgoš, kar se je rešiti dalo, živino in hrano. Mož ni bilo več, niso se umaknili, nazadnje pa so jih ubili. Nemci so vas minirali kasneje, čez dva meseca.«[21]
Tončka Thaler (1933), roj. Demšar, p. d. Tabrovcova z Rudna, je bila ob dražgoški tragediji stara devet let. Dejala je, da se takrat ni bala, ker je še imela varnost, namreč njen oče je bil še živ. Ko so Dražgoše minirali, je bilo v njihovi hiši nastanjenih osem Nemcev. Dejali so, da jih boli srce, ker morajo to delati. Povedali so, da imajo doma družine in ne vedo, če jih bodo še kdaj videli.[22]
»Preden so zažgali Dražgoše, so z vozovi zvozili hrano iz dražgoških kleti. Ljudje so imeli polne kleti ozimnice. To so dovolili Nemci, organiziral pa je župan Benedik. Iz Dolenje vasi smo morali iti vsi, ki smo imeli vozove in konje. Oče ni hotel, poslal je mene. Zvozili smo v kleti na Češnjici, bilo je organizirano.« [23]
Ljudje, ki so imeli veliko srečo, da so sploh ostali živi – nedvomno tudi po Benedikovem prizadevanju – so si morali poiskati zatočišče pri sorodnikih in znancih v okolici.[24]
Brezdomci iz Dražgoš
»V ponedeljkovem jutru smo zapustili Kališnik. V visokem snegu in hudem mrazu smo odšli proti Pstinam, kjer smo se v jeloviški bajti pridružili vaščanom, ki so prav tako prišli iz Dražgoš. Nabito polna jeloviška bajta je ponudila toploto in mir. V njej smo preživeli preostanek dneva in noč. V torek zjutraj smo odšli iz jeloviške bajte na Pstinah proti vrhu Jamniške gore. Vseh nas pet fantov in Hkavščova Marica smo hodili prvi, da smo v visokem
20 Pred požigom so fantje iz okoliških vasi naložili na vozove in iz vasi rešili nekaj imetja.
21 Ustni vir: Anton Mesec (1935), pogovor julija 2019.
22 Ustni vir: Tončka Thaler, pogovor 30. novembra 2022.
23 Ustni vir: Milan Potočnik (1924–2018), pogovor oktobra 2017.
24 Janko Maček, Komunistični bič nad Dolenjo vasjo, Zaveza, št. 73, 2009; Igor Guzelj, Dražgoška bitka – tako kot je bilo,MAG, št. 12, februar 1997.
snegu naredili gaz. Janko s starši in žena Francka so šli za nami. Zaradi bolezni in oslabelosti je Janko moral očeta pogosto nositi. V visokem snegu je bila pot utrujajoča. Hodili smo počasi in moči so nam pohajale. Končno smo le prišli do odcepa poti in pričeli smo se spuščati proti Jamniku. Hoja navzdol ni bila tako naporna, zato smo fantje šli naprej. Ko smo prišli do prvih hiš na Jamniku, smo srečali vaščana iz zaselka Kolombart. Ta nam je resno odsvetoval, da bi zavetje iskali v vasi. Rekel je, da so Nemci napovedali hudo maščevanje nad tistimi, ki bi sprejeli begunce iz Dražgoš. Ni nam preostalo drugega kot vrniti se nazaj proti vrhu Jamniške gore ter opozoriti druge, da ne bi nadaljevali poti proti Jamniku. Srečali smo jih, ko so počivali v kolpernu za oglje. Bili so zelo utrujeni in prezebli, pa vendar trdno odločeni nadaljevati pot do ljudi, ki jih bodo pripravljeni sprejeti. Jankov ata je odločil, da gremo naprej. Rekel je: ‚Umremo lahko tukaj ali pa tudi kje drugje, če nas dobijo Nemci.‘ Spet smo se spustili po strmi poti z Jamniške gore proti Jamniku. Obšli smo vas Jamnik in šli proti vasi Podblica. Ko smo pozno zvečer prišli do Zakovnikove hiše, ura je bila deset ali več, je Janko poklical gospodarja, Zakovnikovega ata. Takoj se je oglasil in zaklical: ‚Janko, ali si ti?‘ Sprejeli so nas brez oklevanja, nobenega strahu ali nejevolje niso pokazali. Zakovnikov ata je rekel: ‚Danes ste bili na vrsti vi, jutri pa smo lahko že tudi mi.‘ Napolnili smo vso hišo, saj nas je bilo deset. Za vse se je dobil prostor. Ogreli smo se in tudi posušili premočena oblačila. Še več, Zakovnikova mama nam je skuhala žgancev in mleka. Ja, res je bila večerja dobra. Videli in občutili so našo stisko, v kateri smo se znašli, in so nam nesebično pomagali. Po mirni noči smo v sredo zjutraj zapustili Zakovnikovo hišo. Zahvalili smo se jim za gostoljubje, ki zanje ni bilo brez nevarnosti. Lahko bi bilo celo usodno. Nato smo se razšli. Marica in njena starša v Kranj k sinu oziroma bratu Vilku, drugi pa smo šli čez Zablate in skozi vas Topolje
proti Selcam. Francka in Janko sta se zadržala v vasi in pozneje odšla k Žnidarjevim v Selca. Z njimi sta se dobro poznala, saj je Francka pred poroko pri njih služila. Mi, otroci, smo iz Selc odšli proti domu na Rudno.«[25] ljub prepovedi in nemškemu razglasu, da bodo vsakogar, ki bo pomagal Dražgošanom, obravnavali kot bandita, so ljudje s sočutjem in z odprtimi rokami sprejeli begunce. To pa še zdaleč ni bilo lahko. O tem je pisal Janko Pintar.[26] Zabeležil je razseljene družine in njihovo težko pot ter družine, ki so v Selški dolini sprejele begunce. 27. februarja 1944 so Nemci požgali Jamnik. Trem družinam je pogorelo vse, kar jim je v dveh letih uspelo spraviti skupaj. Nekatere družine so se selile večkrat, nekaj družin se ni vrnilo, pač pa so si dom ustvarili drugje. Črne obleke so preplavile Selško dolino. A vendarle ni bilo vse v črnem. Kar devet dražgoških žena je v času, ko so skupaj z družinami zapuščale vas, pod srcem nosilo še nerojene otroke.
25 Rafko Eržen, Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 143–146.
26 Janko Pintar, Bivališča iščejo, Železne niti, št. 9, Muzejsko društvo Železniki, 2012, str. 199–204.
V nadaljevanju bom predstavila dve tragični zgodbi: Kolendrovo izgubo matere petih otrok in zgodbo družine Janka Jelenca, ki ga je mama v visoki nosečnosti nosila čez Jelovico. Janko se je rodil dober mesec po dražgoški tragediji, 28. februarja 1942.
[Page 30]